Odvisnost od mojstra

[Kabalist]

Men se zdi da si zlo obremenjen s tole gnostično delitvijo, saj mislim, da v resnici malokdo takole razmišlja. Čisto mimi je pa zadnji stavek, ki sem ga pofarbal. Na tem forumu so nas bila polna usta, ko smo govorili o tem, da se nekaj zares zgodi, če si to fejst žeiš, da je od naše notranje naravnanosti odvisno, kauj se nam v lajfu dogaja ... A vse to naenkrat zanikaš? Ali ne izhaja vse, kar je ustvarjeno, iz duhovnih dimenzij? Vedno obstaja najprej želja, notranja potreba po tem, da nekaj narediš, nato zamisel, kako boš to naredil, sledi pa akcija. Pri tebi pa se kar naenkrat vse obrne. Najprej mora nekaj materialnega obstajati, da "se greš duhovnost". Preprosto "ne gre skozi". Čeprav po drugi strani pa spet govoriš, da sta duhovno in materialno dve plati istega kovanca, kar nedvomno drži. Kaže, da svojih duhovnih idej ne prenašaš ustrezno v vsakdanji lajf. Duhovno in materialno dejansko lahko primerjamo s pojmom polarnosti. Ravnotežje pa ne prinaša le teoretino razumevanje nečesa, ampak ustrezna preslikava znanja v vsakdanji lajf.

Uf, sem se moral kar potruditi, da sem se prebil skozi to pisanje. Bojim se, da nisi natančno razumel, kar sem želel povedati. Bom še enkrat. Preden se greš duhovnost - torej nadgradnjo svojega socialnega bivanja, moraš imeti ta del sebe urejen. Duhovnosti se ne more iti nemoralna osebnost, ker ima invalidne temelje deloavnaj svojega ega. Ego je zbir moralnega sistema, razmišljanja, spomina in delovanja. Moralni človek je uravnotežen, z njim ne upravljajo nobena neskladja, pogojena z njegovim socialnim položajem. Vsako neskladje na tej ravni pomeni konflikte. Konflikti pa jemljejo energijo, potrebno drugje. In ena temeljnih potreb človeka je preživetje samega sebe. Nekdo brez urejenega preživetja energijo vlaga v iskanje sredstev za preživetje. nemoralni človek pa se hoče iti duhovnost, pri tem pa se izogiba naporom za preživetje. Egu vladajo štirje nagoni - preživetje, igre, doživetja in družbeni status. Ko je vse to nekako na generični ravni urejeno, se lahko gremo nadgradnjo - osebnostni razvoj. Osebnostni razvoj vnaša novo energijo v celokupno energijo osebnosti in jo s tem naredi sposobnejšo. To se vrača v vsakdanjost na različne načine. Tudi ego se opremi z novimi orodji za obvladovanje socialnega bivanja.

Ljudje, ki se izogibajo delu (se parazitijo na socialnih službah, pri starših, iščejo vse mogoče luknje v zakonu, da jim ni treba skrbeti za lastno preživetje), torej možnosti za samostojno preživetje, so tudi pri duhovnosti paraziti. Ne more biti drugače. Če misliš, da je duhovnost motiv za iskanje poti do preživetja, je to napaka, katera se bridko plača (žal najebejo še nič sluteče naivne žrtve). Živeti preko tujega hrbta in blebetati o karmi, je skrajno neokusno. Resnično uspešni zdravilci (teh je zelo malo) so za svoj uspeh prelili obilo znoja, do katerega so se prebili večinoma z lastnimi sredstvi in lastnim naporom. Za vsak uspeh je treba združiti talent, znanje in voljo.

Samo dejavni svet pozna binarnost, dvojnost in to ni dvojnost duh - materija, temveč dva pola materije, ki ustvarjata medsebojne napetosti, katerih izravnava prinese energijo in nove napetosti na drugi ravni. A se to - materija in energija, katero zaznavamo s čutili in instrumenti, so samo podmnožica skupne energije, enega od gibal pojavnega vesolja.

