Čustvena inteligenca

[mačky]

Hm... ne vem kako naj začnem, večkrat razmišljam o marsičem, kot verjetno marsikdo od vas. Sploh, ko opazujem kaj se dogaja zaradi neprimernih odnosov med ljudmi. In sem se včeraj spomnila na ta pojem..., ki ga verjetno večina od vas na forumu pozna, nisem pa odkrila da bi obstajala že kakšna tema o tem.

 

Bom probala opisat na konkretnem primeru, ker mi je tako najlažje in čist po pravic povedan, tud zaradi tega, ker ima mogoče kdo izmed vas predlog za rešitev.

 

Moj brat ima strašne težave v šoli (po pravic povedan jih imam tudi jaz, samo da sem tik pred koncem, on pa na začetku). Je prvi letnik, lani ga je mama izpisala iz šole, pa tud sedaj šprica in dobiva slabe ocene. Včasih je bil odličnjak, potem je pa začelo it samo navzdol. Že v osnovni šoli. Drugače je pa zelo nadarjen in res mi ga je žal, sploh ker vidim da se situacija ne more izboljšat. Obiskuje psihologa tu je pa tist največji problem... Psiholog se ukvarja samo z njim in mislim, da se niti ne ukvarja z vzroki, zakaj je do tega prišlo. Pa bi se moral. Iščejo samo neke rešitve, kaj bi se moglo počet z mojim bratom, oz. kako bi se ga moglo vzgajat. Tu in tam kak nasvet, ki ga starši ne znajo upoštevat, ker ga očitno ne razumejo. In ker bi najprej oni potrebovali eno tako "psihološko preobrazbo". Cela družina bi pravzaprav potrebovala eno tako terapijo. Žal se zaenkrat svojih težav zavedam samo jaz in najprej poskušam razčistit pri sebi. Sedaj potrebujem še sodelovanje staršev, ampak itak oni nikol ne prevzemajo krivde in odgovornosti, vedno so krivi drugi. Njihov odnos tud do ostalih ljudi je grozen, polno sovraštva, ljubosumja pa poniževanja.

 

Po pogovoru z mamo sem tud ugotovila, da ima ona en zelo velik problem in sicer, na stvari in dogodke reagira čisto drugače, kot bi morala. Vedno sem mislila, da je to zaradi tega, ker je slaba oseba, da ima samo najslabše negativne lastnosti. Da ima kamen namesto srca. V resnici je pa tud ona človek in tud njo stvari prizadanejo. Njen problem je izražanje čustev. Ne zna ločit dobro od slabega. Zaradi tega sem se odločila, da ji ne bom zamerila tega kar se je dogajalo ampak jo bom poskusila usmerit na pravo pot. Rada bi, da se udeleži kake terapije. Primerna se mi zdi šola čustvene inteligence, ampak traja nekaj let, pa še drago je. če bi imela dovolj denarja, sem pripravljena tvegat. To bi predvsem izboljšalo njeno življenje. Za začetek bi bila tud knjiga dovolj.

 

Na kratk sem pa hotla povedat to, da je pomanjkanje čustvene inteligence tisto, kar v veliko družinah povzroča probleme, da bi se mogli v šolah ukvarjat tud s starši, ne samo z otroki. (vedno berem teme z naslovi, težave z vašim najstnikom ipd. vedno so krivi oni in družba, po mojem so pa krivi predvsem starši, ker ne znajo prisluhnit otrokovim problemom in ko se problem pojavi, bi se mogli zavedat, da je odgovornost predvsem na njihovi strani in da se morajo tud oni potrudit, ne pa samo od odtrok vedno nekaj pričakovat...).

 

Pa še eno vprašanje: če mogoče kdo ve, če se da naročit kakega strokovnjaka, ki se ukvarja z družinsko problematiko na dom, ker če jim predlagam kaj takega, me bodo ne sam čudno gledal, ampak spet ne bom vedla, katera žival sem že...

 

LP

[Marsa]

Macky... hm, morda bi bilo bolje, ce bi ze v naslovu postavila Pomanjkanje (ali pa recimo razvijanje) custvene inteligence, kajti naslov 'obljublja' povsem drugacno temo...

(*btw, o custveni inteligenci smo se mal zgovarjali, jo mal vmes omenili v temi IQ, razne linke sem podala pa tudi v temi Testi)...

