Zdravljenje ran

[StarGazer]

Zivjo

 

mislim, da se je ze vec ljudi kdaj soocalo s tezavo s katero se trenutno sama, upam, da mi boste tisti, ki se vam bo napisano zdelo znano, lahko svetovali, pomagali.

 

Moje tezave so povezane z mojim otrostvom in starsi. Zdaj se pocasi osamosvajam in zacenjam svoje zivljenje in bi zelela nekako pozdraviti rane iz preteklosti in si razcistiti odnose z mojimi starsi.

Moje otrostvo se je meni zdelo zelo tezko in tarvmaticno, pa ceparav vem, da nekateri dozivljajo se hujse stvari.

V moji druzimi se ljudje nikoli niso pogovarjali, bilo je ogromno kreganja in dretja. Moja starsa sta se vedno sicer porocena, vendar se vedno nesrecna in ocitno se tudi ne mislita lociti. kot otrok se spomnim, da sem si vsako leto ko sem upihnila svecke zazelela samo to, da bi se koncno enkrat ze locila in da bi se vse to kreganje in scene koncalo.

No to se seveda nikoli ni zgodilo in se moja starsa se do danasnjega dneva kregata in delata scene, o katerih mi potem mama vse pove, kar mene potem vrze iz tira. Najhujse pri vsem tem je, da vidim nekoga, ki ga imam rada (moji starsi) da trpi in je nesrecen, da je prizadet in v situaciji kjer se to to se nadaljevalo.

 

sicer se ze vec let ukvarjam z meditacio in prebiram duhovno literaturo, vendar me zanima ali ima kdo izkusnje kako s katero tehniko ali na kak nacin se je najbolje spopadati s tem aspektom zivljenja.

Premisljevala sem tudi ze o psihologih in svetovalcih, vendar se mi zdi bolje, da bi se sama nekako preko duhovnosti dokopala do tega, da bi presegla in ozdravila travme iz otrostva.

 

Kaj svetujete?

 

Hvala,

StarGazer

[cosma]

Mogoče s karmičnim čiščenjem. Meni kar dogaja odkar sem začela.

[vanyuska]

Pozdravljena!

 

Jaz mislim, da je najbolje, da si poiščeš strokovno pomoč. Ti ljudje so usposobljeni in ti bodo najbolj sami znali pomagati. Knjige in ostale tehnike pa pridejo tako ali tako zraven. Kot del osebne rasti.

 

Lep dan ti želim

vanyuska

[cashy]

karmično čiščenje? kaj je to?

ker se mi zdi, da bi tudi meni prav prišel...ker se počutim kot otrok, pa še nekam travmatičen sem

[StarGazer]

ja hvala za odgovore

 

kako pa res poteka tole karmično čisčenje?

a kdo ve kaj vec povedati o tem?

[julijana]

Hojla, StarGazer!

 

Podobno otroštvo si opisala, kot je bilo moje..Sama sem se morala najprej odselit od staršev, da je šlo razčistit s preteklostjo-vsekakor ne trdim, da je to nuja, pač pri meni je šlo le tako, ker sem bila čustveno preveč not. Sem hodla k terapevtom, pa ne vem kolk je pomagalo...Poskušaš se(mogoče) naravnat na to, da naj ti pride na pot to kar ti bo pomagalo, da se ozdraviš. Sama sem imela velik problem s tem, da sem hotela pomagat staršem, ker sem nosila v podzavesti občutek krivde- da se to dogaja, ker sem jaz npr. rekla nekaj, ker nisem česa naredila....Sem rabla kar nekaj časa, da sem to poštekala. Trenutno berem zanimivo knjigo :ČUDEŽNA PREOBRAZBA- Joan borysenko. V njej so opisani primeri, kako pozdravit notranjega otroka, kar se mi zdi pomembno naredit, če živiš pol življenja v strahu in napetosti... No, ne želim ti "solit" pameti, samo to sem ti hotela povedati s tem, da te razumem in ti držim pesti, da najdeš pravega človeka oz. tehniko, ki bo odprla pot tvoji ljubezni in svobodi.

Drži se. Nisi sama.

[vanyuska]

Ojla!

 

Spet jaz.

 

Jaz res mislim in vsem toplo priporočam, da si za zdravljenje ran iz preteklosti najdete strokovno pomoč. Sama tudi izhajam na žalost iz za**ane familije, oba sta alkoholika..blablablabla.. in zdaravljenje ran je res težko in naporno. In sama vem, da bi večkrat odnehala, če ne bi imela ob strani skupine!! In strokovne pomoči.

