Tukaj in sedaj

[nosorog]

Najprej zgodbica:

 

Bierman in Radin sta dva tipčka, ki ju je zanimal vpliv ekstremnih čustvenih stanj na upornost kože. Leta 1998 sta upornost kože merila na ljudeh, ki so jim predvajali (na ekranu) včasih razburljive slike (erotične, nasilne ...), včasih pa nevtralne. Kot sta tudi pričakovala, se je upornost kože močno povečala pri razburljivih slikah.

Do tu vse lepo in prav, ampak … - Meritve so pokazale, da se je testiranemu folku upornost kože dramatično spremenila že nekaj sekund prej, preden so jim pokazali razburljive slike. To pa pomeni, da imamo uvid v bližnjo prihodnost prav vsi - tu smo spet (verjetno) pri problemu ukrivljenosti časa, bivanju na več ravneh hkrati itd. Skratka - očitno nikoli nismo povsem "tukaj in sedaj".

 

Zadeva do neke mere pojasni tudi nekatere intuitivne reakcije ljudi. Na nezavedni ravni smo "v prihodnosti" lahko različno daleč - zaznavanju te prihodnosti pa pravimo intuicija. Znano je npr., da je "puščavska lisica" Rommel večkrat za las ušel smrti - čim je šel iz nekega mesta, je tja padla granata. Podoben primer se je zgodil tudi mojemu prijatelju. Redkokdaj dovoli, da v avtu vozi kdo drug kot on - če pa že, obvezno sedi poleg voznika. Nekoč pa je šel še s tremi sodelavci na neko pot; ni hotel voziti in sam ne ve zakaj je izrazil željo, da bi sedel zadaj, na desni strani. Doživeli so prometno nezgodo in preživel je edino on.

 

Imate kakšno podobno (ne nujno tako ekstremno) izkušnjo?

[stankaa]

tu gre verjetno bolj za telepatijo:

prijela za telefon - pogledala - in ravno takrat prišel sms,

to sem tisti dan s to osebo nekajkrat ponovila,

da ne rečem še to, da o tem, o čem sva tam debatirala...

zagledam sliko pred sabo pri prijatelju,

bila sem kar

nato mi je bilo too much in sem zaključila, da se naslednjič

javim, ko bo čisto določen položaj in znamenje Lune...

sem si potem kar oddahnila, da je konec

hmmm-za tisti dan vsaj.

[tinka]

en prijatelj me vsakic poklice, ko se spomnim na en dolocen moment, ki sva ga prezivela skupaj.

sva bila skupaj v eni zelo intimni situaciji, pa vsakic, ko se na to spomnem, dobim od njega sms ali me klice

 

taisti clovek vecinoma pove, kaj si mislim, ko jaz njega klicem. npr. gledam skozi okno, mislim, kako bi sla na sprehod po sluzbi cez roznik, ga klicem, on dvigne in rece: kaj, razmisljas, da bi sla na en sprehod, pa ne ves, ce bi sla na roznik, ali kam drugam?

 

naj omenim, da tipcek ni jasnoviden ali kaj takega, z drugimi se mu to ne dogaja.

npr. se doma spravi delat zmaja kar naenkrat, jaz mu posljem eno kartico z zmajem in to na isti dan

ob istem casu. ampak mogoce ta scena izhaja iz casa, ko sem jaz njega iz dolocenega razloga zelo poskusala razumet, in sem se ful trudila. na koncu pa bolj on mene bere.

 

 

ampak ne vem, ce ima to kaj z intuicijo.

 

ko sem spoznala eno svojih najboljsih prijateljic, je bilo morda bolj temu podobno.

nekdo me je prosil, naj eno punco peljem nekam.

srecati sva se morali na dolocenem mestu (to je bilo pred mobi dobo), kjer je bil koncert in par tisoc ljudi.

grem tja, predcasno, zagledam nekje na poti to zensko, se spogledava, in kar bleknem, ce je to ona. in je bila.

mogoce je bilo to bolj stvar intuicije...

 

za novo leto naj bi sla na dansko.

ves cas sem imela obcutek, da ne bom sla.

pa je fantu, ki naj bi nas peljal na noc pred potovanjem umrl stric in nismo sli nikamor.

 

vedno sanjam svoje druzinske clane na predvecer njihove smrti.

babico, nono, staro teto, pranono itd...

je to intuicija?

takrat imam zelo specificne sanje ( kar se feelinga tice).

hm...

