Indigo otroci

[mayita]

Vsak starš misli zdaj da je nejgov otrok indigo, sploh pa starši ki hodijo na kakšne duhovne delavnice. povem vam vsak od nas je indigo, samo z šolami so to izbili iz večine ljudi. zakaj je vsek otrok indigo do sedmega leta ali nekateri do petnajstega pol se pa spremenijo v pošasti?

[Kabalist]

Vsak starš misli zdaj da je nejgov otrok indigo, sploh pa starši ki hodijo na kakšne duhovne delavnice

Ljudje pač svoj občutek utesnjenosti, morebiti povezane z osebno neuspešnostjo, strahom pred porazom in podobnim potem na nezdrav način projecirajo na svoje otroke. LJudje, ki hodijo na različne duhovne delavnice so že sami zase ne ravno prepričani v svoje življenje, zlasti imajo težave z razumevanjem toka svojega življenja in mislijo, da potrebujejo pomoč. Fama indigo otrok je udoben ventil, skozi katerega v okolje puhajo svoje prave ali namišljene frustracije. Kot si omenila, vsakdo je indigo na svoj način, a mnogi žal ne prenesejo zverinjaka okolja. Časi se spreminjajo in nekateri niso sposobni slediti spremembam. Spoznavajoč, da tonejo, pač grabijo rešilne bilke. Eni jih ujamejo, drugi pa ne. Veste, ni pomembno, če se kot posamezniki strinjamo s svetom in spremembami v njem. Ključno je, da se tem spremembam prilagodimo v svoj dobrobit in dobrobit ljudi okoli sebe. DELAJ DOBRO ima še kako velik pomen.

[unis]

In DELAJ DOBRO je tako samoumneven, da glava boli.

 

V imenu proletariata, v imenu liberalizma, v imenu svobodne trgovine, v imenu nacionalsocializma, v imenu demokracije, v imenu boga, v imenu vseh ustanov, ki poskušajo dokazati svoj prav na civiliziran in pravni način. S klanjem.

 

Pa naj ti bog da

[butl]

Ne vem kako je dons, ampak v času moje otroškosti je blo dost indigo, še več pa ink otrok /ma ne sam otroc, tud tastar so bli/. Takrat se je še pisal na pisalne stroje in kopije delal prek indigo papirja, v šoli smo pa tko uporabljal peresnike, eni, k so bli blj imoviti, pa nalivke. Si lohk mislte, da smo bli skoz popackan s tinto a ne. Pravi ink otroci.

 

[FixMinze]

u sam res kva sem se zej spomnu, jaz sem mel enga sošolca že v tretjem razredu, bol poreden fantič, sem ga ujel, ker je mal počaku v istem razredu

no in je kr neki tiste bombice žru za nalivko, pol je mel pa vse frjolčn, tko obraz, zobe, špegle, roke

komplet

 

[mayita]

Ne vem kako je dons, ampak v času moje otroškosti je blo dost indigo, še več pa ink otrok /ma ne sam otroc, tud tastar so bli/. Takrat se je še pisal na pisalne stroje in kopije delal prek indigo papirja, v šoli smo pa tko uporabljal peresnike, eni, k so bli blj imoviti, pa nalivke. Si lohk mislte, da smo bli skoz popackan s tinto a ne. Pravi ink otroci.

 

[mart|na]

zame je predvsem problematično v šoli .. ko čutim da s sošolci nismo na istem nivoju in me spremlja občutek da enostavno ne spadam zraven... :xx!:

[FixMinze]

zadnjič sem dobu mail, otroci govorijo o drugih ljudeh, povprečneži o dogodkih, ne vem keri že pa o življenju, če se ne motim

in kokr se jaz spomnim se v srednji šoli govori o drugih in o dogodkih

 

ne se sekirat, če se res počutiš drugačno opazuj ljudi, spoznaj in sprejmi jih. Največja napaka je, če se uperiš proti njim

[Kabalist]

zame je predvsem problematično v šoli .. ko čutim da s sošolci nismo na istem nivoju in me spremlja občutek da enostavno ne spadam zraven...

Mnogo jih ima ta občutek, pa niso nekaj posebnega. Pravzaprav si danes že skoraj nekaj posebnega, ako si zgolj normalen človek.

[mart|na]

ne..ne moreš se normalno pogovarjat.. je tako kot če bi se pogovarjal s 7 letniki .. al pa 5..

konec koncev pa na koncu jaz vem kdo sem pa kaj sem...

[Alan_New]

Pravzaprav si danes že skoraj nekaj posebnega, ako si zgolj normalen človek.