[Ismana]

Jaz mislim, da vem, kaj hoče povedati Kabalist in se z njim strinjam. Ni fora v tem, da bi poveličevali materialnost in to, a dejstvo je, da v naši družbi pač rabiš določena sredstva, ki jih moraš pač nekje sam in na moralno nesporen način pridobiti. Oz. če zadaneš na loteriji, je to čisto kul. Ali pa če se eden izmed partnerjev odloči in ostane doma, to zame tudi ni parazitstvo.

 

Po moje je idealno, da človek dela, vendar da dela tako, da uporabi vse svoje talente (da tako rečem), torej, da dela tisto, kar mu je bilo namenjeno in je njegovo poslanstvo, pa čeprav je to izdelava čevljev na primer. Tako človek dela ne bi čutil kot prisilo, marveč bi praktično zmeraj bil v stiku s sabo in bi ga opravljal z veseljem in po svojih najboljšim močeh.

 

A to je teorija. Sama pravzaprav delam nekaj drugega in TOČNO vem, da to ni zame. Zakaj še torej vztrajam? Vem, da večno ne bom mogla, ker je to proti moji naravi. A zaenkrat je še kar ok. Pa tudi, ko ima človek otroke, ima obveznosti do njih. Pa s tem ne mislim neke preserancije, a ne moreš otrok izpostavljati negotovosti. Oz. me je strah, valda da ja.

 

Oddaljitev od teme...

[Kabalist]

partnerjev odloči in ostane doma, to zame tudi ni parazitstvo.

Vsekakor ne. Ako eden od partnerjev (ni važno, kateri, da me ne bi kdo narobe razumel) zasluži dovolj za ustrezno življenje družine, a drugi izrazi željo, da se posveti vzgoji otrok, ni s tem nič narobe. Pravzaprav je pravilno vse, kar je proizvod soglasja družine.

Ko človek zazna svojo napako, je na dobri poti, da jo odpravi.

Sam tolk, bi te spomnu, da zadetek na lotu ni pošten denar

Dobitek na lotu JE POŠTEN DENAR. Če razmišljaš, kot pač razmišljaš, potem je vsako služenje na osnovi vlaganja denarja NEPOŠTEN. Da nadaljujem... potem je vsak razvoj NEPOŠTEN, kajti brez vlaganja ni razvoja, ni izboljšav, kar je pot navzdol, pot v propad.

Nakup loto lističa je kot nakup silno rizične delnice. 25 % od tega gre v malho humanitarnosti., nekaj si vzame cesar, a ostalo se razdeli. Ker je delnica silno rizična, je verjetnost dobitka ustrezno majhna. Nič ni nepoštenega loterijski dobitek. Ko dobiš tistih 100.000 do 1.000.000€, lahko ta denar vložiš v nekaj produktivnega in daš kruh nekaj ljudem. A verjetnost dobitka je ustrezna razmerju med vloženim in dobljenim. Vsepovsod je tako. Po tvoje sem jaz nemoralnež, ker od 1. leta starosti otroka vplačujem v sklad, ki mu bo ob nastopu študija čez dobrih 10 let omogočil dostojno štipendijo za 6 let študija (dobiček ali morebitna izguba sta v skladu s tveganjem, ki je pri tem skladu minimalno, a je tudi dobitek komaj 7 - 10% iznad vezane vloge). Mogoče bi bilo bolje, da ta denar zapravim in otroka prisilim, da se namesto s študijem ukvarja s preživetjem. Naj poudarim! Ekonomije ni moč goljufati. Dobiček ali izguba sta sorazmerna z vložkom, pričakovano stopnjo dobička in stopnjo tveganja. Investitor pač oceni situacijo glede na stanje in svoj občutek. Pri lotu pač vsak misli, da je vložek vreden tveganja... in večina potegne kratko, oziroma je na dolgi rok dobiček ali izguba v skladu z normalnimi denarnimi tokovi (če 10x vplačaš enak sistem, imaš nekako 80% možnosti, da si povrneš vložek, 19% kaže na izgubo in v samo 1 % je možnost minimalnega do max. dobička). Loto je v bistvu slaba naložba, a pri tem igra pomembno vlogo človekov nagon za igre. HTveganje, adrenalin... to je del človekove psihe in pri izgubi jurja ali dveh na lotu nisi preveč razočaran. Si pa besen, če na brozi ta dan 1000 sit vredna delnica sklada, v katerem varčuješ, pade za 0,5% oz. v enem letu zraste za manj kot 10%.

