Osebna rast

[Sanjalica]

Kar nekaj "forumašev" je, ki imamo otroke v obdobjih, ki ji učeno pravijo puberteta, drugače pa je to obdobje, ko starši lovimo takt s svojimi otroki, ko iz ura v uro spreminjajo svoja razpoloženja...

 

Kako se spopadate s to različnostjo?, kdaj ste opazili prvo tako spremembo, kako reagirajo, so zaprti-odprti, kako je z nesimetrično rastjo, bolečinami v sklepih, se spreminjajo glede šolskih obveznosti, kako gledajo na ljubezen..., koliko so odgovorni-neodgovorni, se vedno opravičiti, prilizniti ali potuhniti...so "najpametnejši", smo jim brezvezni....

Popravljeno 9. september 2005 -> Sanjalica

[Sanjalica]

Verjetno niste "ujeli" o čem želim v tej temi...

Naj opišem dogodek, ki se je zgodil v teh počitnicah.

 

Otroci v taboru, stari od 5 do 15 let, razporejeni v starostne skupine. Učitelji stari od 19 do 40 let. Neke noči sta dežurni mladi učiteljici. Ko se je že vse umirilo, pokliče 14-letni fant (odličnjak) učiteljico v spalnico, češ da jo potrebujejo. Le-ta vstopi. Gre mimo postelje, ko eden izmed fantov odgrne odejo in učiteljici "privošči" pogled na samozadovoljujevanje.

Šokirana učiteljica zakriči in steče iz prostora.

 

Dolgo v noč so učitelji premlevali, kako reagirati pri taki predrznosti. Kje so meje v puberteti. Naslednji noč so isto zgodbno ponovili trije dečki...pri svetlobi, da so se gledali.

 

 

Sama nikakor ne morem razumeti njihove predrznosti, mogoče tudi "nesramu" - nenavsezadnje, koliko sploh starši poznamo svoje otroke.

Sama živim v prepričanju, da tega moj otrok NIKOLI nebi storil...

[cashy]

No, dejstvo je, da s časom vsi tabuji padajo, meja moralno dopustnega se nevzdržno dviga. A tega niso krivi otroci, ampak odrasli, ki vključujejo izredno še pred nedavnim nedopustno "pornografijo" v javna občila. Povsod, kamor se obrneš spotakljive slike in napisi...in potem se čudimo, ko otroci odraščajo v družbi, ki ne pozna več sramu. Hudujemo se nad brezsramnimi otroci hkrati pa kritiziramo preveč "puritansko" Ameriko, ki ima cenzuro in meje moralno dopustnega ( v mislih imam striktno erotiko, ne drugih področij).

Otroci zaradi zdajšnjega načina vzgoje nimajo več nobenega rešpekta pred avtoriteto, ne bojijo se nobenih sankcij, te pa takoalitako že dolgo nimajo nobenega vzgojnega učinka več. Po eni strani je to vredu, ko si v podzavest ne usidra dokaj omejujoč vzorec "tega ne smem, ne morem", ki marsikoga ovira pri izpolnjenem življenju. Taki otroci bodo lahko dosegli vse, kar se bodo v življenju lotili in želeli - manjkal jim bo njihov glavni sovražnik - lasten občutek nevrednosti in strah pred kritiko njihovih bližnjih.

sem dosti nerodno povedal, upam, da ste dojeli, kaj sem želel povedat...

