teža duše

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Zveni logično, samo v knjigi Življenje po življenju je predstavljeno malo drugače.

 

Priporočljivo branje:

Škof Martin; razvoj duše v onostranstvu.

Tam, kjer se zgodbe iz življenja po življenju končajo, se tukaj stvar šele zares začne.

[Mateja]

o, emanuel, hvala, ker si me poducil (nevednico), kako je s tem...

 

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>o, emanuel, hvala, ker si me poducil (nevednico), kako je s tem...

 

 

 

Oh, ni za kaj . Pa še kdaj

[Titania]

21 g česa???

 

(Upam, da se ne bo našel kdo, ki bi rekel, da je duša 21 g soli )

 

Mislim, da se duša kvalitativno razlikuje od materije. Ne moreš je zmočiti in ne posušiti... In po moje je prav tako ne moreš stehtati.

 

Lp

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Jaz bi to rekel za osebnost, ne za dušo. Morda le različno uporabljava izraze.

 

Ko ti pišeš o duši, mam občutek, da opisuješ duha, ne dušo. Zakaj duša je tesno povezana z osebnostjo, navezanostjo, slabostmi... Če osebnost nima nič z dušo, s čim pa potem ima?

 

Poglej, ko nekdo umre, rečejo, da je spustu dušo. Ali pa rečejo, da je zapusti telo. Dve čist različne stvari. Prvič se človek identificira s telesom, in je duša nekaj abstraktnega. Drugič pa je človek duša, in telo zglj začasno prebivališče duše, to je človeka. Kot navaja Lorber, je najhujše, kar se lahko zgodi človeku, da ga poje njegovo lastno telo. Se pravi, da človek postane suženj želja svojega telesa, se s telesom popolnoma poveže, in pri telesni smrti ga telo potegne s sabo v smrt, in smrt občuti v vsej svoji grozi. Človek pa, ki se poveže z duhom, svojo telesno smrt doživi kot odrešitev iz temne ječe materialnega telesa.

 

Če pa se ti da ukvarjat z angleščino, lahko razlago o človeku kot bitju telesa, duše in duha najdeš na:

http://www.j-lorber.de/kee/3/l-trinity.htm

 

In kot navaja Sveto pismo; kaj nam nuca, če si pridobimo cel svet, svojo dušo pa pogubimo. Tako se pa tud razume pojem duše.

[Demian]

<{POST_SNAPBACK}>Ko ti pišeš o duši, mam občutek, da opisuješ duha, ne dušo. Zakaj duša je tesno povezana z osebnostjo, navezanostjo, slabostmi...

OK, me veseli, da sva to razjasnila Različno uporabljava izraze, razmišljava pa podobno.

 

<{POST_SNAPBACK}>Če osebnost nima nič z dušo, s čim pa potem ima?

Ima svobodno voljo, da se odloči s čim. Lahko se povezuje z lastno dušo in svojo voljo usklajuje z njeno, ali pa se navezuje na materijo in svojo voljo podrejuje volji materialnih sil.

 

<{POST_SNAPBACK}>In kot navaja Sveto pismo; kaj nam nuca, če si pridobimo cel svet, svojo dušo pa pogubimo. Tako se pa tud razume pojem duše.

Takšno pojmovanje duše ločuje dušo od Sebstva v smislu "Jaz nisem duša, ampak je duša nekaj kar imam in lahko pogubim". Pojavi se vprašanje, kdo sem potem Jaz? Pojem duša zato jaz razumem kot ta večni Jaz, Sebstvo.

 

Se opravičujem, ker smo zašli malo off-topic.

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Takšno pojmovanje duše ločuje dušo od Sebstva v smislu "Jaz nisem duša, ampak je duša nekaj kar imam in lahko pogubim". Pojavi se vprašanje, kdo sem potem Jaz? Pojem duša zato jaz razumem kot ta večni Jaz, Sebstvo.

 

Ampak, ali nam ravno to, da nam nič ne koristi, če pridobimo cel svet, dušo pa pogubimo, ne pove, da v bistvu smo duša, in ne telo. Če namreč ne bi bili duša, potem tudi ne bi držalo, da nam nobena pridobitev nič ne koristi, če dušo pogubimo.