 

Tako da - tema je postavljena zelo splosno, da pricakujes tabelice, razlagice, splosne debatkice... ti pa v njej govoris o osebni zadevi, zelo konkretni in specificni.

Popolnoma nic narobe, da me ne bi napak razumela in cist OK je, jasno, da je taksna tema...

Povedala sem samo svoje pomisleke.

In, oprosti, niti brati niti komentirati v tem hipu nimam ne casa, ne energije...

Ker bos zdaj videla odgovor, pa bos milsila, da je kaj konstruktivnega, pol pa moj hladen tus.

[MiTjA 22]

Ja tko je da dokler se vsak ne zave problema sam pol ne bo kakga napredka! Tud knjige na določeno tematiko pridejo v poštev saj že če jo človek prime v roke je že s tem pokazal da je pripravljen nekaj narediti! Pomoje je najboljš da se v taki situaciji vsi družinski člani vsedete za mizo in se odkrito pogovorite saj boste le na ta način našli skupni jezik! Vsak naj vsakemu pove kar mu ni prav in naj ga v bodoče tudi opozarja na njegove napake saj največkrat lažje opazovalec vidi določene osebne napake kot pa oseba sama! Recimo moj oče tud kdaj za neki brezveze povzdiguje glas kar vem da nobenmu ne paše :xx!: , al pa nekak ne zna izražat ljubezni v določenih situacijah oz. trenutkih in jast mu zmerej povem svoje ko se mi zdi da pač ni prav ravnal in prej ali slej se ga more nekaj oprijeti in tud če mu ti skos dajaš vedet da to ni prav kar dela bo tud prej ali slej začel razmišljat o tem ko ga boš večkrat opozoril na določeno napako! Kr naenkrat ne more bit vse tako kot si želiš da bi bilo ampak počasi se daleč pride!

Jast bom reku da moč je v vas da neki spremenite ker sami točno veste kaj se dogaja in v čem je problem jast lohk tle neki govorim in vam skušam pomagat in za konec bom še enkrat reku da odkrit pogovor največ reši pa čeprav je resnico v določenih situacijah težko izrazit ampak to je edina prava pot do rešitve !

Pa sej bo vese OK

[jess]

Zakaj bi pa svojo mamo skušala spraviti na pravo pot?Mogoče pa tvoja mama meni,da je na pravi poti ,medtem ko je tvoj pogled čisto drugačen in ga vidiš kot napačnega.

Vsak človk ima svoj prav.Če se bo mama hotela spremenit,bo to njena odločitev.Če boš ti nanjo preveč pritiskala bo kontra učinek.

Isto pri bratu,mogoče da vsi preveč pritiskate nanj.Če se vse vrti okoli njegovega učenja in terapevtov se stanje zih ne bo izboljšalo.

[El Nino]

Bog mi je dal I.Q. na tole je pa očitno čist pozabil

[pač ena]

Mačky, zdi se mi, da je takšnih staršev, kot so ti opisala svoje, zlo veliko.Tud moje starše bi lahko podobno opisala... In tud ko pišeš, da bi jima v bistvu rada pomagala, da uvidita svoje napake, probleme, te čisto razumem... Ampak mislim, da dokler oni sami ne bodo videli, v čem je problem, tako dolgo ne bo pomagala nobena tvoja pomoč...Če sta "odprta" za take stvari, jima sicer lahko predlagaš, da si prebereta kakšno knjigo ali gresta na kakšno terapijo, ampak če onadva sama ne bosta čutila potrebe in želje po neki "pomoči za njuno psiho", potem dvomim, da bi to kaj pomagalo. Nočem te zdaj s tem zamorit...povem ti le kakšne izkušnje sem jaz imela (in tud sestra, ki je kr velik starejša od mene - to poudarim zato, ker bi si kdo mislil, da se pri mojih letih še nisem dost ukvarjala s tem...no, pa sej vsi ne veste kolk sem stara....pa sej je vseeno)...

 

Je pa zlo fajn, da se vsaj ti sama vsega tega zavedaš...in (kot si tud sama napisala) je tud prav, da staršem ne zameriš njune vzgoje, njunega odnosa do vaju, saj verjetno nista namerno počela vse narobe... Za TEBE je to dobro.... in bi se morala morda trenutno tud zadovoljit s tem (ker drugače boš skoz težila samo k temu, da ju spremeniš).In sploh ni treba, da tud starši vse to uvidijo...ko (če)bodo pripravljeni za spremembo, jo bodo tud uresničili...Sej veš, kako pravijo...ko je učenec pripravljen...

