Kako se izvleči?

[Sprehajalec]

tko da, valjda, mi tu recemo: saj bo!

 

sam.. jasno, to ni nic.

no nekaj pa najbrz ze je.

Ja sej. Stalno upamo, "Sej bo, sej bo..". Ampak potli ugotoviš, da samo po sebi NIČ NE BO. Treba kej narest za to.

 

Še en citat iz Matrice, od Arhitekta: "Hope. It is the quintessential human delusion, simultaneously the source of your greatest strength and your greatest weakness."

[lauragreat]

P.S. "Ne jokaj za Soncem, ki je zašlo. Zaradi solza ne boš videl/a zvezd" Parra

 

 

Sprehajalc hvala- lepse misli ze dolgo nisem prebrala

[markomark]

kje pa so, ti prijetni ljudje?

hocem rect, kje jih bos spoznal, ce si v badu, tvoji frendi pa tud ne morejo te bodrit pa skoz ne vem kaj zganjat plus da te spominjajo na svojo tezavo, ce zanjo vejo oz. se o tem z njimi pogovarjas.

 

Prijeten človek ni nujno, da je tvoj frend. Prijetni ljudje so ljudje, ob katerih se pač prijetno počutiš. To so lahko starši, brat, sestra, širši krog familije, lahko pa je to samo sosed, ali pa kak znanec.

Pravzaprav smo pa tudi mi tule na forumu sami prijetni ljudje. Kaj ne?

[AmonRaa]

Zanimivo Laura, osebno sem imel zelo podobno izkušnjo z mojo nekdanjo punco.(prav tako po imenu Laura).

 

Minilo je že nekaj let od tega, in od takrat sem se večkrat obsojal zaradi moje odločitve, toda resnično nisem mogel nadaljevati zveze, pa čeprav mi je pomenila vse na svetu. Mogoče bi se moral soočiti z njo in NE poslušat njene kolegice ter obrekovanja, to napako sem naredil, in si ne morem oprostit.

 

Hotela me je na vsak način spremeniti, hotela je da je "večinoma" po njeno. Osebno sem zelo trmast po karakterju in gledam, da sem pravičen itd itd, toda sem iz njene strani doživel nekaj, česar nisem in nisem mogel pozabit. Spraševati sem se začel ali me ljubi ali je to samo navezanost. Ona ima prav tako močen karakter in seveda sva bila nekajkrat v sporu, toda se je vedno lepo končalo, ker sva se znala pogovorit. Potem sva se imala še raje. Zame je bila kot boginja, in sem se ji popolnoma posvetil, vendar je to izkoristila, in tega nisem mogel pozabit, pa čeprav je bilo to na začetku. Kasneje pa sem se spraševal, ali bi lahko ravnal drugače, namreč ker sem imel v glavi takrat, da ni sposobna popolnega odnosa oziroma ljubezni. Štekala sva se povsod, nekateri so nas celo zamenjali za brata pa sestro, ker sva delovala tako enotno. Še sam sem ji rekel, da bo našla pravega tipa zanjo...Kasneje sem šele ugotovil (po njenem joku in stoku), da je bila prava oseba zame, vendar je bilo že prepozno. (In začeli so lepi spomini našega odnosa).

 

Nato sem sprejel tako kot je, in potegnil nauk iz vsega tega, da bom seveda naslednjič ravnal bolj iskreno do ljubljene osebe, namreč kar se tiče izražanja čustev, sem bil precej zaprtega tipa. :xx!:

 

Dokler si usmerjen v lepe spomine in ljubezen te osebe, njeno nežnost, telo, toplino, dogodek ne moreš nikakor preboleti, ker imaš misel pri njej. Bistvo je, da sprejmeš vezo oziroma storjeno napako kot življenski nauk.

 

Vem da sovražiš stavek, saj je še dosti tipov po naokoli, ker ga tudi sam sovražim v momentu bolečine. In tudi prav je tako, ker se pri ljubezni občutki zlijejo v eno osebnost in kadar je taga konec, lahko enačiš s tem, kot da ti je nekdo odtrgal polovico tvoje osebnosti. Nekaj časa potrebujemo, da se nam občutki(rane) zacelijo. Sonce vzhaja vsak dan, zato ne rabiš skrebeti toda je potrebno, da se veliko ukvarjaš z okolico(prijatelji, živalmi, naravo, športom,...). Pomembna je komunikacija, in da strmiš za tem, da se ne zapiraš vase oziroma v utapljaš v misli. Pridobiti nazaj zaupanje vase in v svoje občutke je potrebno razumevanje življenja. V sebi imaš vso potrebno moč, samo odvisno je od tebe, zakaj jo boš uporabila. Za samozavest(sebe) ali za njega. Pretehtaj kaj ti več pomeni, vendar je zelo pomembno sprejeti konkretno odločitev, da se tvoja misel usmeri v celjenje ran.

