Blonde, Brunete pa Rdeče

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>...

Ko boš ti 50 ...

Ko boš ti 60 ...

Ko boš ti 70, ...

...

Res je, a je pa se nekaj.

Pozabil si med drugim na CE.

 

Ljubezen ni neko planiranje, pac pa med drugim tudi ravno osvobajanje od vseh butastih spon.

Ze pred stoletji smo imeli 'nenavadne', 'neprimerne', 'nesprejemljive'... itd. ljubezenske zveze, presenetljivo stevilne so bile zelo lepe in so 'delale', se obdrzale.

ker folk NI razrezal ljubezni zaradi stevilnih KO-jev. In ce-jev. In kako bi bilo-jev in kako bo-jev.

 

[Florijan Cvetko]

<{POST_SNAPBACK}>Res je, a je pa se nekaj.

Pozabil si med drugim na CE.

 

Ljubezen ni neko planiranje, pac pa med drugim tudi ravno osvobajanje od vseh butastih spon.

Ze pred stoletji smo imeli 'nenavadne', 'neprimerne', 'nesprejemljive'... itd. ljubezenske zveze, presenetljivo stevilne so bile zelo lepe in so 'delale', se obdrzale.

ker folk NI razrezal ljubezni zaradi stevilnih KO-jev. In ce-jev. In kako bi bilo-jev in kako bo-jev.

 

 

Seveda imaš prav, Marsa.

 

Saj zato pa sem napisal tisto o favšiji.

 

Mogoče pa bi jaz tudi, če bi si upal.

 

Kdo pa sem, da bi postavljal omejitve ljubezni????

[Marsa]

Mah, Cvetko, saj kdo pa sem jaz, da bom pamet solila komu tule?

Pac... ko vidim nekaj, takoj dobim sto asociacij; potem pa katero tudi zapisem, tisto, ki mi v tem trenutku najbolj 'ven tolce', najbolj izstopa.

 

Saj vecina folka (nas?) je itak *ziherasev*...

najlazje je hodit po utecenih poteh.

Jaz pa vcasih rada mal gazim, zato pa poznam vse zive situacije... in pol ne morem met pac... takega mnenja kot vsi oz. kot tisti, ki necesa se niso izkusili.

 

Jaz pravim - samo enkrat zivim.

 

Morda pa se kdaj zaljubim v 70-letnega - zaenkrat seveda menim, da to ni mozno, sam clovek nikoli ne ve - zivi bili pa vidjeli.

[pač ena]

<{POST_SNAPBACK}>.......Ko boš ti 50 bo šel sad vajine ljubezni v tretji razred

Ko boš ti 60 bo šel sad vaijne ljubezni na faks

Ko boš ti 70, bo tvoja žena 46. Hmmm, hmmm, boljše da res nisi ljubosumen

 

..

 

Hehehe...

 

Sej vem, da ne spada v to temo, ampak vseeno...

Kot prvo, Florijan, nekateri ljudje si pač ne želijo otrok, tako da ne vem, zakaj kr o otrocih pišeš...pa ne glede na to, al sta partnerja po letih dost narazen al ne... Jaz si otrok npr. zaenkrat sploh ne želim (tud za prihodnost ne), če pa si jih že bom kdaj želela in se odločila zanje, bo to zagotovo šele čez precej let - ker si želim najprej fajn službo poiskat, se morda en čas samo karieri posvetit, enga fajn tipa najt, ga par let dobro spoznavat, da sploh vidim, al je vredno... Skratka, če bom sploh kdaj imela otroke, je čisto možno, da jih bom imela zelo pozno...pač ne moremo in nočemo vsi že pri 20-ih imet otrok...So pa starejši pari lahko tud dost boljši starši kot pa mladi in pač ne moreš kr računat kolk bo nekdo star, ko bo njegov otrok šel v OŠ, na faks...se mi zdi brezveze...

[Florijan Cvetko]

<{POST_SNAPBACK}>Hehehe...

 

...

Kot prvo, Florijan, nekateri ljudje si pač ne želijo otrok, tako da ne vem, zakaj kr o otrocih pišeš...pa ne glede na to, al sta partnerja po letih dost narazen al ne... Jaz si otrok npr. zaenkrat sploh ne želim (tud za prihodnost ne), če pa si jih že bom kdaj želela in se odločila zanje, bo to zagotovo šele čez precej let - ker si želim najprej fajn službo poiskat, se morda en čas samo karieri posvetit, enga fajn tipa najt, ga par let dobro spoznavat, da sploh vidim, al je vredno... Skratka, če bom sploh kdaj imela otroke, je čisto možno, da jih bom imela zelo pozno...pač ne moremo in nočemo vsi že pri 20-ih imet otrok...So pa starejši pari lahko tud dost boljši starši kot pa mladi in pač ne moreš kr računat kolk bo nekdo star, ko bo njegov otrok šel v OŠ, na faks...se mi zdi brezveze...