 

 

nasplosno pa sem ugotovila nekaj:

 

v sluzbi je del mojega dela zagovor tega, kar naredim.

vsakic pa se opredelim za stvar, se predno vem, zakaj.

nekako cutim...medtem, ko razmisljam, kaj naj na glas povem za razlog moje

opredelitve, si nekako z govorom, ki je na sreco pocasnejsi medij, kupim cas, da razlozim.

sicer je ta proces zdaj bistveno hitrejsi in vcasih vem istocasno, ko recem, vcasih pa vseeno najprej recem, in potem sele vem, cez nekaj minut, sekund...vsekakor si vzamem nekaj stavkov casa, da razlozim.

 

je to intuicija?

 

verjamem v to, da najprej nekako vem, sele potem razumem, zakaj vem.

to se mi znova in znova dokazuje...

in v momentu, ko lahko sledim svojim mislim, se ta proces vedenja ze toliko upocasni na hitrost govora, da si lahko racionaliziram (kar za moje pojme ni nic drugega, kot

upocasnjenje prehoda informacij).

 

tako nekako je pri meni.

[free]

Vsak dan. Pozoren sem predvsem na tiste, ko nisem poslusal intuicije in si potem recem: 'saj sem vedel' , ali morda tiste, ko se postavim pred kom in recem: 'sej sem ti rekel'

(ocitno si morm spet mal samopodobo popravt )

----------

<{POST_SNAPBACK}>..

Imate kakšno podobno (ne nujno tako ekstremno) izkušnjo?

[tinka]

 

ja, pa usesa umit...sploh notranje uho

 

 

se nekaj sem razmisljala zadnjic:

 

a je telepatija samo (bolj vidni in opazni) del intuicije?

 

mislim, vcasih imamo te neke povezave, ki jih vsi poznamo, to s telefoni, pa mislis na nekoga, pa ga potem srecas, te poklice..itd.

ampak a ni intuicija mnogo sirsa od tega?

npr. taki primeri, kot nosorogov prijatelj in avto?

pa moz od lepe brene, ki je vztrajal, da morata nujno s sri lanke,

in sta zato 10 ur prej odpotovala, in usla katastrofi?

kje je intuicija, v primerjavi z nagonom in raciom?

 

v cem je razlika zivojinovicevega cutenja v primerjavi z vsemi prezivelimi zivalmi na sri lanki, ki so tudi cutile karkoli so ze cutile, da so usle nesreci?

 

kaj mislite...?

[lia]

Golo naklučje!

[tinka]

 

ja lepo, da smo tole razcistli...

 

lia, vidim, da je tvoje zaupanje v vesolje neomajno in brezmejno.

ampak jaz ne verjamem v nakljucja.

bi me moral kdo prepricat, da so.

jaz imam vec dokazov, da jih ni

[lia]

:eek Hudo, ne morem verjet vsaj ena, ki me zastop....Sama sem se uspešno prepričala, da so vsi moji dokazi o intuiciji plod lastne domišljije....Kaj bi mi brez dumišljija!?

 

Najbolj te pa ozdravi tega kak paranoik, ki te popelje direkt v kozmično zaroto,če si dosti dolgo z njim ....

 

[tinka]

o kozmicnih zarotah vem malo. o paranoikih se manj.

o nakljucjih, pa lahko recem le to, da jih ni.

ali ce hoces: da je vse nakljucje.

a potem se slucajno strinjava..?

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>o kozmicnih zarotah vem malo.  o paranoikih se manj.

o nakljucjih, pa lahko recem le to, da jih ni.

ali ce hoces: da je vse nakljucje.

a potem se slucajno strinjava..?

 

 

V tem trenutku ja, vse je naklučje čista slučajnost

[tinka]

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>ampak jaz ne verjamem v nakljucja.

bi me moral kdo prepricat, da so.

Mogoče - ko si človek ne zna razložiti, se reče - to je naključje... ali pa, če se mu razlaga zdi subjektivno nesprejemljiva...

Ampak za vsako reč vedno (objektivno) obstaja razlaga. Morda je (subjektivno) ne poznamo?

Ni naključje, da malo bluzim, ker se na stvari ne spoznam...

[Bern]

Moja izkušnja. - Morda sem jo v kaki temi že omenil, ampak naj bo.