Tako, upam, da so nekatere stvari kljub obširnosti jasnejše...

[moytsa]

unis..a zdej si razumel al še ne??

[E.C.]

Po moje je idealno, da človek dela, vendar da dela tako, da uporabi vse svoje talente (da tako rečem), torej, da dela tisto, kar mu je bilo namenjeno in je njegovo poslanstvo, pa čeprav je to izdelava čevljev na primer. Tako človek dela ne bi čutil kot prisilo, marveč bi praktično zmeraj bil v stiku s sabo in bi ga opravljal z veseljem in po svojih najboljšim močeh.

 

A to je teorija.

 

 

OK, teorijsko:

 

kdo ali kaj pa nam določa stvari, ki so nam kao namenjene in kdo ali kaj nam določa naše poslanstvo?

Hmm.

In kaj se zgodi, če recimo nekomu to kao določeno in namenjeno delo (ali pa vloga v življenjeu) NI všeč?

 

[mako106]

 

OK, teorijsko:

 

kdo ali kaj pa nam določa stvari, ki so nam kao namenjene in kdo ali kaj nam določa naše poslanstvo?

 

sami...če znamo izbirati

 

In kaj se zgodi, če recimo nekomu to kao določeno in namenjeno delo (ali pa vloga v življenjeu) NI všeč?

 

sam si je kriv imamo izbiro....pogled na vsako stvar nam je ali ni všeč...odvisno od nas in naše sposobnosti dojemanja iluzije...v kateri v resnici ne živimo

[E.C.]

odvisno od nas in naše sposobnosti dojemanja iluzije...v kateri v resnici ne živimo

 

What do you mean?

 

[Antoninus]

 

OK, teorijsko:

 

kdo ali kaj pa nam določa stvari, ki so nam kao namenjene in kdo ali kaj nam določa naše poslanstvo?

Hmm.

In kaj se zgodi, če recimo nekomu to kao določeno in namenjeno delo (ali pa vloga v življenjeu) NI všeč?

 

Vsi govorimo moje poslanstvo, moja izbira, jaz gor, jaz dol,...nihče pa ne ve, kaj/kdo je ta jaz. Preden tega ne vemo, je težko določevati kaj je naše in kaj ne...

[E.C.]

Vsi govorimo moje poslanstvo, moja izbira, jaz gor, jaz dol,...nihče pa ne ve, kaj/kdo je ta jaz. Preden tega ne vemo, je težko določevati kaj je naše in kaj ne...

 

Da nihče ne ve, kdo/kaj zares JE?

Hmm.

Govoriš o sebi tle?

 

 

Vabim te, da si prebereš ta članek:

Ali sploh VEM kdo sem >>

 

Obišči tudi to stran:

Intenziv Razsvetljenja >>

 

[Antoninus]

Da nihče ne ve, kdo/kaj zares JE?

Hmm.

Govoriš o sebi tle?

Vabim te, da si prebereš ta članek:

Ali sploh VEM kdo sem >>

 

Obišči tudi to stran:

Intenziv Razsvetljenja >>

 

Včasih, nalo za hec malo zares, opozarjam, da je vse na kar lahko pokažemo naš objekt in zatorej nikakor ne moremo biti mi.

[anarhist]

 

OK, teorijsko:

 

kdo ali kaj pa nam določa stvari, ki so nam kao namenjene in kdo ali kaj nam določa naše poslanstvo?

Hmm.

In kaj se zgodi, če recimo nekomu to kao določeno in namenjeno delo (ali pa vloga v življenjeu) NI všeč?

 

 

Poslanstvo določajo naše želje.

Če nekomu vloga ni všeč ne ustreza njegovim željam oz. njegovim najvišjim predstavam o samemu sebi.

[E.C.]

Včasih, nalo za hec malo zares, opozarjam, da je vse na kar lahko pokažemo naš objekt in zatorej nikakor ne moremo biti mi.

 

OK

 

[mako106]

What do you mean?

 

dojetje iluzije...kot enosti...nam izniči naše predstave o vsem....skozi nič....