 

Glede tvojega brata bi ti svetovala, da se pogovoriš z njim o teh stvareh - tud o tem, kar se ti zdi, da starši narobe počnejo (če se ti zdi, da je dovolj zrel), postaneš njegova zaupnica (no sej morda že si), zato da bo videl, da ga vsaj nekdo razume (če ga že starši ne)... ker bi morda ravno to potreboval, da bi se spet na pravo pot vrnil...Pa nisem mislila, da moraš vse slabo govorit o starših - pa čeprav se ti zdi, da res vse narobe delajo, ko ga vzgajajo...sej ko postanemo starejši, večinoma odpustimo staršem vse napake, ki so jih počeli, ko so nas vzgajali...ker vemo, da nihče ni popoln (še najmanj pa "popoln oče" ali "popolna mati") in da vsi delamo napake, čeprav se trudimo, da jih ne bi...

[enja]

Mačky, žal ti tudi jaz ne bom znala povedat prave rešitve.Včasih bi pa res bilo lepo imeti čarobno paličico...

Pred leti mi je nek upokojen zdravnik pojasnil, da sta IQ in čustvena inteligenca, dve popolnoma različni stvari.Kar nekaj hudih kriminalcev se lahko "pohvali" z izjemno visokim IQ-jem, toda na čustvenem področju so pa "popolni invalidi".IQ nam je nekako dan že v genskem zapisu, čustveno inteligenco pa imamo privzgojeno in pridobljeno.Skoraj vsi starši svoje otroke vzgajajo z najboljšimi nameni in jasno delajo(delamo!) tudi napake.Vendar, za vse napake niso krivi samo starši, nekaj tudi brat( saj je star 15-16 let).Z nekakim protestnim odklanjanjem šole se lahko maščuje staršem, najbolj pa sam sebi.Znanje je vendar tisto, ki nam ga nihče ne more nikoli vzeti.

Nisem še slišala za psihologa, ki bi hodil na dom...vsekakor pa bi moral v "terapijo" potegniti vso družino.Si mogoče razmišljala o možnosti, da bi se vsaj ti pridružila bratu ob obisku psihologa...mogoče bi tako dobil širšo sliko problema?

Naj vam uspe!

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>

Moj brat ima strašne težave v šoli (po pravic povedan jih imam tudi jaz, samo da sem tik pred koncem, on pa na začetku). Je prvi letnik, lani ga je mama izpisala iz šole, pa tud sedaj šprica in dobiva slabe ocene. Včasih je bil odličnjak, potem je pa začelo it samo navzdol.

Do tu je kot bi opisovala mene... (moj eq je nad povprecjem, tudi po onih butastih kriterijih, uradnih kao, torej to nima nobene zveze)...

 

Obiskuje psihologa tu je pa tist največji problem... Psiholog se ukvarja samo z njim in mislim, da se niti ne ukvarja z vzroki, zakaj je do tega prišlo. Pa bi se moral. Iščejo samo neke rešitve, kaj bi se moglo počet z mojim bratom, oz. kako bi se ga moglo vzgajat. Tu in tam kak nasvet, ki ga starši ne znajo upoštevat, ker ga očitno ne razumejo. In ker bi najprej oni potrebovali eno tako "psihološko preobrazbo". Cela družina bi pravzaprav potrebovala eno tako terapijo. Žal se zaenkrat svojih težav zavedam samo jaz in najprej poskušam razčistit pri sebi. Sedaj potrebujem še sodelovanje staršev, ampak itak oni nikol ne prevzemajo krivde in odgovornosti, vedno so krivi drugi. Njihov odnos tud do ostalih ljudi je grozen, polno sovraštva, ljubosumja pa poniževanja.

Psiholog: jaz sem tud 'morala' hodit, a imela sreco, vedno nekak na kar kul naletela, pa se mal sem jih znala obrnit.

Starsi: zalostno, da tako vidis svoje starse oz. da tako ocitno je (vsaj s tvojimi ocmi)...

 

Po pogovoru z mamo sem tud ugotovila, da ima ona en zelo velik problem in sicer, na stvari in dogodke reagira čisto drugače, kot bi morala.

... No, kako pa bi 'morala'?

temu se izogni, kako bi kaj kdo moral..

 

A si ti taksna hci, kot bi morala biti?

