naivnost v razmerju z inteligenco

[cigancica]

je neumno ,ce si naiven?

ima to veze z inteligenco?

je to dobrota?

je sibkost?

kaj menite o naivnosti?jo prikjlucite k neumnosti ali jo obravnavate drugace?

[p!sces]

Nah, js sm velikrat "naiven" v medsebojnih odnosih...

ampak upam da zato k sm se relativno mlad.. =)

Nekak sm navajen zaupanja in ne-kompiciranja, opazam pa, da ljudje po vecini niso taki. :\

 

L.

[Mick]

Sam je ne povezujem z intelegenco. Bi blo neumen , k sem pogost mal naiven, pa to . Kaj pa vem, men do sedaj moja naivnost ni pretirano škodila. Apriori rad verjamem ljudem, če me napetnajstijo, pa je nadaljnje zaupanje odvisn od tega s čim me je kdo nasračkal. Načeloma pa se ne-odkritih in zahrbtnih ljudi izogibam v velikem loku, nimam časa zanje, lajf prehiter laufa.

[Aliana]

Jaz sem tud mogoce ful naivna.. Ne povezujem tega z inteligenco.. Pac, verjamem, da so ljudje OK. Ne bi mogla zivet v stalni paranoji, da me bo vsak, ki mimo pride zaj****.

Pol se zgodi, da te vsake toliko kaksen clovek totalno preseneti.. v negativo.. In postanes malo bolj previden.. Ampak se vedno, do naslednjega cloveka bom pristopila z zaupanjem, z vero.. ne pa ze apriori z obcutkom, da me bo prevaral.. Raje obratno.. pa se pac pol, ko me prevara, ukvarjam s tem..

A je to naivnost? Mladost, mogoce.. Me bodo izkusnje enkrat naucile, da ljudem ni za zaupat? Sam se mi zdi, da clovek potem postane nekakko.. cinicen, zaprt.. tak, kakrsnih jaz ne maram prevec...

[Marsa]

Dobra tema. ne, ni nujno.

Vcasih jo ima sam s tem, da clovek nima predsodkov. Kot jaz recimo... znam bit tud zato naivna.

Al pa ce si posten, si na nek nacin naiven morda.

recimo jaz na ful stvari ne pomislim, ker jih sama ne cutim, ne poznam, folk pa vidim, da jih drug drugemu pripisujejo, tudi meni, pa postekam, aha tko folk razmislja. ker jaz recimo ne (v tistih zadevah).

Kontra od naiven v bistvu ni inteligenten pac pa pretkan bolj....

To je pa ze namen in ne sam inteligenca.

[5rca]

Super tema res

 

Meni se ne zdi da bi bla ravno neumna, sem pa velikokrat žrtev zaradi svoje naivnosti - sploh v prijateljskih ali delovnih odnosih.

Kakorkoli že pa mislim, da velik lažje sprejmem slabo izkušnjo in se iz nje nekaj naučim kot da bi se jim apriori izogibala zato, da nebi bila prizadeta. Dam vsakemu priložnost ker se mi ne zdi smotrno se zapreti vase in zaradi 10 slabih izkušenj mogoče zamudit eno, ki bo doprinesla kako izmed najlepših izkušenj v mojem življenju.

Če se že nekdo odloči da me bo za**** pa si rečem ok, to je tvoj način, moj bo da bom neki pozitivnega probala iz tega izvlečt in it naprej. Sej ne rečem presikiram se še pa još in take stvari v meni pustijo velik pečat ampak en pregovor pravi: "Kar te ne ubije te okrepi", zato mislim da naivnost ni neumnost - pomoje je prej neke vrste dobrota da daš vsakemu možnost da se ti dokaže, sebi pa možnost da se v življenju skozi izkušnje nekaj naučiš

