(Psihične) težave s samim seboj...

[cordell]

Lep pozdrav vsem

Forum lunin sem "odkril" čisto pred kratkim, ko sem iskal neke informacije o nečem in sem tako mimogrede prebral nekaj tem. V veselje mi je bilo, ko sem opazil, da se (v tistih temah, ki so se mi zdele glede na naslov teme zanimive) pogovarjate na zanimivem/visokem nivoju in prav zaradi tega sem se odločil (kljub temu, da na začetku nekako nisem upal), da se izpovem vsaj enkrat na nekem forumu in omenim, kaj me teži

 

(mogoče/verjetno bom hkrati postavil kar nekaj vprašanj, ampak seveda ne pričakujem, da mi vsakdo odgovori na vsako vprašanje. Hvaležen bom za mnenje (na katerokoli vprašanje) vsakogar od vas (ali iz lastnih izkušenj ali kako drugače) x!x)

 

(se opravičujem vnaprej, če bo moje pisanje zgledalo nekako zmedeno...če pa sem sam zmeden zadnje cajte ornk )

Torej:

Najprvo naj čisto na kratko povem nekaj besed o meni...Štejem 25 let, končujem študij v Ljubljani (tu sem 7 leto), "originalno" pa sem doma iz cca 200 km oddaljenega mesta na vzhodu Slovenije. V bistvu je vse, kar mi še manjka za dokončanje študija do konca opravljena praksa, ter diplomska naloga.

Kot sem že omenil tole prakso, sem nekje na polovici (od 15 tednov). Ampak nekako po 6-tednih prakse (delam 7-8 ur na dan) sem zbolel za gripo in počival v stanovanju (kjer živim v Lj še z nekaj cimri) 5-6 dni. Nič drugega nisem mogel počet, kot pa ležati, kuhati čaje,itd...In seveda premišljevati o svojem preteklem/zdajšnjem/prihodnjem življenju. In takrat se je v bistvu vse začelo. Zapadel sem v tako depresijo, da sem nekajkrat na dan pomislil, da se mi bo dobesedno ftrgalo...

Nehote so mi non-stop po glavi blodile takšne in drugačne (bom takoj opisal...) negativne/žalostne/depresivne misli. Take so bile (in so še):

Spraševal sem se, kje hočem nadaljevati svoje življenje, doma ali tu v Lj. (Tekom študija sem vedno imel občutek, da nekako želim ostati tu v Lj) Neprestano so se mi v glavi borile misli, ali naj živim tu ali naj grem domov. Kljub temu, da vem, da dandanes 200km ni nič in se da razdaljo prepeljati v cca2 urah (ko bo pa avtocesta, pa še manj). Kot da me silovito preganja občutek krivde, če bi ostal tu v Lj, čeprav VEM, da to ni RES in da se nimam za kaj počutiti krivega. Imel sem (in hvaležen sem za to staršem) lepo otroštvo, z mamo in očetom se vedno dobro razumem. Ampak vseeno, nek glas v meni me preganja glede vsega tega, da ne morem biti niti 5 minut sproščen...Včasih se mi zdi (pa naj se sliši še tako bedno), da bom s tem, če ostanem v Lj, izgubil vse stike z domom. Pa spet po drugi strani vem, da tudi to ne drži. Stike s starši imam lahko celo življenje, ne glede na to, če sem tu ali tam. Sliši se paradoksalno, vendar tako se trenutno v moji glavi vse dogaja. <Lepa/pozitivna misel --- 100 krat depresivna/žalostna misel in tako skoraj v nedogled...>

Istočasno sem opazil, da me je psihično močno zdelala praksa/služba (v bistvu moja prva), ker sem potlej začel premišljevat tud o tem, KAJ bo pa v prihodnosti, ko bom vsak dan nekaj desetletij moral zjutraj vstajat, bit v službi, ali bom mel čas se dobit s prjatli, bratom, sestro, itd...

 

Skratka, da ne bom predolg (se mi zdi, da bi lahko še 3 krat tolko napisal, ampak komu od vas se bi dalo TOLKO brati hihi...).