 

Vedno sem mislila, da je to zaradi tega, ker je slaba oseba, da ima samo najslabše negativne lastnosti. Da ima kamen namesto srca. V resnici je pa tud ona človek in tud njo stvari prizadanejo. Njen problem je izražanje čustev. Ne zna ločit dobro od slabega. Zaradi tega sem se odločila, da ji ne bom zamerila tega kar se je dogajalo ampak jo bom poskusila usmerit na pravo pot. Rada bi, da se udeleži kake terapije....

Ne spreminjaj drugih, spremeni samo svoj odnos do njih.

 

kaj pa ves, kaj tvoja mama rabi. Morda ne tecaja custvene inteligence. :|||

* je pa lepo, ko si postekala, da je tud ona samo clovek in da vsakdo ravna, kot zna. Tud stars.

 

Na kratk sem pa hotla povedat to, da je pomanjkanje čustvene inteligence tisto, kar v veliko družinah povzroča probleme,....

Najbolj pomembna je LJUBEZEN.

 

Ljubeca mati, postena in iskrena, ne bo potrebovala tecajev custvene inteligence.

Bi pa kaksna (zagrenjena od lajfa) mati potrebovala morda kaj cajta zase, kaksne toplicke, kaj... da ni samo mama. Ki dela napake, jasno.

 

Ti lohk pomagas bratu, sebi, starsev pa spremenila ne bos, lahko pa se pac iskreno pogovoris z njimi (samo ne ponujaj kakih tecajev EQ).

 

Morda kdaj pomijes posodo, namest mame kaj naredis... pa tko...

Pa bos najvec naredila v smeri njenega odnosa do vas vseh.

 

Ce pa bi tudi bila res bila custveno zelo razrvana ali karkoli problematicnega, pa mora itak najprej sama do tega priti.

 

Velik srece tebi in tvoji druzini , saj se bo skuliral brat skoraj ziher!

[mačky]

Ja sem tud otem razmišljala, da bi šla vsaj jaz zraven njega. Inda bi ga vprašala, kaj v resnici on želi. Ker mislim, da je tako pod vplivom, da je čisto zmeden in ne ve kaj želi. J

 

Strinjam se s tem, da drugih ne moreš spremenit proti njegovi volji, in jih ne bi smel prisilit v to (zato pa rpavim da najprej pri sebi, potem pa pri vseh hkrati, če se ti že zdi, da je treba kj spremenit). Vsak bi se moral sam spomnit, sam najprej pa mora nekaj doživet oz. dobit neko usmeritev. Že to, da poveš, da ti ena stvar ne paše in te prizadane je dovolj. Jaz sem pa tu mislila na vedenje staršev, ki krši človekove pravice nekoga drugega- temu bi se lahko reklo čustvena zloraba. Ne vem pa, a to nekdo dela namerno ali ne, sam očitno se tega ne zavedajo. In dokler je pod takim vplivom se ne bo nikoli spremenil, tudi če se sam odloči, da se spremeni, ga bo še vedno nekaj mučilo, to, da mu ni znal nihče pokazat, da je nekaj vreden.

[Marsa]

Ja, psihicna zloraba... tako se tud rece...

Mislim da ni druge, kot da se mal pogovoris s starsi... saj ni treba prec z radikalnimi... pa tko... poslusaj svojo intuicijo tud mal...

Skoraj prepricana sem, da jasno ne dela namerno.

[aakhut]

 

pol pa ona men, de marsa naklada....

 

zlomk

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>

 

pol pa ona men, de marsa naklada....        

 

zlomk

Hehe,

 

[Ksenia]

sem včeraj jaz razmišljala malce o relaciji mama - otrok... vedno se trudim delovati tako, da je za malo najboljše, a vendar ga kdaj s kakšno besedo prav pošteno biksnem ali pa z dejanjem... in ji dam vedeti, da jo imam rada, ne glede na to, ali je "zlata punčka" ali pride ura "male razbojnice". In v njenih dejanjih včasih vidim odsev sebe, svojih besed in sem šokirana... se zavedate kolk stvari počnete skoraj isto kot starši... in da vas pri drugih (ne samo pri starših ali otrocih) moti predvsem to, kar ste spravili v svojo "senco". Tale izraz senca sem danes zasledila v knjigi in mičkeno svoje otroštvo predelujem. mah grem nazaj ležat, moram tolo slabost premagat...

