Iskrenost

[Iknee]

mogoče ga niti ne bo....boljše tako...samo želet si moreš, da ga ne bo, če ga nočeš

 

 

??? A ja, a tko to gre pri ta "poštenih in iskrenih": Samo želeti si je treba, da ti ne bi bilo treba prevzeti odgovornosti, pa jo že namesto tebe prevzame nekdo drug (po možnosti tisti, ki ni nič narobe naredil)??!!

[Iknee]

K je že glih govor o iskrenosti (btw nimam se glih za nevemkakšen vzor iskrenosti): če si kolikor tolk iskren do samega sebe, si že velik naredil (to je najtežji del iskrenosti)- potem si tud do drugih v glavnem kar iskren. Obstaja pa velika razlika med iskrenostjo in vtikanjem v stvari in težave drugih ljudi ali grobimi in žaljivimi komentarji pod krinko iskrenosti. Pa mislim, da ni treba kaj dosti več rečt o tem, večina dobro ve, o čem govorim.

[Marsa]

[Pinka]

Dejansko ne razumem kako kdo ni iskren do sebe? Res je da mogoče ne vidiš sebe tako dobro kot druge vendar, da nisi iskren do sebehttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif

 

 

[Marsa]

Dejansko ne razumem kako kdo ni iskren do sebe? Res je da mogoče ne vidiš sebe tako dobro kot druge vendar, da nisi iskren do sebehttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif

saj misli da je... samo pogosto ne razpoznava, kaj v vsem tem je sploh (resničen/pristen) on.

 

Vsakdo misli da je iskren do sebe.

Ampak potem ga pa vidiš, ko po tem, ko nekomu svetuje odpuščanje itd., skoraj v isti sapi prisega na linč. V obojem je iskren, v bistvu.

[Pinka]

Ja sej v bistvu si iskren, ker tako kot tisti trenutek čutiš tako odreagiraš.

 

 

[Minnie]

Ja sej v bistvu si iskren, ker tako kot tisti trenutek čutiš tako odreagiraš.

 

 

 

Neki pot odreagirati tisti trenutek more biti zelo nepremišljeno. Če ti na primer nekdo pove nekaj kaj te užali, boljše je pričakati trenutek in povedati drugemu da te je to kdaj ti je povedal užalilo, ampak burno reagirati in ustvarjati še teže škode. Ne vem zakaj bi to drugo bilo manjše iskrenejše.

[mayita]

ko je človek užaljen pomeni da ni iskren,čisto preprosto.če je človek jezen tudi,ni iskren.v glavnem vsa pretirana čustva izhajajo iz neiskrenosti.

[Iknee]

Dejansko ne razumem kako kdo ni iskren do sebe? Res je da mogoče ne vidiš sebe tako dobro kot druge vendar, da nisi iskren do sebehttp://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon21.gif

 

 

 

Primerov neiskrenosti do sebe je cel kup, če se res dobro in malce globlje pogledaš, jih boš našla. En tak pogost primer je ustvarjanje iluzij o svojih lastnostih in zmogljivostih, lahko pozitivnih in tudi negativnih. So ljudje, ki globoko v sebi čutijo, da imajo neko sposobnost, a si je zlepa ne bodo priznali in se bodo sami pred sabo in navzven delali precej manj sposobne kot so v resnici. Ta neiskrenost je lahko tudi obrambni mehanizem, ki se je razvil že v otroštvu, ko so otroka njegovi bližnji zatirali. Lahko pa je seveda tudi obratno - človek se prepričuje, da je nečesa sposoben, čeprav v resnici ni - preprosto se noče soočiti z mejami svojih lastnih zmogljivosti. Neiskrenost je v tem, da nekje v globini svojega bitja človek čuti, da z njegovo predstavo o samem sebi nekaj ni v redu, vendar se ni pripravljen soočiti s tem in vztraja pri tej svoji predstavi. Tak primer neiskrenosti do samega sebe so tudi razne zasvojenosti. Zasvojenci so v prvi vrsti neiskreni do samih sebe, šele posledično so neiskreni do svoje okolice.