 

Ni mi preostalo drugega, kot da sem sklenil se o vsem tem pogovoriti doma z mamo in očetom (tud brat in sestra in prjatli so mi prav lepo pomagali s pogovorom), čeprav pri nas doma nikoli nismo pretirano govorili o svojih čustvih/strogo-osebnih težavah. Pogovor mi je pomagal ogromno, oče in mama sta mi povedala, da je na MENI, kje hočem živeti, da sem doma dobrodošel vedno, da se naj prav NIČ ne obremenjujem s temi vprašanji, ker ni razloga, da bi se. OK, vse lepo in prav, v tistem momentu sem bil ČISTO OK, ampak čez dan ali dva sem spet padel v "težka"/žalostna razmišljanja...Zato sem (na pobudo moje sestre...hvala Tinca ) sklenil, da se bom začel enkrat tedensko udeleževati Yoge (v Bežigradu) in pred dvema dnevoma sem šel prvič (pa še dve prijateljci, ki že dlje časa hodta tja) in bil nadvse presenečen nad pozitivnimi učinki, ki jih je na mene imelo 1 urno sproščanje/dihanje/raztezanje !!

Zdaj zadnje dni opažam, da tu pa tam še vedno zapadem v depresijo (s čisto enakimi vprašanji/zagonetkami, kot vedno), ampak si lahko doma z meditiranjem (takoj za tem, ko začutim, da gre na slabše) neverjetno sam pomagam...

Hja, no, vprašanj lih nisem dosti postavil (v bistvu nobenega, ampak sama vprašanja se skrivajo v tem, kar sem napisal hih), mogoče eno konkretno vprašanje za konec: Ali mislite, da je možno (če si človek zares prizadeva) s tem sproščanjem/meditacijo/Yogo popolnoma odpraviti vse negativne misli, čudna razmišljanja, bitke misli v glavi , ipd. ??????? Jaz sam nekako čutim, da bom lahko v prihodnje zaživel s pomočjo tega bolj bolj bolj sproščeno,veselo,srečno...Se motim, ali imam zelo res prav ?

 

Se zahvaljujem za vsako mnenje vnaprej, pa lep pozdrav !

[Marsa]

Zivjo in dobrodosel!

 

ceprav sem v totalni guzvi (in bom zato zdajle kratka, se se kasnej kaj oglasim), sem se prav morala oglasit in te pozdravit, ker mi je vsec tvoje iskreno pisanje...

Si prav potreboval, da ubesedis to, kar se v tebi zdaj dogaja.

To je normalno, bojis se osamljenosti, kdo se je pa ne, pravzaprav.

Cisto te razumem - sama sem zelo navezana na mamo in ceprav imam pravzaprav precej shpehast odnos, sem vseeno nekak 'na broju', 'v navezi'...

Recimo so padle ideje, da se gre v avstralijo al kaj tacga - priznam, da velik del mene ne bi sel ravno zaradi tega, da ne bi bila mama sama tukaj... nekako... ne cist tko, ampak zelo poenostavljeno.

 

V bistvu delas korak naprej in se tega mal bojis...

Tud to je normalno.

Lepo se mi zdi, ko si se s starsi vse pogovoril - to se mi zdi zelo zdrav odnos (se posebej ker pravis, da niste glih blazno govorili o 'teh zadevah', je super, da si ti prevzel iniciativo in tud pokazal stopnjo zrelosti, zdaj ti lahko starsa se bolj zaupata).

 

Tu si bos ustvaril nov krog prijateljev, vse bo tako kot je prav.

 

Joga in meditacija pomagata pa se tudi pri hujsih tezavah.

 

zaenkrat tolk od mene.

Srecno!

[Surangeni]

Hej, Cordell!

 

Sori, ampak ob tvojem pisanju sem se morala nasmehniti... prav nič ni narobe s tabo, si pač na pragu življenja, tapravega, in si si postavil par eksistencialnih vprašanj. Iz tvojega branja je razvidno, da imaš kar močne stike z družino in tako bo ostalo, brez skrbi, kjer koli že boš. enkrat si boš ustavril lastno družino in se boš moral na nek način odtrgati od svojih staršev, tisto popkovino, ki te veže na dom.