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>... a vendar ga kdaj s kakšno besedo prav pošteno biksnem ali pa z dejanjem... ...

J*b*g* - pa kaj!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!

Saj sem clowk.

 

Menim, da je osnovni point inteligence (katerekoli), da se iz ze videnega, dozivetega, osvojenega, naucis v taksni meri, da ravnas v naslednji podobni situaciji dbest.

Kako skratka ravnas z osvojenimi 'podatki'.

[Ksenia]

ja važno je da se kaj naučiš, to je bistvo:palec:

[aakhut]

<{POST_SNAPBACK}>

Kako skratka ravnas z osvojenimi 'podatki'. 

 

 

tko k PC....vchasih zmrznesh

 

zlomk

[Marsa]

zato se pa odlocis za maca, ce imas kaj brihte v sebi...

razen ce lovis mnozice, kot jaz, da bos kao... kompatibilen... se mors torej 'nazaj' prilagajat - na nizji nivo.

[Ksenia]

sej nisem razburjena Sončna moja, ampak sem prejela eno dodatno znanje... enako tudi mala tko da nič ne jamram, samo pametujem

[aakhut]

<{POST_SNAPBACK}>

bi Zlomk reku... "Po toči zvoniti je prepozno (pred njo pa tut ne pomaga kaj dosti)." Drži se.

(No evo Zlomka x:Dx )

Sončna

 

 

bi zlomk dodal:

"Za zvonenje je nujno potrebna tocha!"

 

zlomk

[Mihael]

ma to je en nedodelan koncept, ki se ga je zmislu new age, da ga lahko trži... poleg tega pa pelje ljudi žejne čez vodo...zaradi lastnega nerazumevanja produkta

 

kar new ageovci poskušajo povedat, pa jim niti ne uspeva najboljš (in se tut ne sekirajo preveč)... je to, da poleg "razumske" inteligence, ki je sama po seb logična posledica vrednot, ki jih tekom tisočletij vzgajala in jih še kar vzgaja moška kapitalistična družba,.... obstaja tudi t.i. "čustvena" inteligenca... s katere promocijo naj bi spet postavil v ospredje, ob bok moškim kvalitetam, dolgo zapostavljene ženske kvalitete....

 

pri vsej zmedi pa ni jasno izpostavljeno, da čustva/občutki itak izhajajo iz prepričanj na nezavedni ravni... ergo razuma....

[nosorog]

berem zdaj.....

tole...

 

Kaj je čustvena inteligenca?

 

čustvena zrelost, empatija, socialne sposobnosti

 

torej:

 

1. samozavedanje

2. samoregulacija

3. motivacija

4. empatija

5. soc. sposobnosti

 

kaj to pomeni, da eni nismo čustveno inteligentni, če ne zajemamo vseh teh kvalitet? kaj pa če smo abstraktno ortodoksni in napredni?

 

Kok kompliciraš. Preprosto povedano - čustvena inteligenca govori o nivoju zavedanja svojih čustev in čustev drugih in s tem v zvezi čustveno inteligentnega (sočutnega, pozornega ...) ali čustveno neinteligentnega (brezobzirnost) odziva na zunanje dražljaje. Čustvena inteligenca seveda vpliva tudi na razumsko inteligenco, saj jo lahko čustva pogosto v dobršni meri ohromijo.

Abstraaktnost, ortodokstnost in naprednost same po sebi niso čustveno inteligentne ali neinteligentne smeri. Lahko pa jih čustveno inteligfentno ali neinteligentno furaš.

[Mihael]

4. empatija

 

empatijo lahko postaviš ob bok kvečjemu drugima dvema možnima zaznavnima položajoma: asociiranemu in disociiranemu

vsak je uporaben na svoj način, v različnih situacijah... noben ni bolj pomemben od drugega.... umetnost je pravilno preklapljat...

 

pretirana empatija je lahko izredno škodljiva... lahko pripelje do izgube lastne identitete....

[Audente]

empatijo lahko postaviš ob bok kvečjemu drugima dvema možnima zaznavnima položajoma: asociiranemu in disociiranemu

vsak je uporaben na svoj način, v različnih situacijah... noben ni bolj pomemben od drugega.... umetnost je pravilno preklapljat...

 

pretirana empatija je lahko izredno škodljiva... lahko pripelje do izgube lastne identitete....

