Duševna bolečina

[bela vrtnica]

Zastarani spomini še vedno preveč skelijo. Iz sanj je prišlo sporočilo, da so postali del gonilne sile moje podzavesti,... od psihikov pa potrditev, da je to glavna blokada, ki mi onemogoča napredek in srečo v ljubezni, delu,... na vseh področjih imam blokade....

 

Ampak saj pravijo, kar te ne uniči, te ojača.

[cigancica]

bela vrtnica!

kr znano mi je tole kar pises.....ampak pri tebi zgleda to kr hudo.

ko sem prebrala tole tvojo temo,sem takoj opazila,da morda z napacne strani gledas na zivljenje,oziroma bi ti rada povedala,da obstaja vec pogledov,ne samo eden.rada bi ti svetovala nekaj,ampak nocem prevec,sem pristas tega,da sama prides na svojo pot.mislim,da bi lahko se spet druzila z ljudmi,bila pozitivna in celo ne bi te mogel nihce prizadeti,le drugace je treba gledati na vse skupaj.

najprej se zacnes,sama sebe cartati,se imeti rada,narediti nekaj samo zase.recimo kopeli,hoja po naravi,karkoli...samo ,da je hrana za tvojo duso.potem se ponavadi clovek pocuti veliko bolje,ko naredi nekaj zase.gres lepo pocasi korak za korakom,da si zacnes zaupati.

druga stvar je to,da se ne naslanjas na druge,na njihove besede pa kakrsnekoli so.to ne pomeni,da ne smes imeti rada ljudi,ampak da njihova dejanja in besede pustis zmeraj odprta,saj nihce ne more reagirati kot bi ti hotela,samo zaradi tebe,ljudje smo razlicni in to kar enega prizadane,drugega recimo ne,zato nikoli ne jemlji osebno besed ,ki ti jih kdo izrece.ce ti kdo kaj grdega rece,sigurno to ni rekel zaradi tebe,ampak ima problem s seboj....

ful bi ti rada zdej pisala,pa sem v sluzbi,tako da nimam vec cajta,da bi se lahko razjasnila,sori lep vecer ti zelim in priporocam ti knjigo-mojstrstvo lubezni-d.m.ruiz

[Guest sstane]

<{POST_SNAPBACK}>Vrbi je zmanjkalo besed 

[bela vrtnica]

Cigancica,... se strinjam, da je več pogledov in tudi z drugimi stvarmi

Ja sebe je treba imeti rad, kar pa je težko, če ne znaš spremeniti vzorca iz podzavesti, kljub temu, da se ga zadeveš, ker si sam del tega, oziroma je del tvojega obstoja, načina kako danes sprejemaš svet, čutiš.

Najbolj se mi je uspelo dvigniti ob prisotnosti ljubljene osebe (energijska povezanost), ne pa tudi prijatejev in znancev. Razlog je najbrž v tem, da sem zelo senzibilna oseba in privzamem "energijo" druge osebe.

No točno to, me je spravilo v težave (izdaja moje "energije") in z novim pozitivnim zapisom "moje energije" spravilo iz težav. Kot da bi postajala to, kar moji najbližji mislijo o meni. Tega se zavedam, zato mi je zelo pomembno kdo je ob meni. Sej za to obstajajo bolj udomačeni stavki, pa kljub temu.

[cigancica]

bela vrtnica priporocam ti intenzivno cartanje sebe in predvsem opazovanje narave okrog sebe.sama sem nasla svojo pot v naravi ,z opazovanjem le te.

nikomur nisem pustila blizu,sama sem hodila k rekam ,jezerom,morju ...hodila ,sedela,si delala zajtrke zgodaj zjutraj,kosila popoldne na samotnem mestu ob morju,reki in uzivala v zvokih vode....ob pripravah na nevihto sem uzivala v poslusanju trepetajocih listov dreves....zvoku vetra .objela sem topol,bil je tako visok in lep,mogochen se mi je zdel...zaprla sem oci in cutila ,kako me ima narava rada taksno kot sem.tako sem hodila vsak dan in iz dneva v dan sem bila vedno bolj v harmoniji z naravo in kmalu,na moje presenecenje ,tudi sama s seboj.nisem mogla verjeti ,kako lepa sem naenkrat postala,umirjena,srecna....postopoma sem spet zasla med ljudi in vsi so videli spremembo v meni in celo sama sem uvidela,da sem neopazno naenkrat postala to kar sem zelela-jaz ,ki sem spet zacela verjeti vase in svoje sposobnosti,saj sem se iz narave naucila ravnotezja ,tako custev ,kot odnosov z ljudmi in naravo.