 

Vse imaš pred sabo, ja, služba zahteva nek red, vstajanje, pa to, veš, ISTE probleme sem imela, isto sem se spraševala, kot se zdaj ti, pa se izide, veš??

 

Cordi, uživaj v življenju, sooči se s problemi, kar pogumno, če si kdaj žalosten, sprejmi to, sprejmi in se ne ubadaj preveč s tem, da je kaj narobe.

 

UPAJ si, zadihati, probati, živeti! Zaupaj vase in bodi pozoren na stvari, ki se ti dogajajo v življenju. Uči se iz njih!!!

Pa srečno!!!

[cosma]

Se strinjam s Surangeni. Vsi gremo skozi take faze! Mi je pa fino, ker si tako iskreno napisal.

Pa dobro jih predihaj!

[MiTjA 22]

Lep pozdravček!

Hm tud jast sm mel v mislih da bi povedal celotno mojo zgodbico pa eeem .....

Jast bi ti reku da tako meditacija kot joga ti lahko zelo koristijo v tvojem življenju da vsaj delček dneva posvetiš samemu sebi in odklopiš vse dogajanje okrog sebe Lohko tud dobiš tud kako globjo izkušnjo doživljanja samega sebe, pa ne zdej neki pričakovat ker pri meditaciji ne smeš nikoli pričakovat če ne se ne premakneš kaj daleč! > pa saj veš najlepše stvari se ti zgodijo ko najmanj pričakuješ!

Drugač pa bi ti reku da si pač v takem obdobju, kjer pač ne veš kaj je najboljše zate! Prepusti se toku dogodkov in ko boš prišel do točke ko se boš res moral odločiti kako pa kaj boš zihr vedu kaj storit da bo najboljše zate!

Važno je da te družina podpira, razume da kakorkoli se boš že odločil bodo srečni zate in zato se ti tudi ni treba obremenjevati saj na koncu koncev bodo starši srečni da si naredil tak korak ker veš da te imajo neskončno radi in te podpirajo ter se veselijo vsakega koraka, ki ga boš naredil na tej poti življenja! Ni važna razdalja od tebe do staršev važno je da veste da ste in da boste zavedno v povezani med seboj!

HaVe A NiCe Day & SMILE

[cordell]

Oh, hvala lepa vsem za vaša mnenja Resnično !

Sem se tk malo bal, da bo kdo rekel : "ma daj ne bluzi, pa ne fantaziraj..."

 

Ampak sem prab dobre volje ratal, ko sem prebral vaše odgovore !!

 

Bom sigurno še kaj napisal/vprašal, ko/če se kak nov problem pojavi hihi...

 

Še enkrat hvala

 

Lep pozdrav

[Marsa]

superca.

 

Samo saj se lohk kar tko oglasis tud kdaj, saj ne rabis sprasevat pa sam pomembne (in problematicne) stvari govort , lohk tud kaksen vic prides povedat recimo.

Al pa ce ti bo samo dolgcas.

 

Skratka, fajn.

[Tjazy]

<{POST_SNAPBACK}>Oh, hvala lepa vsem za vaša mnenja  Resnično ! 

Sem se tk malo bal, da bo kdo rekel : "ma daj ne bluzi, pa ne fantaziraj..."

 

Ampak sem prab dobre volje ratal, ko sem prebral vaše odgovore !!

 

Bom sigurno še kaj napisal/vprašal, ko/če se kak nov problem pojavi hihi...

 

Še enkrat hvala 

 

Lep pozdrav

 

 

Aha??! No tole sem razumel, kot da je zdaj tvoj problem resen..

 

Ti malo razlozim kaj se je zgodilo.. v bistvu nic posebnega.. ah.. raje ne bom.. , da ti ne pokvarim vikenda, ko si ravno dobre volje ratal..

[Marsa]

ajd tjazy, tvegaj, pa razlozi, zakaj podcenjevati, morda pa bos presenecen nad reakcijo?

