Življenjske zgodbe

[natalie]

Tole temo odpiram...cist kr tko, za kasen dezeven dan, za kasen trenutek, ko bo nekdo prebral zgodbo nekoga drugega in mu potiho ceprov ga ne pozna zazelel sreco. Mogoce zato, da ko bo videl, kako preprosto je vcasih biti srecen, mogoce zato, da koncno dojamemo, da vse kar je je ljubezen.Tole temo odpiram za trenutke.

[sotlerx]

<{POST_SNAPBACK}>Tole temo odpiram...cist kr tko, za kasen dezeven dan, za kasen trenutek, ko bo nekdo prebral zgodbo nekoga drugega in mu potiho ceprov ga ne pozna zazelel sreco. Mogoce zato, da ko bo videl, kako preprosto je vcasih biti srecen, mogoce zato, da koncno dojamemo, da vse kar je je ljubezen.Tole temo odpiram za trenutke.

 

Natali , izredno lepo in predvsem potrebno temo si izbrala,da nekateri vidijo in spremenijo sebe in ne poskušajo spreminjati druge,ker to je ljubezen to je življenska zgodba in potrebno je deževne dni spremeniti v sončne in lepe dni ,ustaviti ta dirkalni hitri tempo in se bolj ukvarjati z svojimi bližnjimi ,živeti za danes in ne za jutri ker jutri

bo prepozno, VAUuuu-sedaj sem pa zakompliciral ampak upam da bo vsakdo z pozitivno energijo razumel kaj sem hotel povedati.

Veliko pozitivne in sončne energije

LP Vsem ki bodo prebrali misli Natali in moje malenkosti.

[cigancica]

tole sem zapisala v zepni dnevnik v grciji,ko sva s shonetom cepela pod skalami,skrita pred dezhjem na divji plazhi.(sam odlomek)

sem hotela to prilimat v temo o pisavi,pa tam ne morem nic prilimat

marsa?(sem hotela vprasati koga ,da mi pove kaksna je pisava,pa se spremeni se zhe na eni strani 2x ali 3x)

no,bom pa tle,ko sem zhe skenirala,pa naj bo me trenutki...

[Mana]

wow...tole je pa zdejle ziher do mene prišlo...

me spomne na moje zgodbe ob morju...

sploh pa bog vetra...še zdej imam včasih občutek, da "dišim" po vetru...

 

res lepo

 

hvala

[emmzi]

wow...tole je pa zdejle ziher do mene prišlo...

me spomne na moje zgodbe ob morju...

sploh pa bog vetra...še zdej imam včasih občutek, da "dišim" po vetru...

 

res lepo

 

hvala

 

 

SE CIST STRINJAM

[free]

A ship was wrecked during a storm at sea and only two of the men on it were able to swim to a small, desert like island.

The two survivors, not knowing what else to do, agree that they had no other recourse but to pray to God. However, to find out whose prayer was more powerful, they agreed to divide the territory between them and stay on opposite sides of the island. The first thing they prayed for was food.

The next morning, the first man saw a fruit-bearing tree on his side of the land, and he was able to eat its fruit. The other man's parcel of land remained barren.

After a week, the first man was lonely and he decided to pray for a wife. The next day, another ship was wrecked, and the only survivor was a woman who swam to his side of the land. On the other side of the island, there was nothing.

Soon the first man prayed for a house, clothes, more food. The next day, like magic, all of these were given to him. However, the second man still had nothing.

Finally, the first man prayed for a ship, so that he and his woman could leave the island. In the morning, he found a ship docked at his side of the island. The first man boarded the ship with his wife and decided to

leave the second man on the island. He considered the other man unworthy to receive God's blessings, since none of his prayers had been answered.

As the ship was about to leave, the first man heard a voice from heaven booming, "Why are you leaving your companion on the island?"

"My blessings are mine alone, since I was the one who prayed for them," the first man answered. "His prayers were all unanswered and so he does not deserve anything."

"You are mistaken!" the voice rebuked him. "He had only one prayer, which I answered. If not for that, you would not have received any of my blessings."

"Tell me," the first man asked the voice, "what did he pray for that I should owe him anything?"

"He prayed that all your prayers be answered. and, that I bless you in every way"

 

For all we know, our blessings are not the fruits of our prayers alone, but those of another praying for us.

This is too good not to share. My prayer for you today is that all your prayers are answered.

"What you do for others is more important than what you do for yourself"

[ROTI]

Dragi ljudje, ali se še vedno skrivate za svojimi fasadami, kaj ne veste, da če je zunanjost krasna, to še vedno ne pomeni lepote.

 

 

Kako to, da se ne upamo govoriti o sebi, kakor, da nam je to tabu tema. ČE ŽE PIŠEMO ŽIVLJENSKE ZGODBE, DAJTE POTEM TO TUDI POVEDAT, saj edino pred sabo se ne moremo skriti.Ali se zato tudi bojimo neznanih stvari, ker nimamo toliko poguma, da bi se soočili z svojo resnico.

 

Ali si gdo upa res povedati svojo zgodbo .

[free]

Hi my name is.....?

 

Brookers - rulls!!

