življenjsko poslanstvo

[cashy]

Zadnje mesece imam veliko časa za razmišljanje, zakaj sem poslan na Zemljo, ali bom izpolnil svoje "bivanjske obveznosti", in ali bom užival v svojem življenju....zaenkrat sem še brez posebnih idej o tem..

 

zato me zanima, kako ste se vi soočili s tem problemom. Kaj ste si želeli že od malih nog, in v kolikšni meri ste svoje mladostne sanje uresničil.

Ali pa ste zavili v popolnoma druge vode?

 

Koliko ste s svojim življenjem v resnici zadovoljni?

[principesa]

Takole nekako poteka naše življenje Ena poučna zgodbica pove vse Človek se uči, dokler živi!

Stari mož je učil svoje vnuke o življenju. Rekel jim je:

 

"V nas se bije boj, strašen boj med dvema volkovoma.

En volk predstavlja strah, jezo, zavist, žalost,

obžalovanje, lakomnost, aroganco, samopomilovanje,

krivdo, zamero, podrejenost, laž, ponos, tekmovalnost,

superiornost in ego.

 

Drugi volk predstavlja veselje, mir, ljubezen, upanje, vedrino,

umirjenost, skromnost, prijaznost, prijateljstvo, dobroto, resnico,

sočutje in zaupanje. Takšen boj se dogaja v vsakem od nas."

 

Otroci so se zamislili za trenutek in potem je eden izmed

njih vprašal dedka: "Kateri volk bo zmagal?"

 

Stari mož je odgovoril: "Tisti, ki ga hraniš."

Učimo in naučimo pa se vglavnem iz lastnih Iskušenj..Te so življenska šola pa LP

[Todika]

mislim da je bistvo vsega da poslušaš sebe, svoj notrnji glas, oz. da se ga naučiš poslušati....ker ponavadi smo zelo dobri v tem da ga zatučkamo.....da živiš tako kot ti vest narekuje da je prav, poslušaš sebe in ne oklico....v glavnem...da ko pride tista zadnja lahko rečeš vse bi naredil še enkrat isto...da ti ni žal da nisi svojega življenja drugače živel....ker samo eno imamo na razpolago in naše je, ne od naših staršev, sorodnikov in sosedov....

[cashy]

Kako se naučiš poslušati svoj glas, ki je tvoj resnični jaz? Kako ga prepoznaš?

Ko poslušam sebe, slišim samo kritiko, kaj bi moral narediti takoj sedaj, zakaj se prepuščam lenobi in praznemu tuhtanju, ko je toliko drugega dela.

Samo res že nekam dolgo ne najdem pravega odgovora na vprašanje o bistvu lastnega obstoja...

[Todika]

<{POST_SNAPBACK}>Kako se naučiš poslušati svoj glas, ki je tvoj resnični jaz? Kako ga prepoznaš?

Ko poslušam sebe, slišim samo kritiko, kaj bi moral narediti takoj sedaj, zakaj se prepuščam lenobi in praznemu tuhtanju, ko je toliko drugega dela.

Samo res že nekam dolgo ne najdem pravega odgovora na vprašanje o bistvu lastnega obstoja...

 

Zakaj kritiko? mogoče veš da nekaj ne delaš prav v življenju, mogoč zato kritika....to je notranji glas

[smrketa]

ŽivljenJsko se piše z j-jem!! :!:

[cashy]

Vidim, Smrketa, da se tudi sama, tako kot jaz, bolj osredotočaš na nepomembne malenkosti, kot pa na resnična vprašanja...

[smrketa]

Kaj pa ti Cashy, veš, s čim se jaz ukvarjam??

 

Te teme sploh nisem prebrala, le napaka v naslovu mi je padla v oči v kazalu tem, pa sem te popravila. Nič slabega ti nočem s tem.

[cashy]

No, vem, da se ukvarjaš s pravopisnimi napakami

sicer pa hvala, da si me popravila, saj sem se pri pisanju spraševal, kako je prav...

 

Ali kdo od vas ve, kako prepoznati svoj pravi glas, ki vam pravi, kako naprej v življenju, ga ločite od kakšnega namišljenega, popačenega glasu, ki se je razvil skupaj s kakšnimi neljubimi dogodki?

