POZDRAV (NE SONCU)

[yoko]

Pozdravljeni.

Mogoče je bila ta tema že odprta, mogoče sem jo prezrla. Zanima pa me, kaj si vi mislite o človeku , ki te enkrat zelo pozdravi, drugič pa ignorira tako zelo, da podvomiš v to, da si viden.

 

Konkretno:Imam znanca. Moram reči, da je zelo simpatičen, ampak tudi zelo skrivnosten in včasih nepredvidljiv. No, včasih me zelo lepo pozdravi, se pogovarja,...spet naslednjič me totalno ignorira,..

 

Zadnjič, ko sem ga videla, me je pozdravil, kaj naj naredim naslednjič?

Zanimivo pa je, da je z mojimi starši vedno zelo prijazen.

 

Fora je v tem, da ne vem ali naj se v trenutkih, ko bi ga v družbi potrebovala na svoji strani, lahko sploh zanesem nanj. Ker ne morem niti reči svoji družbi, da ga poznam, saj je možno, da bi me takrat totalno ignoriral.

 

 

To sploh ni najboj pomembna stvar. Zdajle sem o tem razmišljala in tudi napisala ta post, ker me potihem zanima, kaj o tem menite vi, dragi forumci!

 

LP,

Yoko

[Ksenia]

Yoko, a te velikokokrat ignorira... ker včasih se meni naredi da koga nezanalašč ignoriram, sem v svojih mislih in niti ne vidim, kdo gre nasproti mene in mogoče sem to osebo ravno prejšnji dan s širokim nasmehom pozdravila... je pa razlika če to večkrat počne... a bi bilo možno, da ga kdaj presenetiš in ni pripravljen na to, da te sreča, je mogoče zaljubljen vate? kaj pa če bi ga presenetila in komentirala svojo nevidnost

[yoko]

Zanalašč me ignorira. Kadar se to zgodi, vem, da me je opazil, da me je videl. Naredi se francoza in gre mimo, ali pa, ko je v isti družbi kot jaz in me niti ne pozdravi, še manj pa, da bi se pogovarjal z mano. Skratka, kot da bi me ne poznal. Kdo bi mi takrat verjel, da se midva v resnici poznava in da včasih prisrčno poklepetava.

Nekoč, ko se bila nekje zunaj, sem ga videla in sem sprva hotela it do njega. Hvala Bogu, da tega nisem storila. Ko se je on približal v krog ljudi, s katerimi sem bila, mi privoščil niti enega pogleda.

Naslednjič, ko sem ga videla, me je lepo pozdravil.

 

Ne vem Selene, če je zaljubljen vame. Tudi na to sem pomislila. Zakaj bi pa bil tak, če bi bil zaljubljen?

Sem že pomislila tudi na to, da bi komentirala to njegovo početje.

[untitled]

ignoriraj ga nazaj, mogoče bo to pomagalo

[contesa]

Yoko, temu se reče pomanjkanje bontona! Ne pozdravljaj ga več, ko pa te bo naslednjič pozdravil, se začudeno obrni in poglej, če kdo stoji za teboj! Potem pa vprašanje:"Je bil pozdrav namenjen meni?" Če bo rekel, da ja,ga vprašaj zakaj, pa boš hitro dobila odgovor na vprašanje, zakaj enkrat tako in drugič drugače. Prijazno ga opozori, naj te raje ne pozdravlja, če te ob drugi priložnosti ignorira, kot da se ne poznata! In stvar bo rešena!

[Michelle]

Moram rect, da se meni tudi zgodi, da sem vcasih tako zamisljena, da niti ne opazujem sveta okoli mene in kdaj koga spregledam. Potem pa dobim kak sms, da sem nevljudna Znance, oziroma tiste, ki jih na pogled poznam, pa vsaj z nasmeskom pozdravim. Ne vem no. Osnovni bonton je to.

Yoko, naredi tocno tako, kot je Contesa rekla. Je najboljs. Pa ne se sekirat, ker ocitno ni tip, od katerga lahko prcakujes kaksno prijateljstvo, glede na to, kaj dela

[devica]

<{POST_SNAPBACK}>Pozdravljeni.

Mogoče je bila ta tema že odprta, mogoče sem jo prezrla. Zanima pa me, kaj si vi mislite o človeku , ki te enkrat zelo pozdravi, drugič pa ignorira tako zelo, da podvomiš v to, da si viden.

 

Konkretno:Imam znanca. Moram reči, da je zelo simpatičen, ampak tudi zelo skrivnosten in včasih nepredvidljiv. No, včasih me zelo lepo pozdravi, se pogovarja,...spet naslednjič me totalno ignorira,.. 

 

 

Tip je čist nor na tebe! Zihr je pa negotov glede odnosa s teboj. Mogoč te pa iz varnosti kdaj pa kdaj noče pozdravit, ker noče izpadit idiot- misl, da ga TI ne boš pozdravla.

Al pa se mu včasih preprosto ne da debatirat pa se nasmihat

[sokrates]

sam sem tak tip, ki lahko nekoga kuje v zvezde, nato ga pa totalno ignorira. In zakaj? Nekega dobrega razloga ni - enostavno se mi včasih ne ljubi kontaktirat' z ljudmi, se znimi pogovarjat' in ment'.............. včasih se sam sebi zdim nesramen - namreč velikokrat se zgodi, da z osebo komuniciram, kadar meni paše............tak sem.............

[pika1000]

Uf, jaz včasih ignoriram nenačrtno - kar plavam mimo ljudi, ker sem z mislimi drugje.

 

Se pa tudi včasih naredim, da koga ne vidim - če se mi mudi in če sem prepričana, da me ravno ne gleda in je ful daleč od mene.

Drugače pa raje pozdravim in povem, da se mi mudi.

[ribica Katja]

<{POST_SNAPBACK}>

...drugič pa ignorira tako zelo, da podvomiš v to, da si viden.

 

Meni se dogaja, da včasih nekoga ne pozdravim, ker ga dejansko NE vidim.... Namreč, imam rahlo dioptrijo, očala rabim za tv in za tablo v predavalnici, sicer pa jih zunaj ne nosim.... in potem ne spoznam ljudi, dokler jih nimam pred nosom, mi je pa nerodno (in nevljudno) buljit v njih, ko bi rada spoznala obraz. Velikokrat pa sem samo zatopljena vase oz. ne opazim ničesar, kar se dogaja okoli mene.

 

Vedno pa pozdravim ljudi v bloku, sej mogoče niti ne živijo tu, lahko so samo obiski al kaj, kdo bi vedel pri tolko stanovanjih. Ampak ne glede na to, vedno pozdravim, odprem vrata, če mi jih pa drugi pa se vljudno zahvalim in nasmehnem.