[lia]

Nimam zgodbe. Samo razsute vtise nekih barv izgubljene mavrice v vesoljnem potopu. Imam črke na papirju , slike v glavi in pozabo v omami

 

Imam star zarjavel bicikl in lepo belo školjko, pa modr kavč pa kompas, pa grde črne uhane pa vsak dan 24 ur , pa še zdaj nimam zimskih gum, ketn pa tud nikjer ne najdem...grrrrrrr

[Audente]

Nimam zgodbe. Samo razsute vtise nekih barv izgubljene mavrice v vesoljnem potopu. Imam črke na papirju , slike v glavi in pozabo v omami

 

Imam star zarjavel bicikl in lepo belo školjko, pa modr kavč pa kompas, pa grde črne uhane pa vsak dan 24 ur , pa še zdaj nimam zimskih gum, ketn pa tud nikjer ne najdem...grrrrrrr

 

 

a rabiš gume

[free]

Nekega dne so uglednega profesorja na francoski ekonomski fakulteti prosili, naj predava na temo »Ucinkovito in ekonomicno planiranje posameznikovega casa«. Predaval naj bi okoli petnajstim direktorjem velikih druzb iz Severne Amerike.

To predavanje je predstavljalo eno izmed petih delavnic tega enodnevnega seminarja. Tako je imel ugledni profesor le uro casa za svoje predavanje.

Ko je tako stal pred elitno skupino, pripravljeno, da si zabelezi vsako njegovo besedo, je profesor pogledal po predavalnici in rekel: »Izvedli bomo eksperiment.«

Izpod svojega katedra je potegnil ogromen steklen vrc (vanj gre vec kot 4 litre tekocine), in ga postavil predse.

Potem je izvlekel kakih dvanajst okroglih kamnov, tako velikih kot teniska zogica, ter jih previdno, enega za drugim, polozil v stekleni vrc. Ko je bil vrc do vrha poln in je bilo vanj nemogoce poloziti se kaj, je profesor dvignil pogled in vprasal svoje ucence: »Ali je vrc poln?«

Vsi so pritrdili. Profesor je pocakal trenutek, nato pa znova vprasal: »Res?«

Nato je izpod katedra potegnil loncek, poln majhnih kamenckov. Z natancnostjo jih je stresel po velikih kamnih in nato narahlo pretresel steklen vrc. Majhni kamencki so se razporedili ob velikih, vse do dna. Spet je vprasal svoje obcinstvo: »Ali je tale vrc poln?«

Tokrat so njegovi ucenci pocasi doumeli postopek. Eden izmed njih je odgovoril: »Verjetno ni poln.«

»Torej,« je nadaljeval profesor. Tokrat je izpod katedra potegnil vedro peska. Pozorno ga je stresel v stekleni vrc. Pesek je napolnil prostorcke med velikimi in malimi kamencki. Ponovno je vprasal: »Ali je vrc poln?«

Tokrat so ucenci, brez vsakrsnega oklevanja in enoglasno, odgovorili: »Ne, ni poln!«

»Torej,« je nadaljeval profesor in z mize potegnil vrc vode, ki jo je do vrha vlil v stekleni vrc. Vprasal je: »Katero veliko resnico nam razkrije ta eksperiment?«

Najbolj predrzen med slusatelji je pomislil na temo predavanja in rekel: »Eksperiment nam pokaze, da ceprav ima nekdo ze popolnoma zaseden svoj dnevni urnik, si lahko, ce si resnicno zeli, se vedno vzame cas za kako pomembno zadevo.«

Profesor mu je odgovoril: »To ni to.«

»Velika resnica je naslednja: Ce clovek najprej ne napolni vrca z najvecjimi kamni, jih kasneje ne bo mogel vec vseh spraviti v vrc.«

Nastala je mrtva tisina. Profesor je nadaljeval: »Kateri so veliki kamni v vasem zivljenju?«

»Vase zdravje, druzina, prijatelji, izpolnitev vasih sanj, ucenje in izobrazba, da pocnete to, kar vas veseli, pocitek, da se borite za svoja nacela, si vzamete cas zase ali kaj podobnega.«

»Kar si morate zapomniti je, da mora clovek na prvo mesto v svojem zivljenju postaviti »velike kamne«, sicer se mu lahko zgodi, da v zivljenju ne bo uspel.«

»Ce da clovek prednost tistim malim kamenckom, si bo zivljenje zapolnil z malenkostmi in ne bo imel zadosti dragocenega casa za pomembne stvari v zivljenju.«

»Torej, ne pozabite si zastaviti tega vprasanja:

KATERI SO VELIKI KAMNI V MOJEM ZIVLJENJU?«

»In najprej zacnite z njimi.« S pocasno gesto je profesor pozdravil svoje obcinstvo in zapustil predavalnico.

 

Vir: Christian Godefroy

 

Prevod: www.klub-srecnih.si

[free]

V davnih casih so imeli ljudje navado ziveti nekje blizu svojega Stvarnika, saj jih je le-ta varoval in spostoval kot oce.

Vsa cloveska zivljenja je Stvarnik ze vnaprej zapisal v Veliki knjigi zivljenja. Stevilo rojstev in smrti je bilo vsak dan doloceno. Zivljenje na Zemlji je bilo urejeno skoraj tako, kot smer potovanja zvezd po osoncju.

Clovek bi se zjutraj zbudil ne vedoc, da je to njegovih zadnjih 24 ur. Brez vsakrsnega obzalovanja. Delal je, jedel, ko je bil lacen, se ljubil, ko se mu je zahotelo. To je bilo zadosti.

A zivel je moz, ki je bil bolj radoveden od drugih, v srcu je nosil veliko zeljo po vecnem zivljenju.

