ŽIVLJENJE PO ŽIVLJENJU

[Guest ODRI]

Zanima me vaše razmišljanje ...

Večno vprašanje, je ali ni, bo ali ne bo?

 

ODRI

[daisy]

Glede taga ima sigurno vsak različno mnenje, pa tudi pota, ki so nas privedla do tega so zelo različna. Verjeti v življenje po življenju je zelo koristno in tolažilno, kadar se ti dogaja kaj težkega..

Sama sem bila vzgojena kot popolni ateist in kadarkoli je bilo govora o čemerkoli v zvezi z vero, cerkvijo in podobno, sem dobila ošpice in vneto zagovarjala raznorazne teorije ateizma...

Potem sem v 5 minutah izgubila očeta, na katerega sem bila zelo navezana in prvič sem začela razmišljati, da njegova energija sigurno še kje obstaja, da ni mogel kar izginiti.. Tudi se mi je dvakrat živo in konkretno prikazal v sanjah, dobesedno je "prišel k meni". Pogovarjala sva se in ko je odšel, je rekel: moram nazaj. To mi je bilo neverjetno, ko sem se zbudila, sem bila blazno potolažena in pomirjena. Bilo je zelo tolažilno in začela sem brati takšne knjige.. Potem sem še resno zbolela, verjetno zaradi zatrte žalosti itd... in se zato še bolj začela ubadati s to temo. Če si resno bolan, ti ni ravno fino, če pomisliš, da je lahko kar vsega naenkrat konec..

Danes pravim, da sem globoki vernik (kar nima veze s cerkvijo in podobnimi stvarmi)in da mi to nepopisno pomaga živeti. Tudi glede na stvari, ki se mi dogajajo, vedno bolj verjamem v teorijo reinkarnacije in vsega tega.

Daleč največ odgovorov, pravzaprav vse odgovore na temo življenja po življenju in odgovor na vprašanje zakaj živimo in v čem je smisel, sem dobila v knjigi Potovanje duš, ki jo priporočam vsakemu, ki bi rad imel odgovore. Glede "obiska" očeta mi je jasno razloženo v drugem delu knjige, ki ima naslov Usoda duš.

Ni bistveno, ali verjameš kar piše ali ne- sama se nikoli ne opredeljujem do knjig ipd. Preberem in dobesedno "spustim vsebino čez cedilo v svoji glavi". Nekaj ostane, drugo gre ven.. Ostane tisto, kar mi pomaga živeti, vsakemu nekaj drugega in tako je prav.

Tako bi na vprašanje ali je življenje po življenju (glede na to, da se tega ne da znanstveno dokazati) lahko rekla: ko enkrat verjameš v to in začneš živeti v tem smislu, postaneš pozoren na svojo notranjost, razna sporočila, dogodke itd.. se ti začno dogajati stvari, da verjameš vedno bolj..

 

daisy

[pokowc]

menim, ko prides do nekega vrhunskega spoznanja o Sebi, Okolju, druzbi, času ...si nekako izpolnjen in morda res ne rabis vec se dopolnjevati. Nasicen si vseh informacij..,zato si preprosto ne zelis vec dihati´.Izpolnil si svojo nalogo´,nahranjen si,kaj torej,nas caka samo uzivanje, ucenje drugih ali samo prvi usoden kix, da potonemo v pozabo .. sej lahko si pripravljen iti v konec, samo to naredi, poskrbi samo usoda, ne pa sama roka .

 

Slisal sem, da zakaj nekdo v familiji umira ljudje, da je znana smrt vsake toliko casa, pogosta v druzini.. povedali so ,da to je zato, ker se davno od tega in onega, se v druzinskem deblu,.. nekoc sta se zvezala dva, ki se nista zvezala iskreno, morda zaradi Nuje, morda zaradi blefa.. zato pa Sila kozmicna, naravno poskrbi, da se tole Deblo ne razviva naprej, od tod tudi bolezni,( ker ni Deblo iskrene druzine spojeno pravilno .) ???

