ustavitev umskega nemira-

[vasudeva]

pogledaš neko stvar in um že pripomne svojo besedo..tud ko si sam s sabo, bi um nenehno klepetal..tapravi analitik, bi lahko rekel..v bistvu je zlo moteče, prideš do stvari, ki jo prvič vidiš in um se že vplete: "vauu, kak je lepo"..itd.. v meditaciji-ko sm probu to verbalizaciju vtišat se dogajajo zlo zanimve stvari. gledaš drevo(brez notanje besede)in doživiš čist drugačno obliko doživljanja.. z besedami vidiš semizdi vedno svoje pretekle naveličane spomine in spet zgrešiš sedanji trenutek... brez besednega govora pa doživljaš vedno novo vsebino..bivanje je vedno svežo in zanimivo..

a imate kakšne izkušnje z utišanjem glasu/uma?

[aquarius]

<{POST_SNAPBACK}>

a imate kakšne izkušnje z utišanjem glasu/uma?

 

 

he,he, imam, če bruham,...

[cigancica]

temu kar ti govoris ,bi jaz nekak rekla razmisljanje,notranji glas.

ja,imam izkusnje s tem,mislim da jih imamo skoraj vsi,normalno.

tezko bom zdej sploh napisala kar si o tem mislim.

velikokrat naprimer se ta notranji glas oglasa in dovolim mu.

zadnje case sem se zacela zavedati ,da me moti.moti me v smislu ,da mi ne dovoli uzivati v trenutku ,ampak mi neprestano nekaj govori in zavaja.trenutno se se ucim narediti preklop(ti temu pravis ustavitev).

cim se zavem da se oglasa po nepotrebnem,ko mi zacne govoriti napacne informacije,me zavajati od tistega kar drugace cutim,ga poskusam izklopiti.kajti nemogoce je takrat imeti mir,ker je ta glas nekako nekaj ,ki se ne uklapa z custvi.

lepo je o tem napisal tudi miguel ruis-da je ta glas podoben brencanju muhe...na zivce ti gre nekaj casa,ampak ko ga ne poslusas vec,ga tudi ne slisis vec in koncno imas mir-s tem se popolnoma strinjam,lep primer.

tako jaz poskusam izklopiti tisti glas ,ki rine nekam...ga pac enostavno neham poslusati in izgine.zaenkrat se se ucim tega,a mi kar dobro gre.bolj sem sproscena,nic mi ne brenci in me ne nepotrebno moti,ko si zelim miru in preprostosti .in ni mi treba sploh se vec ukvarjati s tistimi letecimi glasovi zmedenimi,ki sploh ne spadajo v sedanji trenutek.tko nekak jaz mislim glede tega,ceprav tezko razlozim.

zaenkrat mi to uspeva le delno,ne naprimer cel dan,ampak le del dneva,ker je to zame se sveza ideja,ki sem se je pred kratkim zacela zavedati in ugotavljati ,da mi je potrebno zaceti delati na tem.kajti drugace je zelo tezko obdrzati notranji mir.

[vasudeva]

jaz sm se tega zavedal že dolgo časa nazaj. ampak sem obupal, sprijaznil sem se z njim-umom, vzel sem kot nekaj samuomevnega, bil sem istoveten z njim..sedaj vidim, da ne rabim "musike"vedno met vžgane, da to ni naravno..kolikor sem opazil s tem verbaliziranjem pride velika zmešnjava. se pojavijo misli, čustva, bilokaj, in ta analitik je venomer tu..po domače bi rekel, da zavaja..s tem pa greš daleč od sebe not v um analize..

sam opažam, da rabim veliko budnega stanja, da se tega zavedam, drugače dokaj hitro potonem nazaj not v spanec..