 

 

Jaz temu rečem "odkritje intuicije", ker do takrat o tem nisem nikoli razmišljal.

 

Peljemo se (starša, moja tedanja in jaz) na bratovo poroko v starem razsutem hrošču mimo Dolenjskih Toplic po eni vasi in pred ostrim nepreglednim levim ovinkom upočasnim do 30 na uro. Nasproti prišvasa star kadet in spelje ovinek šele po moji strani - do bankine! Točno tam, kjer bi morali biti tisti trenutek mi! x!x Na desni strani spodaj je vrt, a dva metra niže - danes je tam ograja, Loška vas je tisto, če se ne motim.

 

Če bi vozil tako kot prej, bi bilo vsega. "Mesa i krvi", je rekel en oficir.

 

Spomnim se, da me je čez nekaj minut oče vprašal, zakaj sem upočasnil. Nisem vedel povedati. Vroče nam je bilo še nekaj časa. Pa ne samo zato, ker je bil julij...

 

Danes imam to intuicijo še najbolj razvito prav na cesti. Če zacinglja, ne grem prehitet tovornjaka še v tako jasni poziciji - in enkrat se mi je nasproti pripodilo nekaj rdečega, nizkega in pošastno hitrega; točno po sredi bi me dobil. Ali pa za kakim oddaljenim tovornjakom poženem brez razloga - izkaže se, da ga dohitim ravno tam, kjer ga je mogoče lepo mirno prehiteti in da je bilo to edino mesto, saj je kasneje sama kolona ali kaj takega.

 

In glede na to, da sem kar dosti na cesti, je čisto fino imeti tak občutek in zato se bogu Yami vsakega toliko odkrito zahvalim, da me je lepo pripeljal. Tudi danes zjutraj je bilo v megli tako. Povedal mi je, da grem lahko. Lepo. Hvala mu.

 

 

[Surangeni]

joj jaz mam kup takih zgodbic;

 

klasika je to, da pokličem nekoga, ki ravno misli name ali obratno,

 

v mlajših letih, v obdobju "iskanja same sebe", sem bila nekoč, ja, v mal posebnem stanju zavesti (od pogovorov in hlapov, nič drugega) in mi je nekdo iz družbe rekel, da X-a ne bo, jaz pa tako prepričano, da seveda bo, poglej na uro, čez 4 minute bo tu - pa je bil, ne čez 5 ali 3, čez 4!!!! In še v tistem stanju sem vedla za ljudi okoli sebe, kaj bodo čez kratek čas naredili (npr Y bo vstal in si otresel hlače, Z bo dal roko M-ju, A in B se bosta smejala eni šali...) - vse to je potekalo kot v enem transu, vem, da sem bila neskončno umirjena in samo opazovala sem vse to in se zelo blaženo počutila. Npr. obrnila sem glavo k tistemu, za katerega sem vedla, da bo naslednji hip naredil nekaj, kar sem vedla, da bo... Čim sem pa začela o tem govorit s kom, je vse zginilo. Hm.

 

zadnje čase se mi dogaja, da slišim nek notranji glasek, ki mi pravi, kaj naj naredim, a ga nekaj (kaj vem, kaj - hitenje morda, nepozornost) preglasi, ko pa se potem nekaj zgodi, se spomnim na tisti glasek in si rečem, le kaj se nisem bolj poslušala! Pa gre za malenkosti, vsakdanje banalnosti.

 

Zaključek: vem, da ima vsak od nas v sebi to zmožnost (ne vem, kaj bi bila definicija tega...), samo, če to trenira in če goji. Vidim, da me zadnje leto čas preganja in nimam časa za skoraj nič, tudi ne za poglabljanje vase - od tod tisti drobni glasič v meni, ki sicer je, a vem, da bi bil močnejši, če bi bila bolj "v sebi" in "z sabo"...

[keti227]

Ja men se je isto dogajal v enem obdobju, ki ga zdej zelo pogrešam. Zdej je preveč preveč takih vsakdanjih malenkosti, hitenja, rokov, miljon stvari, ki jih moraš narest, da sem težko pozorna na ta glasek. Sama pri sebi si pravim, da sem malo oglušela

 

Sem pa takrat točno vedela, da bom nekoga srečala, kdaj in kje... kaj bo kdo rekel, naredil... Še budilke si nisem rabla naštimat zjutri. Če sm si zvečer zastavla da se bom zbudila ob 9h, sem se res točno takrat...

