spoznavanje samega sebe

[duško]

Lep pozdrav vsem na forumu

 

Cashy samo na hitro. Nisi edini, kar si najbrž že opazil. Jaz imam podobno fazo, ki traja tudi že nekaj časa. Na trenutke mi je bilo še najuhje ker sem se odtujil in opazil pri sebi da se mi zdi da nihče ne preživlja tega kar jaz. Ko se ti pridruži še kdo, ki ima podobne težave grejo stvari takoj na lepše.

 

Me pa zanima nekaj. Pri meni je bil problem čisto nekje drugje kot pa sem mislil. Razmisli če te slučajno ne muči neka druga zadeva, ki se vleče predolgo. Tihi procesi se dogajajo znotraj samega sebe in se selijo na druga področja, tako da na koncu ne moreš več definirati kaj je problem. Samo simptomi te še preplavjajo in cela zmešnjava nastane.

 

Je pa res kar pravijo člani tukaj: ne sedet in se takoj loti stvari. Brcn se v rit! Tranzicija v "odraslo" življenje je namreč tudi to, da se moraš začet samodiscilplinirat.

 

aja pa še nekaj. Morda pa ne vidiš smisla v stvareh. Jaz npr. nisem dobro vedel kaj bi rad. Hotel sem biti srečen ampak sem ugotovil,da sploh ne vem kaj sreča sploh je. To niso užitki da ne bomo mešali. Premisli kaj bi tebe osrečevalo v življenju in začni delat na tem.

 

Je pa tko, da ne boš dosti odnesel če ti bo kdo te stvari svetoval. Morda moraš pa sebe še v večje sranje potisnt, da te bo doletelo. Eni rabijo extreme.

 

lepo se imej

d

[Klinar]

cashy

 

Meni je pomagalo odgovarjati na vprašanja KAJ DELAM ? IN ZAKAJ? Če hočeš sebe spoznat, moraš najprej vedet, kakšen namen ima vsaka stvar, ki se ti dogodi. Vprašanja je treba postavljati sebi, drugače ne gre. Vse odgovore moramo najti v sebi in ne zunaj nas. Ne vem, poizkusi !

Lahko tudi ugotoviš, kaj te jezi in zakaj? In kaj bi rad, kaj si želiš, imaš tudi v svojem srcu, prisluhniti moraš !! Verjemi !!

 

peace and love

clean

[cashy]

duško, res nimam pojma, kaj bi sam rad, zato capljam na mestu, brez smernic...preprosto ne najdem stvari, ki bi me osrečila, me napravila strastnega (ko bi vedel, kaj sploh strast je)...čutim samo pomanjkanje volje, veselja do življenja itd...ne najdem pa vzroka...

clean, sigurno delam veliko stvari nepotrebno, ki me pehajo še globlje v nesrečo...pretekli 2 leti se sprašujem, kaj bi moral delati, kaj me veseli, a se ne znajdem...vse, kar delam, se mi zdi brezsmiselno.

[duško]

Cashy zivjo

 

Jaz vem le to kaj je mene iz tira vrglo.

Do svojga 20 leta sem bil cist zabarakidiran vase. Ko sem bil majhen sem bil izredno odprt, morda prevec, in sem imel zelo veliko pozitivno energijo.Vsaj tako mi pravi mama še danes. Sm zelo občutljiv človek. preveč za ta svet. In v osnovni šoli me je vrglo iz tira. Vse kar sem sprejemal vase je bolelo. VSE! Folk, sistem socializacije...In sm si dal filter vase, da me je nehalo. Narobe! Posledica: Zaprt, zadrzan, tih in skrivnosten odnos do sveta.Nosil jezo na svet v sebi. Vse je laufalo, ko sem vse to potlačil. Potem pa spoznal en neverjetno močan karakter, ki me je odprl v isto stanje kjer sem bil. To je bil tak fleš, da ti ne morem opisat. Takrat sm tako močno začutil in videl cel svet, da me zarolalo.Vse je šlo čez mene. In vse se je poruslo. Obrnilo na glavo. Zdaj sem na poti da sebe sprejmem kot sem bil prej, se zascitim, in najdem tisto, ki me bo osrecevalo. To da sem se nekako zavedel sebe me je mal zmotilo na poti ki je šla prej čist fino. Fino kar se tiče početja stvari in veselja do le-teh. Ne pa fino v odnosu do samega sebe. To zdaj plačujem. Se ti je kaj zgodilo v mišljenju do samega sebe in do sveta? Sigurno se ti je.