»Kaj mi je namenil Oce? Bom umrl pri 40. ali 50. letu, bom v tem casu spoznal in ljubil eno, ali vec zensk, mi bodo moji otroci sledili?«

Neko noc se je prikradel v Stvarnikov vrt in pocakal, da je le-ta odsel na svoj nocni obhod. Potiho je vstopil v hiso in se razgledal naokoli. Koncno je nasel veliko knjigo z usnjenimi platnicami, v kateri je bilo zapisanih na milijone imen, podrobnosti iz mnogih zivljenj, ki so ze bila in tistih, ki se pridejo. Ze v naslednjem trenutku je prebral svoje ime in vse, kar mu je bilo v zivljenju namenjeno; vse do zadnjega diha. In, ker mu je bilo torej namenjeno umreti, se s tako usodo ni mogel in hotel sprijazniti.

Vrnil se je domov, legel v posteljo, a ni mogel zaspati. Bolj je razmisljal, bolj nepravicno se mu je zdelo, da se bo njegovo zivljenje koncalo, ker je tako dolocil Stvarnik. Naslednji dan ni vstal iz postelje; na obisk so prisli njegovi prijatelji, niti pozdravil jih ni. On, ki je se vceraj uzival v obrisu zenskega telesa v soju poldnevne svetlobe, se je zdaj bal luci.

Stvarnik je v svoji knjigi zapisal, da se bo njegovo zivljenje koncalo v spanju, pri 85 letih, zaradi nenadnega in nebolecega infarkta. Njegova zena in otroci bodo ponosni na njegove dosezke in bodo spomin nanj nosili v srcu.

A moz se je pregresil pri svoji radovednosti; nikakor se ni mogel sprijazniti s svojo neizbezno usodo in popadel ga je strah. Zaradi velikega strahu je vsak glavobol in vsak vecji kaselj zanj pomenil siguren konec. Ponavljajoci se napadi tesnobe, so ga dokoncno potrli in nikoli vec ni sel iz hise.

Nekega jutra so ga nasli lezati na tleh. Ni kazal znakov zivljenja. Bil je star 35 let.

Stvarnika je dogodek razburil in takoj je sprozil raziskavo. Kmalu je razvozlal celotno zgodbo in se, zavedajoc se njene teze, skusal odlociti, kako bo v prihodnje kos takim primerom zelje po vecnem zivljenju.

In tako se je obrnil na ostalo clovestvo:

»Otroci moji, eden izmed vas je postal zrtev svoje lastne sle. Zdaj vidite, kaj se lahko pripeti, ce clovek skusa izvedeti, kaj mu bo prineslo zivljenje. Zavedam se, da lahko tudi drugi storijo isto napako, zato sem se odlocil zazgati Veliko knjigo zivljenja.«

»In naj ublazim vaso zeljo po vecnem zivljenju tako, da vam razkrijem nekaj stvari iz vase prihodnosti: potrtost, bolecine v hrbtu, glavoboli, zuljava stopala in zvisan holesterol, ki bo opozoril, da morate spremeniti nacin zivljenja, obenem pa tudi dokazal, da je to, kar sem vam zacrtal, za vas najbolje.

 

Vir: Christian Godefroy

 

Prevod: www.klub-srecnih.si

[just4you]

kako bi se počutili...da bi izgubili ljubljeno osebo,

s katero ste preživeli celo otroštvo? =(

[free]

Zivljenjska zgodba ... Pripoved nekega natakarja

 

Med uzivanjem pizze ali vecerje v neki restavraciji, katero so stranke predrago placale, je uletel Polde. Z neko napravo iz katere je uhajal strupen in neprijeten dim... Z dimom iz naprave se je jako zadeval in celo malce uzival v omami...ceprav je to se pocel vecinoma zgolj iz neustavljive navade (in ce je ze to pocel, bi lahko s svojo obcasno dobro voljo vsaj se druge zabaval, tako bi vsaj malo poplacal svoj (karmicni) dolg do njih) ... zal, pa se je raje zapiral v svoje travme in se naprej z vedno manjso voljo vlekel neprizanesljivo dimno substanco iz njegoveag aparata...

Bledi natakar Miha se je pocutil vklescenega, mislil je, da ne more nicesar storiti, kajti gost je na prvem mestu, pa tudi sluzbo bi lahko izgubil, ce bi se prerekal s stranko, pa naj se ta vede se tako 'neprimerno' in motece za vecino okolice. Tako bo pac potrpel svojih 8 ali 12 ur in se vrnil domov utrujen, bolj kakor bi se sicer lahko. Saj ne bo dolgo... se nakaj let, si je govoril, toliko da si naberem nekaj denarja, da odprem privat firmo, kjer bo lahko delal v cistem okolju. Se posebej sedaj, ko je prebral kako zelo utruja delo v zakajenem prostoru. Menda je poraba energije in kisika v zakajenem delovnem prostoru vsaj 10 x vecja kakor v nezakajenem... torej ne more mimo tega, da se ne bi vprasal, zakaj mu sef ne da vsaj se 1x vecjo placo, glede na to, da porabi vsaj 10 vec energije kakor njegov kolega, ki dela v vegi restravraciji!? No ja, + dodatek zaradi vecje porabe cistilno pralnih sredstev, vode, energije, pralnih strojev, etc...

Pa kaj cmo, tako pac je v tem svetu, si je milsil... sef za njegove prosnje noce niti slisati in se mu zdi samoumevno, da stranke tudi kadijo, da treba prostore vsako leto prenoviti, da ima zato manj ostalih strank, ki so nekadilci (ceprav bi jih bilo morda se dosti vec).. ampak ima pa zato redne in teh noce izgubiti, saj mu redno prinasajo denar. Zato Miha iz tega stalisca sefa razume. Vseeno pa bi lahko dobil vecjo placo, glede na to, da ima tezje pogoje dela kakor tisti kolegi, ki delajo v nekadilskih prostorih.