 

Morda pa je dejansko njegov problem resen.

Ko gres k psihiatru, menis da oni resuje tvoje probleme ali ti vsaj govori, kako jih naj resis?

Nak... ti tam se gres mal govorjenje sam s sabo v prisotnosti nekoga drugega, ki 'razume'.

In to je to.

A ni mega, da je tolk dobr psihich, da je ze po prvi seansi ozdravitev in vse?

[Tjazy]

Ja ja.. to bi bilo res mega.. in itak, da psihic nic posebenga ne pocne.. samo ustavri situacijo, da se tebi zdi, da zdaj pa moras neki povedat in razmisljat o sebi.. in bla bla..

 

Ja no.. nekaj mi pravi, da naj tega ne napisem.. mogoce v ponedeljek Treba poslusat sebe.. ne?!

 

In nic podcenjevanja ni trenutno v moji glavi..

[Guest SaTurNina]

<{POST_SNAPBACK}>Ja ja.. to bi bilo res mega.. in itak, da psihic nic posebenga ne pocne.. samo ustavri situacijo, da se tebi zdi, da zdaj pa moras neki povedat in razmisljat o sebi.. in bla bla..

 

Ja no.. nekaj mi pravi, da naj tega ne napisem.. mogoce v ponedeljek Treba poslusat sebe.. ne?!

 

In nic podcenjevanja ni trenutno v moji glavi..

 

 

se strinjam glede psihiča ..k kr neki nabije..nekomu ..še bolj te zmede...čeprov še nism bla pr psihiču si predstavlam...to..kako to ustvar kr ene zgodbe..da je pol človk uresnic zaćne u to vrjet da je k en bogi palčk..zmešan..al pa na tripu od pripovedovanja drugih k ga sploh ne poznajo...

dobr pač če se človk nima skom za pogovort..se najbrž namen k psihijatru...jst recimo pa ful pišem pesmi...tko sto na uro...al pa pojem al pa se jokam..al se pa razpizdim pa pol ob tem clo ugotovim kej..in pol je bolš...

[cordell]

Samo saj se lohk kar tko oglasis tud kdaj, saj ne rabis sprasevat pa sam pomembne (in problematicne) stvari govort , lohk tud kaksen vic prides povedat recimo.

Al pa ce ti bo samo dolgcas.

 

Skratka, fajn.

 

Natürlich

 

LP

[aakhut]

 

hmmmm.....no ja

ampak....kako zhe praujo?....aja!:

PSIHOLOG NI POKLIC....TO JE DIAGNOZA

 

zlomk

[Bern]

Jaz bi temu rekel samo to, da je - tudi če ni vse morda čisto smiselno in pošlihtano po glavi - kljub vsemu dobro, da razmišljaš, govoriš, sprašuješ, iščeš.

 

Ker si tako ustvarjaš pogoje, da boš tudi našel.

 

Ne pa da samo čakaš, kaj bo (in kdaj), tako kot mnogi.

 

Ki potem k svetovalcu pridejo petnajst let prepozno, ko je vsa ta naslaga že tako zapečena, da ne več, kje bi začel čistiti in s čim ...

 

In seveda OD NJEGA pričakujejo, da bo to napravil, po možnosti v eni sami uri ...

 

(Vsi imamo na kakem od področij težave, samo eni se jih zavedamo, drugi ne. Eni govorimo o njih, drugi ne.)

 

Vse dobro!

 

[Mihela]

<{POST_SNAPBACK}>Jaz bi temu rekel samo to, da je - tudi če ni vse morda čisto smiselno in pošlihtano po glavi - kljub vsemu dobro, da razmišljaš, govoriš, sprašuješ, iščeš.

 

Ker si tako ustvarjaš pogoje, da boš tudi našel.

 

Ne pa da samo čakaš, kaj bo (in kdaj), tako kot mnogi.

 

Ki potem k svetovalcu pridejo petnajst let prepozno, ko je vsa ta naslaga že tako zapečena, da ne več, kje bi začel čistiti in s čim ...