 

pokowc

[tomaz]

Najraje sem prebiral psihološke knjige. Pa one iz daljnega vzhoda Simbad pomorščak. Ko smo leteli proti Bombayu in kasneje zjutraj do Madrasa, se mi je zdelo, da letim nad svojo deželo. Indija dežela slonov, tigrov in kač. Enega udava so mi otroci dali kar okrog vratu. Pa če ga otroci nosijo kot šal, ga bom tud jaz, sem malce stisnil zobe, pa je šlo. Nič ni naredil. In nič ne bi naredil tiger. Samo miren moraš biti. Duša - atma - je večna. In večno povezana z neskončnim jedrom vesojla - univerzumom. Kako sem bil miren v Indiji. In kako smo opazovali avatarja. Ne ni hodil, plaval je z bosimi stopali nad zemljo. He, in oni od vlade so tudi morali čakati v vrsti. Pa Amerikanci tudi. Dober teden smo bili tam, pa bi lahko napisal roman. Ej Indija moja dežela.

Aja duše so večne ja. To sem hotel povedati. Menjamo le telo.

 

Tomaž

[Marsa]

Ko sem bila majhna, sem sama prišla do teorije, da energija ne more iti v nič. Niti se ne ukvarjam s tem zelo, ker VEM, da energija pač ne more iti v nič.

Nekoč sem bila nekakšen grof-umetnik, nekdo, ki je imel vse materialno in ful talentov...

V tem življenju nimam nič, razen ful talentov. Če nisem izkoristila takrat še z materialno podporo, je v tem življenju moja naloga, da izpolnim svoje poslanstvo - "z" ali "brez".

Bila sem morda tudi slikarski model.... zelo energetsko znan mi je Montmartre...

Bila sem vrač ali čarovnica - izkoriščala sem moč - moja naloga v tem življenju je, da jo uporabljam in delim svoje, tudi na ta način pridobljeno znanje.

Bila sem sebičen brezčuten politik ali voditelj... Nisem imela razumevanja za preprostega človeka... V tem življenju se moram naučiti, da ga razumem.

To je delček moje rdeče niti, kolikor sem je uspela izluščiti in interpretirati...

 

***

Zanimivo pa je, da sem zadnjič brala zelo zanimivo študijo o možganih, kjer, skratka, z znastvenimi dokazi nekako ovržejo teorijo življenja po življenju in dokazujejo, da do tega ne more priti, ker pač odmrejo možgani in postopoma še pošiljajo impulze (zato tudi vidimo svetlobo etc), vendar to je to. Konec.

No, bilo je zelo prepričljivo in zanimivo in zagotovo bi se dalo polemizirati še veliko na to temo...

 

Vendar, pravzaprav - briga me - naj dokazujejo, kar želijo... Jaz že vem. )

 

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[vanja]

No ne vem, če je to ravno ta tema, ampak mene zanima v bistvu en odgovor. Pred kratkim to je tri tedne nazaj je umrl moj tast.Ampak sedaj se je pa pojavil problem.Jaz od tistega dneva naprej ponoči ne spim.Zaspim normalno ampak ob tisti uri ponoči ko mi je moj to prišel povedat se pa zbujam.Včasih točno, včasih pa kakšne petnajst minut razlike.V vsakem primeru pa se zbudim.Pa še občutek imam, da mi ta človek kar za hrbtom stoji oz.zdi se mi da čutim njegovo prisotnost, čeprav z mojim živiva v svoji hiši in nismo bili skupaj.Upam da me bo sčasoma to minilo, ker takrat ko sem sama doma, ko se spusti tema mi ni ravno prijetno.Mogoče pa sem si vse skupaj preveč k srcu vzela in bo sčasoma to minilo-upam. LP !! Vanja

[daisy]

Za Vanjo:

Tale odgovor (nasvet) se bo mogoče zdel komu malo ali zelo nor, pa nič zato, ne bo škode, če ga vseeno zapišem:

Ponoči, ko se zbudiš zaradi tega, se v mislih "pogovori" s tastom oz. ga vprašaj, kaj hoče od tebe, zakaj prihaja. Povej mu, da te to straši in da prosi, da odide in ne hodi več. Zaželi mu ugodno pot "domov" (beri knjigo Potovanje duš.....), naj se vrne čimprej v svoj svet, kjer bo srečen (duše si želijo čimprej "domov" in ponavadi tudi njim ne paše motoviljenje po našem svetu).