Ko je delal se v bliznji restaraciji se je veckrat postavil tudi na vrata restavracije, da je lahko zazelel dobrodoslico novim strankam in jih usmeril k doloceni mizi. Zal, pa so se ze na vratih nekatere obrnile, ko je vanje butnila gmota dima z vonjem zmesan s trenutno pripravo kuharjevih umetnij in pecenja v ze predolgo postanem olju ktereag so se izogibali ze momidoci. Tako se je odhajajoci stranki le kislo nasmehnil in upal, da ze pri vratih ne bo odkorakala tudi naslednja.

Spomnil se je, kako je bila na zacetku, ko so restavracijo odprili hrana dobra. Mmmmmm tako dobro so kuhali njegovi kolegi iz kuhinje.. polni zaleta so opravljali svoje delo. Takrat je vedno jedel tudi v restavraciji, zakaj le ne, hrana je bila dobra, pa se zastojn je bila.

No, njegovi sodelavci kuharji si nejevolji in utrujeni, saj dim prihaja tudi v kuhinjo in tesko jim je pripravljati neko energetsko dobro hrano z visoko energijo, ko ze ravno morajo cel dan dihati slab zrak. Tako se Miha prehranjuje rajsi v bliznji vegetarijanski restavraciji, kjer si odpocije od napornega dela in ob prijetni umirjeni glasbi pouzije izbrano hrano z menija ali pa kar malico.

Nihce ga tam ne moti. Sedoc za cisto mizo lahko zapre oci, nekajkrat vdihne cist zrak in malo pomeditira, dokler mu narocene hrane ne prineso in postavijo na mizo. Tudi natakar je ponavadi v tej restavraciji poln energije. Nima zelenega obraza in podocnjakov kakor on. Vcasih se mu zdi, da ima ta natakar tudi ce energije na koncu delavnega dne, kakor pred zacetkom dela. Pri njemu pa je bilo ravno obratno. Vsak dan je bil po delu zelo utrujen. In vedno slabse je bilo. Vcasi je spal 6 ur, sedaj pa si niti v osmih ne spocije. Obraz ima vedno bolj bled, dobiva mocne gube in podocnjake. Tudi na sprehod se mu vec ne da od utrujenosti. Preutrujen je in vsak dan bolj postaja depresiven.

No, v taki, cisti restavraciji kot je bila ta v blizini tiste kjer je delal on, si je vedno zelel delati. In ko bo na svojem, bo imel prav tako restavracjo. Upa le, da ne bo prevec bolan, da bi izpeljal svoje ze dolgo nacrtovane zelje. Zadnje case se mu dozdeva, da mu je tudi do te zelje vedno manj, ceprav je s svojim delom vedno zelel osrecevati ljudi. Tudi njegov zdravnik je malce zaskrbljen zaradi njegovega vedno slabsega zdravstvenega stanja. Denar, ki ga je namenil za svojo restavracijo je zacel porabljati za zdravljenje, kajti drugace svojega dela sploh ne bi mogel vec opravljati, saj prevec bi bil utrujen. Tako se vedno upa, da bodo tudi zanj prisli boljsi casi. Upanje pa se zal spreminja v njemu neizbezno vsakodnevno realnost.

[free]

kaj pa ves koliko je mene v tej zgodbi...

... Iris (Live)

[free]

priden

[free]

Mladi crncek je na vogalu ulice zagledal prodajalca balonov. Oci so se mu kar zasvetile, ko je zagledal razlicne barve – rdeci modri, beli, crni, rumeni baloni, …

Moz, ki je prodajal balone je videl, kako decek okleva, nato zbere pogum in pristopi.

»Povejte mi, gospod, ali crni baloni letijo tako visoko kot ostali?«

»Mozakarju so se orosile oci, decka si je posadil na kolena in mu rekel: »Poglej.«

Spustil je vse balone. Zdruzili so se v nekaksen grozd in leteli vse visje in visje, dokler niso bili tako visoko, da so izginili.

»Si videl to?« je vprasal prodajalec balonov.

»Sem,« mu je odgovoril decek.

»So crni baloni leteli tako visoko, kot ostali?«

»Da, gospod, leteli so tako visoko kot drugi.«

»Vidis, moj dragi fant, baloni so kot ljudje. Ni pomembna njihova barva, ali kaksni so navzven. Ne. Pomembno je to, kar je notri.«

»In to kar je v tebi, je tisto resnicno pomembno v zivljenju.«

[free]

Zgodba govori o kralju v Afriki, ki je imel dobrega prijatelja s katerim sta zrasla skupaj. Ta prijatelj je imel navado, da je na vsako situacijo, ki se mu je pripetila v zivljenju (slabo ali dobro) dejal: »To je dobro.«

Nekega dne sta kralj in njegov prijatelj odsla na lov. Prijatelj je pripravljal in polnil puske za kralja. Prijatelj je ocitno naredil nekaj narobe pri pripravi ene izmed pusk saj ko je kralj ustrelil iz nje, mu je odneslo prst.

Po ogledu situacije je prijatelj kot vedno pripomnil: »To je dobro.« A kralj se ni strinjal: to niti slucajno ni dobro je zavpil in dal svojega prijatelja zapreti.

 

Priblizno leto dni kasneje pa je kralj lovil v krajih, ki so bili nevarni in s strani plemstva odsvetovani. Ujeli so ga kanibali, ga zvezali in odpeljali v svojo vas. Pripravljati so zaceli dracje za ogenj in kol na katerega bi ga privezali in nato spekli.

