OČE

[andrej]

Malo me zanima kaj si mislite o vlogi očeta v naši družbi.

 

Mislim da obstaja kar nekja negativnih vzorcev na to temo v naši družbi.

 

Koliko očetov si upa na porodniško?

 

Sam sem oče dveh otrok in se kar močno trudim da bi bila moja vloga enakovredna vlogi mame. Na začetku ko je mama na porodniški ko se otrok doji je to kar precej težko, vendar se z vstrajnostjo da. Da sem dosegel cilj sem vedel ko je hčerka zbolela in sem jaz preživel celo noč znjo in ni klicala mame ampak mene. Kljub neprespani noči sem bil najsrečnejši človek na svetu.

 

Sprašujem po vašem mnenju ker sem kar nekajkrat naletel na čudne reakcije. Naprimer ko je bila žena poslovno odsotna več dni so me nekateri spraševali ja kje so pa otroci ali so pri starih starših? Ne vem zakaj so taka vprašanja sploh potrebna. Saj ne pravim da vsi ampak jih je kar nekaj ki tako mislijo. Na srečo opažam vedno manj takih ljudi pri moji generaciji pri starejših pa je veliko takih ki pravijo mama je pa le mama.

 

Tudi vse te zgodbe ločenih očetov ki jih spremljamo v časopisih mi dajo slutiti da je nekaj narobe.

 

Še kar nekaj komentarjev na to temo sem doživel kot naprimer ta, da očetje prvo leto otrokovega življenja itak nimajo kaj početi in podobno.

 

Mogoče se mi ta tema odpira zato ker tudi sam še nisem stoprocentno siguren v svoji vlogi očeta, na sploh pa postajam vedno manj toleranten do raznih predsodkov starejše generacije, še ne vem zakaj.

 

Torej kakšna je vloga očeta in kakšna mame pri vzgoji otrok, ali sta enakovredna?

 

andrej

[alena]

Zdi se mi krasno, da tako razmisljas, Andrej.

Jaz sem mama in ne vem kaj bi moj sine (in jaz) brez oceta. Vsak od nas zdruzuje v sebi svojo mosko in svojo zensko stran. Vcasih je veljalo, da so moski pomehkuzeni in copate, ce so se ukvarjali s svojimi otroci, ampak na sreco ni vec tako. Ze to, koliko jih je zraven pri porodu, mi pove, da so (ste) se zaceli osvobajati od teh nekdanjih zaostalih stereotipov, hvala Bogu! Jaz svojo vlogo mame dozivljam zelo po zensko, materinsko, zascitnisko, jin princip, vcasih sem kot velika dobrodusna koklja, ki bi vse otroke spravila pod perutko in jih grela in bozala... Moska energija pa je tista, ki stvari spravlja v tek in jih aktivira, poleg tega so pa ocetje ponavadi tudi tisti, ki se manj sekirajo kot mame in ne tezijo toliko, ce dete ne je tocno takrat, ko je cas za kosilo in da v usta kako neumnost s tal in podobne fore. Jaz pravim, da moski skrbijo za to, da so otroci bolj odporni.

Skratka, rada bi povedala, da je najlepse na svetu, ce ima otrok pozornost in ljubezen obeh starsev in se tako razvija v harmoniji teh dveh razlicnih principov moske in zenske energije, ki se izmenjavata med starsema. In mame in ocetje smo namrec njegovi najvecji vzorniki, nenadomestljivi in popolni v njegovem dojemanju stvarnosti.

[Marsa]

Andrej - super temo si odprl - sama večkrat razmišljam (in tudi govorim) o tem.

Res je - težje je biti zavesten, če pa potem nekako "tvegaš", da boš izpadel bedak.

Mojemu očetu, npr., je bilo nerodno (!!) šetkati otroka že zgolj zato, kaj šele dejstvo, da sem punčka in se pravzaprav ni imel s čim hvaliti (sliši se neverjetno, toda je res - oče si je želel fantka... morda, kot za nekakšen "inat", mu je narava podarila 4 hčerke).