[Ksenia]

obe se učiva, tako jst kot ona in obe sklepava kompromise... nekak delujem po srcu in ne preveč po pameti... se mi bo maščevalo? ne vem, vpraši me čez nekaj let, ampak določene zadeve so in pika - recimo pri 12 letih se dekleta ličijo za šolo, ma ni šans, ne za šolo, ne za popoldne... imava probleme s prehitro rastjo, ampak je trdna punca, verjetno ji pomaga sco, potem - sva dogovorjeni, da mi pove vse kar jo teži, ne vem , ne morem vedno pristiskat nanjo kaj je narobe... sedeva pa se pogovarjava o njenem tistem zgodnjem otroštvu, pa kako sem se počutila, kako rada sem imela svojo štručko, kako včasih nisem vedela kako odreagirat, takrat sva imeli obe solzne oči, ne tisto joj bila si takšna pa takšna, ampak bolj tisto, kaj sem občutila kot mama - pa si imela vročino, pojma nisem imela kaj naj še storim... v tem smislu - da vidi da jo imam res rada, ne sam tiste besede, rada te imam, pejt se igrat... ve, da mi lahko vse prav vse pove, če se bo tega držala ne vem... ampak tud ona pokaže dobro voljo v tem obdobju - pomaga, gre z menoj na sprehod (njene vrstnice se posmehujejo), si želi na tekmah da sem poleg... upam,da sva na pravi pot..

ne vem dovolim ji recimo da gre sama z vlakom v Ljubljano (ok to ni tko kot si vi predstavljate - mogoče do sedaj bila dvakrat na vlaku) sicer mi moja rakova lunca dela bumbum ampak sem tiho in dovolim... dovolim da oblikuje svojo osebnost...če se drži določenih pravil ji za drugo stežka rečem ne... bolelo me je, ko se je odločila da bo za r. dan pri babici, vem da ni mislila nič slabega, da si je želela nekaj posebnega in sem z nasmeškom sprejela in kaj doživim celo dopoldne je kuhala kosilo zame...

Upam, da nisem sfalila naslova teme,....

[Todika]

uau selene sm skor solzne oči dobila, tk si lepo napisala

[Ksenia]

se zafrkavaš a

[Todika]

ja zaka pa to zdej čist resno sm misla

[Ksenia]

mah včasih res ne vem, če sem dozorela vlogi najstniške mame...pa nočem je preveč dušit... pa želim, da ni preveč prizadeta v lajfu, ampak sama mora skozi vsa spoznanja, jaz sem lahko samo zraven - pa naj zveni še tako osladno...

[Todika]

<{POST_SNAPBACK}>mah včasih res ne vem, če sem dozorela vlogi najstniške mame...pa nočem je preveč dušit... pa želim, da ni preveč prizadeta v lajfu, ampak sama mora skozi vsa spoznanja, jaz sem lahko samo zraven - pa naj zveni še tako osladno...

po moje je dolžnost starša tud to, da dovoli da se otrok gdaj spotakne in pade in mu pomaga pol da se pobere......ne pa da se na vse načine trudi da bi prepreču padce....pol pa k otrok vseen pade, ga še pa sam pohodi....(z raznoraznimi sem ti rekla.....če b mene poslušala.....še tega nis sposobn )

[astra]

Verjetno sem kvalificirana za to temo, mam doma DVA najstnika..

 

Sanjalica, ne vem.Bi prej rekla napačno ravnanje vzgojiteljice, ker je to najslabše, kar je lahko naredila...

Zgražanaj v smislu, moj otrok pa tega NIKOLI neb naredil pa sploh ne poznam...

 

Mogoče tega res ne, bi pa kaj drugega, vse v smislu preizkušanja mej...

 

cashy, tudi s tem se ne strinjam, da nihče več ne spoštuje avtoritete, bolj bi rekla, da nihče eveč ne spoštuje lažnih avtoritet..

Moja najstnica ima v šoli razredničarko, ki nikoli ne povzdigne glasu, mala pa pravi, mami, da ti vidiš, kako pogleda... :OO!:

V razredu ni bilo v celem letu neopravičenih ur, vsi pravijo, da se jim ni za soočit s tem pogledom...pa je to 2.letnik gimnazije, kjer se ponavadi precej šprica..

 

zna pa takoj povedati, kdo je bedak in zakaj ga ne cenijo...

 

Domače razmere so pri nas, kaj vem no...