 

In seveda OD NJEGA pričakujejo, da bo to napravil, po možnosti v eni sami uri    ...

 

(Vsi imamo na kakem od področij težave, samo eni se jih zavedamo, drugi ne. Eni govorimo o njih, drugi ne.)

 

Vse dobro!

 

 

Se povsem strinjam.

[Mihela]

Cordell,

 

rada bi ti nekaj rekla, depresija je včasih povsem fiziološka zadeva ( neko kemično neravnovesje v možganih, nekaj takega, nisem strokovnjak) in preprosto vidiš stvari drugače, kot bi jih, če bi bil ti , brez nje.

Vendar po moje obstaja razlog za to občutejne tudi v psihološkem ozadju in je ona samo način bežanja, pred nečim kar je zate bolj boleče.

Pohvalila bom to, da si naredil korak naprej in ti želim poguma in vztrajnosti, ko se boš srečeval z vzrokih svojih notranjih bolečin.

 

 

Vse dobro,

 

Mihela

[cashy]

hmmm, zgleda, da nas je kar nekaj v podobnem položaju...

tudi sam zaključujem s študijem, a sem izbral tako neperspektivno smer, da se sprašujem, kaj po študiju....službo bi zeloooo težko dobil, zato ne vem, ali naj jo iščem po diplomi, ali naj vpišem še en faks, ter tako zapravim še 4 leta za študij, ki me niti ne veseli toliko, bi mi pa zagotovil eksistenco....pa še pozno bi začel nabirati leta za penzion....

vprašanje je tudi, ali ostati doma, ali v Lj..

predvidevam, da mora vsak skozi take občutke v obdobju zaključka študija...

so dokaj prelomna v življenju, saj pogosto z odločitvami zapečatiš smer svojega življenja, ki jo potem redko in s težavo spreminjaš...

dober premislek velja, z jogo pa si lahko umiriš misli in bolj trezno odločaš, samo v tvojem postu je delovalo, kot da z njo le odrivaš in zavlačuješ odločitev....

 

veliko sreče pri življenjskih odgovorih,

[Marsa]

Cashy, , jaz tud tebi zelim, da bi delal prave korake.

 

No vidis, Cordell, super da si odprl tole temo.

[Irina]

Cordell, samo stavek ali dva, saj je bilo že veliko lepega in koristnega povedano. Po eni strani ti lahko kar malo zavidamo , da imaš tako močno družino, da te razumejo in te ne silijo v svoj kalup.

To, da imaš vedno ramo na katero se lahko nasloniš, potočiš solzico ali dve je več vredno kot vsi psihologi, psihiatri itd. Kot si še iz ostalih komentarjev razbral, pa se take "prelomnice" in težavice v življenju kar kopičijo. Je pač tak tempo v življenju, da marsikaj ne moremo v miru premisliti, počakati, da se razvije samo po sebi. Velikokrat kar nekaj hočemo ta moment, čez čas pa ugotovimo, da nismo s silo nič naredili, le vojno v svoji psihi...

Pametno se mi zdi od tebe, da si našel smisel tudi v meditaciji in jogi. Bravo!

Lepo, da si se zaupal tako doma kot nam. Se tudi mi učimo!

LP Irina

[cordell]

Prav fajn se mi zdi, ko znova preberem vaše odgovore, mnenja, lastne izkušnje

(Tjazy, želim ti, da se ne znajdeš v podobni situaciji )

 