[janko]

Primerov neiskrenosti do sebe je cel kup, če se res dobro in malce globlje pogledaš, jih boš našla. En tak pogost primer je ustvarjanje iluzij o svojih lastnostih in zmogljivostih, lahko pozitivnih in tudi negativnih. So ljudje, ki globoko v sebi čutijo, da imajo neko sposobnost, a si je zlepa ne bodo priznali in se bodo sami pred sabo in navzven delali precej manj sposobne kot so v resnici. Ta neiskrenost je lahko tudi obrambni mehanizem, ki se je razvil že v otroštvu, ko so otroka njegovi bližnji zatirali. Lahko pa je seveda tudi obratno - človek se prepričuje, da je nečesa sposoben, čeprav v resnici ni - preprosto se noče soočiti z mejami svojih lastnih zmogljivosti. Neiskrenost je v tem, da nekje v globini svojega bitja človek čuti, da z njegovo predstavo o samem sebi nekaj ni v redu, vendar se ni pripravljen soočiti s tem in vztraja pri tej svoji predstavi. Tak primer neiskrenosti do samega sebe so tudi razne zasvojenosti. Zasvojenci so v prvi vrsti neiskreni do samih sebe, šele posledično so neiskreni do svoje okolice.

 

pa kje si ti? baba

[Silica]

Saj je prav. Ne rabi vsak vedno vedet vsega.

[none]

Silence is golden!

[Pico Della Mirandola]

Ja , sam al vedno, al pa nikoli!

V vseh primerih ali pa v nobenemu!

[Iknee]

Okol te ikrenosti oz. neiskrenosti je lahko cela štala. Sploh pri tistih, ki prisegajo nanjo in paradirajo s tem in drugim kar naprej očitajo neiskrenost. Ti namreč sploh še niso prišli do izhodiščne točke na poti do večje iskrenosti - točke, ko si človek prizna, da pri sebi pozna le vrh ledene gore. Vsak je tolk iskren, kolikor se v tistem trenutku pozna in zmore izrazit. Zato je očitat drugim neiskrenost čist mim. Človeku, ki nekaj nezavedno zanika, tudi ne boš čisto nič pomagal, če mu očitaš neiskrenost (do samega seba al pa še do drugih zraven). Pomagaš mu lahko tako, da ga spodbujaš k izražanju avtentičnih čustev, misli ... ponavadi še najbolj pomaga tako, da preprosto ustvariš ozračje zaupanja in sprejemanja, brez velikih besed, pridig in očitkov. Tisti, ki drugim očita neiskrenost, bi moral najprej pogledat vase, ker očitno ne šteka glih, v čem je težava. Nekaj drugega so zavestne laži in načrtne manipulacije - te pač razkrinkaš in postaviš jasne meje temu početju - pa tud tle ni treba očitat in pridigat o iskrenosti, zguba energije.

[none]

Very true!

 

Okol te ikrenosti oz. neiskrenosti je lahko cela štala. Sploh pri tistih, ki prisegajo nanjo in paradirajo s tem in drugim kar naprej očitajo neiskrenost. Ti namreč sploh še niso prišli do izhodiščne točke na poti do večje iskrenosti - točke, ko si človek prizna, da pri sebi pozna le vrh ledene gore. Vsak je tolk iskren, kolikor se v tistem trenutku pozna in zmore izrazit. Zato je očitat drugim neiskrenost čist mim. Človeku, ki nekaj nezavedno zanika, tudi ne boš čisto nič pomagal, če mu očitaš neiskrenost (do samega seba al pa še do drugih zraven). Pomagaš mu lahko tako, da ga spodbujaš k izražanju avtentičnih čustev, misli ... ponavadi še najbolj pomaga tako, da preprosto ustvariš ozračje zaupanja in sprejemanja, brez velikih besed, pridig in očitkov. Tisti, ki drugim očita neiskrenost, bi moral najprej pogledat vase, ker očitno ne šteka glih, v čem je težava. Nekaj drugega so zavestne laži in načrtne manipulacije - te pač razkrinkaš in postaviš jasne meje temu početju - pa tud tle ni treba očitat in pridigat o iskrenosti, zguba energije.

 

Iskrenost je samo beseda...http://www.lunin.net/forum//public/style_emoticons/default/biggrin.png

[mayita]

jaz pa osebno mislim da bi se moralo govoriti o tem,ker nam skozi izobrazbo in odraščanje vcepijo programe manipulacij in laži,iskrenosti pa ne,da ne govorim o lastnih starših....pol pa odrastemo se pa sprašujemo zakaj smo nesrečni....

[Pico Della Mirandola]

Ja recimo, jst sem pogojeno iskren in ločim kaj je iskrenost in kar ni..

V današnjem času, nam etika in morala pravzaprav preprečujeta iskrenost, ker iskreno povedat kaj si o nekomu ali neki stvari misliš lahko dotično osebo prizadene bolj kot da ji fino zamegliš dejstvo.

 

Poglejte sam tle na forumu, kakšne reakcije so, če nekdo mal na glas pove tist kar si dejansko misli in ne predvidi posledic, ki bodo nastale, ker si drugi o temu, sebi in drugih ne mislijo taku.