Ko so ga potiskali proti ognju so opazili, da kralju manjka prst. Bili so vrazeverni in nikoli niso pojedli nobenega cloveka, ki ni bil cel. Tako so kralja odvezali in ga spustili.

Ko se je kralj vrnil domov se je spomnil na dogodek kjer je izgubil prst. Kesal se je, ker je prijatelja poslal v zapor. Takoj je odsel tja, da bi spregovoril s prijateljem. Prav si imel, mu je dejal, dobro je bilo, da sem izgubil prst in mu povedal celotno zgodbo, ki se mu je zgodila. »Tako mi je zal, da sem te poslal v zapor za tako dolgo. To ni bilo lepo od mene. Oprosti mi!« je dejal.

 

»Ne«, pravi prijatelj, »to je dobro«.

»Kako mislis, to je dobro, kaj je dobrega v tem, da sem poslal svojega prijatelja za eno leto v zapor?« Razburjeno vprasa kralj.

 

»Pomisli!« pravi prijatelj: »Ce ne bi bil v zaporu, bi bil s teboj!«

 

Situacije v katerih se znajdemo morda res vedno ne izgledajo roznate a odvisno iz katerega zornega kota pogledamo na njih!

 

Vir: Christian Godefroy

[free]

Ženska, ki preprosto živi >>>

Anne Donath – življenje brez tehnike

http://www.pozitivke.net/images/articles/20080220120028526_1.jpg

Če potrebuje Anne Donath zvečer luč, seže v predal, v katerem ležijo vžigalice za sveče.

Če si želi poleti kaj skuhati, stopi pred hišna vrata, kjer je preprosto ognjišče, narejeno iz treh velikih kamnov, na katerem stoji lonec. Če želi priti iz spalnice v dnevno sobo in od tam v kuhinjo, se mora le enkrat obrniti, saj ima samo eno sobo.

 

Hiša Anne Donath je iz lesa in primernejše ime je koča, ki meri v dolžino in širino štiri korake. Pokrita je sicer z modernimi strešniki, kot je predvideno v zazidalnem načrtu na tem področju, kjer živijo ljudje v masivnih hišah in se vozijo z mercedesi. Imajo velike vrtove in ob sobotah kosijo travo, so premožni in zvečer gledajo Lepo je biti milijonar.

 

Anna Donath nima nič podobnega. Nobene elektrike in plina. Nobenega telefona, kaj šele avta. Življenjski stil Anne Donath, ki živi sredi naselja enostanovanjskih hiš v Gornji Švabski, je postal del družbene razprave, ki jo zaznamuje predvsem ena beseda: odpovedovanje.

 

Anne Donath je razmislila, kaj vse potrebuje za življenje in koliko jo bo to stalo. Pred desetimi leti je vzela kredit, kupila zemljišče, na katerega je postavila brunarico in kredit odplačala. Danes živi od 370 EUR na mesec, ki si jih zasluži z delom. „Preprosto sem si poenostavila življenjske okoliščine," pravi 54 letna Anne. Med poenostavljene življenjske okoliščine šteje, ko si Anne Donath želi na počitnice v Grčijo, ampak ne z letalom ali vlakom, marveč s kolesom. Poenostavljene življenjske okoliščine so tudi, če kolo ni najnovejše gorsko kolo z neštetimi prestavami, s katerim lahko prečkaš Alpe.

 

Anne Donath je za pot v Grčijo uporabila svoje staro, majhno BMX kolo, brez prestav. Privoščila si je zgolj nov sedež. Po hribu navzgor je morala kolo porivati.

 

Omejevanje porabe

 

Anne ponuja ljudem ekstremno sliko, ki spominja na ogledalo, ki pači in v katerega pogledaš noter in ne vidiš nič znanega, zgolj nekaj čudnega. Ljudje se takšne nenavadne slike sprva ustrašijo. Če bi vsi živeli na tak način, potem bi bilo naše gospodarstvo na psu, so mnenja nekateri v kraju. Dobro je, da vsaj dela, pravijo drugi. Kajti tam se lahko na vsake toliko oprha in dobi toplo hrano.

 

Bad Schussenried leži na pol poti med Biberachom in Bodenskim jezerom (Bodensee). "Barok, pivo in betonski mešalniki", opiše svoje mesto z 8 500 prebivalci, s starim samostanom, baročno knjižnico, pivovarno z muzejem piva, tamkajšnji župan. Izven mesta gradi podjetje Liebherr s 500 zaposlenimi betonske mešalnike za svet, Aldi pa veliko samopostrežno trgovino, hotel na drugem koncu se imenuje Amerika. Župan Georg Beetz pravi, da se nekateri bojijo sprememb. In na začetku se je Anne Donath vsem zdela nekoliko prismuknjena.

 

Hiša Anne Donath takrat ni stala veliko: 8 500 mark, vključno s kletjo, kaminom in pečjo, dodatnih 5 000 mark je šlo za zemljišče in za stroške komunalne ureditve. Danes je majhna brunarica neke vrste turistična atrakcija naselja Steinhausen pri Bad Schussenriedu.

 

Anne Donath je zaposlena kot medicinska sestra na oddelku za psihiatrijo v kraju Bad Schussenried. V pogodbi je zapisano, da dela Anne Donath enkrat na teden. V resnici to pomeni, da dela samo poleti v času dopustov, in sicer zaporedoma nekaj tednov skupaj. Preostalo leto je prosta. Za to delo dobi neobdavčenih bruto 470 EUR na mesec (neobdavčeni eksistenčni minimum v Nemčiji znaša 6948 EUR na leto). 100 EUR gre za najrazličnejše prispevke kot zdravstveno zavarovanje, itn. 33 EUR porabi za stalne stroške: zavarovanje zgradb in zemljiški davek, obvezno (škodno) zavarovanje, dimnikarja, odvoz smeti, vodo, les, milo, sveče.