V teh zadnjih nekaj dneh sem probal (vsaj delno) najti vzroke za vse težave, ki so se pojavile v moji "glavi". Vem, da še zdaleč nisem našel vseh odgovorov, ampak vseeno nekatere sem ! Naj povem, da sem zadnja 2-3 leta (kljub temu so bila ta leta na faksu za mene najbolj uspešna, ampak dobro, to zdaj ni važno) prav ekstremno užival marihuano, čedalje bolj in bolj, zadnje leto skorajda vsak dan (razen ko sem bil doma). Vseskozi sem mel občutek, da mi je super dobro, ko sem skadil (sam ali s prjatli) joint...Kljub temu, da mi je tu pa tam totalno udarilo na "bad", sem ignoriral te občutke, ter si prigovarjal, da je vse super in oh in sploh...Zelo malo sem hodil domov (1 krat na mesec, včasih tudi 1 krat na 2 mesca), sam sebi sem govoril/prigovarjal (čeprav mi ni jasno čemu), da mi je tako super kul, če sem za vikend (ko so cimri odšli domov) sam, počel nisem nič pametnega, valda, non-stop sem bil "nasmoukan", nisem mel volje za počet prav ničesar...Česarkoli sem se lotil, motivacija je trajala mogoče 1-2 uri, potem sem na vse pozabil. In vseskozi sem se sam sebi delal frajerja, da je še vedno vse kul. Ždel sem non-stop v stanovanju, vedno bolj poredko zahajal v družbo, skratka na koncu sem bil čisto na dnu (pa pismo še vedno nisem opazil, da sem vedno bolj nesrečen).

Hja, še ena posledica moje "zaljubljenosti" v marihuano je ta, da sem mogoče za vedno zavozil zvezo z eno punco s Slovaške. Še do predkratkim sem dooolgo krivil za vse to : da nimam denarja za pot na Slovaško, da si moram najti prakso, bla bla bla prekleto...valda da nisem mel denarja, če sem ga pa vsega zmetal za travo, prakso pa mi sploh ni bil problem najti...

Dobesedno z VSEM sem slepil samega sebe, blokiral vse pozitivno mišljene misli moje podzavesti. In potem so se pojavila še eksistencialna vprašanja (konc študija, zaposlitev,itd), hja, pa mi je vse naenkrat udarilo in me skoraj zlomilo. Tako nekako sem si probal razložiti nastanek vseh teh težav...

 

Ironija vsega skupaj je, da lahko na celo stvar gledam pozitivno v tem smislu, da sem se končno zavedal svojih DEJANSKIH (dolgo dolgo ignoriranih) težav in začel spoprijemati z njimi...Kljub temu, da me še vsak dan prime groza temnih misli, jih nekako že zmorem počasi odganjati (meditacija (čeprav še začetniška z moje strani), pa Yoga, pa branje knjig, pa pogovarjanje s prijatli, družino, pa bolj pogosto druženje,itd) , odstranjati in razumeti, da v bistvu ni NIČ narobe ! In vedno bolj (čutim) se mi izostruje občutek, da sam pri sebi VEM, da bom sčasoma za vselej opravil z vsem tem butastim/mučnim razmišljanjem ter trpinčenjem samega sebe

 

Hih, sprejel sem nekatere odločitve (pa ne zato, da bi se za njimi skrival, temveč zato, ker tako želim) : Končal bom z marihuano, bolj pogosto bom hodil domov, bolj bom delovno-aktiven......ja, pa na vse kriplje bom probal rešiti položaj z deklico iz Slovaške, če se še da. Kar bo pač bo

 

Lep večer vsem x!x Se slišmo

[Ksenia]

uf, da bi jaz imela toliko poguma in si natočila čistega vina...

vso srečo ti želim in vedi, da si na pravi poti

[pač ena]

Ma bom še jaz nekaj malega napisala... So sicer že ostali dali tolk fajn odgovorov, da ne bi več skoraj nič dodala, pa vseeno; kjerkoli se boš odločil živet, si lahko verjetno brez skrbi, da boš lahko obdržal stik s starši - tud zelo intenzivnega, če si to res želiš...saj vendar obstajajo telefoni, pa internet, pa avtocesta (kot si že sam ugotavljal)...vse to ti omogoča, da ti tvoji dragi ostanejo blizu, ne glede na to, na katerem koncu Slo živiš... Vse skupaj se ti zdi problem samo zato, ker se prepričuješ, da je problem...Vsaj zdi se mi tako...namreč, ko berem tvoje poste, se spomnim, da sem tud sama glede nekaterih zadev tako razmišljala in videla probleme kjer jih sploh ni bilo... Sej si že sam zgoraj ugotavljal, da dejansko problema sploh ni (kar se tiče staršev, pa oddaljneosti)...

