Življenjske zgodbe

[Lisbona]

Zakaj ljudje kričijo kadar so jezni?

 

Učenci so razmišljali nekaj časa: »Zato ker zgubimo potrpljenje – je odgovoril eden izmed njih – zato kričimo.« »Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?« je vprašal učitelj, – »ali ni mogoče govoriti potihem – narahlo?« »Zakaj kričiš, ko si jezen?« Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja.

 

Končno je razložil: »Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuna srca zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čimbolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika.”

 

Nato je vprašal učitelj: »Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuna srca sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna.«

 

Učitelj je nadaljeval: »Kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Se gledata in to je vse. Tako sta dve osebi, kadar se ljubita.«

Potem je nadaljeval: »Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile, ker bo prišel dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj.«

Avtor: P. Nadino Conte

 

Zelo resnično.

 

 

Razmišljam…kdaj sem nazadnje kričala na koga..Kdaj sem bila tako jezna,da sem kričala??

Hmmmm.

Ne najdem tega spomina.Najbrž je že dolgo,dolgo nazaj ...

 

Sem pa imela obdobje v katerem sem bila zelo vzkipljiva in mi je vsaka napačna beseda predstavljala napad name…

Ampak sedaj..ko sem razčistila določene zadeve v glavi in ,ko se redno rekreiram sem veliko bolj umirjena …ne vidim smisla v kričanju .

 

Lepa beseda ,lepo mesto najde.Vedno.

 

Vsi ljudje v moje svetu so mi tako zelo pomembni in tako zelo blizu,da si ne znam predstavljati,da bi na koga kričala.

Znam biti jezna.Pridejo tudi takšni dnevi.Biti jezen je človeško…ampak o vsem se da pogovoriti na lep način.

.

.

Najlepše je ,če imaš ob sebi nekoga,s katerim ti ni treba vedno govoriti.

 

Da je včasih dovolj,da se samo gledaš.In veš zakaj se gre..

 

Ko postane tišina prijetna.

 

To so tiste prave vezi.

[free]

Beacon of hope

:xx!:

[h3x0r]

HAHAHA ... :>

[free]

[free]

Predstavljajte si skupino ljudi, zaprtih v votlini v katero uspe priti le malo svetlobe. V votlini so ze od otrostva in ne poznajo zunanjega sveta, saj ga niso se nikoli videli. Ne vedo, cesa so sposobni, kaksne kvalitete premorejo; ne poznajo svojih talentov in spretnosti.Edina stvarnost, ki jo poznajo, je pravzaprav zelo siromasna, saj ni nic drugega kot le odsev tistega, kar se resnicno dogaja zunaj.

Zdaj pa si predstavljajte, da v votlino vstopi bitje z dobrimi nameni in osvobodi vse zaprte. Enega v temi prime za roko in ga popelje proti izhodu. Kako, mislite, se bo pocutil jetnik? Srecno, veselo?

In, kaj mislite, bo rekel, ce mu zagotovite, da je do sedaj videl le prazno slepilo, da je po nepotrebnem trpel, ko pa je izhod le par korakov stran?

Nerodno mu bo, in vi se mu boste zdeli naivni. Njegova nesreca se njemu zdi bolj resnicna in zazelena kot pa moznost srece in uspeha, na katerega se se ni navadil.

Kljub temu pa, sreca je zunaj, na dosegu roke. Dovolj je ze par korakov, da pridemo ven iz svojih votlin; z lastnimi mocmi, ali pa, ce je potrebno, s pomocjo drugih.

 

»Ce izgubimo upanje v uspeh, ga nikoli ne bomo doziveli!«

 

Akhenaton

 

By losing hope of success, one ends up with not succeeding."

Akhenaton

 

Vir: Christian Godefroy

 

Prevod: klub-srecnih.si

[nimbus]

to je kopija platonove prispodobe o votlini.

 

platon: Država. na začetku enega poglavja... rečmo III., IV: V. maybe.

 

je boljše napisan.

 

[free]

Zena je prisla iz hise in videla tri stare moze z dolgimi sivimi bradami sedeti na njenem dvoriscu. Ni jih prepoznala. Rekla je:

"Mislim, da vas ne poznam, vendar morate biti lacni. Vstopite prosim in kaj pojejte."

"Je moz doma?"

, so vprasali.

"Ne"

, je odgovorila.

"Je zunaj."

"Potem ne moremo vstopiti"

, so odgovorili. Zvecer, ko je moz prisel domov, mu je povedala, kaj se je zgodilo.