 

Enkrat sem že pisal o nekem gospodu, gotovo v 1% najpametnejših svetovne populacije, ki mi je pri sedemdesetih zaupal, da mu je žal, da ne bo zapustil za seboj otrok. Da ima občutek, da je "biological failure", po njegovih besedah. Da je to bila, po mojem mnenju, eklatantna neumnost (kar sem mu seveda tudi povedal), je obrobno, saj je njegova sled v njegovih knjigah in njegovih študentih, pomembno je le, da je on tako mislil. In to je dalo misliti tudi meni ...

 

Otroci, pač ena, so sol zemlje. Ne gre zato, da jih "imaš rad", gre zato, da vidiš v njih nadaljevanje. Da umevaš, da svet ne bo ugasnil s tabo. Da imaš komu kaj zapustiti. Brez otrok umre upanje. Zato sem pač malo obseden s tamalimi ...

 

Ampak to seveda ne leti na tvojo konkretno situacijo. Jaz sem dobil otroke, ko sem se naveličal klatiti po svetu, ko ni lepšega prostora pod soncem, kot je moj fotelj. A so lahko starejši ali mlajši pari boljši starši, je brezpredmetno, ker se uspeh staršev po mojem meri samo v enem: v sreči njihovih otrok. In če kdo sreče ne more ali ne zna nuditi, potem je res boljše, da otrok nima.

[Mick]

<{POST_SNAPBACK}>Ja, itak, Mick.

 

Ko boš ti 50 bo šel sad vajine ljubezni v tretji razred

Ko boš ti 60 bo šel sad vaijne ljubezni na faks

Ko boš ti 70, bo tvoja žena 46. Hmmm, hmmm, boljše da res nisi ljubosumen

 

Eh, mogoče pa sem le favš ... Slovencelj, pač. Zenkrat še z nekaj malega ostanka rjavih las, mešanih s sivimi. Kmalu pa še to ne več ...

 

Hihihi Kaj pa vem.....a ne rečemo "carpe diem"? Pa "živet je treba za danes" al pa "živi vsak dan kot da je tvoj zadnji" itd. itd. Nobenih pomislekov ne bi imel, če bi se zaljubil v recimo 25-letno. Sedaj še ne. Torej bi bila žena pri mojih 70 stara 55. Čas, ki nama bi bil namenjen bi zaužil v vsem čaru in žaru najine ljubezni, če bi v njem oba zelo uživala bi verjetno iz spoštovanja do najine ljubezni znala starostno razliko dolgo al pa celo do bridkega konca krotit. Ne, sploh ne......ne bi se obotavljal. Mogoče pa je zato tak, ker imam še velik las in zlo redko kater je za1x siv (hec, ne )

[pač ena]

Florijan; verjamem, da se kdo najde, ki v poznih letih obžaluje, da nikoli ni imel otrok... Ampak ko kdo v tem smislu govori, češ da za seboj ne bo pustil nobenih sledov, da se ga nihče ne bo spominjal in take finte...to pa se mi zdi bedasto. Zakaj pa bi se ga sploh moral kdo spominjat? Ma men je pa res vseeno, al se me še kdo spomnija, ko umrem...Ko me več ne bo, itak ne bom vedela, al še kdo misli name, al ne in tud ne bom imela nič od tega... Glavno bi mi bilo, da sem imela lepo življenje, da sem veliko zanimivih stvari doživela in spoznala, da sem uživala v življenju...kaj pa me briga kaj bo potem, ko me več ne bo... Da bi samo zato otroke imela, da se me bo nekdo spominjal oz. zato, da sem svetu nekaj zapustila ali da se bo nadaljeval moj rod? Nikoli. Če jih bom kdaj imela, jih bom imela zato, ker (oziroma ČE) si jih bom želela...gledat okol sebe, jih vzgajat, jih videt odraščat, jih videt srečne... Valda, da si vsak normalen človek želi, da so njihovi otroci srečni... Se tud strinjam, da se uspeh staršev meri po sreči njihovih otrok in da to ni odvisno od njihovih let (starosti staršev)... Zato pa tud ne vem, zakaj si zgoraj poudarjal...."Ko boš ti 50 bo šel sad vajine ljubezni v tretji razred

Ko boš ti 60 bo šel sad vaijne ljubezni na faks..."

[lia]

[pač ena]

Aja, Mick, s tabo se pa itak strinjam !

[Marsa]

Res je, Macona, jaz tud tko pravim.

Moji *otroci* so tudi moje delo - slike, komadi... vse zivo, kar ustvarim takole...

[Volk K.L.]

<{POST_SNAPBACK}>Zanimivo stalisce, ne recem, da cist iz trte izvito..

A ipak - odvisno je najvec od tega, kaksen si sam...

Lohk ti njej krauzlas zivce.

Jes me dobro pročitala ...

[Florijan Cvetko]

<{POST_SNAPBACK}>...Če mi uspe kaj pridonesti v književnosti, jeziku - se ne sekiram, kaj ostane za mano.

 

Drži, mačona. Ampak svoje delo delaš zase, v otroke pa vlagaš zaradi njih. Ne vem, če sem to uspel čisto razložiti ...