Sm bla s frendico na morju, pa je rekla da morva poklicat enga kolega, pa sem rekla da ga bova itak srečale čez 5 minut - pol sva ga res - ampak mislm da je ona takrat že pozabla kaj sm rekla, al je blo pa celo preveč scary zanjo...

[bela vrtnica]

<{POST_SNAPBACK}>:eek Hudo, ne morem verjet vsaj ena, ki me zastop....Sama sem se uspešno prepričala, da so vsi moji dokazi o intuiciji plod lastne domišljije....Kaj bi  mi brez dumišljija!?

 

Najbolj te pa ozdravi tega kak paranoik, ki te popelje direkt v kozmično zaroto,če si dosti dolgo z njim ....

 

 

 

Domišljija pač ni isto kot inuticija! Če si nekaj domišljaš še ne pomeni, da imaš intuicijo,...

[cigancica]

en od primerov je bil,ko sem v glavi slisala glasove oziroma klicanje mojega imana.glas je bil prijateljicin.v tistem trenutku sem to povedala osebi ,ki je bila poleg mene-pa me je le skepticno pogledala.cez dve uri me je prijateljica nasla na enem hribu v naravi.nakljucje?ne bi rekla.objela me je in zacela jokati in mi rekla da me je iskala cel dan ,da se ji je zgodilo nekaj groznega.to je samo en od primerov,se mi dogajajo pa vsak dan podobne intuicije.

en dan sem sla iz sluzbe,zelo se mi je mudilo.obcutek sem imela da je nekaj narobe z avtom.ko sem prisla do avta,sem se zacela smejati,ker so mi vlomili v avto.smesno mi je bilo ker sem cutila da se je nekaj zgodilo in sem bila zgleda ze pripravljena na to.

[nosorog]

<{POST_SNAPBACK}>

 

mislim, vcasih imamo te neke povezave, ki jih vsi poznamo, to s telefoni, pa mislis na nekoga, pa ga potem srecas, te poklice..itd.

ampak a ni intuicija mnogo sirsa od tega?

 

 

Že v uvodnem tekstu omenjam možnost finte v ukrivljenosti časa, paralelnih resničnostih ... Očitno eni zaznajo čas bistveno dlje naprej (oz. ga je možno zaznati), kot se da pojasniti s telepatijo. Sier pa - si že slišala za "Philadelphia eksperiment"? Dokazal je, da so časovni preskoki možni.

Ene par zanimivih scen časovnega preskoka pa opisuje tudi Boris Muževič v svoji knjigi "Energije piramid".

 

 

lalala

[tinka]

ne poznam tega eksperimenta.

bom malo poiskala, ce ne najdem, pa javim, da mi razlozis

energije piramid tudi ne poznam, ne v knjizni ne v kaki drugi obliki.

 

 

sem se potem spomnila se par primerov,ki se mi pogosto pojavljajo( kadar je potreba, ocitno, ceprav ne vem, kdo o tem odloca), podobni bernovim primerom, vsakic se gre za varnost na cesti in vsakic to sanjam prej. ne ravno situacije, ampak potem, ko sem tam (za volanom) se v danem momentu spomnim sanj, in zato nekaj naredim, da mi uide nesreca. to se mi je zgodilo 4x, enkrat sem upocasnila, enkrat ustavila, enkrat sla pogledat gumo, enkrat pa sla nazaj.

v vseh primerih je bilo to racionalno nerazlozljivo, vendar v tistem momentu popolnoma jasno.

naknadno sem ugotovila, da so to tudi ene redkih sanj, ki si jih zelo dobro zapomnim. vecinoma mi zjutraj namrec uide.

 

bi sanje tudi bile nek tak preskok?

 

mogoce je intuicija nek prevodnik teh preskokov, ki se jih ne 'spominjamo' z glavo,

pa jih vseeno nekje cutimo.

mogoce je oboje res, in ukrivljenost casa, in kaksna spirala, in paralele.

to bi razlozilo razno zmede okrog tega...da je nacinov pac veliko.

 

zadnjic sem sedela doma, pa sem imela eno tako sceno, mislim, da sem pisala o tem drugje,

(nekdo tam zgoraj me ima rad).

ni bilo telepatsko, sem pa videla stvari, nekao cutila ljudi, da prihajajo okrog ovinka.

z dolocenimi ljudmi imam to, da jih cutim, ko pridejo v sobo, brez, da jih vidim (npr. v bar, dvorano...kjer je vec ljudi).

ampak to je spet druga zgodba.