"Pojdi, povej jim, da sem doma in jih povabi noter!"

Zena je res sla in moze povabila, naj vstopijo.

"Ne moremo vstopiti v hiso skupaj,"

so odgovorili.

"Zakaj pa to?"

je vprasala. Eden od starih moz ji pojasni:

"Njegovo ime je Zdravje,"

je rekel in pokazal na enega prijatelja, kazoc na drugega je rekel:

"On je Uspeh, in jaz sem Ljubezen."

Potem je dodal:

"Zdaj pojdi in se dogovori z mozem katerega od nas zelite imeti v vasem domu."

Zena je stopila v hiso in povedala mozu, kaj je rekel. Moz je bil navdusen.

"Krasno!!"

, je rekel.

"Ce je tako, povabimo Zdravje. Naj vstopi in napolni nas dom z zdravjem!"

Zena se ni strinjala.

"Dragi moj, zakaj ne bi povabili Uspeh?"

Njegova pastorka je poslušala v drugem kotu hise. Priskočila je s svojim predlogom:

"Ne bi bilo bolje povabiti Ljubezen? Naš dom bi bil potem napolnjen z ljubeznijo!"

"Upostevajmo njen nasvet,"

je rekel moz zeni.

"Pojdi in povabi Ljubezen, naj bo nas gost."

Zena je odsla ven in vprasala moze:

"Kateri izmed vas je Ljubezen? Prosim vstopi in bodi nas gost."

Ljubezen je vstal in zacel hoditi proti hisi. Ostala dva sta prav tako vstala in mu sledila. Presenecena, gospa vprasa Zdravje in Uspeh:

"Povabila sem le Ljubezen, zakaj vidva vstopata?"

Stari mozje odgovorijo skupaj:

"Ce bi povabila Zdravje ali Uspeh, bi druga dva ostala zunaj. Povabila pa si Ljubezen in kamorkoli gre on, greva midva z njim. Kjerkoli je ljubezen sta tudi zdravje in uspeh!!!!!!"

Link za vabilo prijateljev je tu:

http://www.klub-srecnih.si/zgodbice.html

[Mitra]

Kako da nisi zadnje napopal sem

 

 

 

 

 

V gozdu je rastlo majhno drevesce. Bolj kot je rastlo in mocnejše kot je postajalo, bolj je obcudovalo sirno neskocnost neba nad svojimi vejami. Nebo in njegovi oblaki in zvezde so drevesu kakor govorili v oddaljenem jeziku. Drevo si je zacelo predstavljati, da mu veter sepeta sporocila vecnosti. Bolj kot je rastlo, bolj si je zelelo vecno ziveti , se osvoboditi zemeljskih vezi in potovati dalec dalec stran.

Nekega dne je oskrbnik gozda sel mimo drvesa. Ker je bil dober in cuten moz, je zacutil, da je drevo nesrecno.

»Kaj je narobe?« je vprasal. »Ali te kaj skrbi?«

Drevo je za trenutek oklevalo, nato pa odgovorilo: »Bolj kot karkoli drugega si zelim večno ziveti!«

»Morda pa je to mogoce…« je oskrbnik skrivnostno dejal.

Minilo je precej casa in drevo je postalo ogromno in zelo mocno. Oskrbnik ga je ponovno vprasal: Ali se vedno zelis ziveti vecno?«

»O da, seveda zelim,« je reklo drevo. »Le o tem se sanjam.«

»Mislim, da ti lahko pomagam,« je odgovoril oskrbnik. »Vendar mi moras zaupati, saj te moram najprej posekati.«

Drevo je bilo zelo preseneceno: »Jaz si zelim vecno ziveti, ti pa mi pravis da me hoces ubiti? Le kako naj ti zaupam po teh besedah?«

»Vem da cudno zveni, a to je edina resitev. Obljubljam ti, da bos zivelo vecno, ce mi dovolis da te posekam.«

Drevo je dolgo razmisljalo in koncno le sprejelo oskrbnikovo ponudbo. Ko je zaga pricela s svojim delom, je molce trpelo in nato padlo po tleh z reskom lomecih se veja. Deblo so odrezali od krosnje in ga nato razrezali na majhne in manjse kose, dokler ni od drevesa ostal le se najbolsi del – njegovo srce. Ta zadnji prelepi kos lesa so dali znanemu izdelovalcu violin, ki ga je pustil v svoji delavnici starati vec let. Drevo je zelo trpelo, prepricano, da je bilo prevarano in zapusceno, samo sebe je dolzilo ker je verjelo oskrbnikovim besedam.