[cigancica]

<{POST_SNAPBACK}>jaz sm se tega zavedal že dolgo časa nazaj. ampak sem obupal, sprijaznil sem se z njim-umom, vzel sem kot nekaj samuomevnega, bil sem istoveten z njim..sedaj vidim, da ne rabim "musike"vedno met vžgane, da to ni naravno..kolikor sem opazil s tem verbaliziranjem pride velika zmešnjava. se pojavijo misli, čustva, bilokaj, in ta analitik je venomer tu..po domače bi rekel, da zavaja..s tem pa greš daleč od sebe not v um analize..

sam opažam, da rabim veliko budnega stanja, da se tega zavedam, drugače dokaj hitro potonem nazaj not v spanec..

jst pa sem samo vedela ,da me nekaj moti,pa nisem se zastekala kaj naj bi to bilo,morda sem premalo posvetila pozornosti temu ali pa sem mogoce imela druge ideje,s katerimi sem se ukvarjala,tko da tega nisem opazila.

kakorkoli ,zdaj to vem.vem,da me moti razmisljanje,glas znotraj...

ne silim se v to,poskusam le na easy izklopiti za nekaj casa....in umiriti ,oziroma pustiti glasu,da poneha.kot bi naredila nek notranji dogovor,sporazum,brez bitk.

le zakaj bi morala poslusati neprestano to brencanje,ki moti sedanji trenutek.

[vasudeva]

<{POST_SNAPBACK}>ne silim se v to,poskusam le na easy izklopiti za nekaj casa....in umiriti ,oziroma pustiti glasu,da poneha.kot bi naredila nek notranji dogovor,sporazum,brez bitk.

le zakaj bi morala poslusati neprestano to brencanje,ki moti sedanji trenutek.

 

uff..dans pa je bil pune napeti dan..čimbolj sem se trudil, da bi postal v notranjosti tih, tembolj glasen sem postajal..ampak še nisem dojel, še in še sem imel voljo, željo po miru, s tem pa povabil tapravo vojno nemira vase.. tedaj sem komaj dojel, da tukaj trud ne pomaga.. samo sprostitev brez nobenega truda. zlo težko je opisat, tako kot si prej že sama dejala.. nekako tako, kot da nimaš več nobenega pričakovanja za karkoli, samo opazuješ in se ne trudiš z ničemer. lahko bi rekel: samo si in dovoliš besedam, da same ponehajo..

zanimivo je da mi je trud pomagal samo toliko, da sem videl svojo bebavost in razočaranje.. za drugič torej ko karkoli pride, sm pripravlen brez vojne.. čeprav lahko brez in z trudom prideš do notranjega mira. le da z trudom zapraviš energijo, živce in potem komaj vidiš bedarijo, ki si jo nardil. brez truda pa pač morš se izurit v čakanju in bit sprejemljiv do vsega..

[cashy]

vasudeva, sliši se, kot da bi imela premajhno samospoštovanje, če ti tvoj notranji glas pravi, kako si "bebava". Mogoče si preveč usmerjena na kritiko namesto na hvalo...tako rpi drugih kot pri sebi...bodi sama sebi največji prijatelj, saj sigurno ne bi svoji najboljši prijateljici govorila tega, kar govoriš sami sebi.

Če je notranji monolog poživljajoč in navdihujoč, ne vidim razloga, zakaj bi ga želeli utišati...moteč je, kadar ti jemlje energijo, tu pa je spet potrebno delo na samem sebi in na samospoštovanju, mar ni res?...

[vasudeva]

<{POST_SNAPBACK}>vasudeva, sliši se, kot da bi imela premajhno samospoštovanje, če ti tvoj notranji glas pravi, kako si "bebava". Mogoče si preveč usmerjena na kritiko  namesto na hvalo...tako rpi drugih kot pri sebi...bodi sama sebi največji prijatelj, saj sigurno ne bi svoji najboljši prijateljici govorila tega, kar govoriš sami sebi.

Če je notranji monolog poživljajoč in navdihujoč, ne vidim razloga, zakaj bi ga želeli utišati...moteč je, kadar ti jemlje energijo, tu pa je spet potrebno delo na samem sebi in na samospoštovanju, mar ni res?...