 

No, jaz lahko svojega partnerja samo pohvalim - čisto za vse sva bila sama, podnajemnika, s kupom mačk... Jaz po bolnicah, sicer pa nenehno dojenje, on pa je pral plenice (takrat je bilo ravno zadnje leto plenic iz blaga - naslednje leto sem prišla v porodnišnico na obisk - so že imeli Pampers plenice) in tudi skrbel za vse ostalo.

Ko sem rodila en mesec prej, ni bilo še nič pripravljeno - prišla sem iz porodnišnice.. - vse je bilo pospravljeno, kot iz škatlice, soba je bila premeščena, no, pohištvo, sredi sobe pa je stala otroška zibelka z baldahinom, blazini pa polnjeni z ajdovimi luskami.... Prav idilično!

 

On je bil prvi, ki je dlje časa držal dojenčka (meni so ga dali v naročje samo za hip - takoj mi je bilo treba dati injekcijo in me zašiti) - imata zelo močno vez.

 

Mislim, da je zelo pomembna vloga očeta - sicer mora mama morda prevzeti obe vlogi, kar je težko.

Sama sem od 9.-ega leta bila brez očeta - videla sem ga samo še dvakrat v življenju in ne imela nič stikov z njim.

Ko sem bila majhna, ko je šel, sem mu zelo zamerila, nisem mogla verjeti ne sprejeti, čakala sem ga mesece, "da se bo vrnil"...

potem sem rekla: "prasec!"... mama je rekla - ne smeš tako govoriti, vseeno je tvoj oče... vedno je lepo govorila o njem, čeprav je pri ločitvi postopal zelo grdo..

Moja jeza se je nenadoma preusmerila v razumevanje in nekakšno usmiljenje... potem sem spontano začela moliti zanj (nisem bila verna, poznala sem eno molitev, ki so me je naučili, ker mi je bila kot majhni zelo všeč (Sveti angel varuh moj))...

Tako ga že od majhnega lahko zelo dobro razumem, vseeno pa čutim nekoliko grenkobe, ko mislim nanj...

To nima zveze kaj dosti, a razmišljam, da bi morda bila moja pot drugačna in da je seveda veliko bolje, če imaš očeta..

Vendar pa se najbrž tako zgodi v takšnih družinah... Moja mama je na srečo imela dovolj moči, da je krmarila vse skupaj.

Vendar sem jaz imela preveč osebne moči (in tudi nekoliko uporništva, tudi zaradi tega, ker nas je oče zapustil) in me pač ni mogla spreminjati in niti ne dosti usmerjati...

On pa bi zagotovo imel težave z mojo podobo in vsem mojim delovanjem in načinom.... ) Bogve, kakšna bi izpadla "z" - "brez" sem tako, kot sem.

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[andrej]

Tudi tole s sinom in očetom je zanimiva tema.

 

Pri prvem otroku sem si na tiho želel sina. Pa ne zato ker bo nadaljeval moj rod ali bog ne daj priimek, ampak zato ker se mi je zdelo da moj odnos z očetom ni bil izpolnjen do konca in sem si želel to izkušnjo - oče-sin. Rodila se je hči pa nisem bil razočaran saj se je rodilo sonce.

 

No, drugi otrok pa je sin in sem vesel da je, saj imam priložnost doživeti tudi ta odnos. Sedaj je še majhen, tri mesece, vendar že vidim da je v bistvu enak kot odnos s hčerjo in to me še posebej veseli, mogoče ne bo zrasel v moža polnega predsodkov da ne sme jokati da ne sme crkljati otrok in podobno, tudi tega si želim.

 

Naj zraste v amacipiranega moškega enakovrednega ženskam, ja mislim da se moramo tudi moški amancipirati na nekaterih področjih in vzgoja otrok je sigurno ena od teh. Nikoli ne bom pozabil učiteljice slovenščine v osnovni šoli ki je dejala, ženske smo se že amancipirale kaj pa čakajo moški.

 

Zares je velika škoda če nisi del otrokovega odraščanja in kar žal mi je naših očetov ki so bili prikrajšani za to.