bela vrtnica,slisi se enostavno...vem ,in tudi je enostavno.resitev krize ne pomeni nujno ,da je tezko .ravno to je problem,da ljudje mislimo ,da je zivljenje tezko in iscemo komplicirane resitve....ki pa nas zal odpeljejo dalec od tistega kar smo po naravi-enostavni.poskusi poslusati naravo,ce ze sebe ne mores takoj zdaj...z naravo ti bo uspelo se slisati postopoma,nebolece in zelo obetajoce,saj ko bos videla spremembo...ti povem ,da bos nasla najvecji zaklad-SEBE xrosex

[Robida]

Napisala bi moje razmišljanje v zvezi s to temo in pa na vse komentarje do sedaj.

Eno leto je minilo odkar sem bila na operaciji zaradi raka in potem so sledile terapije... v glavnem naporno. Tisti trenutek, ko sem zvedela za diagnozo, se mi je svet v trenutku zrušil. Ni bilo več pomembno nič SAMO JAZ. ZAKAJ RAVNO JAZ!? Takrat so izginili vsi "prijatelji", ko so zvedeli za diagnozo. Ramo za zjokat mi je dal samo moj mož in pa vso oporo v času zdravljenja. Takrat sem tudi spoznala nekaj novih ljudi, v glavnem nov krog ljudi, ki so mi nesebično nastavili ušesa in priskočili na pomoč. Od zdravnikov do vseh ki sem jih srečevala so mi govorili: POPOLNOMA MORAŠ SPREMENITI ŽIVLJENJE, NAVADE, RAZMIŠLJANJE... KAKO? KAJ NAJ SPREMENIM? KAKO NAJ ŽIVIM? KAJ NAJ DELAM? Ja vse te stvari je lahko reči, ampak kaj naj naredim sama s sabo. Edino kar sem vedela je bilo to, da HOČEM živeti drugače. V roke mi je prišla knjiga B.A.Brennan PREBUJAJOČA SVETLOBA, ki mi jo je prinesel mož. Lahko trdno rečem, da je bila to knjiga, ki mi je pokazala pot. V njej sem našla razlago, zakaj so se mi zgodile vse te stvari, vključno z boleznijo. Nisem uspela prebrati in razumeti cele, ker je prvič zelo obširna in pa tudi težka za razumeti. Verjamem pa da bo prišel čas, ko jo bom ponovno vzela v roke in razumela tudi tisti del ki ga takrat nisem. Ja naredila sem kar nekaj poti do danes. Čaka me še veliko dela s seboj. Zaupam v tisto silo oziroma v nekaj višjega, ki mi sproti kaže pot naprej.

 

Pred časom sem na radiu poslušala oddajo o duhovnosti, osebni rasti, zdravilcih, psihologih, bioenergetikih... Tema je bila v to smer, da imamo vsi ljudje v sebi razne strahove; večje, manjše, eni jih obvladajo, drugi ne... Nekako povzetek tega je bil, da če iščemo pomoč pri raznih terapevtih ali kom drugem: on ali ona je z nami samo za čas terapije oziroma razgovora. Dan ima 24 ur, teden ima..., kaj pa ostali čas? Če se opiramo na pomoč vedno iščemo eno "berglo", vedno se zanašamo; aha jutri pa imam terapijo, kaj pa potem?

 

Veliko ur sem prejokala, veliko smeti je priplavalo ven, veliko jih še bo, vendar vem, da če sem bila sposobna priti do tukaj, bom šla še naprej. Verjetno bo še pritekla kakšna solza, vendar vem da je vedno bolje, vedno lažje. Obrnila sem nov list "življenja".

 

"Prijatelji"; to da niso mogli prežvečiti moje bolezni je pa samo njihov problem, ne moj. Ja, v začetku sem bila razočarana, sedaj nisem več, ker vem da imam okoli sebe resnično ljudi, ki so z mano v dobrem in slabem.