 

vidim, da kot prvo stvari nisi čist razumela, kot drugo pa upravičeno lahko sklepam, da si površno brala. a sem se mogoče predstavo kje kot bejba ?

stvar ta nima veze z samospoštovanjem, pač pa z nenehno nepotrebno verbalizacijo uma..ki je popolnoma odveč, žal pa rata navada..govorim o: zagledaš drevo in um že govori(v notranjosti al pa na glas-vseeno) "kako je lepo, čudovito" vidiš sneg in rečeš "vau, glej to"....itd... ta dejstva pa niso besede temveč nekaj kot neubesedljivo doživljanje brez besed.. ko nastopi beseda, zgine občudovano, al pa se zatopiš v misli..tedaj stvari NIKOLI ne vidiš takšno kot je, temveč o njej razmišljaš al pa v notranjosti govoriš-med govorjenjem in mišljenjem sam niti ne delam razilke ker je ni?oboje je umsko bivanje...

[vasudeva]

<{POST_SNAPBACK}>O tem zelo lepo in preprosto piše nemški avtor Hermann Hesse v legendi o indijskem princu "Siddharta". Ti toplo priporočam za inspiracijo in užitek.  

ta knjiga pa mi je ena izmed najboljših!

imam doma in mislim, da je ta stvar opisana nekje na zadnjih straneh..?

za tisti ćas je hesse bil resnična legenda.

 

P.S

hipiji so baje pred branjem te knjige priporočali seanso z LSD-jom

[cashy]

sori, vasudeva, očitno je name preveč vplival nick, ki se mi zdi bolj "female", tako kot tebi cashy

"zanimivo je da mi je trud pomagal samo toliko, da sem videl svojo bebavost in razočaranje"

tukaj sem si razlagal, da ti notranji glas govori bolj negativne stvari...

sicer pa se mi zdi, da je nekako potrebna verbalizacija čustev, drugače pa sploh ne bi vedeli kaj čutimo, potrebne so povezave z prejšnjimi izkušnjami s katero primerjamo trenutno izkušnjo in jo tako nekako ovrednotimo...lahko pa, da imamo le prešibek besedni zaklad, s katerim bi lahko točneje opisali doživetje in ga bolj približali resnici...za opis čustev imamo nekaj sto različnih besed, uporabljamo pa jih le nekaj deset in tako čustva premalo definiramo...različna čustva zmečemo v isti koš z eno besedo, ki se nam zdi približno točna za to čustvo...

da ne bom preveč kompliciral..

[cigancica]

<{POST_SNAPBACK}>vasudeva, sliši se, kot da bi imela premajhno samospoštovanje, če ti tvoj notranji glas pravi, kako si "bebava". Mogoče si preveč usmerjena na kritiko  namesto na hvalo...tako rpi drugih kot pri sebi...bodi sama sebi največji prijatelj, saj sigurno ne bi svoji najboljši prijateljici govorila tega, kar govoriš sami sebi.

Če je notranji monolog poživljajoč in navdihujoč, ne vidim razloga, zakaj bi ga želeli utišati...moteč je, kadar ti jemlje energijo, tu pa je spet potrebno delo na samem sebi in na samospoštovanju, mar ni res?...

jaz mislim ,da notranji glas ne dela razlike med "pozitivnim in "negativnim",ampak preprosto se oglasa ,ker mu to dovolim.notranji glas se skozi oglasa in jemlje energijo ne glede na to kaj je zame pozitivno ali negativno(ta dva pojma sta itak relativna)in tudi ce je navdihujoc trosi energijo po nepotrebnem z oglasanjem.

tako da zame res ni razlike v tem ,motece je skoraj vedno,le da je v tezkih situacijah bolj opazno,ker smo ze itak izcrpani.

jaz, prav tako kot vesudeva ,ne vidim razloga zakaj bi ta glas skozi govoril nekaj,ko pa zaradi le tega lahko izpustimo sedanji trenutek in s tem vonj,sluh,vid,dotik....itd.

npr.ko sama slikam sliko,ne razmisljam,glas se utisa ,nima kaj govoriti,pa ceprav bi lahko bil navdihujoc in mi govoril:uau,glej to panoramo,pa glej narisi se to pa to..."nima smisla,pokvaril bi mi inspiracijo,pa ceprav bi lahko mislila da je ta glas navdihujoc-ni.kajti slikam na podlagi custev,vonja,sluha in drugih cutov.

torej me moti tudi ce hoce biti navdihujoc,ne more biti.jemlje nepotrebno energijo ravno tako kot takrat ko govori kao "negativno"(sem ze rekla da je ta beseda relativna).torej zavaja v vsakem primeru.

mislim da sem sama brez poslusanja tega glasu veliko bolj pristna in veliko bolj v harmoniji tako s seboj kot z oklico,saj me glas ne zavaja.

sicer sem tudi ze rekla da sem sele na zacetku in da pocasi poskusam vse to kar sem si zadala po svojih nacelih ,doseci.zaenkrat sem zadovoljna ze z malim,ze s tistim trenutkom ,ko mi to uspeva.

