Kaj si mislite o posameznikih-u na forumu

[Marsa]

skoda, tole sem glih zbrisala, k sem nekaj dodajala pa namest cut-nila pobrisala.

nc hudga.

Napisala sem (ker tega zdaj not v postu ni vec), da ker ce vsi kradejo (vecina pa to), pa naj se jaz?

no, ne bom.

[Marsa]

men se se sploh zacel ni, cak da se mi zacne, kaj bo pa sele pol a ne!

[Marsa]

aja da noumo prevec zasli s teme (kar bi bla katastrofa v tkole specificni temi in pomembni )...

k je Tomaz (al kdo) mel pripombe tamle nekje mal zadaj.

*Sem pomislila ob tem na Holdena v Igri v rzi, k je bil cist v krcu, k so mel govorno vajo al nekaj tacga, pa so sosolci uletaval z: "Oddaljujes se (od teme)"!

al nekaj tacga.. sem ze pozabla, ker sem jo brala pred kakimi 25 leti, super knjigca sicer (J.D. Salinger, razlicni prevodi: Varuh mlade rzi, Igra v rzi, Lovec v rzi...)....

 

No velikrat mi je vsec kak post od antoninusa (sam sem ponavad ze 'prepozna', je ze pase, pa je mim privlect iz ful nazaj in dat palec recimo, pa kar zdaj in tle povem).

 

In medtem ko se mi zdi, da se eni niso prav nc naucil, nc napredoval, menim o nekaterih, da so pa ful.

recimo mick, pikica... in se dost je takih.

 

eni so pa sicer nekje na eni ravni napredoval, vendar se hocjo nazaj usedat v vzorce stare.. jih vetric nos, gor pa dol...

ze vse posteka, zraste, tud v resnic, pol ga pa spet nekaj nazaj potegne.

 

zato se mi zdi, kot ste ze ugotavljali nekateri, da mamo pogosto v vse druge boljsi vpogled kot pa vase.

K pr drugmu vse vidmo, kwa narobe dela pa vse...

sami mamo pa vcas taaaake, da ni res!

 

ajej bejžmo

aja preden se vsem skisa dokoncno in se men zacne!

[Marsa]

 

eni pa so brihtni, vse vidjo tud vase, so iskreni do sebe, sam prevec tud kriticni do sebe.

medtem ko eni ne bojo nikol priznal, da so naredil napako al da niso mel prav, bodo pa drugi se prehitro.

 

sem pa res tud nate mal mislila Mystica s tem in sem tud vedla, da bos kej na to komentirala.

sej ni tok hudo. sej ti gre kar dobr.

kot sva ze 100x rekli: nekaj kar se je vcepljalo, 'sadilo', gojilo 30 let, ne more v 14 dneh se izcepit.

to se pocasi odplavi. tako je tud prav.

nc ne sme bit na silo....

delo na sebi pa je lifetime project.

[Ksenia]

pa name...

na moj napredek (pa ne na forumu) sem sama izredno ponosna. Sam mogoče niti niso več tolk vidne tule gor, ker jih večinoma ne delim več, vsaj zaenkrat...

[Marsa]

tud nate mal, ja...

 

na moj napredek (pa ne na forumu) sem sama izredno ponosna.

Tako je tud prav!

in to te pol tud motivira za naprej.

jaz tud mislim, da si napredovala, tud na forumu, sej se kej oopaz tud, ce ne poves vsega oz. ne govoris cist o vsem.

Vcas je dobro dat iz sebe, vcas pa je to samo potrjevanje vsega, torej tud slabega, tako da je t(ak)o cist prav.

 

saj v bistvu skorajda ni mozno, da se te (vsakega) ne bi niti mal prijelo.

saj vsakdo tud ve, kdaj je napredoval in kdaj je dober clovek: ker se dobro pocuti in mirno spi.

 

Ni namrec res, da je dobrota sirota.

dobrota, bit dober, je osebni vzgib, nisi zarad drugih, pac pa zarad sebe, ker se pocutis dobro.

ker vsak si zeli bit dober, boljsi clovek.

no, skoraj vsak.

[alef]

aja da noumo prevec zasli s teme (kar bi bla katastrofa v tkole specificni temi in pomembni )...

k je Tomaz (al kdo) mel pripombe tamle nekje mal zadaj.

 

Mislim da nismo preveč zašli.

Le nekateri so o sebi povedali mogoče malo več kot bi želeli...

S komentiranjem drugih...

[Mura]

Jaz nisem čisto nič vzel osebno.