 

Bela vrtnica, mogoče boš v mojih besedah našla tudi kaj takega, ki ti bo spodbuda za "življenje", ki sem nam kaže tudi v lepi luči. Pozdravček vsem.

[cigancica]

  on ali ona je z nami samo za čas terapije oziroma razgovora. Dan ima 24 ur, teden ima..., kaj pa ostali čas? Če se opiramo na pomoč vedno iščemo eno "berglo", vedno se zanašamo; aha jutri pa imam terapijo, kaj pa potem?

 

 

to tudi sama pravim enako

zate robida,lep dan ti zelim

[cigancica]

o psihologih imash delno prav ,vrba,verjamen da te naucijo ribo ulovit,problem je v tem ,da se nekateri naucijo ,oziroma vzamejo to le teoreticno,ne razumejo namere psihologa.veliko takih poznam,ki so se psihologa prilepili ,kot pijanec plota.in sploh ne znajo razmisliti po svoje,ampak vzamejo vzorec psihologa in naslonijo se sam na to,ne da bi ob tem poskusili sami kaj razmisliti.to je problem,da se ne znajo odlepiti,da ne razumejo koncepta-se nauciti uloviti ribo,ampak cakajo znak psihologa cel lajf...sam je ne zna.zato mislim ,da je vcasih,ce se le da poskusiti loviti brez naslonjala(bergle)

sicer pa ,vrba,zelo rada berem tvoje poste,velikokrat mi vzames besede iz ust(iz tipke )in se v vecini kar strinjam s teboj

[cigancica]

tudi psihologi so samo ljudje in vcasih tudi fajn napake naredijo,kot v primeru mojega sosolca v osnovni soli.fant je bil sramezljiv in ni hotel brati pred celim razredom iz berila.

psihologinja je predlagala premestite v solo za motene otroke.fant je bil moj sosed,zelo prijeten in pameten.jaz in njegova mama sva se eno leto borili s psihologinjo ,da bi ji dopovedali ,da se moti glede andreja....na koncu nama je uspelo,ampak kako je lahko ona to kr sama presodila in skoraj poslala zdravega fanta v solo za drugacne?tu mach :xx!: total bi zajebala njegovo otrostvo.

kmalu je zacel biti manj sramezhlji,normalno konchal s pravdobrim osnovno solo in nato koncal se gostinsko srednjo.in se poznam takih primerov.tako pac je....obstajajo dobri ,kvalitetni psihologi in obstajajo tudi taki,ki nimajo pojma kaj se s clovekom dogaja,ker jih ne zanima...nafura jih s tableto pa zdravo.tko je pac v vsakem poklicu,nekdo se poglobi v delo,nekdo pa ga dela glih tolk ,da konca do treh...a ne?

[Robida]

Sicer pa Robida rakov bolnik ima vedno strah recidiva, se po 5, pa tudi po 10 letih.... Jaz ga vidim v oceh (strah)... Ampak naj ga transformira v zdrav strah, kot opozorilo, da ne bo zacel spet ziveti tako kot prej.

.

Če smo že pri raku, vsi se ga bojimo ne samo tisti, ki smo ga sprobali. To sem ugotovila od diagnoze naprej. Ja, strah v očeh, seveda, kdor je dal terapije skozi se ne bo nikoli znebil spomina na to. Včasih so rekli: ČAS ZACELI VSE RANE. Rane ja, brazgotina-spomin pa za vedno ostane. Kaj pa je zdrav strah? Lahko te blokira ali pa ti da energijo.

 

Ne bi želela metati vse "zdravilce" v en koš, pa da je to slabo. Nihče ne more živeti namesto nekoga. Seveda, lažje je vse svoje strahove preložiti, vendar smo na koncu vedno sami s sabo. Sem sprobala kako to gre. Ko sem dobila diagnozo v roke, sem bila sama s sabo, sama s sabo sem se morala boriti, na nikogar nisem mogla položiti te bolečine, če sem to premagala, bom še marsikaj.