 

Anne Donath ima radio na baterije. Zadaj za hišo prideluje zelenjavo, por, čebulo, paradižnik in nekaj krompirja. Zemlje se najraje dotika z boso nogo. Pogosto jé krompir, najraje s čebulo, in ko lastne zaloge preko dolge zime poidejo, sledijo nakupi pri prijateljici. Hiša je opremljena le z najnujnejšimi stvarmi: zraven vrat je peč, poleg koš z lesom in starim papirjem kot kurivi; dve polici s knjigami, majhna omara za živila in obleko, vrv, na kateri pozimi suši perilo, svetla, puhasta preproga, na kateri podnevi sedi in bere ter ponoči spi.

 

Lesena hiša s kletjo

 

http://www.pozitivke.net/images/articles/20080220120028526_2.jpg

Levo od vhoda je kopalnica: za zaveso je del stene pokrit s ploščicami, na steni je pipa, pred njo vedro – „To je umivalnik", pove Anne Donath, „tudi s tremi litri vode se lahko dobro umiješ, brez tuša." Ima tudi ogledalo in stranišče. Anna Donath splakuje z deževnico, ki jo zbira v cisterni.

 

Uradno veljaš v Nemčijo za revnega, če je dohodek nižji od polovice povprečnega dohodka celokupnega prebivalstva (nazadnje je ležal povprečni neto dohodek pri 1440 EUR). Torej je Anne Donath revna. Vendar je bila ona tista, ki se je odločila, da bo živela kot živi. Lahko bi na primer delala več, da bi zaslužila več. Na kliniki so ji slednje že večkrat ponujali. Nato bi si lahko kupila avto ali vsaj boljše kolo. Ali si najela večje stanovanje, da ji ne bi bilo potrebno živeti v hiši, ki je manjša od sosedove garaže. Tega noče. Ne želi delati več, da bi imela več. Anne Donath je ubrala obratno pot: dela toliko, kolikor minimalno potrebuje, da preživi, nič več. Eksistenčni minimum zanjo ne predstavlja ovire na poti, za katero se nahaja sreča. Na to pot se je že odpravila pred 50 leti.

 

Malente, Schleswig-Holstein, kmalu po 2. svetovni vojni. Denarja je v Nemčiji malo, predvsem za tiste, ki morajo nahraniti veliko otrok. Anne Donath ima dva brata. S starši živijo pri babici v stari hiši. Na razpolago nimajo veliko prostora: dve podstrešni sobi. Ko je na poti naslednji otrok se preselijo v večje stanovanje s kopalno kadjo in hladilnikom. Mati včasih ne ve, kako bi plačala hrano. Ko se rodi še en otrok, se preselijo v še večje stanovanje in imajo še manj denarja. To se ti vtisne v spomin. Anne Donath pravi, da z dolgovi ne bi mogla živeti. In da je zmeraj stremela po „solidni posesti" – lastni hiši. Ko se je poročila, se je preselila k možu v južno Nemčijo. Pogosto so skupaj s tremi hčerkami šli na dopust v Alžirijo z avtobusom ali s terenskim vozilom. V Severni Afriki spozna Anne, da za pranje perila ne potrebuje pralnega stroja. Da lahko kuha tudi nad ognjiščem. In da imajo beduini, kljub temu, da opravijo vse stvari ročno, še vedno dovolj časa za pogovor. Po ločitvi se je z otroki preselila v Schussenried v podnajemniško stanovanje, v sedmo nadstropje. Ko hčere odrastejo in se odselijo, si Anne kupi džip in se odpravi na pot.

 

Brez elektrike, plina in telefona – zato dovolj časa

 

Leta 1992 preživi šest tednov v majhni alžirski oazi Mertoutek, ko naposled spozna, kako želi v prihodnje živeti. Ko se ji pokvari sušilec perila, ne kupi novega. Ob priliki tudi pralni stroj zadnjič opere perilo. In Anne Donath začne preračunavati. Dobivala bi naj 400 EUR pokojnine, nič več, ker je zavoljo otrok delala manj. Ampak 400 EUR je premalo, da bi plačevala najemnino in živela kot doslej. Na božični večer leta 1993 se Anne Donath preseli v lastno hišo. Danes si ne more predstavljati drugačnega življenja. Njeni otroci so to sprejeli. Najstarejša hči bo poleti pustila službo in šla „za nekaj časa" "past ovce", pravi Anne Donath.

 

Medtem ko je Anne Donath zadovoljna, so okoljevarstveniki razočarani, ker je klet v hiši iz betona in ne iz ilovice. Vegetarijanci so razočarani, ker pri prijateljih jé klobase. Tisti, ki ne marajo avtomobile, so razočarani, ker gre Anne Donath s prijatelji po nakupih do Biberbacha z avtomobilom.

 

Ljudje, ki zavračajo potrošništvo so razočarani, ker si vsake toliko časa kupi zelo drage stvari, kot na primer pohodne čevlje za 215 EUR. Prepirljivci so razočarani, ker ima Anne relativno dobre medsosedske odnose; včasih pride soseda in ji prinese pecivo. Pravzaprav so razočarani vsi, da Anne Donath ne hodi skozi življenje žalostna, in da ne porabi prostega časa, ki ga ima na pretek, za dobra dejanja, ampak preprosto živi.