 

In še to, za vse žene in mame, ki tarnajo nad možovi, da nič ne storijo doma, naj se vprašajo koliko pa so sploh pripravljene prepustiti moškemu moči, ki jo imajo v družini s tem ko so glavne pri vzgoji in gospodinjstu. Menim da je problem tudi v njih, poudarek na tudi.

 

andrej

[teja]

Res je Andrej. Jaz sem že od začetka držala vse niti v rokah. do hčere sem zelo zaščitniška. Imam svoj način vzgoje, ki je popolnoma drugačen od vzgoje mojih staršev. Sem preveč popustljiva, a to ni ta tema. Mislim, da je tudi veliko odvisno od same vzgoje moža- očeta. Mojemu možu je zmrl oče, ko je imel dve leti. Živel je z mamo in staro mamo, ki ga ni marala, a tudi to je zgodba zase.Nima tistega občutka za igro. Saj se heca z njo, pa pogovarja, igral pa se ni nikoli. Mislim v smislu igre, ko se usedeš na tla in se enostavno igraš, bereš zgodbice. Tega ni poznal in se ni znašel v tej vlogi. Čeprav to ni opravičilo. Tako sem vse jaz prevzela, da ja ne bi bila hčer prikrajšana. Kljub vsemu pa ga ima zelo rada. Na drugačen način kot mene.In hvala bogu da je tako.

[irma]

Zanimiva tema!

 

Midve s hčero živiva sami. Predno sem se ločila sem se skoraj 1leto spraševala, če je pošteno "vzeti" njej očeta. Ko sem končno "dozorela", da jaz njej ne bom nič vzela, da ji bom končno s tem dala kvaliteten odnos z očetom, sem se odločila. Bilo je težko a danes je lepo.

Imata lep odnos, ki se ga vsakič, ko sta skupaj oba veselita. Da sem prišla do tega oz. da sta onadva obdržala stik sem prehodila trnovo pot. Svojega bivšega moža sem rotila, prosila, da naj jo ne zanemarili in naj neglede na najine zamere obdrži stik z njo.

Ni mi žal, čeprav je bilo hudo in najbrž ko bo on "čustveno dozorel", bo lahko priznal, da sem imela prav. KRI NI VODA!

OČETJE MORAJO BITI! Sama mislim, da so pri vzgoji zelo pomembni. Kajti nobena materinska ljubezen ne more nadomestiti očeta. Očetje čutijo, razmišljajo, delajo drugače kot matere in otrok naj od obeh "pobere" nekaj.

Za današnje očete pa mislim, da se zelo popravljajo in veliko jih poznam, ki prevzemajo del nalog, ki so bile prej samo od mater. To koristi tudi obema, kajti po delitvi nalog ostane več časa, ki si ga izključno lahko podarita drug drugemu.

Tudi pri vzgoji so prevzeli večji kos odgovornosti. Tu mislim predvsem, da so začeli kazati čustva in ljubkovanje. Včasih so očetje veljali samo za ta stroge. Danes je drugače in vesela sem za to.

Iz svojega otroštva se najbolj spomnim maminih besed: BOM OČETU POVEDALA! in zame je to pomenilo, da bo oče ponorel in da bo sledila kazen. Hvala bogu, da je danes vzgoja drugačna!

[pokowc]

kaj naj povem, neč bleščeče ne pomnim, morda samo tista osnovna otroška predaja,potem pa;pubereta´naredi Vse.Nevem.MOrda ne sprejetje mojih čudežnih¨izpadov´, morda prevelika napačna presoja obeh staršev

.. menim, da če želiš imeti otroka je to korak obvezne odgovornosti.

Jaz sem moral in še moram prerasti njega. Tu ni tekmovanja tu je nesprejetje takega kot je.

 

pokowc

[teja]

Pokowc omenja presojanje staršev. Otroci imajo res eno sliko o vsakem od staršev, ki pa se lahko izkaže za popačeno. Tako se je zgodilo meni, ko sem očeta kovala v zvezde, s svojim osebnostnim razvojem pa sem prišla do tega, da ni bil tako zelo dober in zlat. Bil pa je zase najboljši. Delal je tako kot je znal in mislil da je prav.