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Ima svobodno voljo, da se odloči s čim. Lahko se povezuje z lastno dušo in svojo voljo usklajuje z njeno, ali pa se navezuje na materijo in svojo voljo podrejuje volji materialnih sil.

Takšno pojmovanje duše ločuje dušo od Sebstva v smislu "Jaz nisem duša, ampak je duša nekaj kar imam in lahko pogubim". Pojavi se vprašanje, kdo sem potem Jaz? Pojem duša zato jaz razumem kot ta večni Jaz, Sebstvo.

 

Se opravičujem, ker smo zašli malo off-topic.

 

Bi jest mal drugač se izrazu. Ravno duša je svobodna volja, ki jo je Bog dal človeku. V knjigi Veneti, naši davni predniki, Matej Bor navaja, da so veneti za dušo in voljo uporabljali isto besedo. Ravno svobodna volja je bistvo človeške duše. In človek kot duša se lahko povezuje z duhom, ki biva v srcu duše, in je v resnici Božji duh v človeku; ali pa s svojim materialnim telesom, ki ima lastne nagone. Zakaj, ravno tako kot je meseno telo posoda duše, in duša biva v srcu, je duša posoda duha, ki biva v srcu duše. Preizkušnja duše je v bistvu preizkušnja svobodne volje, in preizkušnja svobodne volje je preizkušnja duše.

 

Človeška duša je še vedno materialna, vezana, in ravno slabosti (grehi) duše so vezi, ki dušo vežejo na materijo. Zato se mora človek osvoboditi svojih slabosti (grehov), da se reši navezanosti, se prečistiti materije, da lahko preide v čisto duhovno sfero.

 

Zate pa je očitno duša in duh eno in isto, pol pa uvedeš še izraz osebnost. Ampak osebnost sama je večplastna, ki lahko izhaja iz zavesti duše, nagonov telesa in višjega spoznanja, ki je iz duha. Če se slučajno motim, mi pa prosim razloži, kaj je zate razlika med duhom in dušo.

[Demian]

OK. Če prav razumem, je duša tisto v človeku, kar čustvuje, razmišlja, čuti in tisto, kar lahko greši in je lahko zaslepljeno, zavedeno. To kar je nad tem, imenuješ duh. V tem kontekstu se strinjam z napisanim.

 

<{POST_SNAPBACK}>kaj je zate razlika med duhom in dušo.

Duša izhaja iz duha, ki je univerzalen vsem oblikam življenja, medtem ko ima duša za neko življenjsko vrsto svojo lastno obliko (strukturo). Tako je duša vezana na neko življenjsko obliko (npr. človeško), duh pa je nad tem.

 

<{POST_SNAPBACK}>Zate pa je očitno duša in duh eno in isto, pol pa uvedeš še izraz osebnost.

Sedaj vidiš, da duša in duh zame nista eno in isto. Osebnost je za razliko od duše vezana le na eno (človeško) življenje. Obsega telesne, čustvene, miselne značilnosti. Te se iz inkarnacije v inkarnacijo spreminjajo (in nekoliko tudi v sami inkarnaciji), medtem ko so značilnosti duše veliko trajnejše in obsegajo več inkarnacij.

[Guest sstane]

<{POST_SNAPBACK}>21 g česa???

 

(Upam, da se ne bo našel kdo, ki bi rekel, da je duša 21 g soli )

Se je že zdavnaj, po stari zavezi je povezava med človekom in bogom sol

[Titania]

Hehe, Stane ...kaj to si ti na slikici, ko (besno) ponujaš svojo sol

Mi lahko malo podrobneje razložiš to povezavo preko soli - pa ne me napotit k tvoji knjigi, ker je ne mislim več brat (mi je blo 1x dovolj, sem pač podsoljena glede takih zadev). Sicer pa, čestitam za knjigo, sem jo vidla v knjigarni!!!

 

Lp. Titanija

[Guest sstane]

<{POST_SNAPBACK}>Hehe, Stane ...kaj to si ti na slikici, ko (besno) ponujaš svojo sol

Sicer pa, čestitam za knjigo, sem jo vidla v knjigarni!!!