O Frommovi knjigi tudi nima smisla debatirati s tistimi, ki je sploh niso brali. Omenil sem jo samo, da bi povedal odkod jemljem videnje, razumevanje ljubezni, ki se mi je zdelo pomembno v debati, ki se je razvnela neposredno preden sem se javil.

Podrobneje o tem morda kdaj drugič v kaki drugi temi.

 

Ja. seveda si lahko zadam, da bom ljubil neko določeno osebo ali vse ljudi ali vsa živa bitja.

In v kolikor bom (del) te odločitve uspel udejaniti, moram zato uporabiti moč svoje volje.

 

Seveda gre za odločitev. Če se odločim, da bom preživel del svojega življenja skupaj z nekom drugim. Ja saj, če se sploh odločim. Morda se mi kar zgodi...

 

Lahko se odločim (načelno), da bom ljubeče, pozorno spremljač življensko pot neke osebe. Recimo, nekaj časa. In če želim udejaniti to zakar sem se odločil, bo mi v veliko pomoč, če sprejemam majhne odločitve vedno znova vsak dan. Da sem res pozoren. Da sem tukaj.

Ja, za to se moram odločiti vedno znova in vsak dan.

Sicer bo prišla moja draga k meni, da bi se kaj pogovorila (ali jaz k njej) vedno pogosteje ob nepravem času. Ker je glih zdaj to in to na TV ali ker glih zdaj moram povedati svoje mnenje v tem forumu itd., itd..

Skratka, po moje šteje, tudi v ljubezni, to kar čicto konkretno vsakodnevno storimo, ne pa samo tisto o čemer sanjarimo.

 

Kar se pa tiče primerjave z gradnjo hiš...

Se mi zdi kar dobra.

Kajti tako kot je hiša zavetišče za en par, tako je še tolliko bolj pomembno zavetišče za en par notranja hiša, njuna ljubezen, ki jo prav tako morata, graditi, negovati, odpravljatiti nesnago (v obliki negativnih misli naprimer)itd.. In tako kot so hiše lahko okrogle, betonske, lesene, ilovnate itd., itd. Tako so tudi ljubezni lahko zelo različne.

Vsem pa je skupno, da je osnova ljubezni volja. Pozorno, naklonjeno, spremljanje življenja tistega, ki ga ljubimo. Osnova je, da si ne postavljam v ospredje kaj vse jaz moram tukaj ven dobit. A sem sam zase dobil dovolj ljubezni, a sem dovolj pazil, da ne bi dal preveč itd... Pač pa, da si v ospredje postavljam skrb za razvoj in nego tistih sposobnosti svoje duše, ki so potrebne, da sploh morem ljubiti. Namesto težnje biti (ja dovolj) ljubljen, je pač treba postaviti težnjo ljubiti (druge).

 

Ja in če hočeš igrati v nekem orkestru nek instrument, recimo kontrabas, pa se postaviš tja in začneš, na da bi pred tem kadarkoli vadil, se učil, kako se ta kontrabas igra. Če se pač kar tako kot ti ravno pride postaviš tja in začneš nekaj brez veze brenkat. Potem se ti bodo drugi člani orkestra kaj kmalu zahvalili za tvojo "ljubečo" pomoč... Pa boš potem tudi rekel. Meni se ni treba ničesar učiti? Jaz vem sam po sebi kako se to dela?

 

In res je da so nekoč ljudje znali graditi hiše (ki so bile veliko lepše in bolj funkcionalne) brez kakršnekoli znanosti.

Nekoč davno so ljudje mogli graditi s preprosto močjo svojega duha, ki je takrat še bil v sozvočju z božanskim duhom. Zdaj tega ne zmoremo več.

Z ljubeznijo je pa, po moje, ravno tako.

Pa poglejte si samo debato nekaj strani nazaj. Saj je vendar tekla debata o ljubezni, ne.

[Mura]

http://www.lunin.net/forum/index.php?showt...607&st=3350

 

Nelika, Mačka, Alan.

Kar nekaj jih je govorilo o ljubezni

[alef]

Seveda gre za odločitev. Če se odločim, da bom preživel del svojega življenja skupaj z nekom drugim. Ja saj, če se sploh odločim. Morda se mi kar zgodi...

 

Lahko se odločim (načelno), da bom ljubeče, pozorno spremljač življensko pot neke osebe. Recimo, nekaj časa. In če želim udejaniti to zakar sem se odločil, bo mi v veliko pomoč, če sprejemam majhne odločitve vedno znova vsak dan. Da sem res pozoren. Da sem tukaj.

Ja, za to se moram odločiti vedno znova in vsak dan.