[andrej]

V sobotni prilogi sem prebral čalnek, ki me ganil skoraj do solz. To je članek igralca Steva Martina, ki opisuje očetovo smrt in njun odnos.

 

Ne bom obnovil celega članka, sem pa prišel do enega spoznanja. On govori o svojem očetu, ki je generacija očeta mojega očeta in ko dobiš tako sliko vidiš kaj so naredili naši očetje - kakšen preskok!

 

Mogoče iz članka le konec. Dva dni pred smrtjo reče oče sinu, da bu je žal ker ne more jokati in sin ga vpraša zakaj. Oče je rekel, toliko ljubezni sem prejel v življenu in jo nisem znal vračati.

 

Nikoli ni prepozno tudi če slišiš take besede dva dni pred smrtjo je vse ostalo pozabljeno, in veš da si bil kljub vsemu ljubljen!

 

andrej

[alena]

Dosti sem razmišljala o svojem očetu...

Ko rečem MOJ OČE, se mi zdi, da vse v meni potihne in posluša in malo me zaboli... Ker on je bil nekoč moj najboljši prijatelj in zdaj ne najdeva več skupnega jezika. In nekoč je bil moj učitelj in zdaj dela tiste napake, na katere me je opozarjal. Tako podobna in hkrati tako različna sva si. Saj je samo človek in saj sem samo človek tudi jaz, pa si še vedno ne znava marsičesa odpustiti.

Zelo pomemben človek v mojem življenju, včasih se ob njem spomnim na "neznatnega tlačitelja" od Castanede - da je srečen tisti, ki ga ima, če ga pa slučajno nimaš, ga moraš sam poiskati... Rada imam svojega očeta. Upam, da zna to prebrati iz najinih prepirov. Ker včasih mu ne morem tega drugače pokazati.

[lunca]

To kar praviš Andrej, kaj si mislimo o tem, če nekdo prevzema očetovsko vlogo tako zagnano kot ti.Meni osebno je to zelo všeš.Moj bivši mož je bil pravi vzor očetovstva.Previjal jo je, hranil, ponoči vstajal, se igral in tudi veliko pomagal v gospodinjstvu.Bil je šolnik in je imel čez poletje ogromno časa.Vendar kako so na mojega moža gledali drugi?Nekatere prijateljice so mi zavidale, druge so se norčevale iz njega, češ a je to kakšen dedec.Tudi starejši so imeli kritično mnenje, češ, moški je glava družina, skrbi samo za denar.V drugem primeru pa gledam na stvari malo drugače.Prijateljujem z nekom, ki se je razšel z ženo (ne zaradi mene)in imata tri otroke.Že prej je skrbel za vse on, čeprav je bila žena od vsega začetka doma.V tem primeru, vsaj po pripovedovanju sodeč, mislim,da jo je zelo razvadil.Nobenega otroka sama žena, ne pelje niti v park.On preživi vsak drugi teden z otroci po vse popoldne in večer, dokler se ona ne vrne s honorarnega dela.Meni,da se ji ni treba zaposliti, ker so ji pravniki svetovali, da po ločitvi mora plačevati preživnino njej in otrokom,zato se namerno ne zaposli.Kaj je pripeljalo tako dobrega človeka v tako nezavidljiv položaj? Ali je to dobrota ali neumnost?

[Marsa]

Seveda - spet smo pri vlogah - kako naj bi in podobno...

A mislim, da tisti oče, ki je že zavzel do starševstva takšno stališče, pravzaprav ne da nič na tovrstna "mnenja" okolja oz. se je pač odločil dati prednost svojemu starševstvu, ker pač v tem uživa in se ne pusti motit - to pa zato, ker ne jemlje tega copatarsko ali samo kot dolžnost, ampak to počne iz veselja in ljubezni.

Tisti, ki pa se v to vtikajo, pa so sami navadno bili prikrajšani za ljubezen in pozornost, in jim je tako, če drugega ne, najlažje oz. najprimerneje zanje zavzeti kar stališča, ki jih imajo - ki so jim jih torej vcepili...