 

 

mislim, da eno je obcutljivost (mentalna ali fizicna) na energije drugih, dojemljivost (kot te morfogenetske scene, ki jih ne razumem, ampak si nekaj predstavljam pod tem pojmom), drugo je pa sposobnost skakat skozi cas...

 

[Piko]

<{POST_SNAPBACK}>... vsakic se gre za varnost na cesti in vsakic to sanjam prej. ne ravno situacije, ampak potem, ko sem tam (za volanom) se v danem momentu spomnim sanj, in zato nekaj naredim, da mi uide nesreca. to se mi je zgodilo 4x, enkrat sem upocasnila, enkrat ustavila, enkrat sla pogledat gumo, enkrat pa sla nazaj...

Hm. Sanje so sploh zanimiva koategorija... Ampak tisti primeri, ki se dogajajo v budnem stanju, (celo spomin na tvoje sanje se zgodi) pred dogodkom in ne istočasno, kot večina opisuje svoje izkušnje, to je zanimivo. Istočasni dogodki, ki jih znamo vedeti, pa ne znamo razložiti kako vemo, niso problem. Vsaj jaz ga ne vidim.

Naš maček zna že to že dolgo! Ko smo se zjutraj zbudili (nihče se ni premikal v postelji) odpreš oči in maček pred vrati sobe začne močno mijavkati, ker bi rad prišel notri. Ali pa - če mu mečem piškotke, pa kakšnega ne najdem. Gledam tja, mu govorim (desno od nog) on gleda po tleh povsem drugam, naenkrat pa mu kapne in obrne glavo natanko tja, kjer leži piškotek. Na mojo drago je še posebej navezan, ve kdaj prihaja, pa ni da bi to lahko slišal po vrsti ropota itd... torej mački marsikaj znajo, zakaj ne bi tega znali mi. Zanimivo se mi zdi, kako bi to lahko natreniral.

Zadnje čase treniram parkiranje. Razum je stišam na najmanjšo možno mero, zgolj za pilotiranje pločevine in se na križišču odločam, levo desno naravnost zgolj, kam me bo usmeril občutek "tam je/bo prosto parkirno mesto" pa ni nujno še prosto, velikokrat se izprazni točno pred menoj, večkrat pa sem bil za las prepozen. Če sem nervozen, običajno iščem prosto mesto precej dje.

 

Meni se je pri "poskusu" postavilo vprašanje - ali so bile slike, prizori izbrani naključno, "strojno", ali so jih izbirali preizkuševalci, ki so vedeli, kakšen prizor bodo pokazali, torej bi zopet lahko govorili o istočasnosti in ne prihodnosti.

[Bern]

<{POST_SNAPBACK}>

...Zadnje čase treniram parkiranje. Razum je stišam na najmanjšo možno mero, zgolj za pilotiranje pločevine in se na križišču odločam, levo desno naravnost zgolj, kam me bo usmeril občutek "tam je/bo prosto parkirno mesto" pa ni nujno še prosto, velikokrat se izprazni točno pred menoj, večkrat pa sem bil za las prepozen. Če sem nervozen, običajno iščem prosto mesto precej dje. ...

Stara fora - iskanja parkplaca v Ljubljani.

 

Dobro deluje!

 

[tinka]

[Piko]

Pri tistih primerih, ki jih opisuje Nosorog, me zanima, ali gre zares za informacije iz prihodnosti. Kaj pa, če se je dogajanje v zemlji začelo že toliko ur prej (10, 20... verjetno se je), in gre zopet le za istočasnost dogajanja, katerega informacija bi se potem prenašala in jo bi živali in nekateri ljudje razumeli, prejeli ipd.?