 

In še nekaj ti moram povedat:

 

Ne zameri moškim, ampak skušaj prepoznati pravo osebo prav tako naprej. V življenju je vse možno, ampak odvisno je od tvoje izbire. Pomembna si ti, ne zavrži vsega zaradi trmaste ali vroče glave. :xx!:

[lauragreat]

Hvala, amon

 

to, je res, po mesecu dni lahko rečem, da sem se skoraj izvlekla, da počasi, košček za koščkom nehujem idealizirati njega in najin odnos.

Je pa težko, najbolj ironično pa je, da ko nekoga spoznam, ko se dejansko zamotim, se počutim, kot da letim, kot da je ta veza kilometre za mano in kot da je le lep spomin. Potem pa pride, kot plima, spet žalost in spomini, ki pa bledijo iz dneva v dan.

Je že moralo biti tako, čez nekaj let, ko bi moj zanos in ljubezen malce splahnela, vem, sama v sebi, da nebi bila srečna.

[Kleopatra_Egibt]

Kaj predlagate 27 let stari, tisti, ki me poznajo pravijo luštni inteligentni samostojni punci, ki je po enem letu in malo velikega vlaganja v vezo naenkrat dobila odgovor "Rad bi bil sam- tokrat se ne bom premislil" kako naj začne živeti na novo?

Kako pozabiti neko idealno sliko moškega, kako biti dejansko nekaj časa sam, kako se osrečiti s stvarmi, ki naj bi jih počeli le zase, kako se naprimer razvedriti s penečo kopelijo, ko pa bi ti veliko bolj pomagal njegov objem?

 

Kje najti moč, ko veš, da si sicer dal vse od sebe, ampak si nekajkrat ravnal s sitnarjenjem narobe, da se je to zgodilo?

 

 

Najprej mu moraš odpustiti, da lahko pozabiš, polek tega ne moreš iz danes na jutri pozabiti, kar je trajalo 1 leto, logično, ne? Vse ima svojo težo, tudi to mora dobiti svojo, da se bo tehnica povesila na tvojo stran, ampak verjemi, to se bo enkrat zgodilo; samo potrepljenje potrebuješ!

 

Si se vprašala, če mu lahko odpustiš? po vsem tem, kar ti je naredil? Si to pripravljena narediti? To zdaj več ne smejo biti vprašanja sredi teme, jasno se moraš zavedati, da je to edina prava pot iz tvoje situacije, da rečeš JAAAAAAAAAAAAA!!!!!!!!!!!! Odustiti mu in se zavedati enega zelo pomembnega dejstva tudi naprej v življenju ti bo prišlo prav, da človek ni od nikogar, vsak je sam zase edinstven in tebi ne pripada nihče, tudi on ne pa tudi katerikoli drugi ne, kakor ne ti njemu! Vsak od vaju je svet zase, čeprav sta bila skupaj in bi lahko še bila, ampak le kot družba, nista pa vidva eno, ampak dva, zato pa ti je lahko rekel, to, kar ti je rekel, lahko bi tudi ti njemu, ne?

Čisto preprosto...si vedela to? To moramo pač razumeti, če ne želimo pristati v umobolnici ali zaporu zaradi obsedenosti z nekom! Sedaj pa je treba gledati dalje in naprej...kaj je on edini na tem svetu, ko ljudje umirajo od lakote, ker ni za vse dovolj hrane? Ne, to ne bo držalo, je le kapljica v morju, kakor ti in jaz in vsi mi proti celoti...samo videti moraš tudi ostale, ki delajo to celoto, ne pa njega kot kapljico!

In navsezadnje kaj je tako lepega storil, da bi ga ohranjala v spominu? To, da ti je rekel, da bi radbil sam, je morda lepo???? Ali hinavsko???? Ponavadi si zapomnimo le lepe stvari...no, drži se tega!