[Todika]

js pa u bistvu sploh ne vem ka bi rekla zase....a sm naivna al nism......ker u bistvu vse bol z rezervo jemljem, ne prčakujem kej dost od ljudi okol sebe in pol tud če me gdo zaje.. se u bistvu ne obremenjujem in sekiram....si mislim pač kul, vsak zase ve....ne zamerim al kej, pa nism neki zadrta zdej al zaprta pred drugima al apatična do vsega celo......sam js ne morm vplivat kaj bo gdo nardil, drugi pa ne morjo name vplivat, na moje počutje. in če se gdo pokaže da je zaupanja vreden, fajn, sm vesela, če se pa kontra izkaže pač klinc......sej bogi je on, js grem pa dalje. je pa res da js k nism preračunljiva pa spletkarska neki, me začudi mal včasih ko vidim ka vse folk počne......tk kt je marsa rekla, če sam nisi tak pol nekak misliš da so drugi tud tko naštimani....to pa u bistvu je tud naivnost al kaj.......ma ne vem...zanimiva tema, res

[cigancica]

podala sem to temo,ker mi beseda naivnost ni bila nikoli najbolj jasna.

vceraj sem neki o tem razmisljala in ugotavljala,da imam sicer neko mnenje o naivnosti.

ce pogledam sebe ,se ne smatram pod naivne ljudi,oziroma je to zame nekak povezano z lastnim dojemanjem zivljenja.

sama ne zaupam,ampak v smislu ... niti sebi.grdo se slisi,pa vendar to uvrscam podobno koz pricakovanja,zalitve ipd.skoraj nikoli od nikogar nekaj ne pricakujem,zato sem lahko le redko razocarana .

in torej,ce vzamem zdej naivnost,v bistvu tud tu podobno mislim.kako bi lahko bila uvrscena pod naivno,ko pa od cloveka nic ne pricakujem in s tem tud ne morem biti niti zajebana niti razocarana.torej naivnost zame ne obstaja.

ce pa pogledam ljudi okrog sebe ,jih pa lahko smatram,nekatere,za naivne.

ker se nekomu npr.popolnoma prepustijo,jim zaupajo in s tem od njih tud pricakujejo,da bodo to,kar so si oni v svoji glavi zamislili. clovek pricakovanj je zame naiven,ker pricakuje -ziher bo slej kot prej razocaran.

ljudje smo veckrat preseneceni z reakcijami drugih,tud uzaljeni ,jezni...pa vendar krivde za to ne nosi tisti drugi,ki nas je kao razocaral.ampak je kriva nasa fiks ideja v nasi glavi,nase sanje o tem kaj naj bi soclovek bil.

vcasih se mi zdi ,da tule ima mal veze inteligenca.v dolocenih primerih .v dolocenih pa je to res totalna neumnost ,ko clovek tocno ve ,da je egoizem pricakovati od nekoga ,da se bo obnasal po nasih kriterijih in vseeno to pricakuje.

in pol se na koncu,ko ga ta razocara ,sam oceni za naivnega ali pa mu kdo drug to rece.

mislim ,da je naivnost povezana s custveno inteligenco,oziroma nekak ...custveno zrelostjo.

[Marsa]

aja, ti si mislila v bistvu 'dobrota je sirota' (to temo menda imamo)...

 

Sama ne dojemam naivnosti kot ti...

Se mi ne zdi, da ima kakrsnokoli povezavo s pricakovanji.

[El Nino]

<{POST_SNAPBACK}>Sam je ne povezujem z intelegenco. Bi blo neumen , k sem pogost mal naiven, pa to . Kaj pa vem, men do sedaj moja naivnost ni pretirano škodila. Apriori rad verjamem ljudem, če me napetnajstijo, pa je nadaljnje zaupanje odvisn od tega s čim me je kdo nasračkal.  Načeloma pa se ne-odkritih in zahrbtnih ljudi izogibam v velikem loku, nimam časa zanje, lajf prehiter laufa.

 

enako tlele... se prec podpisem... evo ... podpis _N_i_n_o_

[cigancica]

<{POST_SNAPBACK}>aja, ti si mislila v bistvu 'dobrota je sirota' (to temo menda imamo)...

 

Sama ne dojemam naivnosti kot ti...