Se strinjam, deloma. Ker danes te normalnosti, katero omenjaš, na splošno ni več, in si normalen le, če si odpičen in kao nekaj posebnega.

 

konec koncev pa na koncu jaz vem kdo sem pa kaj sem...

A res veš? Torej ko si zgradiš neko predstavo o samem sebi, si kar ta predstava? Temu rečejo psihologi samopodoba, jaz pa ji pravim "samó podoba", torej samo podoba o samem sebi. In ko kdo reče "Indigo sem" ali pač "X sem", je tisti X samo še ena podoba o samem sebi, samo še en umski konstrukt, ki je sicer v svetu potreben, a ni naše bistvo. A ni dovolj "sem"?

[Mala_Ancy]

Alan nihče tukaj, ki je kakorkoli trdil ali omenil, da je indigo se nima za nič kaj več kot ostali ljudje. To je zgolj izraz, da opiše svoje doživljanje, občutke. Vsak človek je nekaj posebnega in se ima možnost razvijat in marsikaj doseči v življenju. Meni osebno ta opis indigo ne pomeni, da sem nekaj posebnega in nad drugimi. Meni je to pomagalo, da sem doumela, zakaj so določene stvari take kot so, zakaj sem imela občutek, da me ne razumejo itd. In lepo je spoznati, da nisi sam v tem, da nisi edini.

 

zame je predvsem problematično v šoli .. ko čutim da s sošolci nismo na istem nivoju in me spremlja občutek da enostavno ne spadam zraven...

 

 

Martina glede občutka s sošolci sem jaz v osnovni šoli in že prej imela isti problem, smo se zabavali in imeli fajn, ampak vedno sem se raje družila s starejšimi, zaradi moje radovedne narave po drugi strani pa zato, ker meni ni nič samoumevno, in ne živim instant življenja in nimam vklopljenega avtopilota kot mogoče nekateri....pač smo ljudje, ki smo malo drugačni, ki čutimo drugače, vidimo širše, in ne jemljeo stvari takih kot so, ampak nas mogoče zanima zakaj je tako kot je in iščemo globji pomen in smisel v njih. Lahko ti pa samo rečem, da ne skrbi, ker boš našla sebi primerne prijatelje, ki te bodo sprejeli takšno kot si in ti stali ob strani, Ker si nekaj posebnega kot vsi ljudje, problem je samo kakšno pot si uberemo v življenju in ali sledimo lastnim ciljem ali se raje podredimo večini in do konca življenja počnemo nekaj, kar nas nikakor ne veseli. Okolica zna biti zelo zaviralna in ljudje nerazumevajoči. Enostavno dovoli si iti, tja kamor si želiš priti in tudi če nihče še ni ubral te poti.

Popravljeno 13. marec 2008 -> Mala_Ancy

[Kabalist]

Včasih so ljudje, ki se niso vklopili v družbo vrstnikov, veljali za posebneže. Tudi sebe so imeli za posebneže. Danes pa so skovali bolj frajersko zveneče izraze, da bi ljudje, ki se zaradi različnih vzrokov ne ujamejo z vrstniki, našli svojo veličino. Če se ne znajdeš v družbi vrstnikov, si pa indigo, kristalen, mavričen ali kaj drugega. Ravno zato sem indigo fenomen uporabil v romanu in indigo ljudi postavil na skrajni rob zla in tudi dobrega.

OIdraščanje je pač pisan zbir različnih dogodkov. V tem burnem obdobju ljudje vzpostavljajo svojo odraslo osebnost in ta razvoj je odvisen od zgodovine domače vzgoje, trenutnega stanja v domačem krogu, šolskega okolja in družbenega okolja, v katerem se odraščajoča osebnost giblje. Vse to še kako vpliva na razvoj človeka. nekateri so bolj integrirani v družbeno dogajanje, drugi manj. Vsi različni, a kljub vsemu vsi enakovredni. Dokler neprilagojen najstnik (najstnica) misli, da je indigo in s tem kompenzira svoj občutek izločenosti, še ni tako hudo. Hujše je, ko začno o svojem otroku tako razmišljati starši in se potem gredo vzgojne inovacije. Na ta način zlahka uničijo življenje mladega človeka, ker mu odvzamejo moralni kompas. V najstnikih je obilo energije in ta energija se izraža na različne načine. Starši bi morali usmerjati svoje otroke tako, da energijo porabijo za športne in intelektualne aktivnosti in ne za pijančevanje ter razgrajanje. najstnik išče pripadnost in če te ni, se začne destrukcija.