Sicer bo prišla moja draga k meni, da bi se kaj pogovorila (ali jaz k njej) vedno pogosteje ob nepravem času. Ker je glih zdaj to in to na TV ali ker glih zdaj moram povedati svoje mnenje v tem forumu itd., itd..

Skratka, po moje šteje, tudi v ljubezni, to kar čicto konkretno vsakodnevno storimo, ne pa samo tisto o čemer sanjarimo.

 

Ja in če hočeš igrati v nekem orkestru nek instrument, recimo kontrabas, pa se postaviš tja in začneš, na da bi pred tem kadarkoli vadil, se učil, kako se ta kontrabas igra. Če se pač kar tako kot ti ravno pride postaviš tja in začneš nekaj brez veze brenkat. Potem se ti bodo drugi člani orkestra kaj kmalu zahvalili za tvojo "ljubečo" pomoč... Pa boš potem tudi rekel. Meni se ni treba ničesar učiti? Jaz vem sam po sebi kako se to dela?

 

Lahko se odločiš, tako kot si napisal.

Ampak to ni ljubezen.

To je le partnerstvo, odnos, družabništvo, kakor hočeš.

Lahko je v tem tudi ljubezen, ni pa nujno.

Kot je lahko tudi ljubezen brez partnerstva.

 

Ljubezni ne moreš doseči z voljo, dobro partnerstvo pa lahko.

Primerjavi ki si jih dal, s hišo in igranjem kontrabasa sta povsem neprimerni če gre za ljubezen.

Učiti se ljubezni...

Si se mogoče moral učiti dihanja, bitja srca?

Ne, s tem si prišel na svet.

 

Ne zamenjuj ljubezni s partnerstvom, zakonom, razmerjem...

Ljubezen je tu lahko osnova, lahko pa to funkcionira tudi brez nje.

In to zelo dobro.

Tu pa je potrebno vložiti določen trud, znanje, učenje...

Ampak ljubezen pa to ni.

[Marsa]

Ja in če hočeš igrati v nekem orkestru nek instrument, recimo kontrabas, pa se postaviš tja in začneš, na da bi pred tem kadarkoli vadil, se učil, kako se ta kontrabas igra. Če se pač kar tako kot ti ravno pride postaviš tja in začneš nekaj brez veze brenkat. Potem se ti bodo drugi člani orkestra kaj kmalu zahvalili za tvojo "ljubečo" pomoč... Pa boš potem tudi rekel. Meni se ni treba ničesar učiti? Jaz vem sam po sebi kako se to dela?

no k si dal glih prikladen primer...

namrec: ja.

sem zacela igrat bas.. kar mal brenkat. nihce mi ni nic pokazal, enga dneva glasbene sole nimam in ne poznam not.

in sem se kar spravla brenkat. in pol so prisli zraven eni in so brenkali z mano.

pa smo prav lustn brenkal.

 

sicer pa se tule povsem strinjam z alefom k se mi zdi to point, brez sveh teh besed, sem tud sama na to pomislila, no, pa je ze on napisal:

 

Si se mogoče moral učiti dihanja, bitja srca?

Ne, s tem si prišel na svet.

 

sicer pa stekam tud tvoj point, Mura.....

menis da je pomembno ljubezen negovat.

no v tem se pa strinjava.

[Mura]

Ja. In seveda nisem slučajno iznašel za svojo primerjavo kontrabasa.

Jasno, da si lahko tudi samouk. Samo, učiti se, vaditi- to moraš.

 

In Alefovo vprašanje je res ključnega pomena. Iz njega izhaja, da Alef šteje ljubezen k naravnim stvarem. In to tudi velja nekje do živalskega sveta. Pridite malo v naše kraje, pa si ogledujte nekaj dni en par štorkelj. Kaj in kako počneta. In njima se tega res ni treba nikjer učiti. Onadva imata to še v krvi, kot bitje srca.

 

Saj. Pa poglejmo vprašanje vzgoje. Če bi rekel svoji pra pra pra babici, kje se je naučila tako lepo vzgajati otroke, bi te menda debelo pogledala. Ker kaj se maš tukaj za učiti!

Nedolgo tega mi je nekdo kot njegovo lastno esenco nekega predavanja zaupal: "Ja problem je, ker nas ni nihče naučil kako naj vzgajam otroke, kako naj bom sploh oče.

 

Mislim pač, da razvoj človeke pripelje do tega, da se vse to kar je instinktivno vedel, da se to vse bolj izgublja. Da se nam je dejansko treba učiti stvari, ki so bile našim prednikom samoumevne.