Morda je "tvojemu" hudo in v bistvu prihaja energetsko pomiriti njega (beri nadaljevanje gornje knjige z naslovom Usoda duš), ti pa si tako senzibilna, da ga čutiš.

Lahko tudi očistiš prostor, če poznaš reiki, ali pa občasno prižgi svečo v sobi. Imela boš boljši občutek.

 

daisy

[lunca]

Duša se po smrti še kar nekaj časa zadržuje na astralu, zato jo zelo senzitivni ljudje občutijo okrog sebe,sploh pa vztraja tam,če jo zadržujemo s pretiranim žalovanjem. Vem,da se to kruto sliši, ampak indijci žalujemo oziroma se veselijo tega prehoda na drugačen način in mogoče nimajo po smrti svojcev slabih izkušenj.Naučit se moramo,da je to pač prehod.

Večkrat se spomnim pregovora, ki so ga uporabljala stari ljudje:" ko se rodiš, so vsi veseli, ti pa jočeš, ko pa umreš, vsi jokajo, ti pa se veseliš", škoda je,da tega zdaj ne moremo razumet.

[pokowc]

cigani˝˝pravjo, ko se otrok rodi oni jočejo, ko pa človek umre, pa priredijo zabavo; jest se kr strinjam z njimi, sej vsak, ko se rodi, ga čaka človeško breme odraščanja:_:

 

pokowc

[teja]

Duša se zadrži tukaj , če misli, da jo potrebujemo, oziroma, če se ona ne mora sprijazniti s tem, da nima več telesa. To lahko zraja različno dolgo. Tudi leta.

[tjama]

Pred kratkim mi je umrla nona. Tako zeloo jo pogrešam. Bila sem ob njej, ko je umirala, žal slepa in v upanju, da me ne bo zapustila. Ves čas se sprašujem, kje je njena duša, ali se bova še kdaj srečali?? Ravno danes sem si sposodila knjigo Usoda duš v upanju, da najdem kak odgovor. Je kdo bral Potovanje duš, bi morala to prebrat najprej?

[tantra]

V knjižnicah se dobi:

Tibetanska knjiga Življenja in Umiranja avtorja Sogyal Rinpocheja.

Svetovalca Dalai Lame v zvezi z umiranjem, smrtjo.

Knjiga je v slovenskem jeziku.

[HčiLune]

Pred kratkim mi je umrla nona. Tako zeloo jo pogrešam. Bila sem ob njej, ko je umirala, žal slepa in v upanju, da me ne bo zapustila. Ves čas se sprašujem, kje je njena duša, ali se bova še kdaj srečali?? Ravno danes sem si sposodila knjigo Usoda duš v upanju, da najdem kak odgovor. Je kdo bral Potovanje duš, bi morala to prebrat najprej?

 

 

tjama..

 

mislim da je vsem znano kako je ko izgubiš nekoga ki ti je bil zelo blizu. in logično je da ti je težko, da jo pogrešaš in da se sprašuješ te stvari...

ko sem bila jaz stara 4 leta sem izgubila brata (ki je bil dvojček moje sestrce- ki pa je hvala bogu danes še kako živa in sredi svoje pubertete)..v glavnem vse se je odvijalo tako hitro in tako zelo zelo nepričakovano..zgodilo se je to, da ga nihče od nas niti videl ni (bil je nedonošenček, moja mama pa je imela carski rez in seveda ni morala takoj vstati tisti dan) povrhu vsega so ga takoj naslednji dan pokopali v ljubljani in niti toliko niso mogli počakati da bi moj oče prišel iz službe pa se pripeljal v ljubljano.

kaj hočem s tem povedat? tjama bodi srečna in zavedaj se kako lepo je bilo tvoji noni ko si bila ob njej.. pa tudi tebi je lahko lažje, saj imaš njeno sliko v spominu(veš kakšna je, kaj ti je govorila, kaj je imela najraje, kako se je smejala, kako te je imela rada....) jaz vsega tega ne morem zagotovo vedeti.

vendar mi ni potrebno prebirati nobene knjige (pa ne me zastopit narobe- verjamem da so vse te knjige super dobre- in bom jih tut js nekoč pogledla) da bi lahko vedela kje je tista oseba ki sem jo izgubila.

samo uprašaj se? kje želiš da je? in tam je,...