 

<{POST_SNAPBACK}>... Ampak ko kdo v tem smislu govori, češ da za seboj ne bo pustil nobenih sledov, da se ga nihče ne bo spominjal in take finte...to pa se mi zdi bedasto. Zakaj pa bi se ga sploh moral kdo spominjat? Ma men je pa res vseeno, al se me še kdo spomnija, ko umrem...Ko me več ne bo, itak ne bom vedela, al še kdo misli name, al ne in tud ne bom imela nič od tega...  Zato pa tud ne vem, zakaj si zgoraj poudarjal...."Ko boš ti 50 bo šel sad vajine ljubezni v tretji razred

Ko boš ti 60 bo šel sad vaijne ljubezni na faks..."

 

Veš, pač ena (a bi bila zelo užaljena, če bi te dajal med navednice, npr. "pač ena"???, ker mi tvoj nick čisto razbije strukturo stavka), tudi meni se zdi, objektivno, trditev, da potrebuješ za sledi otroke, bedarija. Veseli pa me, da jih imam. Ker so neobladljivi, ker imajo svojo pamet, in ker bodo sledili svoji poti. Zdi se mi, da so otroci dokončen test sposobnosti. Malo nakladam, zadeve še nisem premlel. Bom čez par let, ko bom sedemdeset, pa povem...

 

 

<{POST_SNAPBACK}>Res je, Macona, jaz tud tko pravim.

Moji *otroci* so tudi moje delo - slike, komadi... vse zivo, kar ustvarim takole...

 

Seveda, Marsa, ampak če primerjaš sina s slikami (ali pek s kruhom, ali pisatelj s knjigo, ali ključavničar z navojem ali ...) verjetno ugotoviš, da ni primerjave. Ni ga lepšega trenutka na svetu kot če ga razsvetli brezzobi nasmeh. Zakaj? Ker človek niti približno ne ve, s čim si ga je zaslužil. Pride, ali ne, kakor je vreme. Nič ne pomaga, če se trudiš, če plešeš, če skačeš. Po tem je precej podobno božji volji.

 

Ker pa je naslov te teme Blond, Brunete pa Rdeče si dovolim zapisati še ugovor Mattelu, naj za božjo voljo ne dela toliko variant Barbik, ker moji živci, denarnica in naše stanovanje takega spektra punčk ne prenesejo dobro. Živijo blond Barbie!

[Sati]

Od vseh učiteljev, ki sem jih v svojem življenju srečala, lahko rečem, da so moj partner in moja otroka moji najboljši in najkvalitetnejši učitelji. Nihče mi toliko ni dal, nihče ni toliko jemal....Nič ni primerljivo z njimi.

 

Sicer pa sploh ni važno, kaj ostane za nami (ali mogoče je?). Saj v resnici nimamo zato otrok, ali pač?

 

Kaj sploh ima kdo od tega, da je njegovo ime zapisano tudi po njegovi smrti?

 

Zato pa je resnično vse, kar je zapisano. Vsak pač ve zase...

[Marsa]

O, sati!

[Sati]

O, Marsika....

[Marsa]

Kje si, stara?

 

Btw - kaksne barve preferiras (in imas), da smooth navezemo na temo?

[Sati]

Sem glih kar komentirala v temi o barvah las....Ene šestnajst barv se mi zdi... Imam pramenčke po celi glavi - od blond do rdeče (preko 116 rjavih odtenkov).

Nikamor ne pašem. Ali pa povsod. Danes povsod, se mi zdi.

 

 

Stara???? Čak mal, komaj študirat sem začela, ti pa meni stara?

[Marsa]

Kel obcutljivost... , jaz pa nalasc bocknila.. si upala glih...

A mislis da bi eni zgazeni stari rekla stara?

Toliko ***diplomata*** ( ) sem pa ze.

[Sati]

Valjda... Saj se hecam... To sem razumela kot prijateljsko gesto in mi je čisto na ta pravo mesto sedla...

Tale forum ima eno pomanjkljivost. Intonacije se ne vidi...

[Marsa]

[seal]

hmmm jaz bi pa tako rekel, da bistvene razlike med naštetimi lepotičkami ni. Obstajajo neki "stereotipi" blondink,brunetk,rdečelask... Itak pa smo vsi unikatni in smo si različni...in tako je tudi prav

[pač ena]

<{POST_SNAPBACK}>.....Veš, pač ena (a bi bila zelo užaljena, če bi te dajal med navednice, npr. "pač ena"???, ker mi tvoj nick čisto razbije strukturo stavka)...

 

Ti kr daj... Ma sej bi spremenila moj nick, pa se mi res ne da razmišljat, kakšnega bi si novega izbrala...

 

Pa še nekaj k tej temi; zadnje čase mi je zlo všeč kombinacija; črni lasje in modre očke...

[Michelle]

Ugotavlam da so mi najbolj vsec rjavolaske pa oranzne

 

ma itak je vseen, za punce mi je glavn, da ni cist pobrita, za tipe pa da nima obupnih dolgih belih ali blond las

[aiwa]

[amber]

meni so bili vedno bolj všeč temnejši fantje , še bolš če so bili čist temno rjavi ali črni...sicer sem bila pa tud dvakrat zaljubljena v dva blondinca...

A vseeno mi bolj ležijo tipi s temnimi lasmi, temperament...