 

Pred enim mesecem mi je umrl oče. Tri leta je bil bolan. Nikoli ni "jamral", pa vem da mu ni bilo lahko. Zakaj? Točno je vedel, da mu nihče ne more pomagati, sam je bil s svojo bolečino. Tudi če na nekoga preložiš-kogarkoli, bo še on del trpljenja prevzel. Zakaj le? Vsi in vsak ima svojo bolečino in svoje lepe trenutke. Vse, bolečino in lepe trenutke vsak posameznik drugače podoživlja. Nihče nima samo lepih trenutkov, pa tudi manj lepih ne. TO JE ŽIVLJENJE. Ali ni bolje večjo pozornost nameniti lepim trenutkom, kot pa razpihovati žerjavico manj lepih trenutkov. Življenje je ja vendar lepo. Če imamo radi vse kar je okoli nas in v nas, kaj je lahko še lepše?

[Robida]

Hvala za rožico cigancica. Evo še eno tebi: Popravljeno 2. avgust 2005 -> Robida

[Robida]

No pa še eno ostalim:

[cigancica]

hvala ,robida

[Robida]

<{POST_SNAPBACK}>tudi psihologi so samo ljudje in vcasih tudi fajn napake naredijo,kot v primeru mojega sosolca v osnovni soli.fant je bil sramezljiv in ni hotel brati pred celim razredom iz berila.

psihologinja je predlagala premestite v solo za motene otroke.fant je bil moj sosed,zelo prijeten in pameten.jaz in njegova mama sva se eno leto borili s psihologinjo ,da bi ji dopovedali ,da se moti glede andreja....na koncu nama je uspelo,ampak kako je lahko ona to kr sama presodila in skoraj poslala zdravega fanta v solo za drugacne?tu mach :xx!: total bi zajebala njegovo otrostvo.

kmalu je zacel biti manj sramezhlji,normalno konchal s pravdobrim osnovno solo in nato koncal se gostinsko srednjo.in se poznam takih primerov.tako pac je....obstajajo dobri ,kvalitetni psihologi in obstajajo tudi taki,ki nimajo pojma kaj se s clovekom dogaja,ker jih ne zanima...nafura jih s tableto pa zdravo.tko je pac v vsakem poklicu,nekdo se poglobi v delo,nekdo pa ga dela glih tolk ,da konca do treh...a ne?

O psihologih imamo različna mnenja. Osebno sem se srečala s hčerkino psihologinjo v srednji šoli. Kar nekaj je tudi takih, ki ti enostavno dajo pomirjevala in si opravil. So pač različni. Tako kot praviš: eni so OK in so marsikateremu pomagali. Če te recimo pošlje zdravnik k psihologu, imaš že slab občutek-ne rečem da vsi, ampak marsikdo misli, da nima čisto pošlihtano podstrešje.

Osebno sem pristaš tega, da če si sposoben se "pogovorit" s sabo in uvideti, kaj te pelje po poti, ki ti da zadovoljstvo in srečo in kaj te pelje po poti, s katero nisi zadovoljen, si sposoben svoje življenje spravit v red.

Recimo v Ameriki ima že vsak svojega psihologa ali "terapevta". Ne morem si zamisliti, da bi tudi mi rabili toliko pomoči. Saj strah ima velike oči znotraj ga pa nič ni. To so že včasih rekli. Ja danes so drugi časi in druge priložnosti. Mislim pa, da če bi si vsak, vsak dan vzel nekaj časa in ga preživel sam s sabo, s svojimi mislimi in tudi strahovi, da bi veliko lažje živeli. Tudi če imamo hiter tempo je samo na nas, da si vzamemo čas zase. Včasih ni bilo TV in so si takrat tudi vzeli čas zase, danes pa "buljimo" v TV. Vse je samo stvar izbire, kajne?

[cigancica]

ja,robida,prehiter tempo zivljenja,hitenje gor dol in ljudje pozabljajo nase,zal.

pozabljajo na pomembnost svojega obstoja.tako pac je in kdor si izbere pac tako pot,ga pac tudi cakajo potem ovire na tej poti,s katerimi potem komplicira lajf.

tako je ,ce clovek pozabi nase in zivi nezavestno.

slej ko prej pa itak marsikej uleti iz glave na dan..strahovi,kompleksi...in se marsikaj.ce bi vsak pol tistega casa ,ki ga porabi za opravljanje in ocenjevanje drugih,porabil zase ne bi imel teh motenj.