Lp. Titanija

Matr, se mi je skozi zdela nekaj narobe ta moja ikonca :xx!:

Povezavo med nebom in soljo pa moraš iskati tukaj

http://www.biblija.net/biblija.cgi

[Titania]

Pa kdo pravi, da je bilo kaj narobe s slikico. Sicer pa, na tej novi nekaj manjka ...(sol)

 

Hja, mogoče je res že čas, da biblijo preberem

 

tnx

 

lp

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Duša izhaja iz duha, ki je univerzalen vsem oblikam življenja, medtem ko ima duša za neko življenjsko vrsto svojo lastno obliko (strukturo). Tako je duša vezana na neko življenjsko obliko (npr. človeško), duh pa je nad tem.

Sedaj vidiš, da duša in duh zame nista eno in isto. Osebnost je za razliko od duše vezana le na eno (človeško) življenje. Obsega telesne, čustvene, miselne značilnosti. Te se iz inkarnacije v inkarnacijo spreminjajo (in nekoliko tudi v sami inkarnaciji), medtem ko so značilnosti duše veliko trajnejše in obsegajo več inkarnacij.

 

Ampak jedro osebnosti pa je v duši. Ne mormo povsem ločit osebnosti od duše, saj duša vpliva na osebnost, odvisno pač od poduhovljenosti. Osebnost pa je zgolj zunanji pojem, nanjo vpliva več dejavnikov.

 

Duša pa ni vezana zgolj na neko življensko obliko, ampak tudi po telesni smrti človeka zapusti meseno telo in ostane celovita. Res pa to velja edino za človeka, drugače pa se duševne substance združujejo med sabo in se dvigujejo na višje oblike materialnega bivanja, vse do človeka. Je pa duša tudi pri človeku še vedno iz fine eterične materije, ima svoje navezanosti in slabosti. Edino Duh je popoln.

[Demian]

<{POST_SNAPBACK}>Ampak jedro osebnosti pa je v duši. Ne mormo povsem ločit osebnosti od duše, saj duša vpliva na osebnost, odvisno pač od poduhovljenosti. Osebnost pa je zgolj zunanji pojem, nanjo vpliva več dejavnikov.

Da, duša vpliva na osebnost, odvisno od poduhovljenosti. Se popolnoma strinjam. Kaj pa če poduhovljenosti ni? Kaj če je nekdo poln zla in sovraštva? Ima potem zlobno dušo, grešno dušo? Jaz na to ne morem gledati tako. Zame je vsak človek v svojem bistvu (torej duši) dober. Zame ni grešnih in slabih duš. V takšnem primeru človek le izgubi stik s svojim človeškim bistvom (svojo dušo) in zapade v zaslepljenost telesne, čustvene in umske substance (osebnosti).

 

<{POST_SNAPBACK}>Duša pa ni vezana zgolj na neko življensko obliko, ampak tudi po telesni smrti človeka zapusti meseno telo in ostane celovita. Res pa to velja edino za človeka, drugače pa se duševne substance združujejo med sabo in se dvigujejo na višje oblike materialnega bivanja, vse do človeka. Je pa duša tudi pri človeku še vedno iz fine eterične materije, ima svoje navezanosti in slabosti. Edino Duh je popoln.

Odvisno kaj smatraš za človeško življenjsko obliko. Zame to ni samo fizično telo, ampak tudi zelo kompleksna struktura na mnogih finejših ravneh. Človek je po smrti še vedno človek zaradi svojih notranjih (subtilnejših) struktur oz. teles. Živali npr. imajo drugačne notranje (subtilne) strukture in drugačno dušo.

Če je duša iz fine eterične materije, potem je smrtna. Eter se po smrti kar hitro tudi razgradi. Če ima duša svoje navezanosti in slabosti, potem je nek človek grešen in slab že v svoji osnovi.

[tantrica]

saj pa duša ne more bit zlobna.. saj baje so vse duše v osnovi dobre.. pol pa je tudi od telesa, v katerem se naselijo in od njegovega ega pa možgan odvisno, al je človek dober al slab..

 

pa po moje ma vsako bitje dušo.. saj duša se, predno se utelesi v bilokom, sama odloči, kaj bo postala, kaj v tem življenju hoče doseči..

 

ajdek

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Da, duša vpliva na osebnost, odvisno od poduhovljenosti. Se popolnoma strinjam. Kaj pa če poduhovljenosti ni? Kaj če je nekdo poln zla in sovraštva? Ima potem zlobno dušo, grešno dušo? Jaz na to ne morem gledati tako. Zame je vsak človek v svojem bistvu (torej duši) dober. Zame ni grešnih in slabih duš. V takšnem primeru človek le izgubi stik s svojim človeškim bistvom (svojo dušo) in zapade v zaslepljenost telesne, čustvene in umske substance (osebnosti).