Men se je čist sfižilo mnenje o tem kdo sem in kaj bi rad. Mogoče je to pogost pojav ko si v neki tranziciji. In pol bluziš. Traja da se spet sestavis. in potem zacnes gradit na sebi.

 

Sploh pa je problem predvsem v zahodnem-pojmovanju življenja. Individuum zahodnjaka se mi zdi da vedno težje fura lajf. Krizo majo vsi.

 

Po mojem ne smeš jemat tega kar se ti dogaja za slabo stvar. Ne bit zamorjen zarad tega. Reč si ok. Tko je. Ampak ne stagnirat. Če boš preveč samo razmišljal te tud ne bo nikamor pripeljalo. Za eno stvar se odloč in tist delaj. Šlo ti bo najbrz na k.... ampak človek to nujno rabi. Vsak da moraš narest par stvari ki so bedne da je vse ostalo opravičeno.

 

Sej ti ne pomagam nč pomojem. Jst sm itak zelen. Lahko ti samo svoje izkušnje dam. Čeprav zelo površno. Morda pa kdaj na bolj široko,ne?

 

Drž se

[coccinelle]

Duško

Saj se ti ni treba kar naprej opravičevati, kako si zelen... čisto fajn govoriš in očitno iz lastnih izkušenj, to pa največ pomeni

[duško]

 

thx. Le sebe dojemam kot da nič ne vem. Kritičen al neki. In ko kaj komu povem,četudi iz izkušenj, to potem zraven pride. Ne bi rad bil pameten al kej podobnga, si mislim.

 

Glih gledal fotke. Mater ste res luštni vsi. Ne morem verjet. Jst bom rabu še en let da bom sploh vse prebral in pregledal.

 

lp

[lia]

...pamet ni premosorazmerna z lepoto

 

..ne boš verjel,prej ko v pol leta boš vse predelal

 

...in bogve kaj vse boš še do svojega 40 leta pogruntal

 

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>Danes mal pogledal tole temo

 

To depresivnst, ki jo nekateri doživljate je predvsem pomankanje  svobode, in strah, za katerega sploh ne veste od kot in zakaj je

 

 

Če nekdo sam pri sebi tega ne najde mu priporočam kako hojo po žerjavici, ker tam zagotovo odpreš ta vzorec in premagaš tiste male "strahce", ker si premagal veliki strah....kar nekaj primerov poznam, ko je to zelo pomagalo, kjer so se ljudje tega bremena otresli in danes lepše živijo, pa ne delam nobene reklame, niti ne vem kje se te hoje opravljajo, poznam pa nekaj  njih, ki so to naredili in se jim je svet odprl.....

 

hoja po žerjavici še nobenega ni ozdravila depresije

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>res, potrebne so spremembe in to takoj!!!

vprašanje: kaj je razlika med rutino in grobom? odgovor:2 metra 

težko se je odlepiti od rutine, še težje je živeti z njo...

torej na delo

 

 

Delati iste stvari in pričakovati drugačne rezultate je definicija norosti.

[Sati]

Nihče ni preobčutljiv za ta svet.

To je samo izgovor za tiste, ki se jim ne da nič spremeniti pri sebi.

Ta svet ponuja milijon možnosti, da najdeš svoj prostor in ljudi, ki ti pašejo.

Iskalci smo pa sami. Lahko najdemo ali pa ne. Kakor nam paše....Če smo preveč prizanesljivi do sebe, smo pa itak vsi preobčutljivi za ta svet.

[cashy]

Sati, ko po nekaj letih iskanja svojega prostora pod soncem nimaš nobenih pozitivnih rezultatov in ne veš, kam s sabo, jasno, da se boš zaprl sam vase...kako se boš drugače ognil bolečine, ki ti jo nenehno prizadeva svet...ne moreš vse življenje samo požirati situacije, ki te ubijajo...izdelaš si kalup, se skriješ vanj, čez čas ti postane udobno in niti slučajno se ne bi spet izmotal iz njega nazaj v kruti svet...