A nekega dne je izdelovalec violin vzel ta kos lesa nezno v roke, ga pogladil in rekel: »Napocil je čas. Tvoj les je postal popoln in zvok, ki ga bo dajal, bo caroben za usesa ljudi.«

Dan in noc je delal, oblikoval srce drevesa v cudovito violino, eno najboljsih kar jih je kdajkoli bilo narejenih. Podaril jo je nadarjenemu glasbeniku, ki je nanjo nemudoma pricel igrati. Ko so strune vibrirale pod mojstrovimi prsti, je leseno osrcje violine resoniralo v popolni harmoniji. Glasba je drevo spominjala na cudovito vizijo vecnosti, ki jo je dozivljalo ko je rastlo proti nebu, spominjala ga je na ptice in zvezde in oblake, na zeljo po dotiku vecnosti, ki je polnila njegov duh vsa ta leta. Drevo je sedaj razumelo, v njegovi dusi je bil cisti zvok, cista glasba…glasba vecnosti.

 

Vsi imamo zeljo priblizati se vecnosti, prepricani smo, da si zasluzimo vec kot to kratko zivljenje na Zemlji, zelimo da traja, da se podaljsuje do konca casa. Morda je to zato, ker imamo nezavedno idejo o tem, kaj neskoncnost je. Prav tu na Zemlji, tekom nasega kratkega zivljenja lahko svoja dejanja in svoje delo obdarimo s pridihom vecnosti. Ali ni vsaka umetnija – knjiga, slika, pesem – majhen delcek neskoncnosti?

Torej kaj cakas? Spravi se k delu in ustvari svoj lasten delcek vecnosti!

 

»Ni svetega trenutka. Vsak trenutek je svet. Ce to razumes, potem zivis v vecnosti«.

[free]

Ko je neka stara ženica umrla na oddelku za zdravljenje starostnih bolezni v majhni bolnišnici blizu kraja Dundee na Škotskem, so bili vsi prepričani, da za seboj ni pustila ničesar vrednega.

Kasneje, ko so medicinske sestre pregledovale njeno borno zapuščino, so našle to pesem. Kakovost in vsebina sta osebje tako prevzeli, da so kopije obšle vse sestre v bolnišnici.

Ena od njih je kopijo pesmi odnesla s seboj na Irsko. Edina dediščina, ki jo je ta stara gospa zapustila potomcem, je bila objavljena v božični izdaji novic severnoirskega združenja za mentalno zdravje (News Magazine of the North Ireland Association for Mental Health). Ta preprosta, a zgovorna pesem se je pojavila tudi v obliki diapozitivov.

Tako je ta drobna, stara ženica iz Škotske, brez vsakega fizičnega imetja, ki bi ga zapustila temu svetu, zdaj avtorica »anonimne« pesmi, ki kroži po internetu:

Čemerna starka

 

Kaj vidite sestre?

Kaj vidite?

 

Kaj si mislite,

ko me pogledate?

 

Čemerna starka,

ne preveč pametna,

negotovih navad,

z očmi, zasanjanimi v daljavo.

 

Starka, ki izpljuva hrano

in ne odgovarja,

ko ji glasno prigovarjate,

'Dajte no, potrudite se malo!'

 

Starka, za katero mislite, da

ne opazi stvari, ki jih počnete

in kar naprej izgublja

nogavico ali čevelj.

 

Starka, ki vam proti svoji volji ali

krotko dovoli, da počnete kar hočete,

jo kopate in hranite,

samo da mine dolg dan?

 

Je to tisto kar mislite?

Je to tisto kar vidite?

Potem odprite oči, sestre,

kajti to kar vidite nisem jaz!

 

Povedala vam bom kdo sem,

ko tukaj sedim tako mirno,

tako kot ukažete,

ko jém na vaš ukaz.

 

Sem desetletna deklica,

ki ima očeta in mamo,

brate in sestre,

ki ljubijo drug drugega.

 

Sem šestnajstletno dekle,

s krili na nogah,

ki sanja, da bo kmalu

srečala svojega ljubega.

 

Sem nevesta pri dvajsetih,

moje srce poskakuje,

ko dajem zaobljubo,

ki me zavezuje do konca življenja.

 

Zdaj jih štejem petindvajset,

imam svoje otroke,

ki potrebujejo moje vodenje,

imam varen in srečen dom.