 

In ja, včasih ko prideš do enega problema iz otroštva je bolečina ful velika, tako velika, da jo sam zelo težko preneseš. Takrat ti vsi pozitivni nasveti in postopki bore malo pomagajo.

 

Sama sem v procesu pol leta, se mi zdi da kar dobro napredujem.

 

Je pa tut res, da enim enostavno terapevti ne pomagajo oz. ne znajo al pa kaj js vem kaj..

 

No, kakorkoli, vsem želim čim manj ran in čim več veselja

 

vanyuska

[cordell]

StarGazer

 

Ne vem, če ti bo moje pisanje kaj v pomoč, pa vseeno naj nekaj natipkam...

 

Čeprav ne vem, kaj je vzrok non-stop kreganja tvojih staršev, si vsaj nekako lahko predstavljam, kakšne posledice je vse to pustilo na tebi. Mogoče/verjetno si se jih šele zdaj (osamosvajanje,itd.) nekako bolj začela zavedati. Zelo podobne stvari so se (pa še vedno se) dogajale tudi meni.

Čeprav mi ni nikoli nič manjkalo, se dobro spomnim leta leta nazaj, ko sta se tudi moja starša tu pa tam tako zelo zelo kregala, da sem včasih razmišljal prekleto črnogledo......Nikoli nisem posredoval tem prepirom...Verjetno me je bilo strah...Vendar, kar hočem povedati, vse to pusti na otroku/človeku posledice, ki slej ko prej pridejo na dan, oziroma se jih človek zave dokaj pozno (čez leta). Tudi jaz osebno se v bistvu nikoli o vsem tem nisem nikoli pogovarjal s starši, ampak žal to ne pelje nikamor. Pojavi se lahko občutek krivde, ki lahko človeka stre...

 

Sama si rekla, da ti je žal, da se starša kregata, kar hkrati pomeni, da ju imaš in si ju imela vedno rada. Mirne duše lahko rečem, da te imata tudi tvoja starša rada...Ampak to veš že sama...

Hmm, jaz sem se pred kratkim o skoraj vseh teh zadevah (katere so mene težile) pogovoril s starši in ne morem ti povedat, kakšen kamen (prej skala) se mi je odkotalil od srca, prav tako mojim staršem...Očetu (z njim sem se včasih najbolj kregal) sem lepo pojasnil, da mu več ne očitam prav nič (včasih sem bil prav obseden s tem, da sem mu očital vse mogoče za moje tu-pa-tam travme), da ga razumem, zakaj je bil včasih tako "čuden". (njegov oče (moj dedek) -> 2. svetovna vojna -> zapori ->pobegi...alkohol...alkohol...alkohol...).

 

Skratka StarGazer, svetujem ti iskren pogovor s starši...Pa naj bo še tako težko začeti s pogovorom...Poizkusi...

 

Lep pozdrav in srečno !

[StarGazer]

Zivjo spet

 

najprej hvala za vse odgovore

 

Cosma a bi prosim kaj vec povedala o karmicnem ciscenju?

 

vanyuska kako pa pozdravis tvoje otrostvo, na kak nacin se ti spopadas s tem? a imas kaj bratov/sester?

jaz imam enega brata, pa sva zgleda najina otrostva zelo razlicno dozivljala, kak pa pri tebi?

vidis to me je vedno zanimalo, kako se tisti, ki so imeli se bolj zaje... otrostva, to nekako predelajo

 

jaz sem se tudi ze odselila, tako da to ni vec problem, sem se v bistvu odselila ze 6 let nazaj, ko sem sla studirat, samo ni vazno kako dalec si, to se vedno nosis s sabo in kaksnen koli incident doma, me se vedno prizadane

 

julijana, kot da bi brala svoje misli, jaz se tudi ves cas med drugim ubadam z obcutkom krvde glede mojih starsev, ceprav razumsko popolnoma razumem, da nimam nic pri tem in da je to njuno zivljenje

ampak vseeno nekako globok obcutek krivde

 

nazadnje pa se cordell, joj prosim povej mi kako si to prakticno izvedel, pogovor s svojimi starsi?

 

hvala vsem

StarGazer

[vijolična metulčica]

Čiao!

 

Moja izkušnja me je naučila, da rane pridobljene v otroštvu, ki jih ne ozavestimo in ki se kažejo skozi odnose, nam kreirajo življenje, da venomer ponavljamo isto bolečino, kot da celo življenje podoživljamo otroštvo. Meni je pomagala samoanaliza mojih občutkov v odnosih.

[vanyuska]

Ojla!

 

Imam mlajšega brata in gre po istih frustriranih stopinjah kot jaz. Vsaj zdi se mi tako. Zarad tega ko vidim njega propadat mi je ful hudo. ..