 

Ko smo bili v Črni gori in je oče REKEL, da je žejen, in se ni zgodilo nič, so stari starši debelo gledali mojo mamo, Slovenko, tako zelo "emancipirano". Babica pa je celo rekla: kaj mu ne boš prinesla vode ali pač za pit?

Mama pa je rekla - saj si gre lahko sam iskati. ))

A moj oče je pravzaprav mamo zaradi tega spoštoval....

Trapasti so ti - vcepljeni vzorci - ko imajo potem cele generacije ljudi težave z odnosi.

Če pomislim pa recimo še na to, da bi starše onikala!!!! )))))))))

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[andrej]

Nikoli nisem pomislil da sem zagnan oče, predvsem sem odgovoren in ljubeč. Kaj misli okolica me niti ne zanima, imam tudi srečo, da imam podobne prijatelje. Tisti očetje, ki svojega očetovstva ne sprejejo tako pa mi jih je na nek način žal, saj ne vejo kaj izgubljajo. Vedno se spomnim pri nas doma, ko je ati rekel, zakaj pa jaz nič ne vem. Tega pa si zares nisem želel.

 

Sem pa pri odpiranju te teme tudi malo misli na mnenje celotne družbe in na zastarele vzorce na katere tudi jaz dostikrat naletim.

 

Verjetno ima oče, ki ga omenja lunca kar nekaj težav sam s sabo, spoštujem pa vsakega, ki postavi otroke na prvo mesto, pa če tudi na račun sebe. Svoje travme in blokade je bolje če rešujemo drugje ne preko otrok.

 

andrej

[zala]

Menim, da je očetovska poza še bolj kot pri ženskah - materah odvisna od privzgojenih in zmodeliranih vzorcev iz otroštva.Le redkim je dano, da se zavedo neuporabnih prepričanj, ki so jih nezavedno privzeli. Vsaka generacija prinese rahle premike na boljše (s tem mislim, da moški in ženske v partnerski zvezi dogovorno izvršujeta, kar je pač potrebno izvršiti-previti otroka, pomiti posodo, obiskati razredničarko, asistirati domači nalogi,itd.).

Žal se ne morem pohvaliti s takšno zvezo, morda bi jo morala zastaviti sedaj, ko vem več kot sem vedela tedaj, ko sem se poročila in imela otroke. Nekateri pravijo, da bi morali imeti otroke šele po 40.-tem letu?

Svojim sinovom pravim (pa me ne poslušajo kaj preveč ali pa se le delajo, da ne poslušajo): poglej svojo bodočo taščo in videl boš svojo ženo čez nekaj let.Enako velja za moške.

Ženske smo na tem svetu tudi zato, da našim preljubim moškim pokažemo in dokažemo, da jih bomo enako ljubile in spoštovale tudi če bodo malo manj "moški", sploh pa si nas večina (žensk) želi, da bi bili ljubeći in pozorni očetje, ki bi prispevali svoj delež tudi pri vzgoji.

[sončnica]

Pozdravljeni. Danes se vam prvič pridružujem. Forum prebiram ze nekaj časa in se mi zdi, da se podajam v zelo zanimivo druzbo.

 

Vloga očeta se zelo spreminja. "New age" očetje, kot naprimer Andrej si prizadevajo, da bi čimveč časa preživeli z otroci. Mislim, da se glede otrok celotna miselnost spreminja. Nekateri jih sprejemajo kot nekakšen naraven tok življenja. Izšolaj se, poroči se, kupita si stanovanje, avto in potem imejta otroka. Potem pa so se pojavljale mame, zafrustrirane zaradi vseh stvari, ki so se jim morale odpovedati zaradi otroka, očetje, ki so svojo vlogo v družini dojemali le kot služenje denarja. Taki, ki ne znajo izraziti svojih čustev, razen jeze, ampak imajo otroke vseeno radi. Bili so pač tako naučeni in ne znajo drugače. Torej: svet se spreminja na bolje. Očki pa se bodo najpej še nekaj časa srečevali z moškimi, ki jih bodo sprejemali kot svojo slabo vest ali pa tistimi, ki jim ni pomoči in jih imajo za poženščene. Vzemite to kot kompliment.Tudi nekatere mame ne bodo preveč vesele. Se najdejo tudi take, ki se počutijo ogrožene zaradi tega. Ampak najbolj pomemben je otrok. Zame je bil oče največji junak, ko sem bila mala. Škoda, da sem odrasla. Mogoče Andrejeva otroka v tem smislu nikoli ne bosta.