Se mi ne zdi, da ima kakrsnokoli povezavo s pricakovanji.

ne ,nisem mislila na dobrota je sirota

[Todika]

js te pa štekam cigančica, k tud js približn tk delujem......pa ne da ne zaupam nikomur....sploh se ne obremenjujem s tem da ne smem zaupat al kej...delujem bolkotne spontano v vseh stvareh pol pa kar je, je......brez zamer in slabih občutkov.....

[julijana]

zame je naivnost nekaj pozitivnega, saj mi to pomeni, da človek ne predalčka, ocenjuje...naivni so otroci, ki z zaupanjem sprejemajo življenje-vse kar jim novega pride naproti, tako je vsaka njihova izkušnja zelo bogata saj jo doživljajo polno in se ne obremenjujejo s predsodki..izkušnjami...

zame je človek, ki uspe naivno živeti življenje bogat, saj si dopusti marsikaj kar si človek s totalno kontrolo ne. ko tak človek "pade", se pobere, otrese prah, se nasmehne , zadovoljen ker je bogatejši za eno "vstaj(e)anje" in se poda novim dogodivščinam naproti.Ne hromi ga strah, ampak ga podžiga želja po odkrivanju novega.

[Todika]

no juljana, po tem sodeč sm pa jaz totalno naivna

nism vedla kok bi se definirala prej, evo ti....

[julijana]

fajn ti je .

[Todika]

sej mi je res

sam pod naivnost si jaz nekak drugač predstavljam....ne vem kok razložit....če bi bil en primer, bi rekla to je naivno....pa mogoč neb mela prov....ne vem, odvisno od posameznika verjetno...

pa tud zase ne morm rečt da zaupam vsakemu in vsemu...pa tud da ne zaupam ne morm rečt.....pač grem skoz lajf nekak na izi, vzamem vse tko kot je, dobro, slabo, probam iz vsega največ potegnt pa je. pol se pa najde gdo k me poštemplja da sm jebiveter pa da me boli ku..c za vse.....pa ni res, sam sekiram se pa tud ne....k ne pomaga, stvari, še tok zakomplicirane se vedno spelajo tk kt je treba, če jim daš čas....mater sm čudna, a ne

[child]

če o eni stvari razmišljaš dobro,lah je to dejanje,potem ne morš razmišljat,da bi blo neki slabo,ker ti to takrt ne pade na pamet,ko je namen dobr,takrat si lahko hitr naiven,oziroma izpadeš tko.

js se bojim tega,da bi taka razočaranja omajala vero v dobro,tako loh rataš zadrt.

sj vem,da se je treba borit proti temu,da bi podlegel,da bi zgubljal upanje v dobro.ne vem pa kako se ogradit negativnih vplivov razočaranja,ker če si že vnaprej vtepeš v glavo,da je neki slabo itak potem to privlačiš.

ko o tem razmišljam se spomnim primerjave otroka in starega človeka.otroc se rodijo dobri,nedolžni,ker nimajo izkušenj,da bi se obranli,jih dela to navidezno naivne.

vsi mate verjetno v svoji okolici kšnga starga človeka k je u nulo zadrt,ne vid ne levo,ne desno,sam ravno.

 

zakaj? ker je bil tokrat razočaran

sj ne pravm,da so vsi taki,ampak večina je.po tem vidš kolk so se boril za dobro al pa tut ne,ne bi smela sodt,sj se jim je vse možno zgodil,mogoče lih tuki inteligenca vstop,kako si boš stvar vzel,k te bo doletela

 

vedno se sprašujem,kakšna bom js k bom stara,še svobodna,al se bom ogradila,pa zaprla v svoj um,al bom še vedno pustila,da se me stvari vsaj v tej meri k zdej dotaknejo.

sicer sem pa pomoje čist preveč občutljiva pa naivna,že cel lajf

[cosma]

Včasih mi pravijo, da sem.... kao ti pa vsakemu verjameš v tem stilu. Ja verjamem, dokler me človek ne postavi v drugi položaj in moram presoditi ali je res ali me je naplahtal. S tem ne mislim drobnih stvari, ko recimo klošarji žicajo za sendvič, pa čeprav vem, da bo za vino, mogoče pa res za sendvič...kaj pa vem.