[cashy]

aha...

mislim, da te sedaj razumem...

[vasudeva]

<{POST_SNAPBACK}>Če se navežem na Siddharto, ki meni predstavlja korak nazaj, bežanje, nad čemer so bili hipiji navdušeni, je tudi zelja po stanju brez misli- bežanje. Z meditacijo si naberemo moči, zopet zaznamo stik s tistim od koder izviramo in počutimo se čudovito- nekaj časa. Takšne tehnike so primerne za to, da začutimo v sebi mir in stik z bistvom- ljubeznijo. Nato pa to prenašamo v lajf. Čudovito bi bilo, če bi delovali v duhu te ljubezni vedno! Da bi bila vsa naša dejanja prežeta z ljubeznijo. Mislim da je to CILJ- kakor zgoraj,  tako spodaj

men meditacija ne predstavlja nič druga, kot zmanjšat delovanje uma. medita.je samo tehnika, ki ti pomaga pri tem..za ostalo naprej pa ni nebene metode. ker metodo in delovanje zahteva ravno um.. in rekel bi, da med ciljem in željo ne vidim razlike. željo imaš po cilju.tukaj pa je spet um v igri.. cilj pa je vedno tukaj v sedanjem trenutku, ne rabiš ga iskat. le iluzije uma, ki smo jo zgradili okoli sebe, treba razbit, da ga lahko spoznamo..

jaz prakticiram na umo,. poiskušam se zavedat čeprav včasih zgubim razsodnost, da uvidim stvari, ki se mi kažejo..včasih sreča drugič nesreča. ko je sreča, že lahko čakam na nesrečo in obratno..um gleda na vso stvar polovično..prakticiram, da bi v sreči videl prihajajočo nesrečo, v ljubezni sovraštvo itd..odvisno od trenutka ozr.kar življenje prinese..le tako je mogoče razbit te dvojnosti, ki izvirajo iz enega.. če se oklepaš ljubezni,sreči, boš proti sovraštvo in nesreči in tukaj je lahko neprestani boj.. poiskušam, da se ničemur ne upiram in oklepam, pač pa sprejemam vse kar mi življenje prinese..pa naj bo to sovraštvo ali ljubezen.. oba pola poiskušam uravnovesit in ne dajat prednosti ničemur..

tukaj lahko povem iz lastnega doživljanja. včeraj sm doživel nemir v sebi in sem si prizadeval se utišat in biti miren. s tem se je nemir še bolj okrepil in ojačal.. trajalo je dok nisem dejstva kakršno je sprejel in ga pustil.. dajal sem prednost miru, nemir pa hotel izničit. ampak ne gre. nemir in mir sta eno. in če bi hotel to presečt bi moral videt obadva pola skupaj-kot eno, tedaj pade ta dvojnost..

 

 

<{POST_SNAPBACK}>.ko sama slikam sliko,ne razmisljam,glas se utisa ,nima kaj govoriti,pa ceprav bi lahko bil navdihujoc in mi govoril:uau,glej to panoramo,pa glej narisi se to pa to..."nima smisla,pokvaril bi mi inspiracijo,pa ceprav bi lahko mislila da je ta glas navdihujoc-ni.kajti slikam na podlagi custev,vonja,sluha in drugih cutov.

[vasudeva]

<{POST_SNAPBACK}>meni to ni jasno, kot to da naj bi bil hudič nasprotje Boga. Bog je vse...vir vsega, bistvo vsega (ljubezen), hudič pa nekaj kar smo sami sproducirali, kreacija našega uma- in sploh ne obstaja. Vem da je toliko stvari na svetu, ki to moje razmišljanje zanikajo. Trpljenje, vojne, žalost, ....pedofilija, nasilje, sprevženosti raznorazne.