 

Sem ženska pri tridesetih,

otroci hitro rastejo,

med seboj smo povezani z vezmi,

ki bi morale trajati večno.

 

Ko jih imam štirideset,

so moji sinovi odrasli in zdoma,

toda ob strani mi stoji mož,

ki skrbi, da ne žalujem.

 

Pri petdesetih se ob mojih

kolenih znova igrajo dojenčki,

zopet poznam otroke,

moje ljubljene in sebe.

 

Nad mano se zgrnejo temni oblaki,

moj mož je mrtev.

Ko se zagledam v prihodnost,

se vsa naježim od groze.

 

Moji otroci se oddaljujejo,

imajo svoje otroke,

mislim na vsa minula leta

in ljubezen, ki sem jo poznala.

 

Zdaj sem starka.

Kako kruta je narava!

Starost je šala,

ki iz človeka naredi norca.

 

Telo usahne,

privlačnost in moč izgineta.

Tam, kjer sem nekoč imela srce,

je zdaj kamen.

 

Toda znotraj te stare razvaline,

še vedno prebiva mlada deklica.

Moje izmučeno srce tu in tam

še vedno zna kipeti od čustev.

 

Spominjam se veselih

in žalostnih dni.

V mislih vedno znova ljubim in

 

podoživaljam svoje življenje.

 

Mislim na vsa tista leta,

ki jih je bilo premalo in so prehitro minila,

in sprejemam neizogibno dejstvo,

da nič ne more trajati večno.

 

Zato ljudje, odprite oči,

odprite oči in poglejte!

Pred vami ni čemerna starka,

pred vami sem JAZ!!

 

Spomnite se na to pesem, ko naslednjič srečate starejšo osebo

in se je morda otresete, ne da bi pogledali v njeno mlado dušo.

Vsi bomo nekega dne na njenem mestu!

[goca]

zelo lepo

[free]

Na vecerji, kjer so zbirali dobrodelna sredstva za solo, ki je namenjena

otrokom z ucnimi tezavami, je oce enega ucenca imel govor, ki ga prisotni ne

bodo nikoli pozabili. Potem, ko je najprej zelo pohvalil solo in njeno

predano osebje, je postavil vprasanje:

 

''Ko nobeni zunanji vplivi ne zmotijo delovanja narave, je vse, kar narava

naredi, narejeno s popolnostjo. Vendar se moj sin, Shay, ne more uciti

vsega, tako kot to lahko pocnejo drugi otroci. Stvari ne more razumeti tako,

kot jih lahko razumejo drugi otroci. Kje je potem naravni zakon v mojem

sinu?''

 

Obcinstvo je ob vprasanju

obnemelo

.

 

Oce pa je nadaljeval: ''Verjamem, da ko otrok, kot je moj Shay, telesno in

mentalno oviran pride na svet, se ponudi moznost spoznati clovekovo resnicno

naravo, in sicer v obliki, v kakrsni potem ljudje taksnega otroka

obravnavajo. Nato je povedal slednjo zgodbo:

 

Shay in njegov oce sta se sprehajala mimo parka, za katerega je Shay vedel,

da tam eni otroci igrajo baseball. Shay je vprašal: ''Mislis, da mi bodo

dovolili igrati?'' Shayev oce je vedel, da vecina teh fantov v svoji ekipi

ne bo zelela nekoga kot je Shay, vendar pa je oce tudi razumel, da ce bi

njegovemu sinu dovolili igrati, bi mu to dalo potreben obcutek pripadnosti

in samozavest ob tem, ko bi ga sprejeli, kljub njegovim oviram.

 

Shayev oce je pristopil k enemu od fantov na igriscu in ga vprasal, ce bi

Shay lahko igral, brez, da bi karkoli pricakoval. Fant se je ozrl naokoli in

rekel, ''Izgubili smo ze sest iger, igra pa je ze v osmem polcasu. Mislim,

da je lahko v nasi ekipi, in ga bomo skusali dati zabijati v devetem

polcasu.''

 

Shay se je odpravil proti klopi te ekipe, si oblekel njihovo majico s

sirokim nasmehom, njegovemu ocetu pa je ob toplem obcutku slo rahlo na jok.