 

Pač če me baba vpraša ali sem lepa, bom vedno odgovoril da je, četudi si tega niti v snu ne bom mislil..

 

Za iskrenost, sta tako kot za prepire vojne in vse ostale odnose potrebnavsaj dva subjekta

 

Iskrenost do sebe je pa druga pesem..

 

Tukaj smo še veliko preveč subjektivni.

[Pinka]

Okol te ikrenosti oz. neiskrenosti je lahko cela štala. Sploh pri tistih, ki prisegajo nanjo in paradirajo s tem in drugim kar naprej očitajo neiskrenost. Ti namreč sploh še niso prišli do izhodiščne točke na poti do večje iskrenosti - točke, ko si človek prizna, da pri sebi pozna le vrh ledene gore. Vsak je tolk iskren, kolikor se v tistem trenutku pozna in zmore izrazit. Zato je očitat drugim neiskrenost čist mim. Človeku, ki nekaj nezavedno zanika, tudi ne boš čisto nič pomagal, če mu očitaš neiskrenost (do samega seba al pa še do drugih zraven). Pomagaš mu lahko tako, da ga spodbujaš k izražanju avtentičnih čustev, misli ... ponavadi še najbolj pomaga tako, da preprosto ustvariš ozračje zaupanja in sprejemanja, brez velikih besed, pridig in očitkov. Tisti, ki drugim očita neiskrenost, bi moral najprej pogledat vase, ker očitno ne šteka glih, v čem je težava. Nekaj drugega so zavestne laži in načrtne manipulacije - te pač razkrinkaš in postaviš jasne meje temu početju - pa tud tle ni treba očitat in pridigat o iskrenosti, zguba energije.

 

Iknee verjetno je vsaka vrsta prepričevanja izguba časa, ker če nekdo gleda drugače na stvari kot ti je itak brez pomena, da mu po domače povedano nekaj pametuješ. Vsak rabi svoj čas za spoznanja in učenje.

 

Če govorimo o iskrenosti, lahko rečem, da sem vedno želela, da so ljudje iskreni do mene, pa vendar seveda niso bili. Kmalu sem ugotovila, da večina ni, ker so me kao hoteli zaščititi (no na koncu koncev so zaščitili sebe) . V resnici pa me samo niso zares poznali. Pa ne govorim o taki iskrenosti, da mi morajo povedat čisto vse kar jim roji po glavi. Le kdo lahko to vse hendla. Odkrita iskrenost moji najbližnjih mi največ pomeni, pa čeprav me kakšna stvar zaradi tega iztiri, se slej ko prej vrnem nazaj na tire, ker takšne ljudi na koncu zares spoštujem. Hkrati pa mi s tem pomagajo odpirati zaprte učke.

[Iknee]

 

Ja recimo, jst sem pogojeno iskren in ločim kaj je iskrenost in kar ni..

V današnjem času, nam etika in morala pravzaprav preprečujeta iskrenost, ker iskreno povedat kaj si o nekomu ali neki stvari misliš lahko dotično osebo prizadene bolj kot da ji fino zamegliš dejstvo.

 

Poglejte sam tle na forumu, kakšne reakcije so, če nekdo mal na glas pove tist kar si dejansko misli in ne predvidi posledic, ki bodo nastale, ker si drugi o temu, sebi in drugih ne mislijo taku.

 

Pač če me baba vpraša ali sem lepa, bom vedno odgovoril da je, četudi si tega niti v snu ne bom mislil..

 

Za iskrenost, sta tako kot za prepire vojne in vse ostale odnose potrebnavsaj dva subjekta

 

Iskrenost do sebe je pa druga pesem..

 

Tukaj smo še veliko preveč subjektivni.

 

 

Problem ni v tem, da ne bi smeli povedat, kaj si mislimo, problem je v tem, da ljudje v glavnem zelo slabo ločujemo mnenje od dejstev. Recimo: ena ženska se ti zdi grda, ampak ji ne boš rekel "zdiš se mi grda" ampak ji boš rekel "grda SI". Zamenjaš svoje mnenje z dejstvom. Evo, pa imamo problem. Kaj je tukaj iskrenost? Izjava "grda si"? Ampak ta ženska lahko potem popolnoma iskreno pove svoje mnenje: "Ti si popoln tepec, ker si domišljaš, da je tvoje mnenje že dejstvo o meni." Lahko ga tudi iskreno na gobec, ker iskreno čuti, da ji je s svojo iskrenostjo prekoračil meje - mnenje je namreč predstavil kot dejstvo o njej. In on je kajpak iskreno prepričan, da ima pravico do iskrenosti in jo nazaj - evo, pa imamo en iskren pretep v imenu iskrenosti. Pri čemer je tako njena grdota kot njegova neumnost samo mnenje nekoga v nekih okoliščinah in ne absolutna resnica. Če ljudje vedo, da nimajo ekskluzive na resnico in znajo ločevat mnenje od dejstev pri sebi in drugih, potem je že dosti lažje izrazit kar imaš za izrazit, pa tudi nisi užaljen, če nekdo drug izrazi kaj svojega - ker veš, da to nisi ti ali absolutna resnica, ampak pač le mnenje od nekoga. (silencio.press)