 

 

ne reci, da samo empatija pripelje do tega

[santos]

Hm... ne vem kako naj začnem, večkrat razmišljam o marsičem, kot verjetno marsikdo od vas. Sploh, ko opazujem kaj se dogaja zaradi neprimernih odnosov med ljudmi. In sem se včeraj spomnila na ta pojem..., ki ga verjetno večina od vas na forumu pozna, nisem pa odkrila da bi obstajala že kakšna tema o tem.

 

Bom probala opisat na konkretnem primeru, ker mi je tako najlažje in čist po pravic povedan, tud zaradi tega, ker ima mogoče kdo izmed vas predlog za rešitev.

 

Moj brat ima strašne težave v šoli (po pravic povedan jih imam tudi jaz, samo da sem tik pred koncem, on pa na začetku). Je prvi letnik, lani ga je mama izpisala iz šole, pa tud sedaj šprica in dobiva slabe ocene. Včasih je bil odličnjak, potem je pa začelo it samo navzdol. Že v osnovni šoli. Drugače je pa zelo nadarjen in res mi ga je žal, sploh ker vidim da se situacija ne more izboljšat. Obiskuje psihologa tu je pa tist največji problem... Psiholog se ukvarja samo z njim in mislim, da se niti ne ukvarja z vzroki, zakaj je do tega prišlo. Pa bi se moral. Iščejo samo neke rešitve, kaj bi se moglo počet z mojim bratom, oz. kako bi se ga moglo vzgajat. Tu in tam kak nasvet, ki ga starši ne znajo upoštevat, ker ga očitno ne razumejo. In ker bi najprej oni potrebovali eno tako "psihološko preobrazbo". Cela družina bi pravzaprav potrebovala eno tako terapijo. Žal se zaenkrat svojih težav zavedam samo jaz in najprej poskušam razčistit pri sebi. Sedaj potrebujem še sodelovanje staršev, ampak itak oni nikol ne prevzemajo krivde in odgovornosti, vedno so krivi drugi. Njihov odnos tud do ostalih ljudi je grozen, polno sovraštva, ljubosumja pa poniževanja.

 

Po pogovoru z mamo sem tud ugotovila, da ima ona en zelo velik problem in sicer, na stvari in dogodke reagira čisto drugače, kot bi morala. Vedno sem mislila, da je to zaradi tega, ker je slaba oseba, da ima samo najslabše negativne lastnosti. Da ima kamen namesto srca. V resnici je pa tud ona človek in tud njo stvari prizadanejo. Njen problem je izražanje čustev. Ne zna ločit dobro od slabega. Zaradi tega sem se odločila, da ji ne bom zamerila tega kar se je dogajalo ampak jo bom poskusila usmerit na pravo pot. Rada bi, da se udeleži kake terapije. Primerna se mi zdi šola čustvene inteligence, ampak traja nekaj let, pa še drago je. če bi imela dovolj denarja, sem pripravljena tvegat. To bi predvsem izboljšalo njeno življenje. Za začetek bi bila tud knjiga dovolj.

 

Na kratk sem pa hotla povedat to, da je pomanjkanje čustvene inteligence tisto, kar v veliko družinah povzroča probleme, da bi se mogli v šolah ukvarjat tud s starši, ne samo z otroki. (vedno berem teme z naslovi, težave z vašim najstnikom ipd. vedno so krivi oni in družba, po mojem so pa krivi predvsem starši, ker ne znajo prisluhnit otrokovim problemom in ko se problem pojavi, bi se mogli zavedat, da je odgovornost predvsem na njihovi strani in da se morajo tud oni potrudit, ne pa samo od odtrok vedno nekaj pričakovat...).

Kot da bi mene opisala...!

Jaz tud, ko sem bil pri psihologinji...sem jih brez večjih težav obračal...pa kr neke teste mi dajali...nato so ugotovil, da sem: je rekla profesorca moji matki; vaš sin ni neumen ampak pokvarjen ! Zadela je v polno !!

[nosorog]

ma to je en nedodelan koncept, ki se ga je zmislu new age, da ga lahko trži... poleg tega pa pelje ljudi žejne čez vodo...zaradi lastnega nerazumevanja produkta

 

Tole si sploh ni zmislu new age. Mal več je začel o tem pisat psiholog Daniel Goleman (tud predava na Harvardu). Si pa tega pojma tud on ni sam izmislil. Sredi devetdesetih let je zbral strokovne članke različnih drugih psihologov in nevrologov, o vplivu čustev na razumsko mišljenje.