Fantje so zaznali ocetovo veselje ob tem, ko so medse sprejeli njegovega

sina. Na kocu osmega polcasa je Shayeva ekipa dobila nekaj tock, vendar pa

so se vedno zaostajali za tri tocke. Na sredini devetega polcasa je Shay

nadel rokavico in igral v desnem bloku. Ceprav ni v njegovo smer prihajalo

nic metov, je bil ocitno navdusen ze samo iz tega razloga, da je lahko igral

in bil na igriscu. Oce, ki je bil na tribuni, mu je ves cas mahal Shay pa se

je pri tem ves cas siroko smejal. Na koncu devetega polcasa je Shayeva ekipa

ponovno dobila tocko. Sedaj, ko so imeli pregled nad dvema outoma in

okrepljene baze, so pričakovali samo se potencialni zmagovalni tek, Shay pa

je bil na vrsti za udarec s kijem.

 

Ali so ob tej priloznosti pustili Shayu udarjati in zapraviti njihovo

moznost za zmago? Presenetljivo, Shayu so dali kij. Vsi so vedeli, da je

udarec nemogoc, saj Shay ni vedel niti, kako se kij pravilno drzi, se manj

pa kako se udari.

 

Kljub temu je v trenutku, ko je Shay stopil na plosco, metalec spoznal, da

je nasprotna ekipa zaradi Shaya dala zmago na stran, se pomaknil nekaj

korakov naprej, Shayu nalahno podal zogo, tako, da bi jo lahko vsaj videl.

Ob prvem metu je Shay nerodno zavihtel kij in zgresil. Metalec je spet

stopil nekaj korakov blize, da bi Shayu nalahno podal zogo. Ko je ta

priletela do njega, jo je pocasi udaril nazaj proti metalcu. Igra se ne bi

koncala, ampak metalec pa jo je pobral in bi jo lahko brez skrbi vrgel

prvemu, ki je stal na bazi. Shay bi v tem primeru bil izkljucen, igra pa

koncana.

 

Namesto tega je metalec vrgel zogo natanko nad glavo tistega na prvi bazi,

izven dosega vseh ostalih clanov ekipe. Vsi na tribuni in obe ekipi so

priceli kricati, ''Shay teci do prve baze! Teci do prve!'' Nikoli prej v

njegovem zivljenju ni Shay tekel tako dalec, ampak do prve baze je prispel.

Na siroko je odprl oci in se zacudil.

 

Vsi so kricali, ''Teci do druge, teci do druge!'' Medtem ko je lovil sapo,

je Shay nerodno stekel proti drugi bazi. Pri tem pa je blestel in se vidno

boril priti do tja. Do takrat, ko je Shay prispel do druge baze, je igralec

na desnem krilu imel zogo. Ta je bil najnizji v njegovi ekipi in je prav

tako prvic imel priloznost biti junak v njegovi ekipi. Zogo bi lahko vrgel

igralcu na drugi bazi, vendar je razumel namere tega, ki je metal, in je

tudi on namenoma vrgel zogo visoko in dalec nad glavo igralca, ki je stal na

tretji bazi. Shay je zmedeno stekel proti tretji bazi, medtem ko so tisti

pred njim tekli okrog baz, da bi lahko zadeli homerun.

 

Vsi so kricali, ''Shay, Shay, Shay, vse do konca!''

 

Shay je prispel do tretje baze, tisti, ki je stal nasproti njega pa je

prihitel k njemu, ga obrnil proti tretji bazi in zakrical, ''Teci do tretje!

Shay, teci do tretje!'' Ko je Shay prispel do tretje, so fantje obeh ekip in

tisti, ki so stoje opazovali igro, kricali, ''Shay, teci domov!'' Shay je

stekel 'domov', stopil na plosco, ljudje pa so ga spodbujali kot junaka, ki

osvoji 'grand slam'. Tako je dobil igro za svojo ekipo.

 

Na ta dan, je rekel oce, ob tem, ko so mu po licu tekle solze, so fantje obeh

ekip pomagali ustvariti koscek resnicne ljubezni in cloveskosti.

 

Shay ni dozivel naslednjega poletja, umrl je tisto zimo. Nikoli pa ni

pozabil tistega trenutka, ko je bil junak in osrecil svojega oceta. Ko je

tisti dan prisel domov in zagledal mamo, pa je ta v solzah objela svojega

junaka dneva!

 

Nek moder moz je nekoc rekel, da je vsaka druzba sojena po tem, kak odnosima do tistih, ki so najmanj srecni.

 

iz >>>

[free]

VIOLINIST V METROJU

 

Moški se je usedel na postaji metroja in začel igrati violino.