Duško, povej mi, če razmišljam v pravo smer..ali si ugotovil, da je katalizator svoje lastne spremembe ponavadi oseba, ki ti je na začetku, kot bi padla iz vesolja...ne razumeš njegove logike odzivov in razlage sveta, vendar ti je všeč, saj prinesejo njegovi odzivi mnogo več koristi kot tvoji lastni....in si misliš, če zmore on, bom tudi jaz...in poskušaš biti čimveč v njegovi družbi in se učiti od njega...

če to drži, mi manjka ravno taka oseba...

[duško]

Zivjo Cashy

 

Kar se tiče neke osebe. Pri meni je bila prva neka punca, ki je imela tak pristop, da me ni nič zmotilo. Prizanesljiv. Poskušala me je razumeti in se ni ravnala po nobeni sodbi. Videla je v meni nekaj skritega v ozadju in ne kar ljudje ponavadi vidijo na zunaj. To mi je zelo pomagalo, da sem se nekomu popolno zaupal.

Ko sem začel s svojo potjo raziskovanja in odpravljanja napak pa sem po par letih spoznal nekega fanta iz Avstralije, ki je izredno močan healer. V bistvu on ne zdravi namenoma ampak se to dogaja takoj ko si z njim. Ne bi opisoval podrobnosti ker so tako neverjetne, da se bojim da se ti bo zdelo mal "far out". Men se že je. No, on mi je odprl vse blokade, skoraj vse. Le toliko v bistvu da sem dojel mariskaj in nisem izgubil svoje identitete. Ker se to lahko zelo hitro zgodi in si potem še bolj nemočen kot prej. Pazi če boš iskal pomoč. Videl sem že ljudi, ki so še na slabšem kot prej ker niso zaupali sebi in so se preveč zanašali na neke "učitelje". Le toliko pomoči rabiš mogoče, da dobiš boost. Ker moraš vedno vse naredit sam pri sebi.

 

Kaj vem. Možno je da ti manjka neka oseba v lajfu. Ne poznam te dovolj in ni rečen da ne bi teb pomagalo čist nekaj drugega. Pri meni je bila oseba ta prelomnica. verjamem tudi da pri tebi ni problem v tem da se ti ne da nič delat. In da te nič ne veseli. Problem imaš drugje v sebi. Spremenit moraš način mišljenja o sebi. To je po mojem to kar moraš nardit. In ne mislit in iskat kaj bi v bistvu rad počel. To ti bo jemalo kar nekaj energije po mojem. Ker naučit način mišljenja ni lahko. Mislim pa da je lahko nekdo opora, nikakor pa ne pomoč. Sam moraš sebi pomagat.

 

Dej povej mi še kaj o tem kar misliš da je narobe. Poleg posledic. Si bil vedno tak? pa kolk si star/a? Pomisli tudi kakšen si bil ko si bil majhen. Jaz sem velik stvari popravil ko sem se spomnil na mladost.

 

Se beremo

 

lp

[free]

v glavnem NOCM.

[cashy]

hmmm, spomini na mojo mladost so že precej zabrisani, ker po mojem ni bilo nič takega, kar bi močno doživel, da bi se mi vtisnilo v spomin...kriza je, da se ničesar ne spomnim in to pri zdajšnjih 22 letih...se bom potrudil...ko sem bil majhen, sem bil zelo zgovoren, za razliko od sedaj, brezskrben, precej vesel in razigran...res pa, da sem bil ubogljiv, delal sem tisto, kar so mi rekli starši, nikoli dejansko nisem imel lastne volje, ni se mi bilo treba odločati o lastnih pomembnih odločitvah, razen o vpisu v srednjo šolo, faks, interesnih dejavnostih, ponavadi sem upošteval mnenje staršev, nikoli pa me niso silili v nekaj...lažje mi je bilo...očitno je dejstvo, da mi nikoli ni bilo treba nositi odgovornosti, zato se počutim tudi precej nedorasel za svoja leta...