[anaconda]

zame je predvsem problematično v šoli .. ko čutim da s sošolci nismo na istem nivoju in me spremlja občutek da enostavno ne spadam zraven... :xx!:

 

 

včasih je pa lušen bit drugačen - in lahko si ponosna na to - čeprav iz izkušenj vem, da to zna bit včasih tudi zelo osamljeno

[FixMinze]

Drgač menim, da se folk preveč obeša na to drugačnost v smislu superiornosti. Gre samo za drugačen odnos do sveta kjer medtem, ko večina v stvareh, ki jih počne in v lastnem izražanju dobiva potrditev tak posameznik tega enostavno ne začuti ; želje in z njimi povezani cilji so toliko drugače zasnovani, da je celoten sistem opazovanja in dojemanja okolja drugačen, dovolj drugačen, da se ti okolje v katerem se nahajaš dejansko zdi čudno in težje razumljivo. Celoten vzgib družbe in kam gre je nerazumljiv. To se seveda nikomur tu ne zdi nič posebnega, ker ste vsi pač seznanjeni z duhovnostjo.

 

Za nekoga, ki pa tako ne najde prave socialne vzporednice z svojimi sovrstniki pa je lahko moreče in begajoče s stalnim vprašanjem v glavi - ''kaj je z menoj narobe'' ''zakaj se ne morem povezat '' '' kako, da sem drugačen'' itd.

 

Hočeš nočeš gre za talent, ki pa ga posameznik z lahkoto zapravi, ker želi bit bolj družbeno prilagojen ali sprejet. V svoji zmedenosti lahko izpade smešen, neprilagojen, čuden , neumen - pač odvisno tudi od starševske vzgoje kako se bo znašel. Glavni keč pa je v tem, da starševska vzgoja ni imela nič pri tem kar bi ga definiralo kot drugače razmišljajočega. Starši so pač starši in želijo, da njihov otrok postane normalno delujoč član človeške družbe, kar lahko deluje represivno na kateregakoli otroka, toliko bolj, če iz neznanih razlogov zavrača vrednote in vzorce obstoječe družbe - kar je znotraj faktorja socializacije otroka precej nenavadno.

 

Razen, če seveda govorimo o starših, ki svojega otroka učijo, da je boljši in drugačen od drugih.

Seveda je razmišljanje, da je vsak neprilagojen, zmeden itd. posameznik družbe na nek notranje edinstven način bolj napreden napačno. Ampak, če si odprtega duha so te razlike razpoznavne.

 

Jaz se mal igral z idejo svetlobnih in indigo otrocih iz tistega linka nazaj, ko je bil intervju v osmih delih. Sem probal ljudi ocenjevati na tak način.

In se mi zdi res očitno pri ljudeh, ki imajo sedaj otroke starosti 18 - 30 torej so sami strai max do 60, da imajo tak specifično izražen način razmišljanja, ki ustreza prov enemenu specifičnemu načinu dela z energijo ( recimo, da po Barbari Brennan). Prov vidiš jih, če pridejo v kontakt z tako mislijo oz. vibracijo, da se počutijo domače.

 

Zej mlajša generacija pa itak na prvi pogled deluje bolj 'agresivna' ni tiste umirjenosti kar je valda logično ampak je zraven prisotna ena drugačna prepustnost, ki pri starejši generaciji ni prisotna kot, da je mal več NIČESAR zraven. Sej ima jo vsak dojenček do razlik pa pride v tem do kakšne mere se obdrži to skozi odraščanje in pri novih generacija se bolj obdrži.

 

Pol maš pa še običajne člane družbe, ki so na tipično predvidljiv način usmerjeni. Aja pa zanimivi so mi ljudje hmm nad 60 let . Vsi itak sevajo eno tako trdnost in nepopustljivost življenja, izkušnjo bi rekel, zraven pa še nekej drugega - še posebej nad 80 let so čist razred zase. Na nek način se veselim tistih časov, če odmislim vse tegobe telesa, ki bi me morebiti lahko pestile.

 

V glavnem jaz celotno zadevo vidim kot odpiranje kolektivne zavesti bolj pristnim življenskim vibracijam, kjer zgleda, da se nekako na 30 let postavi nov mejnik, prek katerega razlike v mentaliteti ljudi postajajo bolj očitne. Problem nastane, ko ena generacija začne ovirat drugo.