Bilo je mrzlo januarsko jutro v Washingtonu.

Igral je 6. Bachovo simfonijo - približno 45 minut.

Bil je čas gneče, zato je v tem času šlo mimo približno 1000 ljudi, večina od njih na poti v službo.

Po 3 minutah je šel mimo moški srednjih let in ga opazil.

Upočasnil je svoj korak , se ustavil za nekaj sekund , nato pa nadaljeval svojo pot.

Čez minuto je glasbenik v klobuk prejel 1. dolar: vrgla mu ga je ženska in brez ustavljanja odšla naprej.

Nekaj minut kasneje se je nekdo naslonil na zid in ga poslušal, toda kmalu pogledal na uro in odšel. Očitno je kasnil v službo.

Še najbolj se je zanj zanimal 3-letni otrok.

Mama ga je sicer vlekla, vendar se je uspel ustaviti in si ogledati violinista.

Potem ga je mami uspelo odvleči, otrok pa se je potem še ves čas oziral nazaj.

Podobno se je zgodilo kasneje še pri nekaj otrocih, toda vsi starši brez izjeme so jih odvlekli naprej.

V 45 minutah se je samo 6 ljudi ustavilo in ga nekaj časa poslušalo.

Približno 20 ljudi mu je dalo nekaj denarja in potem nadaljevalo svojo pot.

Nabral je 32 dolarjev.

 

Ko je končal in je glasba utihnila, tega nihče ni opazil in nihče ni ploskal.

Nihče ni vedel, da je bil ta violinist Joshua Bell - eden najboljših glasbenikov na svetu.

Igral je eno od najlepših skladb, kdajkoli napisanih na violini vredni 3.5 mil. dolarjev.

2 dni pred tem je igral v razprodani dvorani v Bostonu - povprečna cena sedeža pa je bila 100 $.

To je resnična zgodba. Joshua Bell je igral incognito v postaji metroja - dogodek pa je organiziral Washington post, kot del preizkusa o percepciji, okusu in prioritetah običajnih ljudi.

Ali sprejemamo lepoto?

Ali se ustavimo, da bi jo občudovali?

Ali prepoznamo talent v neobičajnih okoliščinah?

Eden od možnih zaključkov bi bil :

Če nimamo časa, da bi se ustavili in poslušali enega najboljših glasbenikov na svetu, ki igra eno najlepših melodij kdajkoli napisanih.

Pomisli, koliko drugih lepih stvari v življenju smo in bomo še zamudili??

 

vir >>

[Brusnica]

Vidim da nihče ubistvu ni napisal svoje zgodbe. Zato bom pa jaz napisala svojo življensko zgodbo in zgodbo vseh žensk. Mati mi je z solzam v očeh obljubila da te zgodbe nikoli ne bo pozabila. In upam da bo res tako.

Ko je Bog ustvarjal žensko je delal že 6 naduro.

Prišel je angel in ga vprašal: "Zakaj se pa tako dolgo ukvarjaš z njo?"

Bog odgovori: "Ali si morda pogledal navodila za sestavo? Ona mora znati prati, ne sme biti iz plastike, imeti mora več kot 200 gibljivih delov, ki jih je mogoče zamenjati. Njeno telo mora delovati brezhibno, čeprav je na dieti. Imeti mora naročje za najmanj 4 otroke hkrati. Njen poljub mora zdraviti vse, od odrgnjenih kolen do zlomljenega srca. In za vse te številne naloge ima na voljo le 2 roki."

Angel se je začudil, ko je slišal, kaj vse je zahtevano v navodilih za sestavo.

"Le 2 roki?!? Nemogoče! In to pri standardnem modelu?! To je preveč dela za en dan... Spočij si in jo dokončaj jutri."

"Ne! Ne bom," je protestiral Bog, "zdaj sem že tako zelo blizu temu, da dokončam to bitje, ki mi je priraslo k srcu, da se nočem ustaviti. Ko zboli se zna sama zdraviti in lahko dela 18 ur na dan."

Angel se je približal in se dotaknil ženske.

"Toda, Bog, napravil si jo tako mehko..."

"Res je mehka," se je strinjal Bog, "toda nardil sem jo tudi močno. Ne boš verjel kaj vse lahko vzdrži."

"Ali zna misliti?" vpraša angel.

Bog odgovarja: "Ne le to, zna tudi oceniti in se pogajati, odločati in se zavzemati."