 

Pozorna sem na ljudi, ki so mi blizu in če me zezneš enkrat, sva opravila za vedno. Odpustim, ampak zaupanja pa ni nikoli več. Najbrž se temu reče naivnost... v stilu, kaj si pa pričakovala od takega... to se mi je zgodilo že nekajkrat.

Zmoti me pa, če je kdo apriori stalno na pozor, češ, da ga drugi ne bodo naplahtali. Kaj pa imaš lahko od odnosa, če samo stiskaš svojo ohrnost, da ja kdo drugi ne bo kaj imel od tebe.

Verjamem, da kar seješ, to žanješ in da vse pride naokoli. Če me kdo namerno izkoristi, se mu bo povrnilo v drugi obliki in enako velja za mene.

[cigancica]

<{POST_SNAPBACK}>js te pa štekam cigančica, k tud js približn tk delujem......pa ne da ne zaupam nikomur....sploh se ne obremenjujem s tem da ne smem zaupat al kej...delujem bolkotne spontano v vseh stvareh pol pa kar je, je......brez zamer in slabih občutkov.....

neki tacga ja.....jst se tudi ne obremenjujem.ce sprejmes v moznost presenecenja taksna in onaksna in jih ne vzames zdravo za gotovo pol ni panike.

[julijana]

<{POST_SNAPBACK}>Jst delujem po svoji intuiciji. In če mi ta pravi, da je nek človek O.K., ji verjamem in tej osebi zaupam. Tako me intuicija "prisili" da sem zaupljiva, na nek način naivna oseba. Rada sem naivna, ker rada verjamem v ljudi - v dobro. Če me ti zajebejo je to njihov problem, saj so s tem zajebali sebe (se izdali, prevarali...).  Seveda pa jim nikoli več, tako kot prvič, ne zaupam, ne verjamem. Ponavadi me intuicija ne izda (vsaj v resnejših primerih ne) ali pa se izkaže, da je tako pač moralo biti. Jasno je, da moraš biti dovolj pameten, da ne zaupaš vsakemu vse.

 

Spomnim se, da sem "nekoč pred davnimi časi" spoznala enga doberga tipčka, ki mi je rekel, da dela na policiji (kriminalist) in bla bla bla. Jst sm mu verjela, zakaj pa ne     in sem ga vsemogoče spraševala o njegovem poklicu. Seveda se je na koncu izkazalo, da sta se s kolegom pošalila in bila sem najneumnejše bitje v prostoru, kao kok sm butasta da ne dojemam da se zajebavata. Ta fant je bil takrat malo pijan, drugače pa zlo fejst fant, ampak nikoli več mu nisem 100% verjela. Z zagotovostjo lahko trdim, da nisem niti najmanj neumna.

 

Mislim, da je nezaupljivost bolj stvar preteklih zamer kot intelekta.

 

 

Ja, sem kar prikimavala, ko sem brala tvoj post-še posebej tam, ko pišeš da so s tem izdali, zajeb...sebe , sej itak sami sebi lažejo in vedno pride vse okoli in nazaj ...No, edino glede zamer in intelekta...sej zameriš z umom-tvoj Ego je tam kjer je intelekt in ON Egon zameri , ne zaupa..Kolikokrat sem v preteklosti nekomu zamerila, pa sem se morala prav prepričat, da sem šla Čez um oz. misli, ki so mi uletavale in povzročale bolečino, da sem nekomu "odmerla" in lažje zadihala.

[julijana]

<{POST_SNAPBACK}>Bolj sem se osredotočila na to, ko sem rekla da je nezaupljivost bolj stvar preteklih zamer kot intelekta, da če te nekdo zajebe mu težje (ali sploh ne) zaupaš ne glede na to koliko si pameten oz neumen. Vpletena so čustva, bolj kot intelekt.