Torej je naš um tako močan, da si sami ustvarjamo probleme in jih še poimenujemo. In si izmislijo celo črne maše kjer častijo takšno "bitje", da še potencirajo vse kar je slabo. Bog pomagaj.

krščanstvo ni prišlo dlje kot pa do uma..on je delitelj..npr. bog-hudič, dan-noč, smrt-življenje.. na svetu pa ostaja vse v pojmu dvojnosti..oči imamo dvojne, roke, noge,,. tako si je pač krščanstvo zmislilo hudiča kot nekaj slabega.. ampak smrt je lahko lepa,.si predstavljaš kaj bi bilo brez smrti v življenju v vseh pogledih, samo en pol bi se odvijo v nenehni bedi..rastline vedno enake vse brez smrti-beda..more biti tako..problem pa je če človek ostane samo na enem od teh polov..tedaj se istoveti z tem in zatira njegovo nasprotje. od tu so vse štale sveta. krščanstvo zatira "hudiča" pravi:"potlačimo ga" "ne dovolimo jezi da pride na plan" - tukaj potem nastane velika potlačitev...in izbruhi potlačenega kot so, vojne, pedofilija itn.so tukaj..

 

 

Kaj pa tisto Had, Hadit, o tem ne vem kaj dosti in nisem še razmišljala.

pojma nima, kaj je to za ena stvaroj

 

Če nam recimo sodelavec reče, da smo zelo lepi in inteligentni, to mogoče težje verjamemo in sprejmemo z odprtim srcem, kot če bi nam rekel da smo grdi in neumni. V prvem primeru bi mogoče razmišljali...hm, kaj ima za bregom...v drugem pa...aha, ne mara me. saj sem vedel....

zakaj npr.sploh to reče? pomoje zato, ker hoče napunpat si svoj ego..človek je lep v vsakem pogledu..zdaj če pa nekdo to omeni, hoče nekaj od tega tudi imet.ego se počuti fajn, in njegov čaka kontra besedo..

 

vaseduva- sedaj bi te vprašala- zakaj si čutil nemir. in potem bi se lotila vzroka. si imel slab dan v službi, šef je pizdil, žene ni bilo domov do 10 zvečer.

haha! žena, delo, kje še me to čaka!? žal trenutno še nič od tega ozr. na ljubo srečo..

 

.. to bi obdelala in razčistila in sprejela. in potem bi delal še kakšne vaje, sproščanje ali kakšne energijske vaje... in bi naslednjič v podobnih okoliščinah bil čisto miren, ker si že obdelal vzrok zaradi katerega prihaja v tebi do *nemira*

nič ni črno belo. sivo pa ne more postati mavrično

no,toliko od mene.

a ti bi men kar pomagala pri raznih vajah in to?

lepo, fajn od tebe,..lahko pa greva skupaj trenirat - meditirat hm npr. tantro-mantro-sex..

 

 

uživaj..

[MiTjA 22]

<{POST_SNAPBACK}>pogledaš neko stvar in um že pripomne svojo besedo..tud ko si sam s sabo, bi um nenehno klepetal..tapravi analitik, bi lahko rekel..v bistvu je zlo moteče, prideš do stvari, ki jo prvič vidiš in um se že vplete: "vauu, kak je lepo"..itd.. v meditaciji-ko sm probu to verbalizaciju vtišat se dogajajo zlo zanimve stvari. gledaš drevo(brez notanje besede)in doživiš čist drugačno obliko doživljanja.. z besedami vidiš semizdi vedno svoje pretekle naveličane spomine in spet zgrešiš sedanji trenutek... brez besednega govora pa doživljaš vedno novo vsebino..bivanje je vedno svežo in zanimivo..

a imate kakšne izkušnje z utišanjem glasu/uma?