[božo]

EJ ANDREJ KAPO DOL NE DAJ SE, SI NA PRAVI POTI, TUD JEST SM OČE DVEH OTROK IN SM SE TRUDU PO VSEH MOČEH,VELIKRAT DOŽIVU POSMEH DRUGIH OČETOV, PAČ DA PRAVI MOŠKI NE DELAJO TKO IN DA JE TO STVAR MATER, ZA VSAKO MINUTO MI JE ŽAL K NISM MOGU BIT Z NUJIMA, KER SO TO NAJLEPŠI TRENUTKI IN PREHITR ODRSASTEJO TER ODLETIJO IZ GNEZDA. SIGURNO BOŠ POPLAČAN, KER TKO K TI OTROCI ZNAJO NESEBIČNO VRNT LJUBEZEN JO NE ZNA NIHČE.

POVEJ SVOJIM OTROKOM DA SO ZATE NEPRECENLJIVI IN DA JIH LJUBIŠ S TEM JIM BOŠ DAL NAJVEČ.

 

božo

[misti]

Andrej,

 

tale tvoja tema je pa vredna vse pohvale! Jaz sem osebno mnenja, da moški in ženska že zaradi narave ne moreta biti enakopravna. Kar pa se otrok tiče - ženska je nežnejši starš, pri katerem dobi otrok podporo bolj na recimo temu čustvenem področju, moški pa je tisti del družine, ki ti daje hm... neko osebno, mogoče fizično varnost.

Pri obeh pa se mora otrok seveda počutiti varno. In kot oče si lahko vsekakor popolnoma sam z otrokom. Pa ne samo za par tednov, ampak tudi celo življenje. (Marsikateri moški je vdovec z otrokom. - Pa, da bi jih bilo čim manj.)

 

Vsak od staršev ima svojo vlogo pri vzgoji kot starš, kar pa ne pomeni, da se ne moreta nadomeščati in da bi otrok katerega bolj ali manj spoštoval.

 

Tisti stil gledanja, kot so ga imeli nasi starši ali stari starši pa je tudi za moje pojme zgrešen.

 

Veliko veselja z otroci in čimmanj neumesnih pripomb s strani drugih ti želim. Naj si drugi mislijo kar hočejo. Ti delaj kot ti srce narekuje.

 

misti

[teja]

Sončnica, najprej bi te lepo pozdravila, dobrodošla. Tista tvoja izjava, da je bil oče zate največji junak, me je spomnila na mojega očeta. Le da sem jaz vesela, ker sem odrasla, ker sem spredvidela, da le ni bil tak junak, za kakršnega sem ga imela. Kot otrok sem si zapomnila le tiste lepe stvari, slabe pa sem potlačila. Sedaj, ko sem se "raziskovala" sem prišla do čisto drugačne resnice.

 

Očetje, taki kot sta BOžo in Andrej, pa se kar množite. Več vas bo, več bo otrok, ki bodo podobni vam. Mislim, da moški veliko potegnejo iz svoje primarne družine. Poseben problem pa imajo tisti, ki so odraščali brez očeta (smrt), mama pa je ostala samska. Saj sploh ne vejo kaj pomeni imeti očeta in se v tje vlogi ne znajdejo najbolje. Tega je bilo včasih več.

[andrej]

Razmišljal sem o tem očetu junaku.

 

Moj oče je tudi meni bil junak, ki vse ve in vse zna. Potem pa je prišla puberteta in spoznanje, da to kar je povedal ne drži vse, da se je velikokrat zmotil itd. In potem je prišlo zavračanje in na vsak način sem hotel biti čisto drugačen. Sedaj pa ga spet spoštujem in razumem.