Nato je nekaj pritegnilo angelovo pozornost. Stegnil je roko in se dotaknil lica ženske.

"Ojoj, mislim da pušča! Saj sem ti rekel, da je to preveč dela za en dan!"

"Nič ne pušča... To je solza," ga zavrne Bog.

"Čemu pa služi solza?" vpraša angel.

"Solza je njena možnost, da izrazi svoje veselje, žalost, skrb, ljubezen, razočaranje, osamljenost, bolečino in ponos"

To je na angela naredilo velik vtis. "Bog ti si genij! Na vse si mislil. Ženska je res osupljivo bitje!!"

 

Ženske so močne, ko prenašajo stisko in nosijo težka bremena. A poznajo tudi srečo, ljubezen in znajo izraziti svoje mnenje. Smejijo se ko želijo kričati, pojejo ko želijo jokati, jočejo ko so srečne in se smehljajo ko so nervozne. Borijo se za to v kar verjamejo. So proti krivici in ne sprejemajo zavrnitve, ko menijo da obstaja boljša rešitev. Vsemu se odpovejo, da imajo njihove družine to kar potrebujejo. Prijateljico spremljajo k zdravniku, ker vedo da jo je strah. Njihova ljubezen je brezmejna... Jočejo ko njihovi otroci doživijo kaj novega, so vesele in dobrotne do svojih prijateljev. Vesele so vsakega rojstva in vsake poroke. Njihovo srce je zlomljeno ko izvedo za smrt ljubljene osebe. Žalujejo za ozgubljenimi ljubljenimi osebami, vendar so močne tudi takrat, kadar menijo da ni več ničesar za kar bi se še vredno bilo boriti. Ženske vedo da samo poljub in objem pozdravita vse.

 

Vseeno pa se je v božjo stvaritev prikradila ena velika napaka... Ženska pogosto pozabi, koliko je v resnici vredna!

 

[butl]

 

V torek sva z ženo praznovala tridesetletnico poroke. Mlajši sin nama je dal darilo v darilni vrečki, na kateri je tisti majhen prepognjen listič, kamor se lahko napiše posvetilo.

 

Na listek je napisal: "vsa čast".

 

[free]

..

Bi pa dodala še to:

 

Zakaj potrebujemo nekaj, kar zgrabimo in zvesto verjamemo? Če imamo same sebe, sam še nisi dovolj, da bi se počutil gotovega in veš, da je nekdo, ki te nikoli ne bo zapustil? Ker je v najbol žalostnih trenutkih nekdo, ki joče s teboj, trpi, ker ti trpiš, te popolnoma dobro razume, ko se razjeziš, ve, da je v bistvu tvoje jeze bolečina in te nikoli ne pusti samega. Ta nekdo v najsrečnejših trenutkih skaklja, pleše, se nasmehne in sanja s teboj. V najtežjih trenutkih, ko čutiš, da je ves svet proti tebi, veš, da bo tisti nekdo skočil, da bi te branil in nihče ti ne bo škodil. Ta nekdo te ima rad, prišel je s teboj in šel bo s tabo, ta nekdo si TI.

[free]

RESNIČNA ZGODBA

 

Nekega dne sin vpraša svojega očeta: " Oče, hočeš z mano sodelovati na maratonu?"

Oče je bil bolan na srcu, a je vseeno odgovoril: "Da!"

in skupaj sta tekla na maratonu. Tekla sta tudi na drugih maratonih, ker je oče vedno odgovoril: "Da!" kadarkoli ga je sin vprašal.

Nekega dne sin vpraša očeta: "Očka, kaj misliš, bi se vpisala na tekmo in bi šla trenirati ironman-a?" In oče je odgovoril DA.

 

Za tiste, ki ne vedo, kaj je svetovno prvenstvo Ironman-a: poteka vsako leto v oktobru na Havajih. to je najtežji triatlon na svetu!

Tekmovalci morajo preplavati 3,86 km , nato prekolesariti 180,02 km, da bi na koncu tekli še maraton, dolg 43,19 km .

 

Oče in sin sta skupaj koncala tekmovanje. Oglejte si video posnetek te tekme: Ironman Triatlon:

http://www.tangle.com/view_video.php?viewk...faca5dd9ea45513

[EnglBengl]

Prebrala čisto vse zgodbice (nekatere sem poznala že od prej) in zdej se moja tipkovnica popa od solz in ostalih tekočin, ki prilezejo na plan zaradi ganjenosti... Škoda, da jaz nimam nobene take lepe za povedat... No, ampak sej mogoče pa kdaj bo kakšna...