 

poskusi na zadevo gledati iz te plati: da je že moralo biti tako.

če ne bi bilo tako, bi se zadeva lahko še bolj zaštikala in bi bilo veliko veliko huje.

 

in še en nasvet: nikoli te žalosti ne zapiraj vase!!! rešuj vprašanja s kom ali pa sama s sabo sproti... ne pustit da se ti vse to nabira,nabira tako dolgo da potem lepega dne "počiš" !!! mislim pa da si tvoja nona ne želi da si zaradi nje zdaj žalostna...

 

lep dan in glavo pokonci

[tjama]

HčiLune hvala za vzpodbudne besede! Žal mi je za tvojega bratca in imaš prav, ko praviš, da sem lahko srečna... vedno me bodo greli spomini nanjo! Zavedam se tudi tega, da je bilo zanjo boljše tako, ker se je rešila trpljenja, vendar zaradi tega izguba nič manj ne boli. Sedaj berem Usoda duš in mi je nekoliko lažje, našla sem odgovore, ki sem jih iskala. Vem, da je nekje na lepšem in da se bova še srečali! Res dobra knjiga - priporočam!

 

Lep dan!

[Guest Lotus']

ena super knjiga na to temo:

 

http://www.spletna-knjigarna.si/pic/katalog/711f6f9a1b939375afcf2c1a97458eb8.jpg

 

Opis vsebine:

Umrl sem v bitki na Sommi..." Te presenetljive besede je na telepatski način prenesel Stephenu Turoffu vojak James Legett (oziroma njegova duša), ki je padel med prvo svetovno vojno v bitki na Sommi.

 

 

Dve leti je bil Stephen Turoff, svetovno znani "psihični kirurg", v stiku z dušo v prvi svetovni vojni padlega vojaka Jamesa Legetta. V tem času je nastala izjemna pripoved. Ne o Jamesovem kratkem, tragičnem življenju na fizičnem nivoju, ampak o smrti na bojišču v Franciji in potovanju duše v novo življenje po smrti. Čeravno Turoff pri svojem delu sodeluje s številnimi entitetami z druge strani tančice, je bil njegov odziv na Jamesov predlog naj napiše o tem knjigo, sprva odklonilen. Deloma tudi zato, ker je dislektik. šele ko mu je James obljubil vso pomoč in podporo, se je odločil za ta podvig. Njuno sodelovanje je potekalo na precej nenavaden način: Legget mu je na teleptski način posredoval podobe in slike dogodkov, jasnovidnemu Stephenu pa prepustil, da jih ubesedi. Vsak dan si je vzel točno določen čas za pisanje, vmes pa večkrat podvomil v svoje pisateljske sposobnosti. Počasi in mukoma se je tako izoblikovala pričujoča knjiga. Preveva jo duhovna modrost, globoki vpogledi in radoživ humor. Sega izven iluzije o smrti in govori o tem, da smo večni.

SMRTI NI ... JE LE SPREMEMBA.

 

"Ena najboljših knjig te zvrsti, ki mi je zadnje čase prišla v roke. Napisana je v lahkotnem, lahko berljivem slogu in zatorej enako privlačna tako za izkušenega bralca kot za popolnega začetnika na področju duhovnosti." Psychic News

 

 

božansko še naprej vsem!

[Ante]

Kako lahko tale avtor trdi, da gre za edino resnično varianto dogajanja po smrti?

[Antoninus]

Kako lahko tale avtor trdi, da gre za edino resnično varianto dogajanja po smrti?

Saj ne trdi, da gre za edino resnično varianto.