[Todika]

mislim da je notranji glas vedno pravi......ko hočeš kej nardit, pa ti nekej reče to pa raj ne...ti pa vseen nardiš pa pol vidiš da ni blo vredu, pa to nisi naredu zarad notranjega glasu, ampak zato k se te učili da je tko prav, zarad okolice, k si se bav kk bojo reagiral če bos ti sebe poslušu....mislim da se da zlo ločit notranji glas od vse ostale navlake ki jo vlačimo s sabo....tole je bol tko na splošno..mislim zlo na splošno, sam u bistvu tko nekak..

[zarya]

Hm...zanimive dileme, si predstavljam ta občutek, ker sem js tud v dvomih, kaj je sporočilo iz globin moje podzavesti kaj pa le trenuten navdih domišljije.

Trenutno se učim v vsakem dnevu posvetit nekaj časa samo sebi, ugasnem ves hrup in počasi opazujem kako čistim te vsakdanje banalne dogodke...in potem s časom končno začutim sebe...ohooo To

A vse to se skriva, pod vsemi temi nepomembnimi filmi, ki se vrtijo?

 

In potem se vprašam...kaj je tisto kar si želim?

 

Tisto, kar nekako zatiramo, ne razvijamo, ker nas nihče ne spodbuja, ker tega ne počno kolegi, ker smo malomarni do sebe, leni, zaviti v svoje vsakdanje vzorce ipd.

 

Tako...js iščem...kaj bi mene "nahranilo".

 

In v vsem tistem, za kar imaš občutek, da ti daje zadovoljstvo, se je treba naučiti uživat kot otrok in to razvijat.

 

Vsi smo učenci

[Omeed]

<{POST_SNAPBACK}> ......v vsakem dnevu posvetit nekaj časa samo sebi, ugasnem ves hrup in počasi opazujem kako čistim te vsakdanje banalne dogodke...in potem s časom končno začutim sebe...ohooo To

A vse to se skriva, pod vsemi temi nepomembnimi filmi, ki se vrtijo?

 

In potem se vprašam...kaj je tisto kar si želim?

 

 

Dobro povedano. Vsak v sebi nosi sporočila, le prisluhniti jim je treba, zato pa rabimo nekaj miru.

Pr naših početjih pa mislim, da mora biti edino vodilo da delaš ne na škodo drugih. Za vsadejanja moraš sprejeti lastno odgovornost.

Pa še en simpatičen angleški pregovor: Do what you like, but like what you do.

[sari]

Jaz opazam, da slisim pravi notranji glas (ali vodnike ali kakorkoli ze to imenujem), ko se mi dogajajo pomenljiva nakljucja Zame so kot one markacije, ce gres v planine, ki mi pravijo, da nisem skrenila ...

 

Eno me pa resno muci zadnje case: v koliksni meri jaz ustvarjam oz. povzrocam vedenje drugih ljudi in v koliksni meri je to posledica njihove lastne volje. Mislim: so to moja pricakovanja, ki se zgolj izpolnijo ali je to od mene neodvisno. Oboje se mi zdi fejst realno: dejansko ce se trudim vzdrzevat pozitivno misljenje, se mi enastovno lepse godi. Ampak pol pa - out of the blue - je nekdo z mojega vidika na nek nacin krivicen do mene . So to povzrocila moja podzavestna pricakovanja, ki se jih niti ne zavedam? Ce ja, kaj je pol s svobodno voljo teh ljudi? Kaj je z mojo svobodno voljo, ce sem pol tudi jaz zgolj izpolnitev pricakovanj drugi??? Cist me ze zivcno dela to vprasanje. Pa ne da se bojim odgovornosti za svoje okoliscine. Samo koncno bi rada ze enkrat v rokah drzala cim bolj ustrezen zemljevid zivljenja.

[cashy]

za vsa dejanja drugih se mi zdi, da nimaš ti nobenega vpliva...vsak popolnoma sam določa, kaj bo naredil in česa ne bo naredil...princip svobodne volje. In tako je tudi popolnoma od njega odvisno, kako se bo odzval na tvoje vplive nase...vsak drugače...tako, da dejansko sama ne določaš, kaj bodo drugi v tvojem "vplivnem območju" delali.