 

Hm.. Ja Jast mam eno recimo tako življensko iskušnjo z nekak "utišanjem uma"! Čeprav ne vem če to spada glih pod to temo ampak ... Sam občutke je res težko opisovati! Blo je glih okrog novga leta in to sm pol naknadno zvedu da je to obdobje kozoroga in da so takrat "duhovna vrata tko najbolj odprta".Bil sem ravno v takem obdobju pa ne bi zdej kako pa kaj ker če ne....! Ena prjatlca je enkrat kao neki začarala in takrat je mene ful navdušla misel da na svetu obstaja nekaj več! Čez časa se mi je nekak utrnila ena ideja, ki sploh ni imela kaj dost povezave s tem ampak predvsem me je impresioniralo iz enga horoskopa ko je blo nekje na začetku nekaj od dalajlame o odnosih med med ljudmi,sočutju in energijah ki se pretakajo s pravilnim delovanjem! Nekak ozavestil sem si te stvari (Pa ne takoj ko sm to prebral ampak šele čez neki časa) in nekak pršu do življenske resnice ko mi je blo kr naenkrat psotalolo vse jasno! A kdo pozna občutek da vse ve? Za to rabiš sam vero prepričanje v to kar te navdihne! Vsak sam mora priti po svoji poti do svoje življenske resnice ampak na koncu je vse eno! Od takrat vem da je človeški um kot program ki ga je mogoče z določenim vedenjem nadgraditi ko se ti nenkrat vse odpre! nekak poln pozitivne energije ko sploh nekak ne razmišljaš kaj dosti ampak kr nekak besede letijo iz tebe!Tako rečeno na astralni ravni zavlada harmonija! Ne znam opisat pa sej če bi se res potrudu bi lohk mal lepi napisal sam se mi mudi ker sm glih slučajno uletu tle gor!To je bil občutek povezanosti z vsem! Zavedat pa se morate da je ljubezen tista na kateri temlji vse skupaj! Tega se ljudje vse premalo zavedajo!Predvsem odnos do ljudi pa skratka do vsega skupaj! Pa sej nisem bral kaj dost o dalajlami kot sam tisti članek v horoskopu ampak zagotavljam vam da on ve kaj govori in kaj čuti! men je tko že kr neki dogajal bi človk lohk reku pa ne bi zdej o tem! Preberte si knjigo Mislim da čista sreča al popolna sreča če se ne motim čeprav je jast nism prebral ampak začel sem jo pa mi jo pol nekak ni uspelo dokončati! Na grobo: govori o tem kako mormo spoznat sebe in mehanizme v sebi in ko enkrat spoznamo oz. si ozavestimo kaj smo in zakaj smo potem smo tam kjer bi morali biti! Pa ne verjamem oz. res težko da je kdo ob branju knjige priše do kakih globjih spoznanj ampak mora vsak pri sebi razmisliti kako pa kaj in ob pravem trenutku na pravem mestu se mu lahko utrne misel, ki ga poveže z oceanom ljubezni!

Življenje je ena velika šola kere mi smo njeni učenci in s skupnimi močmi nam jo bo uspelo narediti z odliko!

Sam to vam rečem: In Be Love & Think In Love

[vasudeva]

<{POST_SNAPBACK}>in nekak pršu do življenske resnice ko mi je blo kr naenkrat psotalolo vse jasno! A kdo pozna občutek da vse ve? Za to rabiš sam vero prepričanje v to kar te navdihne! Vsak sam mora priti po svoji poti do svoje življenske resnice ampak na koncu je vse eno!

to s je men zgodlo enkrat-2.z ganjo sam predhodno stanje mora biti takšno, da ne obstaja čisto nič, da si 100%opazovalec življenja, brez želj in vsega tega. tedaj nekaj prodre vate..a potem vem, da sm začel debatirat kaj je to, glava je zašpilala..samo od takrat veš, da je nekje več od glave in čustev..

to trajno stanje je pomoje edinole dosečt kot tedaj. no, ne glih z ganjo, ampak biti kot opazovalec brez kakršnegakoli pričakovanja, samo čakat in se prepustit v lajf..

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>meni to ni jasno, kot to da naj bi bil hudič nasprotje Boga. Bog je vse...vir vsega, bistvo vsega (ljubezen), hudič pa nekaj kar smo sami sproducirali, kreacija našega uma- in sploh ne obstaja. Vem da je toliko stvari na svetu, ki to moje razmišljanje zanikajo. Trpljenje, vojne, žalost, ....pedofilija, nasilje, sprevženosti raznorazne.