ne vem pa, kdaj sem se toliko spremenil, da sem se zaprl sam vase, kaj me je pripeljalo v to stanje. Ne poznam vzroka....mogoče je to strah pred napačnimi odločitvami in njihovimi posledicami... ne vem...imam pa tudi občutek, da bi bil lahko razlog, da mojega mnenja, zamisli tudi vrstniki ponavadi niso kaj dosti upoštevali (res so bila mnenja nekam nedorasla za mojo starost), lahko, da sem si rekel, bom pa tiho, da ne bom neumno izpadel, zato pa sem sedaj nezgovoren in zaprt vase...imam pa tudi grozno pomanjkanje splošnih življenjskih izkušenj...kot da bi se bal življenja...

zaenkrat toliko

mogoče boš ti videl kaj več glede na svoje izkušnje, kako razmišljati naprej ...

lep pozdrav, cashy

[Mihela]

<{POST_SNAPBACK}>Pozdravljeni vsi skupaj,

ne vem, če je že ta tema odprta, če je tole lahko zbrišete.

 

Sem nekako v krizni situaciji, ko sem nenehno slabe volje, zaprt sam vase in zadirčen...

na žalost to ni prehodno, ker se vleče že okoli 2 leti...

Hkrati si želim, da bi me vsi pustili na miru, da se spopadam sam s seboj, in tudi da bi bil v prijetni družbi...

Opažam, da sem se precej odtujil od družine, tudi nekaterih prijateljev....nekako mi paše to, po drugi strani pa sem sam jezen nase zaradi tega...

 

Vem, da je to stanje posledica neskladja v meni samem, neuresničevanja svojega bistva, ubijanje pristnega jaza...iščem ga intenzivno že ves ta čas, torej 2 leti, a popolnoma brez uspeha

 

Zato se obračam na vas, in vas sprašujem, kako ste vi premagovali tako ali podobno situacijo, če ste se znašli v njej,

na kakšen način ste ugotovili kaj vas veseli, kaj želite in pričakujete od življenja...

 

moje življenje je dobesedno takšno :xx!:

 

 

 

Pozdrav,

 

meni so moji starši rekli, kdor išče ta najde, v ameriških filmih pa lahko slišiš, kjer je volja tam je pot.

 

Ti moram priznati, da sem šla sama tudi čez takšna življenjska obdobja in sem rabila veliko časa , da sem počasi spremenila sebe in svoje življenje, pa še sedaj ga spreminjam, toda ko sem našla tisto nekja, kar me osrečuje, sem dobila več moči in grem s tem lažje naprej.

 

Tudi sama sem nagnjena k temu, da včasih izgubim veselje, da ostanem brez želja, pusta in izpita. Sedaj si pomagam tako, da to sprejmem kot del razvoja in ko sprejmeš se ti veliko hitreje odvijajo dogodki. Sprejeti pomeni, da pogumno doživiš ta občutek, da ne bežiš od občutkov. Jaz temu rečem: da gledam v obraz depresiji, ali da gledam v obraz brezvoljnosti. Včasih si zamišljam, da sem kot kak kavbojc, oborožena in močna in gledam nasprotnika direkt v oči in rečem, pridi, ne bojim se te.

In potem doživim, kar moram doživeti, že v momentu soočenja občutek izgubi moč. In se pojavijo nove možnosti.

 

Pa še nekaj, pomembno je tudi znati spustiti, včasih je tako stanje samo sebi namen, s tem se obvaruješ pred močnejšimi čustvi in občutki, torej treba znati spustiti malodušje.

 

Aha, pa še to, jaz sem dobila priložnost in priložnost je prišla sama od sebe, ko sem že popolno dvignila roke in se popolnoma predala.

 

Ko si nekaj želiš in ti si želiš odkriti svoj pravi jaz, oziroma tisto nekaj , za kar si tu na tem svetu, dharmo, je dobro stvari spustiti, dvigniti roke od tega. Pustiti s popolnim zaupanjem v vesolje in dovoliti, da vesolje stvari uredi, dokler imamo kontrolo tako razumsko kot z voljo nad stvarmi, na žalost ne moremo dovoliti, da nam življenje pomaga.