Rada se moraš imeti ti, ne pa živeti od tega, da te ima rad kdo drug!!!!!!! Saj te lahko imajo, jasno, ampak to ne sme biti tisto, zaradi česar ti živiš!!!! Ti živiš s svojimi očmi in z svojo ljubeznijo do sebe!

Ljudje se pač srečamo, to še ne pomeni, da smo si usojeni, pomembno je, da ne obstaneš kot kamen , ampak greš naprej, nikoli ne veš kaj je za naslednjim ovinkom, treba je probati, iti, se premikati...samo tako lahko kaj vidiš in doživiš. Nobeno tarnanje za 4 stenami ne bo pomagalo ali naklepanje proti njemu. Saj, lahko si daš duška tudi naa tak način, ampak to ti ne sme prerasti kot tvoj vsakdanji stil življenja.

Ni ga, pač ga več ni, zato pa so drugi, boljši in lepši!!!! Veš koliko je dobrih fantov še, pa lušnih in prijaznih, pa še nimajo punce in NIKDAR ne bi naredili kaj slabega...DOSTI!!!!!!!!!!!!!!!

 

pa pa

[AmonRaa]

Hvala, amon

 

to, je res, po mesecu dni lahko rečem, da sem se skoraj izvlekla, da počasi, košček za koščkom nehujem idealizirati njega in najin odnos.

Je pa težko, najbolj ironično pa je, da ko nekoga spoznam, ko se dejansko zamotim, se počutim, kot da letim, kot da je ta veza kilometre za mano in kot da je le lep spomin. Potem pa pride, kot plima, spet žalost in spomini, ki pa bledijo iz dneva v dan.

Je že moralo biti tako, čez nekaj let, ko bi moj zanos in ljubezen malce splahnela, vem, sama v sebi, da nebi bila srečna.

 

Sprejmi kot lepo misel:

Vsaj po moje je najboljše, da sebe postaviš na prvo mesto, brez da skušaš nadomestiti človeka z drugim. V nasprotnem primeru ga boš iskala v vsah, ki ti bodo stopili bluzu tvojega srca in košček tvoje ljubezni bo ostal ukleščen oziroma napačno zaceljen.

Zato je sedaj pomembna samo tvoja samozavest in samospoštovanje. Ne bom ti solil in niti ne pametoval, ker ti želim izrazit samo svojo misel oz. moč, da začneš znova, in da se ne obremenjuješ in zgubljaš čas, ker že tako gre hitro mimo. Poišči ponovno ravnovesje v sebi, da si zgradiš obrambo. Jutri je nov dan, in sonce bo vzšlo in ponovno posvetilo nate. Ne zamujaj prelepih dni, ker ni vredno, pravilno je odpuščati in razumeti, ker edino tako ne dovoliš da karkoli vpliva nate. V tem momentu so pomembne samo tvoje vrednote in tvoje počutje. Da pokažeš kdo si, in česa si v življenju sposobna, ne pusti se, ti veš, in noben drug ni pomemben pri tvoji odločitvi.

 

Ko bo vse to za teboj, se boš smejala.. .Zato se potrudi zase...Ker očitno te ni bil vreden... Lepe spomine pa kar obdrži, vendar jih začasno postavi na stran..ker ti trenutno črpajo moč... Sej to veš...

 

 

hehe...To ti govorim zaradi tega, ker sem sam šel skozi podobno situacijo, in to mi je pomagalo.

[maticml]

Da še jaz povem kaj me muči!

 

Muči me to da sem pred enim letom zavozil šolo, ki sem jo obiskoval v oddaljenem kraju, kamor so po končani osnovni šoli odšli v šolo tudi skoraj vsi moji kolegi, prijatelji. Po tem sem bil pol leta v obupni depresiji, želel sem umreti vsak dan, ves čas sem visel na internetu in bil skratka popolnoma neproduktiven in nesrečen. Sedaj sem v situaciji, ko v bližini doma ne dobim službe, imam še 3 leta srednje šola po izrednem programu in sem skratka "outsider", brez stika z sistemom in starimi znanci, ne morem se več učiti od ljudi. Torej kaj mi predlagate?

 

Kako naj se rešim iz okolja v katerem sem nesrečen?

[Sebastjan]

Stari znanci so šli svojo pot, tvoja gre pa svojo, najbolje da jih odmisliš in si najdeš nove znance. Malo stopi ven iz toplega domeka. Kako se rešiti iz te situacije, pa sam prav dobro veš.