[free]

Hja, seveda, druga pozornost, kjer ni casa.

v svetu sanjanja. cas smo si izmislili mi sami.

v 2 pozornosti je morje vseznanja.

indijanci in aboridzini so menda zadeve usklajevali, povezovali prvo in drugo pozornost na nacin da so nekaj poceli v eni za drugo.

sanjanje pa se sestoji menda iz vecih slojev - kot ce bi rekli, da njaprej iz tega, da spucamo travme, kontrolo, ki je bila cez dan, potem pa se sele zacne sanjanje. In sele nato se zadeva poglobljuje. Letenje s sanjskim telesom, upravljanje z njim in zavestno sanjanje... verjetno spada v naslednje 'faze' tudi videnje, ker casa pac ni, si z nasim umom predstavljamo v prvi pozornosti (sedaj in tu) kot, da se je dogodek zgodil v prihodnosti ali kot videnje dogodka v prihodnosti.

Torej laicno gledano zna bit morda kej tazga.

----------

<{POST_SNAPBACK}>ne poznam tega eksperimenta.

bom malo poiskala, ce ne najdem, pa javim, da mi razlozis 

energije piramid tudi ne poznam, ne v knjizni ne v kaki drugi obliki.

sem se potem spomnila se par primerov,ki se mi pogosto pojavljajo( kadar je potreba, ocitno, ceprav ne vem, kdo o tem odloca), podobni bernovim primerom, vsakic se gre za varnost na cesti in vsakic to sanjam prej. ne ravno situacije, ampak potem, ko sem tam (za volanom) se v danem momentu spomnim sanj, in zato nekaj naredim, da mi uide nesreca. to se mi je zgodilo 4x, enkrat sem upocasnila, enkrat ustavila, enkrat sla pogledat gumo, enkrat pa sla nazaj.

v vseh primerih je bilo to racionalno nerazlozljivo, vendar v tistem momentu popolnoma jasno.

naknadno sem ugotovila, da so to tudi ene redkih sanj, ki si jih zelo dobro zapomnim. vecinoma mi zjutraj namrec uide.

 

bi sanje tudi bile nek tak preskok?

 

mogoce je intuicija nek prevodnik teh preskokov, ki se jih ne 'spominjamo' z glavo,

pa jih vseeno nekje cutimo.

mogoce je oboje res, in ukrivljenost casa, in kaksna spirala, in paralele.

to bi razlozilo razno zmede okrog tega...da je nacinov pac veliko.

 

zadnjic sem sedela doma, pa sem imela eno tako sceno, mislim, da sem pisala o tem drugje,

(nekdo tam zgoraj me ima rad).

ni bilo telepatsko, sem pa videla stvari, nekao cutila ljudi, da prihajajo okrog ovinka.

z dolocenimi ljudmi imam to, da jih cutim, ko pridejo v sobo, brez, da jih vidim (npr. v bar, dvorano...kjer je vec ljudi).

ampak to je spet druga zgodba.

mislim, da eno je obcutljivost (mentalna ali fizicna) na energije drugih, dojemljivost (kot te morfogenetske scene, ki jih ne razumem, ampak si nekaj predstavljam pod tem pojmom), drugo je pa sposobnost skakat skozi cas...

 

[Ksenia]

ne vem ali je tole za tu ali za temo moč misli...

zadnje čase se mi tule ful dogaja - zjutraj še v postelji razmišljam nekaj o sebi, vprašanje se mi po branju knjige Veličastni Saturn, pridem na forum, malce pregledujem, odprem članek, ki ga je posredoval Vojko in me zabetonira njen naslov - ravno to sem se spraševala zjutraj. Drug primer - pišem in filozofiram v os, da imam filing da smo čezdalje bolj povezani z naravo, odprem tretjetisočletje - le o čem tam teče beseda, berem sporočila nato od Grupe, le kateri stavek preberem...

včasih točno vem, kaj bo v postu pisala, posebej v Vilinskih... ali pa pišem email, ista oseba mi piše os, mislim na Sončno, Sončna pokliče ....

včeraj pospravljam pisarno odmikam računalnik in ramišljam da že kar nekaj časa ni bilo dečka, ki nam ureja rač. zadeve, v tistem trenutku gre nekdo po stopnicah - in kdo vstopi v pisarno? On. Popoldne razmišljam na poti domov, kako bo mala psravila vso prtljago v torbo - mi zazvoni telefon in kaj me mala vpraša - mami kako bom pa spakirala vse to? Recimo da je tole dogajanje teh dveh tednov...

Da ne omenjam, da na trenutke vem, kaj bo kdo rekel in storil, kaj kdo misli, ampak to je nekako zoprna zadeva, ker nisem sama vase prepričana, da ni vse samo v moji glavi. Čeprav z nekom sem pa ful miselno povezana.