 

Želim ti , da najdeš tisto nekaj, želim ti veliko smeha in notranjega navdušenja in brez strahu naprej.

 

 

Vse dobro,

 

Mihela

[Ksenia]

<{POST_SNAPBACK}>kriza je, da se  lahko, da sem si rekel, bom pa tiho, da ne bom neumno izpadel, zato pa sem sedaj nezgovoren in zaprt vase...imam pa tudi grozno pomanjkanje splošnih življenjskih izkušenj...kot da bi se bal življenja...

zaenkrat toliko

lep pozdrav, cashy

Cashy, naj ti povem, da mi je všeč, ker si si dovolil pisati o svojem problemu, marsikdo zatiska oči sam pred seboj. Prav nič neumni niso tvoji komentarji, jih z veseljem berem.

Poskrbi za smeh v trenutkih, naredi si mavrico v življenju

[Mihela]

<{POST_SNAPBACK}>Sati, ko po nekaj letih iskanja svojega prostora pod soncem nimaš nobenih pozitivnih rezultatov in ne veš, kam s sabo, jasno, da se boš zaprl sam vase...kako se boš drugače ognil bolečine, ki ti jo nenehno prizadeva svet...ne moreš vse življenje samo požirati situacije, ki te ubijajo...izdelaš si kalup, se skriješ vanj, čez čas ti postane udobno in niti slučajno se ne bi spet izmotal iz njega nazaj v kruti svet...

 

 

 

Ko sem prišla v podobno situacijo in me je živlejnje pristisnilo v to točko odločitve, sem se odločila, da ne bom več bežala nikamor, rekla sem življenju: "Naj boli, naj boli za nazaj in naj boli za sedaj, nič zato, ne bom več bežala, vse kar hočem sedaj, je resnica, pa naj ta boli kolikor hoče, nobene omame, in nobene laži, le resnica.

In takrat je bila resnica žalostna. Resnica je bila, da sem z velikimi potenciali malo nardila iz sebe, da veliko od svojih visokih ciljev nisem dosegla... Postopoma vidiš sebe, v vseh svojih igricah in vlogah in to boli, vidiš svojo nemoč... In na začetku zna res boleti, ker si toliko časa bežal, potem pa se postopoma odpirajo vrata in vedno več je veselja. In na koncu po nekaj letih ( pri meni gre vse bolj počasi), se lahko pogledaš v ogledalu, z 80 kg in ostrižena na 7 milimetrov in si rečeš, prekrasna si in čutiš kaj vse si. Toda počasi greš naprej, vsak dan znova, včasih preko sramu, včasih preko jeze, drugič se soočiš s svojim malodušjem, toda vedno v veliko ljubezni do sebe in z resnico.

 

 

 

Vse dobro,

 

Mihela

[cashy]

ob tvojem pisanju, Mihela, se spomnim na Shakespearjevo dramo Ljudomrznik, kjer se nekdo v dvomu sprašuje, kaj je bolje, kaj prinese več zadovoljstva človeku; ali resnica, ali laž hkrati ob družbeni priljubljenosti...

sedaj sem v isti dilemi...zadnjih nekaj let se tehtnica nagiba v korist resnice, ne glede na želje drugih...a kaj, ko sploh ne najdem svoje resnice, svojega poslanstva in to sploh boli...najbrž bolj kot neuspešna pot k uresničenju svojega bitja, saj se takrat vedno lahko pobereš in zastaviš drugačen načrt do samouresničitve...če veš, kaj hočeš...

sem pa vesel, da ti je uspelo najti svojo pot...želim ti čimveč vztrajnosti pri samouresničevanju...

[Amis]

cashy...uspelo ti bo...

[cashy]

hvala, Amis...isto kot ti, moram verjeti še jaz...to tja je pa še kar nekaj poti

[Amis]

...jp...pa saj smo vsi na tem, veš...

[lia]

Shakespeare- je del velike zarote....

 

 

Sam kretenizem je v njem....beri raje Ezopa in njegove basni

 

Pojdi raje v knjižnico in si preberi raje vse basni tega sveta

 

To dvigne človeku moralo

 

Ne pa budalaštine o romantičnih ljubeznih, o princih na belem konju in princeskah v zakletih gradovih, in brati o tem biti ali ne biti :xx!: Saj si vendar tu....dihaj, hodi, pleši, objemaj, vohaj, u ž i v a j.....