[pikica01]

Ulala, ste se razpisali na to temo! Sem nova tu in mi je tema indigo otrok precej blizu. Sama sem slišala že veliko argumentov za in proti, nekatere, ki so hvalili, drugi žalili to temo, tretji je sploh niso razumeli. Na to temo je sedaj mogoče najti internetno stran, kjer se ukvarjajo uglavnem z vzgojo otrok in z novodobnimi otroki. Kar nekaj je že člankov na temo indigo otrok. Če slučajno koga zanima ... www.indigo-svet.si

[Indy]

[crna_puma]

hehe .. to še kar traje

[Indy]

Jep

[Desire]

He he always... never ending story

[škratovka]

Indigo otrok je čedalje več in bo verjetno čez pol stoletja bolj redko kdo ki ne bo indigo

[kala*]

Ah dej dej, ne verjamem v te indigo otroke. Sem en filmček gledala o njih, meni se zdijo le ena razvajena otročad. To, da pa se čutijo odtujene in nad drugimi je pa že neka bolezen sodobne družbe.

[škratovka]

po tejle difiniciji sem cel indigo ... samo še avro si moram poslikati, da vidim, če je kaj mooodraaa

 

Jaz nisem nič indigo kvečjemu kristalček

Kristalni otroci imajo čisto nove vzorce obnašanja, to so otroci, ki takoj odpustijo in so drugačni od Indigo otrok. Imajo velike žareče oči, ki so kot magneti, ki k sebi pritegnejo ljudi. Pri njih imaš občutek, da ne moreš skriti ničesar, ker so kot rentgen in vidijo skozi tebe. Znajo poslušati s srcem in so sočutni, zelo inteligentni in intuitivni. Narava je tista, ki je za kristalne otroke najbolj pomembna. Prišli so z misijo, da nam pokažejo pot nazaj k sebi, nazaj k naravi. Zato s svojimi zdravstvenimi težavami, alergijami in boleznimi pogosto svoje starše prisilijo, da spremenijo prehranjevalne in življenjske navade.

Sem pa baje rahlo prestara

[Indy]

 

indigo otroci so zdaj lahko že tud odrasli ljudje ...tako da ...

kristalni so pa še dojenčki..

 

Samo insert:

 

So zelo senzibilni.

Ne vedo, kam z energijo.

Hitro se dolgočasijo, videti je, kot bi imeli majhen razpon pozornosti.

Potrebujejo čustveno stabilne in zanesljive odrasle ob sebi.

Upirajo se avtoriteti, če ta ni demokratična.

Določenim učnim metodam dajejo prednost, zlasti pri branju in matematiki.

Hitro so frustrirani , ker imajo velike ideje, ne pa tudi sredstev ali ljudi, ki bi jim jih pomagali uresničiti.

Učijo se z lastnim raziskovanjem, upirajo se čisti miselni akrobatiki ali golemu poslušanju.

Ne morejo sedeti pri miru.

Močno sočustvujejo, strah jih je mnogih stvari, smrti in izgube ljubljenih ljudi.

Če zgodaj izkusijo neuspehe, obupajo in razvijejo trajne učne blokade

 

 

Nič mističnega ...in fajn za prebrat..

http://www.viva.si/clanek.asp?arhiv=1&id=1664

 

To je samo grob,površinski opis karakteristik "indigovcev", zato je nesmiselno iskati osebe v teh okvirjih, je pa vsekakor dober vodič za starše teh otrok, da vsaj približno vejo kaj se z njihovimi otroci dogaja, če ne ustrezajo nekemu povprečju otrok vrstnikov oziroma, če so starši toliko dovzetni, celo sami pridejo na nek tak nivo in celo razumejo....seveda z neko zdravo merco pameti ne...... treba se je prepričati preden nekam rinemo

 

Ena od bistvenih zadev je ta, da "indigovci" dojemajo svet na čisto drugačni osnovi kot večina ljudi, zato jih je tako težko prepoznati in v njih vidimo čisto druge, nami bližje vzorce - razvajenost,nezrelost,uporništvo,nezainteresiranost,preveč energije, itd-seveda pa ne smemo zanemarit, da je tudi to možno zaradi nekih drugih vzrokov in da otrok ni "indigo".

Le ljudje ,ki so na podobnem skoraj že malo ezoteričnem pogledu/misli/nivoju to razliko prepoznajo in z takimi ljudmi so tudi edine možne globejše/trajnejše debate.Do tega lahko pride vsak, če ne takoj, pa z leti vaje samo če želi in videl bo marsikej prej misleč nemogočega.

 

Staršem, kateri so prepričani, da imajo doma male "indige" bi svetoval naj se občasno prepustijo njihovemu vodstvu, vendar naj ohranjajo neko demokratično avtoriteto.Verjemite, da boste presenečeni , kajti informacije od njih so neverjetne .

[škratovka]

Se čist strinjam s tabo.

Imamo pa tut mavrične otroke: oni se ponavadi rojevajo kristalnim staršem, energijo imajo kot delfini in imajo mavrično avro in so čista radost in ljubezen x!x poznam eno mavrico in moram reči, da mi je žal, da nisem na njegovem mestu