Odvisno kaj smatraš za človeško življenjsko obliko. Zame to ni samo fizično telo, ampak  tudi zelo kompleksna struktura na mnogih finejših ravneh. Človek je po smrti še vedno človek zaradi svojih notranjih (subtilnejših) struktur oz. teles. Živali npr. imajo drugačne notranje (subtilne) strukture in drugačno dušo.

 

Sem napisu meseno telo, zakaj pol sprašuješ, je dost jasn.

 

In zakaj uporabljaš izraz poduhovljenost, namesto poduševljenost, če govoriš o duši, in če so po tvoje vse duše popolne "kot je Bog v nebesih", kot pravjo?

 

Eterično sem uporabu v smislu še vedno materialno, ampak zelo redko (recimo 1000x redkejše od mesenega telesa, na primer).

 

Pa sam za primer en od mnogih odlomkov, kjer se razlaga o dušah, tukaj čist določenih, iz Janezovega velikega evangelija:

 

Nauk o otrocih kač in zmajev

 

"To je velika jezerska kača, ki gre zdaj kot po navadi v viharju na lov; sicer pa je zmeraj v jezerski globini. Ko pa se do sitega nažre, se spet potopi na jezersko dno in pogosto tam obleži več tednov. Ko postane spet lačna, se znova dvigne na površje in tu lovi svoj plen. Če najde v vodi premalo, da bi se povsem nasitila, se splazi tudi na obrežje; tam lovi jagneta in koze, tudi svinje, teleta in žrebeta oslov. Če pride v bližino ladij, imajo z njo teževe, ker kadar je lačna požre tudi ljudi. In zdaj veste, kakšno redko žival ste videli."

...

 

"Takšna kača je zelo zvita in se zna ogniti vsem grozečim nevarnostim, se zelo hitro giblje da jo najboljša jadrnica ne ujame in je neverjetno močna. Če bi jo kakorkoli stisnili v zanjo nevaren kot, bi planila na sovražnika in ga v trenutku zadušila. Zato ne bi bilo prav priporočljivo, da bi jo zares preganjali. V tem jezeru sta le še dve taki živali in to vodovje jih bo rešeno šele ko bosta izumrli. "

...

 

"V takih velikih živalih se zbira najbolj surova snov svetnega duševnega življenja, v njih se blaži in nekako zori za prehod v boljšo snov. Ko potem žival nekoč končno premine, preide njeno zbrano življenje v mnoge tisočkrat tisoč višje življenske oblike, v katerih že v krajšem času doseže večjo življensko zrelost, ali še v vodi, ali v zraku ali na kopnem, in to se potem nadaljuje skozi vse življenske oblike navzgor vse do človeka. Toda človeške duše, ki so se razvile po tej poti, so kljub temu na zelo nizki stopnji, stari modreci so jih imenovali otroci kač in zmajev; kljub svoji preproščini so vedeli več o izvoru duš kakor današnji modreci.

 

To so torej otroci tega sveta; po svoje so zelo pametni, ter zemeljsko bogati in mogočni, toda še zdaleč niso sposobni sprejeti višje, duhovno življenje.

 

Povsem enakega duševnega izvora so naši kafernaumski trgovci. Še zmeraj hodijo na trgovski lov in so najbolj veseli, če dosežejo res velikanski dobiček. Torej je v takih kačah še zelo veliko požrešne narave in neprenehoma zbirajo zaklade na zaklade, enako kakor ta žival v sebi zbira vsakovrstne življenske snovi zgolj s svojo nenasitno požrešnostjo.

 

Toda kakor bo ob njenem poginu živali vse vzeto in razdeljeno višjim življenskim oblikam, tako bo tudi po telesni smrti takšnim bogatim in sebičnim čukom vzeto vse in onstran jih bo treba očistiti njihove stare kačje narave z veliko revščino ter z lakoto in žejo. Sicer je grenko in hudo, toda za takšne najnižje življenske oblike ne more biti drugače."

 

Se iz tega vid, da ni vse rožnat. Kdor pa hoče videt vse rožnat, pa ima zato sebe še za bol poduhovljenega, naj pa kar vid.