[principesa]

Duševna bolečina je lahko velika ali pa tudi ne .... kakor si sam dovoliš

[Ksenia]

<{POST_SNAPBACK}>Sicer pa Robida  rakov bolnik ima vedno strah recidiva, se po 5, pa tudi po 10 letih.... Jaz ga vidim v oceh (strah)... Ampak naj ga transformira v zdrav strah, kot opozorilo, da ne bo zacel spet ziveti tako kot prej.   

.

to mišljenje mi je blizu

ja strah zna biti tudi zdrav, ampak o strahu poteka drugje pogovor...

Robida občudujem ljudi, ki premagajo to bolezen, pravi borci ste

[Robida]

<{POST_SNAPBACK}>to mišljenje mi je blizu

ja strah zna biti tudi zdrav, ampak o strahu poteka drugje pogovor...

Robida občudujem ljudi, ki premagajo to bolezen, pravi borci ste

 

Ja marsikdo v tem času mi je že rekel: JAZ PA TEGA NE BI PRENESEL. Dokler sam ne zboliš se ti to vse zdi kot grozljivka.

Ko sem hodila na kemoterapije, nas je bilo nekaj ki smo imele enake termine. Lahko povem, da nas je bilo malo, ki smo se znale posmejat, ali pa recimo izgubo las vzeti s smehom z pozitivnim pogledom za naprej. Zdaj imamo že vse krasne lase, boljše kot prej, tako da je vse OK.

 

Včasih so bile to tabu teme, no saj so še danes, vendar pomembno je da veš, da vsak trenutek lahko preživiš lepo, srečen da si živ, ali pa se začneš smiliti sam sebi. Jaz sem vesela vsakega trenutka. Življenje sem si umirila. Ni mi več pomembna materialna plat. Pomembno mi je, da imam oziroma imava z možem tisto kar naju razveseljuje in pa daje možnost da tudi osebno napredujeva.

Lep pozdravček.

[lia]

 

 

Ne moreš spremeniti danosti oziroma zelo težko in z obilico znanja...lahko pa spremeniš svoj odziv na to

 

Dva slepa človeka pri zdravniku:

 

1. Veste meni je zelo hudo. Dvajset let sem videl zdaj pa nič več, ne obrisov , ne barv.....Zelo sem v stiski, nikoli več ne bom videl rož....

 

 

2. Veste jaz imam še srečo.Vsaj v mislih lahko vidim barvno, ker sem dvajset let normalno videl.Nesrečni tisti, ki nikoli niso videli cvetja...

[Ksenia]

Mantis, da o kakšni stvari gledam sedaj pozitivno, na katero bi v preteklosti s strahom, bolečino, je bilo potrebno leta dopovedovanj sama sebi, padcev, solz, obupovanj, pa spet postavljanj na noge... in še vedno je tu - ampak se trudim in se spreminjam, zakaj, ker se želim...

Uživam v drobčkenih trenutkih, katere si lahko pričaram tudi sama - če ne drugega sedem na travnik in opazujem metulja... Usoda - vedno imaš na voljo dve poti, lažjo in težjo... preprosto BODI

pozdravček

[Izraz]

O Mantis.

Veš kaj, naredi to, pojdi do te osebe. Ne bom rekla, da izgubiti nimaš nič. Imaš: strah pred zavrnitvijo. Sem imela podobne situacije in te štekam kaj pišeš. Boli.

Samo to kar sama praviš drži, kar ne ubije jača. Mogoče boš pa presenečena, mogoče boš doživela preblisk,..kaj veš, kaj te tam čaka. Pojdi.

Držim pesti zate in verjamem da ti bo uspelo iti tudi čez to, enkrat se bo zaključilo.

[lia]

to mi deli.....

 

Kaj je vzrok zla?

 

Nevednost" je rekel učitelj.

 

In kako se to premaga?

 

Ne z naporom, marveč s svetlobo. Z razumevanjem in ne z delovanjem.

 

Znamenje razsvetljenja je m i r - nehaš bežati, ko vidiš , da te preganjajo samo fantazije, ki jih je iznašel tvoj strah."

[Izraz]

Good girl. Pa sploh ne moriš, je fajn, ko vidiš, da ima še nekdo podobne probleme kot sam.

[Ksenia]

Mantis