 

Ne vem kako se te predela. Nimam univerzalnega recepta. Jaz pišem o tem, se pogovarjam o tem. Poiskala sem si strokovno pomoč. In počasi grem korak za korakom naprej. Težko in boleče je, ampak mislim, da je nujno da to predelam, da bom lahko normalno zaživela in si enkrat ustvarla normalno familjo in da bom normalna mamica svojim otrokom.

 

Mislim, da morš v procesu ful brat, pisat, bit sočuten do sebe, se ne obsojat, odpustit moraš svojim staršem, saj drugače niso znali...

 

Sej bo, po vsakem dežju posije sonce, upam da enkrat za zmeraj.

 

V.

[cosma]

V bistvu kaj veliko ne morem povedati. Mogoče si preberi knjigo Marjana Ogorevca, Karmična diagnostika in boš videl/a, če je to sploh način zate.

 

Jaz sem komaj začela s tem. Dela se veliko na meditacijah, sprejemanju in pa terapevtka **popravlja** mojo auro. Predvsem je vse delo na tebi. Dobiš pa usmeritve.

Meni se veliko spominov pojavlja tik zatem, ko se zbudim. Taki spomini, ki sem jih res že zdavnaj zakopala. Nekaterim se baje ful razrešujejo stvari v sanjah, kot že rečeno meni pa v tik zatem, ko se zbudim.

[Tamburin]

Joj, StarGazer, kot da bi brala svojo zgodbo!

 

Glej, tudi jaz se nikoli nisem počutila dobro v svoji primarni družini, in vedno sem se bala, da če ne bom razčistila s tem, bom svoje vzorce prenašala na svoje otroke... itd.

Zato sem se pred leti veliko ukvarjala s tem problemom - odnosi s starši. Veliko sem meditirala, čitala razno razne knjige, hodila na rebirthinge, regresije in vse mogoče tehnike takega in drugačnega ozaveščanja, zdravljenja dušnih ran, se odkrito pogovarjala s starši...

Velikokrat sem se po teh zadevah počutila WAU! Ampak kmalu sem ugotovila, da je ta "WAU" občutek samo momentalen ali kratkotrajen. Ko sem se vrnila "na tla", sem videla, da se dejansko le ni nič spremenilo zunaj mene, samo jaz sem si natikala druga očala.

 

Zdaj pa je pri meni tako:

Sprijaznila sem se s tem, da dejstev ne morem spremeniti. Sem pač drugačna od mojih staršev in si preprosto dovolim to drugačnost, staršem pa dovolim njihovo drugačnost. Samo ista vrsta ptičev skupaj leti! Družim se z ljudmi, s katerimi se razumem, čeprav mi niso nič v žlahti. Ampak to sploh ni pomembno, če mi moja prijateljica ni mama, kot ni pomembno, če mi moja mama ni prijateljica. Letim s svojo vrsto ptičev - po načinu življenja, razmišljanja, inteligenci... Starše imam sicer rada in verjamem, da tudi oni mene, ampak ko jih obiščem, da jih vidim, kako so, sem tam do tistega trenutka, dokler mi je tam ok. Čim mi kaj zatežijo, se umaknem. Če pa mi hočejo "pomagati" na svoj način, ker so pač prepričani, da rabim njihovo pomoč (ker je za njih nekaj narobe z mano, če sem drugačna od njih), jim enostavno rečem, da ko bom potrebovala njihovo pomoč, jih bom zagotovo vprašala, do takrat pa naj me pustijo pri miru. Enostavno se ne trudim več postati to, kar bi oni želeli, ampak sem sprejela dejstvo, da so me imeli kot otroka samo na posodo, jaz pa njih kot starše samo na posodo. Niso moja last, jaz pa ne njihova.

Edino tako se ne čutim, da sem jim kaj dolžna, pa tudi oni meni niso nič dolžni. In tudi sama sebi nisem nič dolžna. Nič zato, če oni živijo na enem bregu, jaz pa na drugem. Zaradi tega vseeno ni treba, da je vojna med nami. Živim in pustim živeti. Nekako sem prerezala vez med njimi in mano, ohranila pa spoštovanje in ljubezen.

Ljudje se velikokrat bojimo, da bomo izgubili ljubezen, če se bomo odtrgali od staršev in zaživeli svoje življenje. Oni so bili tisti, ob katerih smo čutili ljubezen, ko smo bili še čisto majhni in nebogljeni. In zdaj mislimo, da če odrastemo, ne bo več ljubezni. Vendar to ni res! Ljubezen je bila še pred nami in tudi bo, ko nas ne bo več. Zato se nimamo česa bati.