 

Glede študija in službe pa imamo očitno skoraj vsi podobne pomisleke... Ampak verjetno gre tukaj samo za nek strah pred nečim novim, neznanim - ko se sprašuješ, ali boš sploh zmožen, sposoben opravljat poklic, za katerega si se šolal, ali te bo veselil ali ne... Ma ne vem...sej se tud sama zadnje čase s tem vprašanjem ukvarjam...

 

Ti priporočam, da še malo prebereš druge teme tukaj na forumu (predvsem s področja duhovnosti in osebne rasti, ampak tud ostale...), saj je že blo kr nekaj o tem pisanega...Sem tud sama bolj nova na forumu, pa še zmeraj pridno prebiram vse teme iz časa, ko me še ni bilo tukaj...

 

Aja, pa glede marihuane... sem sama mela tud kr podobne "težave"... Se mi zdi, da kr hitro postaneš psihično odvisen, ker ti valda paše tist filing... Pol pa brez tega skor ne moreš več bit dobre volje...ma kr sam se že začneš prepričevat, da brez tega ne gre...Vsaj pri meni je blo tako. Zdaj pravim, da sem (hvala bogu) iz nekih (določenih) razlogov nehala travo kadit, ker če je takrat ne bi nehala, pol bi ziher še danes ob vsakem najmanjšem problemu pobegnila v tist filing, ki ti ga da travca...To pa vsekakor ni rešitev nobenega problema... Ma sej včasih bi mi še malo pasala, ampak tolk kot sem jo včasih kadila, je res več ne bom nikoli...(na vsaki čagi, celo pred in po predavanjih, pa skoz ko sem bla kaj slabe volje...) Pa če že pišem o tem, še moram dodat, da pa na srečo nikol nisem niti poskusila nič močnejšega...ker sem že takrat sama sebe tolk poznala in vedela, da mi pol več ne bi blo pomoči...

 

No, pa sem se vseeno razpisala... V glavnem, preberi še tud kakšno drugo temo, ker ti bo verjetno kaj pomagalo...

[duško]

hoj

 

Glede trave. Če že moraš kadit rajš kad haš, ker te trava res spravi v te občutke. Najbolje pa da nehaš, lahko začasno, da vidiš, kako potem gledaš na stvari. Dejstvo je da trava vzbuja tesnobo in psiho pelje v povečane občutke, ki so morda brez nje zelo majhni.

 

lp

[Marsa]

No, ja, point je v tem, da ne rabis mashila za filanje *vmesnega* casa.

samo za to gre.

 

tesnoba pa je tud zaradi splosne nesprejetosti tega (kajenje, droga). V bistvu te lohk to nekako oddalji, tud zato imas slabo vest do starsev in ves tale bluz se mal spotenciran...

 

Lohk pa sicer konzumiras vse (in v taksni meri), kar ZNAS in ZMORES predelat oz. prebavit.

Ampak ni vse za vsakogar.

Ce kadis, naj ti prav pride.

ce ti ne pride prav, prenehaj.

preprosto.

[Volk K.L.]

<{POST_SNAPBACK}>

Pozdravljen Cordell.

 

Začel si se zavedati, da življenje ni tako lahko. Zdaj si začel delati, manj ga žuraš, najbrž se boš dokončno priselil v LJ, ej to je lajf. Prav vsakega od nas tarejo problemi vsakdanjega življenja. Potrtost se da pozdraviti z gibanjem na svežem zraku. Starši te podpirajo v vsem, to je samo dober znak. Začel si se zavedati svojih eksistenčnih problemov. Po moje je to tisto, kar te spravi v depresijo. Ma ej sej bo vse v redu , glej da končaš diplomo, to je prva prioriteta. Manj ga pij in kadi, mogoče te tud travca mau v potrtost spravi, pa mau bl telovadi. Pol boš pa vidu, da je življenje kljub problemom, lepo.

 

P.S. To da si blizu konca študija, pomeni da si sposoben in to zmeraj imej na umu.