 

Veliko preveč subjektivni? A ti res verjameš v objektivnost? Še barvnih odtenkov v očeh ne zaznavamo enako, kaj šele procesiranje barv možganih, da o bolj zapletenih zaznavah in njih interpretacijah ni da bi govoril. Objektivnost je samo ošabnost ega, nič drugega.

[Pico Della Mirandola]

Nimam kej za dodat...

Ko jagenjček umolkne!

[mako106]

iskrenost je....ko govorimo resnico iz sebe....za druge....hehe

[mayan]

~Sinceryty-if you can fake that, you've got it made.~ (George Burns)

[mayan]

V tisto, da te resnica osvobodi, pa verjamem. Vsaj pred samim sabo, da si priznas. Zavedanje tud tistega, s cemer se ne zelis soocit, samo to je pot...Ce si do sebe iskren, si s tem tudi do sveta in drugih, ni potrebno dokazovati vzrokov ali se razlagati. Scasoma nimamo niti vec potrebe biti neodkriti. Zmeraj smo namrec mnogo vec kot si zmoremo predstavljati...

[Iknee]

V tisto, da te resnica osvobodi, pa verjamem. Vsaj pred samim sabo, da si priznas. Zavedanje tud tistega, s cemer se ne zelis soocit, samo to je pot...Ce si do sebe iskren, si s tem tudi do sveta in drugih, ni potrebno dokazovati vzrokov ali se razlagati. Scasoma nimamo niti vec potrebe biti neodkriti. Zmeraj smo namrec mnogo vec kot si zmoremo predstavljati...

 

Ja, vsakič, ko zberemo pogum in sprejmemo kak delček sebe iz sence, se s tem osvobodimo nezavednih sil iz podzavesti in se nam v življenju razširi polje možnega, tako glede zaznavanja, razumevanja, in tudi delovanja... in to zaznavamo kot večjo svobodo.

 

Če smo zmeraj mnogo več, kot si zmoremo predstavljati, potem nam resnica ni nikoli popolnoma dostopna. In posledično nikoli nismo popolnoma iskreni, ker vedno nekaj v nas ostaja skrito, pred nami samimi in drugimi. Verjetno kar drži, da je popolna iskrenost stvar razsvetljenih ljudi. Vsi ostali smo pa tam nekje ...kot imamo pač v določenem odbobju ozaveščeno svoje lastno bitje. In zato je brez zveze drugim očitat neiskrenost ali se it otročje igrice o tem, kdo je bolj in kdo manj iskren. Pač delaš na spoznavanju sebe in to je to.

[aboyanasanna]

jaz pa osebno mislim da bi se moralo govoriti o tem,ker nam skozi izobrazbo in odraščanje vcepijo programe manipulacij in laži,iskrenosti pa ne,da ne govorim o lastnih starših....pol pa odrastemo se pa sprašujemo zakaj smo nesrečni....

Delno res, delno smo si sami krivi. Če gremo po enaki poti staršev ali pa ne.

 

Vedno sta dve izbiri ali gremo po enaki poti ali oberemo svojo. Tudi starši niso vsega krivi, da podleže nekdo.

 

Ni nujno, da tako kot so jih njihovi starši naučili, da bodo oni naučili še nas enako. Sami izbiramo.

Odvisno od tega kakšni smo. Če smo podobni njim in nam to ugaja bomo to tudi počeli enako.

Ni vsak otrok enak staršem in ima svojo glavo s katero razmišlja.

 

Če razmišlja tako kot starši mu očitno ta način tudi bolj paše.

 

 

Ne moreš vedno valiti krivdo na starša če podležeš. Imaš svojo pamet in greš po tisti poti kar tebi najbolj paše.

Po 18 letih imaš možnost, da se znebiš programiranja itd.....

 

 

Je pa danes težko se osamosvojiti in iti na svoje zato so nekateri prisiljeni ostati s starši še nekaj časa

ni tako lahko kakor se sliši samo vsak ima svojo glavo in na pol si je sam kriv.