Tudi sama se odločaš, kaj boš naredila, ne glede na to, kako drugi ljudje vplivajo nate...a ni res?

Res se ti pa dogaja v glavnem to, na kar si osredotočena...bolj, ko si nečesa želiš, ali bolj, ko nekaj sovražiš...odvisno, na kaj več misliš, večji je delež dogodkov, ki se razvijajo v tej smeri...

[cashy]

In potem se vprašam...kaj je tisto kar si želim? icon14.gif

 

Omeed, to se jaz sprašujem že skoraj 3 leta...blage veze nimam...nekako sem zmeden sredi sveta, brez poslanstva, kot neki vesoljček, ki je strmoglavil na Zemljo...

očitno me je "domača vzgojna šola" že tako prekvasila in predelala, da je od moje prvinskosti ostalo bore malo

[cigancica]

kot otrok sem si zelela postati fotograf....ze v 3.razredu osnovne sole ...potem sem.po koncani osnovni soli sla v srednjo solo za oblikovanje in fotografijo....

moja strast do fotografije se je pomirila oziroma skoraj usahnila zadnja leta...odkar delam v fotostudiu s strankami....nekako ni mi vec to to,kar sem si zelela.

zdaj si ze nekaj casa zelim nekaj drugega....cutim to strast ,kako se je prelevila v strast do necesa drugega....se vedno umetnostna smer ,vendar bolj navdihujoca....in trenutno se trudim v tej smeri.

vem,da sem nadarjena umetnisko,poleg tega pa se marsikaj.moje poslanstvo je po moje dalec od mojih interesov....je bolj psiholoske narave....psiholoskega vpliva in energijskega,katerega razvijam .pa ne poklicno,da bi mi to bila vsakdanja sluzba,ampak zivljenjska sluzba.

moje poslanstvo mi je jasno ze nekaj casa,ceprav ni povezano z mojimi interesi.

[p!sces]

Mislim da je ze uvodna zgodbica vse povedala.

Ostalo je na vas... lahk preberete 40394820 postov, al pa dejansko zacnete neki delat na seb.

 

L.

[Misty]

<{POST_SNAPBACK}>Mislim da je ze uvodna zgodbica vse povedala.

Ostalo je na vas... lahk preberete 40394820 postov, al pa dejansko zacnete neki delat na seb.

 

L.

 

[Asja88]

Cigancica ti si nasla svoje poslanstvo. Pojdi ven s fotoaparatom, slikaj nekaj mesecev in potem razstavi svoje fotografije. Vpiši se v fotoklub, pogovarjaj se z enakomislečimi.

Jaz svojega poslanstva nikakor ne najdem, blage veze nimam. Vedno, ko se mi zdi da sem za nekaj rojena, ugotovim da ni res ali pa še ni čas za to.

 

Sicer pa poslanstvo ni samo materialen ali duhovn uspeh, mogoče smo tu zato, da nekdo drug uresniči svoje bolj pomembno poslanstvo . naučila sem se samo neobsojanja drugih ker ne vem zakaj delajo to kar delajo.

[p!sces]

<{POST_SNAPBACK}>

Sicer pa poslanstvo ni samo materialen ali duhovn uspeh, mogoče smo tu zato, da nekdo drug uresniči svoje bolj pomembno poslanstvo . naučila sem se samo neobsojanja drugih ker ne vem zakaj delajo to kar delajo.

 

Ravn to je to. Materialen uspeh, druzben status... to ni poslanstvo. To so sam nacini izvedbe pravga poslanstva .. oz. drugace receno: popravljanja karme.

[strelka02]

<{POST_SNAPBACK}>Zadnje mesece imam veliko časa za razmišljanje, zakaj sem poslan na Zemljo, ali bom izpolnil svoje "bivanjske obveznosti", in ali bom užival v svojem življenju....zaenkrat sem še brez posebnih idej o tem..

 

zato me zanima, kako ste se vi soočili s tem problemom. Kaj ste si želeli že od malih nog, in v kolikšni meri ste svoje mladostne sanje uresničil.

Ali pa ste zavili v popolnoma druge vode?

 

Koliko ste s svojim življenjem v resnici zadovoljni?