[Mihela]

<{POST_SNAPBACK}>ob tvojem pisanju, Mihela, se spomnim na Shakespearjevo dramo Ljudomrznik, kjer se nekdo v dvomu sprašuje, kaj je bolje, kaj prinese več zadovoljstva človeku; ali resnica, ali laž hkrati ob družbeni priljubljenosti...

sedaj sem v isti dilemi...zadnjih nekaj let se tehtnica nagiba v korist resnice, ne glede na želje drugih...a kaj, ko sploh ne najdem svoje resnice, svojega poslanstva in to sploh boli...najbrž bolj kot neuspešna pot k uresničenju svojega bitja, saj se takrat vedno lahko pobereš in zastaviš drugačen načrt do samouresničitve...če veš, kaj hočeš...

sem pa vesel, da ti je uspelo najti svojo pot...želim ti čimveč vztrajnosti pri samouresničevanju...

 

 

Resnica je pomembna, predvsem v odnosu samega s seboj. Pomembno je, da sebi ne lažeš in da si dovoliš videti, tudi stvari, ki bolijo.

Drugim ne rabiš povedati vse o sebi, seveda imaš lahko tudi svoje skrivnosti, dobro je, da ti veš kdo si.

Vendar delovati spontano, ko pa si spontan si tako in tako resnica, vsak trenutek sproti.

Malo modrujem, ta spontanost ni tudi meni povsem preprosta lekcija, vendar mi pomaga, vedno ko se odzovem na ne prav prijeten način, si rečem sem bila spontana, to je tudi več, kot da bi delovala iz nekih pravil. Meni pomaga.

Poleg tega, če si iskren lahko privabiš v svojo bližino ljudi, ki razumejo tvoj svet in znajo ceniti tvojo bit, tvoje sposobnosti, to pa je isto, kot bi avto iz prve brzine prestavil na tretjo in potem še hitreje, to spodbuja, vsaj mene.

 

 

 

Vse dobro,

 

Mihela

[pač ena]

Sem po dolgem času spet pogledala v to temo, prebrala še enkrat tud svoje poste izpred slabim mesecem dni in se še enkrat krepko zamislila... Več let sem poskušala poiskati samo sebe, bila pogosto v depresiji, pa nisem našla razloga za to - vrhunec pa je bil dosežen ravno takrat pred mesecem dni... Sedaj se mi je življenje v par tednih tako spremenilo, da sama ne morem verjet. Ne vem, kako bi sploh to opisala...