Torej je naš um tako močan, da si sami ustvarjamo probleme in jih še poimenujemo. In si izmislijo celo črne maše kjer častijo takšno "bitje", da še potencirajo vse kar je slabo. Bog pomagaj.

 

A ti vidiš kaj drugega v pojmu hudič? Kaj pa tisto Had, Hadit, o tem ne vem kaj dosti in nisem še razmišljala. Mogoče nekaj kar je povezano s smrtjo, čiščenjem duš, ki so omadeževane s slabimi dejanji. V pekel naj bi šli grešniki in tam ostali? To naj bi bilo maščevanje ali kaj. Po mojem je to samo območje čiščenja, kjer duše razmišljajo... delajo na sebi potem pa, ko so pripravljenje pridejo nazaj v "nebesa". Nato pa naslednja inkarnacija če je treba, ponavadi je....

Bom spet mal citiru.

 

"Odslej bo tako, da bo izgubil svoje življenje vsak, ki ga ljubi; kdor pa ga zaničuje, ga bo ohranil za večno"

 

"Kaj bi človeku koristilo, če bi z zemeljskim življenjem pridobil ves svet, njegovi duši pa bi to škodovalo? Kaj lahko tak človek potem da, da bi si rešil dušo? Zato mora človek vendar to telesno življenje uporabljati edino za to, da s tem pridobi večno življenje duše. Če človek svojega življenja ne uporablja predvsem za to, je sam kriv, če zapravi življenje svoje duše ali ga vsaj tako oslabi, da potem onstran pogosto potrebuje nadvse dolgo časa, preden se toliko zbere, da je sposoben preiti v le nekoliko svetlejše in boljše duhovno življenje. Dokler je namreč duša z nekaj ljubezni še navezana na svoje telesno življenje in njegove prednosti, se tudi ne more povsem preroditi v svojem duhu; duša, ki v svojem duhu ni povsem prerojena, pa tako dolgo tudi ne more vstopiti v resnično Božje kraljestvo, ker v njem ne more obstati noben atom česa materialnega."

 

Takole je na kratko predstavljena zakonitost duhovnega sveta in razlaga, kaj uči krščanstvo. Je iz tega nekak razvidno, kaj so nebesa in kaj pekel. Krščanstvo pa je prišlo mnogo dlje od uma, kot si nekateri razlagajo. Dvojnost ni iluzija uma, ampak (sicer začasno) dejstvo. Materija ima svoj začetek, kar pa ima začetek, ima tudi konec. V naravi duhovnega je večnost, v naravi materije pa začasnost, smrt. In razum, ki je iz materije, večnosti ne more razumeti.

 

Hudiči so duše umrlih ljudi, ki so zapadli materiji in se še ne morejo reikarnirati. Pač pa kot paraziti iščejo gostitelje, da bi nadaljevali s svojimi zemeljskimi podlostmi. Pojem Lucifer ali Satan pa predstavlja prvoustvarjenega in najmočnejšega duha, ki je po svobodni volji zapadel materiji kot gospodar materije, knez teme.

 

Sicer pa si, Diana, lahko pogledaš za nazaj, kaj sem napisu o tem, kaj uči krščanstvo, da ne bom česa preveč ponavlav. Da ne bo zgledal kot da kaj vsiljujem.

[emanuel]

Še glede na naslov te teme;

 

V razumu ni miru, pač pa je v srcu!

[zarya]

Am...tako živimo v "hrupnem" svetu, iz vseh strani polno podatkov, ki nam polnijo glavo...mi pa tehtamo kaj od tega si lahko vzamemo v poduk, izvlečemo iz vsega tega koša karte, ki bi nahranile naše želje.

Hitimo v službo, hitro skuhamo kosilo, u spet v brzini pospravimo naše sobice, razmišljamo kaj vse še nas čaka za postorit...! STOP!

UMIRI SE IN DELAJ ENO STVAR - ZAVESTNO! Bodi z mislimi pri stvari, ki jo počneš

Važen je ta trenutek...tu in sedaj in pomembno se mi zdi, da ga znamo začutit in se ga zavedat.