 

verjamem da sem se rodila z določenim namenom točno določenim staršem v točno določenem času. verjamem da kar se mi dogaja se mi dogaja z določenim namenom. zakaj..sproti spoznavam, zadeva se mi razodeva po koščkih, ki jih sestavljam ..sem šele na polovici slike.

Kakšno je moje poslanstvo..ga odkrivam ..ne vem, ko ga bom odkrila in izpolnila...adijo Zemljica moja , polet v druge dimenzije, na drug planet

 

pozdravček

[cashy]

"Zato bom rekla, da je bolje, da se nekaj odlocis, kot pa da stojis na mestu. Zivljenje je gibanje"

 

Uau, Vrba, to sem moral slišati...mislim, da razumem, kaj si mislila s tem, da je vsaka odločitev v resnici prava. Ker nam vsaka odločitev daje izkušnjo iz katere lahko črpamo znanje in moč za kasnejše "bolj pravilne oz. bolj konstruktivne"odločitve.

Sem razumel prav?

Težava je sedaj, kdaj je pravi trenutek, ko si res trezno premislil zadevo, da se lahko odločiš glede nje. Da nisem preveč odlašal ali se prenaglil? Da si "bang on time"?

[cashy]

Nekje sem slišal, da če človek nima postavljenih jasnih ciljev, potem pride na življenjski poti točno tja, kamor je namenjen: NIKAMOR

Te lekcije bi se rad izognil...

Mogoče kdo ve, kaj je najboljša mantra proti strahu pred neznanim?

Lahko, da me to zadržuje...

sicer je pa res, da je najboljše življenje tisto, katerega živiš v popolnosti vsak trenutek...pa ni nujno, da so to sami užitki, temveč tudi bolečina-kot opozorilo, da je potrebno nekaj spremeniti...

[zarya]

ojla cashy

 

Mogoče bi ti kakšne pozitivne afirmacije lahko malce razblinile strah. Recimo:

 

"Zaupam toku življenja."

 

"SVOJE ŽIVLJENJE LAHKO SVOBODNO VZAMEM V SVOJE ROKE."

 

"Sproščen sem in dovolim, da življenje lahkotno teče skozme".

 

Mislim pa, da je zelo zdravilno čim večkrat na dan pošiljati si ljubeče misli:

rad/a se imam in sem vreden/na, da me imajo radi tudi drugi.

 

Je pa tako, v trenutkih, ko se nam zdi, da smo "down" se lahko razvijejo največje odločitve, če le želimo poskusit nekaj drugega.

 

Preveč razmišljanja in pasivnosti nas lahko zelo utrudi in vrtinči v istih miselnih vzorcih. Tako da, poskusi realizirat ideje. Tisto, po čemer hrepeniš.

[lia]

<{POST_SNAPBACK}>Jaz opazam, da slisim pravi notranji glas (ali vodnike ali kakorkoli ze to imenujem), ko se mi dogajajo pomenljiva nakljucja  Zame so kot one markacije, ce gres v planine, ki mi pravijo, da nisem skrenila ...

 

Eno me pa resno muci zadnje case: v koliksni meri jaz ustvarjam oz. povzrocam vedenje drugih ljudi in v koliksni meri je to posledica njihove lastne volje. Mislim: so to moja pricakovanja, ki se zgolj izpolnijo ali je to od mene neodvisno. Oboje se mi zdi fejst realno: dejansko ce se trudim vzdrzevat pozitivno misljenje, se mi enastovno lepse godi. Ampak pol pa - out of the blue - je nekdo z mojega vidika na nek nacin krivicen do mene  . So to povzrocila moja podzavestna pricakovanja, ki se jih niti ne zavedam? Ce ja, kaj je pol s svobodno voljo teh ljudi? Kaj je z mojo svobodno voljo, ce sem pol tudi jaz zgolj izpolnitev pricakovanj drugi??? Cist me ze zivcno dela to vprasanje. Pa ne da se bojim odgovornosti za svoje okoliscine. Samo koncno bi rada ze enkrat v rokah drzala cim bolj ustrezen zemljevid zivljenja.

 

 

..huh, mene pa to ne dela živčno....prav v paradox me spravlja...direkt iz extrema v ekstrakt...in zaradi tega ne dam nč na new age zame je lajf uganka in neznanka