 

"Brezdelje je ustvarjalno", pravi in ima čas celo za predenje volne. Plete si pulovre, ne za to, ker bi želela bojkotirati tekstilno industrijo, ampak ker je bil kmet v vasi vesel, da je našel odjemalca za volno, ki bi jo sicer moral dati drago odstraniti. Za en pulover potrebuje dva meseca. V trgovini bi obleka iz ročno česane strižene volne stala celo premoženje. Anne Donath si lahko to privošči. In če se še kdo v kraju Bad Schussenried odloči, da bi živel na tak način in si zgradil še eno tako hišo? Župan za trenutek pomisli. Pred desetimi leti, ko si je Anne Donath postavljala kočo, Georg Beetz še ni bil župan, ampak pravi, da ne bi imel nič proti. Danes ima Beetz pisarno tako veliko kot je majhna lesena hiša v naselju Steinhausen. „Odvisno, kje bi ta hiša stala. Neposredno v središču, na primer zraven glavne ceste, seveda ne bi šlo. Ne more vsak početi, kar si zaželi. Le tako lahko deluje družba."

 

Prevod in priredba: Valerija Hozjan

Vir: http://www.initiative.cc

[free]

O Mravljici v podjetju

 

Nekoc je zivela srecna in pridna Mravljica, ki je dan za dnem prihajala zgodaj na delo. Ves delovni dan je bila vesela in dobre volje in si je vcasih celo pozvizgavala vesele pesmice. Bila je srecna, da je lahko delala in njeni rezultati so bili odlicni toda glej ga zlomka, delala je brez usmeritev, saj sploh ni imela nadrejenega vodje. Zato je gospod Srsen, direktor podjetja, odlocil, da taka situacija ne more trajati in je takoj zaposlil Pikapolonico, ki je imela veliko izkusenj z vodenjem.

Prva skrb Pikapolonice je bila organizirati spremljanje prihodov Mravljice na delo in odhodov z dela. Vzpostavila je tudi sistem povzetkov in spremljevalnih listov. Zato je bilo potrebno zaposliti tajnico za pomoc pri pripravi dosjejev in porocil. Pajkovka, ki so jo v ta namen zaposlili, je kmalu vzpostavila sistem arhiviranja in postala tudi odgovorna za prevzemanje telefonskih klicev. Medtem je srecna in pridna Mravljica se naprej delala, delala in delala. Direktor gospod Srsen je bil navdusen nad porocili, ki jih je dobival od Pikapolonice in kmalu je zacel zahtevati tudi primerjalne studije z grafikoni, pokazatelji in analizo trenda razvoja.

Zato je bilo treba zaposliti Scurka za pomoc direktorju in kupiti nov racunalnik s iskalnikom.

Kaj kmalu je zacela srecna in pridna Mravljica pesati v svojem ritmu in se pritozevati nad vso papirnato vojsko, s katero se je morala novem ukvarjati. Direktor je takoj uvidel, da je potrebno hitro ukrepati. Kreiral je torej novo delovno mesto sefa sluzbe, ki bo poslej nadziral srecno in pridno Mravljico. Na novo delovno mesto so zaposlili Cricka, ki je najprej zamenjal vse pohistvo v svoji pisarni ter zahteval nov ergonomski stol in nov racunalnik z ravnim ekranom. Seveda je bilo za vec racunalnikov potrebno namestiti mrezni streznik. Novi vodja sluzbe je kajpak potreboval tudi namestnika (ki je bil mimogrede njegov pomocnik v prejsnjem podjetju) za pripravo strateskega nacrta vodenja kot tudi proracuna nove sluzbe. Medtem je postajala Mravljica vse manj srecna in vse manj pridna.

Morali bomo narociti izdelavo studije o socialnem vzdusju in zadovoljstvu zaposlenih v podjetju, je strokovno ugotovil Cricek.

Ko je nekega dne gospod Srsen, direktor podjetja, pregledoval stevilke, je ugotovil, da sluzba v kateri dela srecna in pridna Mravljica, ni vec tako rentabilna kot prej. Zato je torej prosil za pomoc najelitnejso svetovalko, gospo Sovo, ki naj naredi diagnostiko in predlaga resitve za izboljsanje stanja. Gospa Sova je po trimesecnem analiziranju razmer v podjetju podala naslednjo ugotovitev: "V podjetju je prevec zaposlenih!?"

Direktor Srsen je ubogal priporocila in takoj odpustil Mravljico.

 

http://static.howstuffworks.com/gif/the_ant_bully.jpg

[free]

Nenavadna zgodba: Skrivnostni lovec

(8:32) Včasih kakšni dogodki presegajo običajne razlage. Takšna je tudi Stankova zgodba.

[free]

ZIVLJENJE

 

 

[nimbus]

my life story sux in ne, ne upam si je povedat.

ej, če bo blo tko do konc življenja, pol mi je čist vseen tud če me že zdej nese

 

ja, kao... od drugih je pa zglancana ko lite felge ortodoksno-pravovernega slovenčka, ha

 

vse skup se itak zreducira na:

1. pršu na svet

2. začeu brcat

3. še vedno brca...

 

vse ostalo so ideologija, prepričanja in nagoni

 

[nimbus]

ej mali, ne seri. a sm to rekla, a?? :xx!: če ti ni mar, bod raj tiho, ker ne veš, kaj komentiraš.

 

ok

 

[Lisbona]

Tole sem dobila na meil.

Res lepa zgodba.

Ampak ne poznam avtorja.

 

Nikoli ne podcenjuj moči svojih dejanj

 

Nekega dne, ko sem bil prvi letnik v srednji šoli, sem videl fanta iz

mojega razreda iti domov. Ime mu je bilo Kyle.