 

S tem lahko umirimo svoj um, ki sicer bega od ene k drugi misli, iz včeraj na jutri...in nas dela nemirne.

Prepogosto slišim svoje notranje dialoge, ki se jih včasih skoraj rahlo ustrašim, ker mi dajejo nek razdvojen občutek, ki ga še vedno nisem preveč dobro sprejela.

Potem pa...pridejo dnevi navdiha al kk bi jim lahko rekla...

Z neko senzibilnostjo v sebi izberem instrumentalno glasbo (ker besedila me tudi pogosto zavedejo na nepotrebne miselne tokove in zapeljejo v neke domišljijske svetove), prižgem svečo, mm že počasi čutim da prihajam bližje k sebi. Pustim indijski palčki da začara vonj prostora in ... surja namaskar... si vzamem čas za jogo.

 

Začnem se zavedati svojega telesa in dihanja. In prav dihanje se mi zdi da je zelo pomembno pri umiritvi duha. Vsa naša napetost, strah, nemir in mir se odražajo v dihanju, kar pomeni, da je lahko pot tudi obratna. Če umirim dihanje, umirim tudi misel. In prav tu vidim enega od ključev za umirjanje in pot k sebi, ker se mi zdi, da bližje kot smo sebi, bolj mirni smo. Za umiritev duha pa se mi zdi važno tud...da spoštujemo sebe in da se cenimo.

 

Veliko navdiha, impulzov, ki vam bodo polepšali, prekinili in razbili rutino vsakdana vam želim!

[MiTjA 22]

<{POST_SNAPBACK}>to s je men zgodlo enkrat-2.z ganjo   sam predhodno stanje mora biti takšno, da ne obstaja čisto nič, da si 100%opazovalec življenja, brez želj in vsega tega. tedaj nekaj prodre vate..a potem vem, da sm začel debatirat kaj je to, glava je zašpilala..samo od takrat veš, da je nekje več od glave in čustev..

to trajno stanje je pomoje edinole dosečt kot tedaj. no, ne glih z ganjo, ampak biti kot opazovalec brez kakršnegakoli pričakovanja, samo čakat in se prepustit v lajf..

Jast mislim da to stanje lahko doseže vsak ki pride do najvišje resnice in zavedanja samega sebe v danem trenutku in tako pride do višjega stanja zavesti!

[Volk K.L.]

Med spanjem je naš um zelo dejaven, skoraj nemogoče je doseči popolni mir v našem umu, lahko pa se brez problema prilagodimo umu.

[tai-chi]

Nisem vidla prej te teme

 

Sama se skusam v vsakem trenutku dvigniti nad svoj um, da ga ne jemljem resno ... ma itak kr nekaj, pet minut tko naslednjih pet minut pa cist obraten ... podvrzem ga opozavanju. No tko isto delam s custvi. sam zavedam se, nic drugega ... sicer zgleda easy, pa ni tko, ko to delas, potem kr ne ves kaj je res in kaj ni ... odnese te, stare navade, staro razmisljanje

Moras pa biti skoz na prezi, drugace te odnese, ker um je mocan ... al pa da si skoz tukaj in zdaj ... saj drugega itak ni, ker je vse drugo iluzija.

Um pa prav to dela, bezi iz tega trenutka, al ga skrbi prihodnost al pa obremenjuje preteklost :xx!:

Sam ustaviti uma na silo pa ne mores!!

Mislim, da je to edini nacin

[free]

morda res.

 

vcasih je morda nacin tudi slediti nameri!!

ko je le ta dovolj mocna, ko je nasa pobuda, zelja, volja in ali ljubezen dovolj mocna, potem um nima kej vec iskat. se samo se prilagodi in funkcionora v toliko kolikor ga potrebujemo. v nekih drugih terminih bi temu rekli, da se osebnost zniza in prilagodi notranjemu bitju.

Vcasih je pretirano ukvarjanje s samim seboj samo beg pred seboj.

itak pa da, vsak ma pac njegov, njemu blizji nacin. srtemino pa seveda vsi k istemu.

[tai-chi]

ja, pomemno je se to, kolk se kdo trudi ... al pac misli da se ... ko clovek ful trpi potem velik nardi, drgac pa nic

[free]

da.