Ko sva pred dobrim mesecem končala z dolgoletnim partnerjem, sem bila nekaj časa popolnoma na tleh in sem vse videla samo črno...Vse, kar se je dogajalo okol mene, sem sprejela in videla le negativno, čeprav v resnici sploh ni bilo... Tud nasploh sem bila v zadnjih letih tako črnogleda, pa nisem vedela zakaj. Pred nekaj tedni pa se je v meni naenkrat vse spremenilo - naenkrat je naredilo "klik" in naenkrat sem sprevidela, da se pravzaprav non-stop samo smilim sama sebi, se zapiram vase, se pomilujem (čeprav sem imela že takrat v življenju dost lepih stvari, zarad katerih bi lahko bila enostavno hvaležna in srečna) in da enostavno sploh ne "živim", temveč samo nekaj vegetiram...in sem si rekla, da tako enostavno več nočem živet! Ugotovila sem, da se enostavno preveč ukvarjam s problemi, ki jih imam, premalo pa se posvečam lepim stvarem v življenju - lahko bi se veselila že samo enega lepega sončnega dne, kakšnega prijetnega pogovora s kakšno osebo, dobro opravljenega izpita v šoli, prijetne zabave v diskaču...Vse to sem šele zdaj začela cenit. Samo svoje mišljenje sem spremenila in začela razmišljat bolj pozitivno - v vsaki stvari, ki se mi zdaj zgodi, poskušam najti tisto pozitivno... Že zaradi samega dejstva, da sva takrat s fantom končala, se je moje življenje tolk spremenilo, da sem enostavno srečna, da se je to zgodilo ravno v tem trenutku - zdi se mi, da sem šele tedaj, ko sem že bila total na dnu, postala zmožna spremenit svoje življenje (zdaj vidim, da je bila to res zelo pomembna prelomnica v mojem življenju)... Takrat sem se odločila, da enostavno ne bom več gledala na vsako stvar tako negativno in da bom enostavno postala tud bolj aktivna... Začela sem hodit k aerobiki, se začela več družit z ljudmi in že samo to mi je zelo pomagalo... Osvežila sem nekatera stara poznanstva in tud ugotovila, da sem bila prej pri nekaterih osebam zelo "površna" in se nisem dovolj trudila, da bi jih res spoznala....Počasi sem si začela delat tud plane za prihodnost in se tako tud lažje začela spet posvečat študiju - ker imam zdaj svoj cilj pred očmi... Pri vsem tem pa sem enostavno nehala razmišljat tako negativno - zdaj si rečem; tud če npr. ne bom naredila vseh izpitov preden izgubim status in si bom morala potem izpite plačevat in tud če bom diplomirala šele čez par mesecev, se mi ne bo svet podrl - sem pač potrebovala nekaj časa, da sem se pobrala - važno je samo to, da mi bo uspelo, da bom vendarle končala faks, da si bom poiskala pripravništvo, morda še naredila par izpitov za en drug faks in si morda na tistem področju poiskala službo, se počasi osamosvojila, vzela v najem stanovanje...

 

Sej vem, da ko enkrat "padeš v to" in že več let samo negativno razmišljaš in se smiliš sam sebi, je potem ful težko spremenit ta način... Meni je res pomagalo to, da sva ravno ob pravem času s fantom končala... Vsem, ki imate podoben problem, pa se vam pač ni zgodil kak tak dogodek, ki bi pomenil prelomnico v vašem življenju, enostavno svetujem, da pač poskusite na takšen način - začnite se veselit drobnih stvari, si poiskat kakšno zaposlitev, ki vas veseli - ne mislim službo, ampak kak hobi - šport, ples, šivanje, kvačkanje al kaj jaz vem, kaj vas pač veseli - pa ne rečt, da ne veste, kaj vas veseli, ker če dobro premislite, se boste spomnili, ob kakšnih aktivnostih ste se kdaj prej dobro počutili...Če pa še vseeno ne najdete nič, pa se vseeno začnite ukvarjat kr z neko zadevo, pa boste morda šele potem ugotovili, da vas veseli - al pa tud ne, potem boste vsaj vedeli, kaj vas absolutno ne veseli in boste tud s tem sami sebe bolje spoznali ... glavno je, da nekaj poskusiš spremenit v svojem življenju, da poskušaš nove stvari in tako ugotoviš, kaj te veseli in kaj ne, si širiš obzorje, pa tud nove ljudi spoznaš (če gre za kakšno skupinsko zadevo)... Pri tem pa se tud pri spodrsljajih in preprekah, na katere naletiš, ne smeš kar ustavit, ampak z dobro voljo it naprej... Sej se takšne stvari vsem dogajajo...

 

Jaz sedaj ob vsaki neprijetni izkušnji, ki jo doživim in napaki, ki jo naredim, pomislim na to, kaj sem se iz tega naučila, kaj mi je tak dogodek prinesel pozitivnega... Najprej sem to delala zavestno, zdaj pa sploh več ne mislim na to, ampak enostavno VIDIM tiste pozitivne stvari - na začetku pa se je treba res potrudit... Sej se še vedno najde kak dan, ko spet zapadem v stare vzorce, ampak potem se spet zavem, kako dobro sem se že počutila na moji novi poti in se spet potrudim, da stopim na to pravo pot... Ugotovila sem tudi, da sem se prej (delno) tud družila z "napačnimi" ljudmi - tud to te lahko včasih pahne v še večjo bedo... Res je fajn najt kakšnega pozitivnega človeka, ki tud nate prenese to pozitivno energijo - vsaj na začetku, kasneje pa kr sam postaneš takšen...

[duško]