[sin]

On May 9, 2007 in the mountains of northern Albania, a wolf was captured and put in a pen. To feed him, his captors decided to give him a "live food", an old donkey who exploited for many years by its owners, had become worthless. But what happened? The two became best friends. Their amazing story became public and 12.000 people had written to the government of Albania asking that the life of donkey be spared and the wolf released to the wild. Even the Albanian television covered the story and under the huge pressure of the public, they finally let both of them free.

 

The articles says also that the donkey lives now happily on a green pasture and that the wolf would even pass by sometimes to visit him.

 

[shanyah]

SLOVENSKI VOLK SI JE NAŠEL LJUBICO

 

 

[sin]

Posredujem:

Nekega dne so ostarelega profesorja Administrativne sole (ENA France) prosili, da bi skupino petnajstih vodij velikih podjetij iz Severne Amerike naucil ucinkovitega in ekonomicnega nacrtovanja casa. Tecaj je bil le ena izmed petih delavnic tistega dne, zato je imel stari profesor le eno uro casa za svojo temo.

Stojec pred skupino elitnezev, ki so bili v pripravljenosti, da bodo zabelezili vse, kar jim bo strokovnjak povedal, jih je pogledal vsakega posebej, nato pa jim dejal:

»Napravili bomo eksperiment.«

Izpod mize, ki ga je locila od njegovih ucencev, je izvlekel veliko stekleno posodo (vec kot 4 litre) in jo postavil naravnost predse. Nato je vzel ducat prodnikov, velikih za tenis zogico in jih previdno polozil v posodo. Ko je bila posoda polna do roba in ni bilo moc nicesar vec poloziti vanjo, je pocasi dvignil pogled in vprasal ucence:

»Ali je ta posoda polna?«

Vsi so odgovorili: »Da.«

Pocakal je nekaj sekund in dodal: »Resnicno?«

Nato je izpod mize izvlekel loncek z majhnimi kamencki. S previdnostjo je vsul te majhne kamencke preko velikih v posodi in jo narahlo stresel. Majhni kamencki so se razporedili med velikimi kamni do dna posode. Stari profesor je ponovno pogledal svoje obcinstvo in vprasal:

»Ali je ta posoda polna?«

Tokrat so njegovi odlicni ucenci priceli razumevat celoten proces. Eden izmed njih je odgovoril:

»Verjetno ne.«

»Torej,« je odgovoril stari profesor.

Ponovno se je sklonil pod mizo in tokrat izvlekel vedro peska. Previdno je vsul pesek v posodo. Pesek je zapolnil prostore med velikimi in majhnimi kamni. Ponovno je vprasal:

»Ali je ta posoda polna?«

Tokrat so brez obotavljanja in enoglasno ucenci odgovorili:

»Ne!«

»Torej,« je rekel profesor in kot pricakovano je z mize vzel loncek vode in napolnil posodo do roba. Nato je dvignil pogled proti ucencem in vprasal:

»Katero veliko resnico nam sporoca ta eksperiment?«

Najbolj glasen izmed ucencev je razmisljujoc o temi tecaja odgovoril:

»Sporoca nam, da cetudi mislimo, da je nas dnevnik ze cisto poln, lahko vanj dodamo se vec sestankov, naredimo vec stvari, ce le to resnicno zelimo.«

Stari profesor je rekel: »Ni to.«

»Velika resnica, ki nam jo sporoca ta eksperiment, je sledeca: ce v posodo ne damo najprej velikih kamnov, nikoli ne bomo vseh spravili notri.«

Zavladala je globoka tisina, vsi so se zavedli dokazov o tej resnici. Stari profesor je nadaljeval:

»Kateri so veliki kamni v vasem zivljenju?«

»Vase zdravje? Vasa druzina? Vasi prijatelji? Uresnicitev vasih sanj? Ucenje? Uzivanje? Boj za svoj prav? Vzeti si cas zase?«

»Kar si je potrebno zapomniti je, da moramo vedno dati velike kamne na prvo mesto, saj sicer tvegamo, da v zivljenju ne bomo uspeli. Ce dajemo prednost drobirju, bomo z drobirjem zapolnili zivljenje in ne bomo imeli casa za pomembne stvari v zivljenju.«

 

Ne pozabite se vprasati naslednje vprasanje: »Kateri so veliki kamni v vasem zivljenju? Nato jih postavite na prvo mesto.«