 

Me pa zanim, od kje teb ta nauk o dušah, ki so vse popolne? Pa kakšen smisu naj bi mel pol vse skup, če pa so vse duše itak že čist popolne?

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>saj pa duša ne more bit zlobna.. saj baje so vse duše v osnovi dobre.. pol pa je tudi od telesa, v katerem se naselijo in od njegovega ega pa možgan odvisno, al je človek dober al slab..

 

pa po moje ma vsako bitje dušo.. saj duša se, predno se utelesi v bilokom, sama odloči, kaj bo postala, kaj v tem življenju hoče doseči..

 

ajdek 

 

Tud kamnine pa minerali majo dušo. Ampak edino človek ima popolnoma svobodno neumrljivo dušo.

 

Sicer mi grejo takšna nju-ejčovska osladna sranja mal na jetra.

[Demian]

<{POST_SNAPBACK}>In zakaj uporabljaš izraz poduhovljenost, namesto poduševljenost, če govoriš o duši in če so po tvoje vse duše popolne "kot je Bog v nebesih", kot pravjo?

Če rečem, da je nekdo poduhovljen, bo vsem jasno kaj s tem mislim. Če pa rečem, da je nekdo poduševljen... Bolj kot sama "tehnična" pravilnost izrazov mi je pomembna razumljivost.

 

<{POST_SNAPBACK}>Me pa zanim, od kje teb ta nauk o dušah, ki so vse popolne? Pa kakšen smisu naj bi mel pol vse skup, če pa so vse duše itak že čist popolne?

Iz filozofske perspektive, da je vsak človek v svojem najčistejšem bistvu dober. Pa tudi meditacijska praksa mi dokazuje, da iz globlje notranjosti prihajajo boljše kvalitete kot iz površine.

Kakšen smisel naj bi imelo? Jaz to vidim kot nesebično delo duše, ki se spusti v materijo zato, da bi vanjo vtisnilo duhovne vrednote (pa prosim ne me spet zbadat zaradi izrazov). S tem služi višjemu načrtu.

 

Emanuel, nekam jezno mi deluješ. Jaz ti pač predstavim moje vidike in tudi če kdaj "napadem" tvojo filozofijo, to ni osebni napad nate. Mi nismo naši vzorci.

[emanuel]

<{POST_SNAPBACK}>Če rečem, da je nekdo poduhovljen, bo vsem jasno kaj s tem mislim. Če pa rečem, da je nekdo poduševljen... Bolj kot sama "tehnična" pravilnost izrazov mi je pomembna razumljivost.

Iz filozofske perspektive, da je vsak človek v svojem najčistejšem bistvu dober. Pa tudi meditacijska praksa mi dokazuje, da iz globlje notranjosti prihajajo boljše kvalitete kot iz površine.

Kakšen smisel naj bi imelo? Jaz to vidim kot nesebično delo duše, ki se spusti v materijo zato, da bi vanjo vtisnilo duhovne vrednote (pa prosim ne me spet zbadat zaradi izrazov). S tem služi višjemu načrtu.

 

Emanuel, nekam jezno mi deluješ. Jaz ti pač predstavim moje vidike in tudi če kdaj "napadem" tvojo filozofijo, to ni osebni napad nate. Mi nismo naši vzorci.

 

Duša, ki se povezuje z duhom, tudi sama postaja vse bolj poduhovljena ter s tem vse bolj osvobojena vezi in slabosti, vse bol prečiščena. Jasno, da se ve, kaj pomeni poduhovljenost. In edino duh, ki je v duši, je apsolutno dober, kot je reku Jezus, edino Bog je dober. Se pravi, da je to, da je vsak človek v svojem najčistejšem bistvu dober, edino božja zasluga. S tem se je pač treba sprijaznt, je to treba sprejet, sicer je to stvar iluzije, ega.

 

Nesebične duše, ki se spustijo v materijo, pa so zelo redke. Drugače pa je pot materije nujna za razvoj duš, je v njihovo dobro.

 

Me ne mot izmenjava mnenj, me je pa tantrica res mal ujezila.

[jurdos]

ej folk..dusa nima mase..zatorej 21 g je krneki..

mogoce je to samo zrak, al scanje al kaj jaz vem kaj, ki se izloci po tem ko misice odpovejo..