Dovolim veliko svobode, zato pa se takrat, ko rečem NE, to spoštuje...

trudim se, da ne dajem prepovedi iz principa ali pa kr tako, ker sem slučajno slabe volje...

oba otroka veliko potujeta tudi sama, to podpiram, čeprav me je seveda strah, po drugi strani pa mi je fajn, ko vidim, kako sta samostojna, to pa je prav gotovo naša zasluga, saj smo jih poslali od doma v letih, ko drugi niti pomislili niso na to...

Ponoči je zunaj do treh približno, natančno s kom je, ne vem.In kaj tam počnejo, tudi ne vem natančno.Pač predvidevam, to je vse, kar lahko...

 

 

Z obema se veliko pogovarjam, seveda pa en vem vsega in po moje bi bila presenečena, če bi res vse zvedela, morda tudi malo zgrožena...

 

Nekako vozim slalom med vsem tem, včasih pogrnem jaz, včasih pa oni...tako nekako..

 

če je kaj narobe, se poskušam pogovoriti, včasih se da, včasih pa pač ne...

 

Pri pomembnih odločitvah noben od naju ne reče takoj ja ali ne, ampak si pustiva čas in rečeva, se bova pomenila o tem in se dogovorila...

poskušava si ne skakat v odločitve in jih spreminjat, sicer pa se tako ve, da sem JAZ zadnja instanca...

 

Včasih ni preprosto, recimo niso mi všeč ene prijateljice od hčere, pa ne morem nič. Mi je mala zadnjič zabrusila, saj men tut niso všeč vsi, s katerimi se družiš...

 

Astra

[Marsa]

<{POST_SNAPBACK}>saj men tut niso všeč vsi, s katerimi se družiš...

upam da ni mene mislila!

 

[silki]

Težko na kratko odgovorit, oz sploh je težko odgovorit.

Jest se "spopadam" z vzgojo najprej s samodiscipliniranjem sebe in ta vzorec nekako prenašam na otroke. Tri.

Probam biti oz lahko rečem, da sem dosledna, čeprav je včasih težko.

Nikoli si ne dovolim povišanega tona, zmerjanja, očitkov, nespoštljivega vedenja, muljenja ali neposlušanja.....in isto zahtevam od njih, do VSEH. Ne da jim prepovedujem, preposto tega ne dovolim. Glede obveznosti (primerno starosti) ne "trpim" izogibanj, indiferentnosti, šlamparije, laži......sploh kar se tiče šolskih obveznosti, je tu strogo. Pa ne zahtevam odličnjakov, pač pa samo to, da se potrudijo po svojih močeh, to je vse, tu vztrajam.

Grozna mati a ne?! Ne vem, vendar sem nehote enkrat ujela izjavo starejšega (18l) svojemu kolegu, ko mu je rekel, da ima čudovite (dobesedno) starše in da se njemu to ne dogaja...(ne vem zakaj je šlo).

Po drugi plati, pa vejo, da v vsakem trenutku family stoji za njimi, da vsi delamo napake (vključno z mano) jih priznamo in da se na njih učimo; da sem vedno "tam" ko me potrebujejo,....brez očitov ali vsevednih napotkov, ki se jih potem morajo "držat", včasih jih samo poslušam, včasih želijo slišat moje mnenje, včasih želijo pokomentirat svoje ....... meni je bistveno to, da ne glede na težavo ali netežavo, ne glede na napako, dosežek ali temo,...brez strahu o tem spregovorijo,.....da se zavedajo da so (smo) svojstveni, da jih imam rada pri spodrsljajih in dosežkih...

No, "sej sem rekla", da je vgoja težko razložljiva, pa tole zgoraj menda tudi.

Mislim pa, da se vsak po svoje trudimo po svojih močeh.

AAA?...zdejle vidim, da sem napisala, da imam tri "nadebudneže" za vzgajat!..popravljam!...v resnic mam štiri, ...sem pozabla prištet najstarejšga ..... vodnarja namreč!

