Naše življenje...

[Piko]

Življenje je ena sama provokacija.

 

Od nas je odvisno, kako na provokacije Življenja reagiramo. Žal nimamo večjega vpliva, kako jih dobivamo. Ali pa na srečo. Ker vse deluje perfektno, po enotni zamisli kreatorja Življenja. Le pravilne reakcije pripeljejo do drugačnih provokacij Življenja. Nič ne pomaga, če se jezimo nanje, če smo obupani, celo če skačemo na mestu od veselja in ugodja. V nobenem primeru ne pridemo naprej. Življenje pa nas naprej provocira z enakimi izzivi, da bi se premaknili nekam drugam. Včasih z drugačnim odzivom presenetim le sebe. Samega Življenja ne, ker je neosebno. Nima smisla se jeziti na provokatorja, na Življenje, nas določajo le odzivi na te provokacije.

[principesa]

Kdor se nauči z naravo, v kateri živi, dobro razumeti, se bo kmalu soočil z obema dinamičnima močema, ki ohranjata to polje življenja v ravnovesju. Stara kitajska modrost je govorila o "jinu" in"jangu"; Sveto pismo govori o "drevesu spoznanja dobrega in zla", v Budovem nauku pa sta ti dve moči opisani kot"kolo rojstva in smrti".

Ti dve moči vsakdi izmed nas izkusi: npr. kot ljubezen in sovraštvo, svetlobo in temo, veselje in bolečino, simpatijo in antipatijo. Ta dvopolnost se izraža v menjavah dneva in noči, zime in poletja, mladosti in starosti, življenja in smrti.

Tako se vse naše življenje giblje med tema dvema poloma, pozitivnim in negativnim. Ljudje, živali, rastline in kraljestvo mineralov so podvrženi temu zakonu. Pom krajšem ali daljšem času, v katerem se seme nekega življenjskega razodetja izraža v obliki, je le-ta uničena, nakar po določenem času pride do novega razodetja v novi obliki. Ta dvopolnost je večni krožni tok, navidez nezadržno gibanje, v katerem je življenje stalno na preizkušnji. Za nas ljudi pomeni nenehen razvoj zavesti, dokler zavest ne spregleda, da dvopolna narava ne more biti prvotna, božanska narava. Kajti božanska narava ne pozna spremembe, npr. bolečine, bolezni, teme, sovraštva ali ljubezni. Z vidika narave je božanska pranarava negibljiva. Ne pozna meja časa in prostora. Njene lastnosti so dobrota, resnica in pravičnost, a brez nasprotnih polov: zla, laži in nepravičnosti. To so moči, ki delujejo v bistvu stvari in tudi nadtčutno. Zajemajo in prežemajo vse v vsem, celotno stvarstvo.

Čeprav so nekateri ljudje, ali njihova dela še tako dobri,, čeprav se mati narava kaže še tako sijoča, se kolo časa vrti naprej. Kar je spodaj, pride na vrh, kar je zgoraj, se spusti navzdol v največjo globino. Propadu sledi racvet, ljubezni sovraštvo, trpljenje in bolečina sta tovariša veselju.

Duša pa je tehtnica. Če hoče zreti človek v oči resnice, ki je bila množici zamolčana, stoji pred drugo skledico na tehtnici. Ta je opisana kot "usoda", zakon karme,"zakon, ki določa usodo ljudi", uravnoteži vzrok in posledice, akcijo in reakcijo in tako zaščiti univerzum.

Če smo dozoreli s pomočjo izkušnje in spregledali relativnost zemeljske resnice in zakona ter doživeli meje zemeljske ljunezni, pride za nas trenutek nove usmerjenosti. Ker nas ženejo udarci usode, ki smo jih priklicali sami, pridemo pred vrata inicijacije templja in vidimo napis:

Človek, spoznaj samega sebe!