 

Potem sem dobil svoje otroke in sem si rekel jaz pa ne bom popoln naj vejo da imam napake, da ne vem vsega in ne znam vsega. In sedaj ko so že malo zrasli vidim, da oni rabijo očeta junaka ki vse ve in vse zna in sem z veseljem ta junak, saj vem da v tem trenutku to rabijo kasnej pa tudi rabijo spoznanje da to nisem, saj je to del njihovega odraščanja in del njhiove poti k samostojnosti. Da lahko postanejo junaki sami sebi in svojim otrokom.

 

andrej

[strelka]

Joj, Andrej kako si to lepo povedal!

Jaz sem bila šokirana, ko sem spoznala, da moj oče ni tak bog, za kakršnega sem ga imela. Vse je vedel, za vsako vprašanje je našel odgovor in ko je prišel tisti čas, da sem spoznala resnico, me je pretreslo.

In morda imaš kar prav, da mali rabijo očete junake icon_smile.gif Tu mislim na primer odgovore na vsakdanja vprašanja, ki niso tako strašno pomembna in usodna za življenje. Takrat je vsak odgovor boljši, kot nevem.

[free]

quote:

zanimivo... vse tole malo...

sem razmisljav kaj bi lahko vse nek oce nudiv otroku;

podaljsek njegove fantazije in neizrazene moci, morda,

(morda zato junaki)..pokaze tudi 'realnost' na primeren nacin,

samozavest, iznajdljivost v svetu, vpogled v custveno stabilno

osebnost, ki se zna prilagoditi otroku,...

morda so konkretni primeri najprimernejsi ane?

morda celo ni tako pomembno, da je vedno zraven, toda

kako je zraven ane?

---

[andrej]

Še malo na to temo.

 

Ko so otroci majhni so tako ranljivi in nesamostojni (že samo fizično, kaj šele ostalo), da za svojo varnost rabijo take junake. Na poti odraščanja pa morajo vzpostaviti svoj vrednostni sistem, svoja načela in svoj pogled na svet. In če hočejo slediti sebi, morajo začeti z nule zato se morajo ločiti od staršev od njihovih nazorov in vrednot, če hočejo to storiti jim je lažje, če spoznajo, da mi nismo junaki in da imamo polno napak. Več jih imamo lažje se zanesejo nase in lažje začnejo iz nule.

 

Zato ni nagrada staršem, da te otroci ko odrastejo kujejo v nebo in si želijo biti kot ti, ali še slabše, da te obiskujejo in stalno kličejo in podobno. Nagrada je ko zaživijo polno samostojno življenje pa če jih nikoli več ne vidiš. Sedaj ko sem starš vem, da je to zelo težko sprejeti, vendar tudi vem, da je otrokom še težje ločiti se od staršev in začeti lastno življenje.

 

Zato ne maram staršev, ki poskušajo vezati svoje otroke nase za celo življenje, v tem ne vidim nobene ljubezni samo sebičnost. Vem to je zelo težko, vendar če s to mislijo podariš otroku življenje in se na to pripravljaš celo nejgovo otroštvo in ga tako tudi vzgajaš, ti je potem ko pride ta čas lažje. Na koncu si ponosen na svoje otroke, ker so samostojne osebe, ki razmišljajo s svojo glavo, ponosen pa si tudi nase da si uspel vzgojiti take ljudi.

 

Sam imam še majhne otroke in močno upam in se trudim, da bi bil tak. Mogoče mi bo uspelo.

 

andrej

[pokowc]

Narobe pa je tudi to da,če so otroci odrasli in je neka meja zrelosti že vidna, ni treba , da se jih podi od doma. Naj damo času čas, da se otrok lahko vsaj prilagaja temu sistemu .

 

pokowc

[andrej]

Narobe je tudi, vendar še vedno bolje kot otroka prikleniti nase s čustvenim izsiljevanjem in občutkom krivde. Vseeno je bolj pošteno, da ga spodiš, če sam ne zmoreš tega preskoka.

 

andrej

[pokowc]

mah ne spodit, potem ti lahko vrne na stara leta, ko ga boš rabu; treba je pravilno nakazat, kako se obnašat v realnem svetu, ne pa strašit z zgodbicami, kako so oni delali in kako so stradali

 

:o)

 

pokowc