[Robida]

No da se še jaz malo uključim. Moje dekleta sta že čez dvajst, pa mislim da bi lahko napisala kako smo šle skupaj skozi najstniško dobo.

Moje mišljenje je, da ni samo takrat potrebno znati peljati stvari v pravo smer, ampak že od malega.

Že v osnovni šoli se spomnim, so bile stvari, ki jih je bilo treba uskladiti. Otroci se dostikrat izogibajo pouka, ker ne znajo snovi in pišejo recimo kontrolne. Če jih ne znamo poslušati se tu lahko zatakne. Dostikrat se lahko izgovorijo na bolezen, ki je ni ali pa je. Midva z možem sva prišla že takrat do tega, da če odločitev, ali je res tako slabo počutje, da ne more v šolo prepustiva najinim dekletom, jima bova že takrat na ta način vcepila odgovornost. Dejansko je bilo res tako. Po drugi strani se je pa zgodilo, da sva na ta način vzgojila dve samostojni dekleti, ki sta tudi zagovarjali svoj prav doma in v šoli. Ko sta prišli v puberteto, sta šli tudi na žurke, disko ..... Tudi ponoči. Eno stvar pa nisva nikoli pustila. Da bi sredi noči same hodile domov. Ni bilo važno koliko je bila ura, vedno sva jih šla iskat, pa ni važno kam. Zaupala sva jima in sta lepo prišli skozi to obdobje in tudi do poklica in služb.

Moje mišljenje je, da če otrok občuti da mu zaupamo, da ga imamo radi in da mu bomo vedno stali ob strani, ne bo večjih težav.

[Kabalist]

Puberteta je tudi za starše naporna, saj je predvsem od njih odvisno, kakšen odnos razvijejo s svojo naenkrat podivjano deco. V Kabali rečemo, da otrok stopi v fazo, ko se nanadzorovano manifestira energija Necaha. Starši moramo iz avtoritete sestopiti na raven izkušenejšega prijatelja /prijateljice. Otrok mora zaupati in straš mora vlivati to zaupanje. Mnogo staršev pade na tej ključni preobrazbi avtoriteta -> izkušeni zaupnik.

Samo ne otrok posiljevati s kakšnimi vegetarijanstvi, alternativnimi osebnostnimi terapijami in podobnimi zadevami. V tej fazi je treba otroka spremljati in ga previdno usmerjati tako, da misli, da so vse njegove ideje. Torej... straši v stiski, bodite zvezde vodnice in ne šibe božje!

[Robida]

<{POST_SNAPBACK}>Puberteta je tudi za starše naporna, saj je predvsem od njih odvisno, kakšen odnos razvijejo s svojo naenkrat podivjano deco. V Kabali rečemo, da otrok stopi v fazo, ko se nanadzorovano manifestira energija Necaha. Starši moramo iz avtoritete sestopiti na raven izkušenejšega prijatelja /prijateljice. Otrok mora zaupati in straš mora vlivati to zaupanje. Mnogo staršev pade na tej ključni preobrazbi avtoriteta -> izkušeni zaupnik.

Samo ne otrok posiljevati s kakšnimi vegetarijanstvi, alternativnimi osebnostnimi terapijami in podobnimi zadevami. V tej fazi je treba otroka spremljati in ga previdno usmerjati tako, da misli, da so vse njegove ideje. Torej... straši v stiski, bodite zvezde vodnice in ne šibe božje!

 

Se popolnoma strinjam.

[Kabalist]

Vzgoja je napor. Kar velja resnica MALI OTROK - MALI PROBLEM, VELIK OTROK - VELIK PROBLEM. Pomembno je, da kot starš ne izgubim živce. Včasih pride, da bi mulcu pripeljal katero okoli ušes, a sem se vedno premagal. batine in kričanje so dokaz, da nes je otrok presegel. Tako samo vzpostavimo razmerje strahu, kar se silno maščuje.