 

Izgledalo je, da je nesel domov vse knjige. Mislil sem si:'’Zakaj bi kdo

nesel vse svoje učbenike domov v petek? Res mora biti piflar.'’

 

Sam sem imel kar lepo splaniran vikend (Žurke in nogometna tekma z mojim

prijatelji jutri popoldan), zato sem skomignil z rameni in šel naprej.)

 

 

(Ko sem hodil, sem videl, da gre proti temu fantu grupa otrok.Tekli so k

njemu, mu podrli vse knjige na tla in ga spotaknili,

 

da je padel v blato. Njegova očala so poletela in videl sem, ko so

pristala v travi okrog 10 čevljev od njega. Pogledal je gor in

 

videl sem to obupno žalost v njegovih očeh.)

 

(V srcu sem čutil z njim. Zato sem tekel do njega in medtem, ko se je

plazil po tleh in iskal očala , sem videl solzo v njegovih očeh.

 

Ko sem mu podal očala , sem rekel:'’Tisti fantje so bedaki.Res bi morali

odrasti.'’ Pogledal me je in rekel:'’Hej, hvala!'’ Na njegovem

 

obrazu je bil velik nasmešek. To je bil eden tistih nasmeškov, ki

izkazujejo resnično zahvalo. Pomagal sem mu pobrati knjige in ga

 

vprašal kje živi. Kot se je izkazalo, je živel blizu mene, zato sem ga

vprašal, zakaj ga nisem prej videl. Rekel je, da je pred tem hodil v

 

privatne šole.)

 

(Prej se ne bi nikoli družil s kakim fantom, ki je hodil v privatno šolo.

Vso pot do doma sva šla peš in pomagal sem mu nesti nekaj knjig.

 

Izkazalo se je, da kar zanimiv fant. Vprašal sem ga, če bi hotel z mojimi

prijatelji igrati nogomet. Rekel je da želi. Družili smo se cel

 

vikend in bolj, ko sem spoznaval Kyle-a, bolj mi je bil všeč in moji

prijatelji so bili istega mnenja.)

 

(Prišel je ponedeljek zjutraj in tam je bil Kyle spet z ogromnim kupom

knjig. Ustavil sem ga in rekel:'’Ti si boš pa res natreniral

 

mišice s tem kupom knjig, ki jih nosiš vsak dan!'’ Samo smejal se je in

mi dal polovico knjig.)

 

(Skozi naslednja štiri leta sva z Kyle-om postala najboljšega

prijatelja.Ko sva bila zadnji letnik, sva začela razmišljati

 

o faksu. Kyle se je odločil za Georgetown in jaz za Duke.Vedel sem, da

bova vedno prijatelja da kilometri ne bodo

 

nikoli problem. On je želel biti zdravnik jaz pa sem ciljal v poslovne

vode z nogometno štipendijo.)

 

(Kyle je bil zadolžen za poslovilni govor v našem razredu.

 

Ves čas sem ga dražil, da je piflar. Moral je pripraviti govor za

maturo.)

 

(Tako vesel sem bil, da nisem jaz rabil iti na tisti oder in govoriti. Na

dan mature sem videl Kyle-a. Izgledal je čudovito.

 

On je bil eden tistih, ki so res našli sami sebe skozi srednjo šolo. Malo

je ‘’napolnil'’ svojo postavo (z mišicami) in zelo dobro

je izgledal v očalih. Imel je več zmenkov kot jaz in punce so ga

oboževale.)

(Kako sem bil včasih ljubosumen. Danes je bil eden tistih dni. Videl sem,

da je nervozen zaradi svojega govora. Zato sem ga

 

lopnil po hrbtu in rekel:'’Hej, veliki mož, odličen boš!'’ Pogledal me je

z enim tistih pogledov (hvaležnih) in sem nasmejal.

 

‘’Hvala,'’ je rekel.)

 

(Ko je začel svoj govor, se je odkašljal in pričel. ‘’Matura je čas, ko se

zahvalimo vsem tistim, ki so nam pomagali skozi

tista težka leta. Svojim staršem, učiteljem, bratom, sestram, mogoče

trenerju… ampak najbolj svojim prijateljem. Tukaj sem,

da vam povem, da je biti nekomu prijatelj, največje darilo, kar ga lahko

tej osebi date. Povedal vam bom zgodbo.'̵

 

(Samo gledal sem svojega prijatelja v neveri medtem, ko je razlagal zgodbo

o prevem dnevu najinega srečanja. Čez vikend se je nameraval ubiti.

Govoril je o tem, kako si je izpraznil omarico, zato da njegova mama kasneje ne bi

 

rabila tega potem početi in nositi domov vseh njegovih stvari.

Globoko me je pogledal in mi namenil majhen nasmešek. ‘’Hvala bogu, sem

bil rešen. Moj prijatelj me je rešil pred

neizgovorljivim.'

(Slišal sem vzdih, ki je potoval skozi množico medtem, ko nam je ta

čeden, popularen fant razlagal o svojem najšibkejšem trenutku.

Videl sem njegovo mamo in očeta kako me gledata in se mi smejita s

tistim istim hvaležnim nasmeškom. Šele takrat

sem dojel globino vsega tega. Nikoli ne podcenjuj moči tvojih dejanj. Z

eno majhno gesto lahko nekomu spremeniš

življenje. Na bolje ali na slabše.)

 

(Bog nas ‘’daje'’ v naša življenja, da vplivamo drug na drugega na nek

način. Iščite Boga v drugih.)

 

Vir: mail