Ja. Samo spet..čustva ženejo velokokrat misli, misli pa...pa smo spet tam.jaz si čustva sproduciram z mislimi. če si govorim, da je vse ok se tako počutim, lahko pa sem v enaki situaciji čisto našpičena, če se mi ne da pogledat na stvar iz pozitivne strani.

Glede drugega pa .

[Samson23]

Naivnost kakor jo jaz razumem niakor ni znamenje pomanjkanja inteligence, prej nasprotno.

 

Naivnost kot jo jaz razumem je radovednost, veselje do zivljenja, mogoce zaupanje stvarstvu, da je/bo vse dobro, navdusenje... skratka ohranjanje otroskega duha v cloveku zivega. In potemtakem pomanjkanje kriticnosti, previdnosti... omogoca cloveku, da vec dozivi v zivljenju. In po mojem mnenju je clovek toliko bolj inteligenten, kolikor vec izkusenj si je naakumuliral ( ne glede na zvrst cutilnega izvora drazljaja). Tako, da vidim tukaj prej-ko-ne pozitivno povezavo med pojmoma.

 

Pa tudi ce pogledamo skozi zgodovino... so bili vsi veliki umi zelo naivni ljudje. Kdo za vraga je Edisonu verjel, da mu bo kdaj uspelo ustvariti umetno svetlobo??? Malokdo, ampak njegova naivnost ga je gnala skozi stotine neuspelih poskusov naprej, dokler mu ni le uspelo in sele taX je svet spoznal iz kaxnega testa je mozakar pravzaprav bil!

 

Kdo je verjel Van Goghu, da je velik umetnik??Naiven decko,a?

[aiwa]

[kokica]

Sama zase lahko rečem, da sem dokaj naivna, pa ne mislim v ljubezenskem smislu, kjer mislim, da sem SREČNA in nič kaj naivnosti ni čutiti v mojem razmerju....

 

Sem pa toliko bolj naivna v razmerju do ostalih ljudi, saj sem dostikrat v svojem življenju zaradi prevelikega zaupanja in naivnosti bila tudi izigrana. To pa boli.

Ne vem, sem pač človek, ki rada prisluhne težavam drugih, jim v vseh pogledih in kolikor je pač v moji moči tudi pomagam, sem odprt človek, ki pa ponavadi potegne krajši konec. Velikokrat sem si že rekla, da ne bom dopustila drugim, da izkoriščajo mojo naivnost, a vedno znova se pustim speljati na led....Ne vem, zakaj nevarnosti ne opazim pravi čas? Saj vem, dobrota je sirota....

A gorje tistemu, ki me izigra......

 

No, seveda je pa okoli mene tudi dosti ljudi (tisti tapravi prijatelji) za katere pa moram reči, da bi dali roko v ogenj zame in tudi jaz za njih, in o kakšnem izigravanju ni ne duha ne sluha....

 

Kakorkoli, na drugi strani imam dokaj dobro razvit instinkt zaznavanja človekove duše in ponavadi mi je dovolj že prvi vtis, da si o sogovorniku izoblikujem neko realno sliko njega kot celote. Ponavadi se ne zmotim....

Ravno zaradi tega me včasih kdo oceni kot hladno in nedostopno osebo, a to je zaradi tega, ker ga nisem pripravljena sprejeti v takšni luči kot bi on hotel. Preprosto mi na njem nekaj ni všeč in ga lahko samo z enim pogledom ali besedo odbijem in postavim mejo med nama, torej totalno oddaljim od sebe....

Na drugi strani pa tisti, ki si pridobi moje prijateljstvo, je moj prijatelj do konca-ni sprenevedanj...... zanj bi naredila vse....

[mačky]

To ni po mojem nobene povezave, ker vsak ko je mal naiven, nekje globoko v sebi to ve, saj ko se nazaj spomnim, je bilo tako, pa se nisem upala zase postavit, da bi bila neumna, nimam se za neumno, razen če so se pri merjenju IQ zmotli, tud možn, no , danes je čist drugač, vsem vse povem v obraz, tud če boli, je vsaj zame bolje.