 

In da še dokončam tisto z naravo, pa živalmi.

Po moje je ljubezen kulturno in ne naravno dejanje.

In kulturnih stvari se je pač treba učiti.

Ali pa zatrjevati, da to ni potrebno.

Pa se potem ozrimo levo in desno, pa naj tudi vsak pri sebi pogleda... kako nam pa potem uspeva ta "ljubezen", ki se je ni treba učiti.

 

Sicer pa, Marsa, lahko daš sem notri link na kako temo o ljubezni? Bom potem tam težil naprej,,, ko bom imel več časa. Zdaj moram končno spesniti kosilo.

[Marsa]

no tole si pa super *spesnil* (najbrz bos pol tud kosil k si ocitno in d mud ) zlo lepo.

 

hm, ja bom..

sam tega je v strani...

 

kak namig? v kero od?

 

no sej ze najdem kej (al pa kdo, k uleti pa se domisli).

[klarus]

ljubezen, kaj je

tabuji in brezpogojna ljubezen

ljubezen, oartnerstvo, odnosi in duhovna rast

ljubezen

[Marsa]

[Marsa]

Sem predvidljiva.

v bistvu si res kar, ja.

(sam mi je pa po drugi strani vsec pa tud zanesljivost , kolkr pac me vcas mot pretirana predvidljivost )

[alef]

In Alefovo vprašanje je res ključnega pomena. Iz njega izhaja, da Alef šteje ljubezen k naravnim stvarem. In to tudi velja nekje do živalskega sveta. Pridite malo v naše kraje, pa si ogledujte nekaj dni en par štorkelj. Kaj in kako počneta. In njima se tega res ni treba nikjer učiti. Onadva imata to še v krvi, kot bitje srca.

 

In da še dokončam tisto z naravo, pa živalmi.

Po moje je ljubezen kulturno in ne naravno dejanje.

In kulturnih stvari se je pač treba učiti.

Ali pa zatrjevati, da to ni potrebno.

Pa se potem ozrimo levo in desno, pa naj tudi vsak pri sebi pogleda... kako nam pa potem uspeva ta "ljubezen", ki se je ni treba učiti.

 

Zanimivo.

Torej sem žival...

Ker meni je to uspelo ne da bi se od koga učil.

In mi še uspeva.

 

Kulturno dejanje...

Mura, veš kje je tvoj problem?

Preveč si se učil ljubezni, toliko preveč da ne veš več kaj ljubezen je...

Preveč "veš" o njej, zato je ne prepoznaš.

Nehaj se učit, pusti Muro da gleda sam, mogoče jo boš spet prepoznal...

[nelika]

Lahko se odločiš, tako kot si napisal.

Ampak to ni ljubezen.

To je le partnerstvo, odnos, družabništvo, kakor hočeš.

Lahko je v tem tudi ljubezen, ni pa nujno.

Kot je lahko tudi ljubezen brez partnerstva.

 

Ljubezni ne moreš doseči z voljo, dobro partnerstvo pa lahko.

Primerjavi ki si jih dal, s hišo in igranjem kontrabasa sta povsem neprimerni če gre za ljubezen.

Učiti se ljubezni...

Si se mogoče moral učiti dihanja, bitja srca?

Ne, s tem si prišel na svet.

 

Ne zamenjuj ljubezni s partnerstvom, zakonom, razmerjem...

Ljubezen je tu lahko osnova, lahko pa to funkcionira tudi brez nje.

In to zelo dobro.

Tu pa je potrebno vložiti določen trud, znanje, učenje...

Ampak ljubezen pa to ni.

 

No. Malo ozko predstavo o ljubezni imaš. Ljubezen je ČUSTVO, ki ga posameznik čuti do SUBJEKTA ali OBJEKTA , ki je za posameznika pomemben in ga razume kot sestavni del svojega intimnega sveta. Jaz ne vem kako predstavo o ljubezni imaš to, oz. kako si jo predstavljaš, da kar tako določaš kaj je in kaj ni ljubezen.

[tomazslo]

LJUBEZEN

Odnos ustvarjate vi in nato ustvarja odnos vas. Dve osebi se srečata, kar pomeni, da se srečata dva različna svetova. To ni preprosto - to je zelo komplicirano. Vsaka oseba je svet zase - skrivnost z dolgo preteklostjo in večno bodočnostjo.

Na začetku se srečujejo samo periferije, zunanjosti, toda če odnos preraste v intimnost, postane bližnji, postane globok. Tedaj se, korak za korakom, središča začenjajo srečevati. Ko se srečajo, se to imenuje ljubezen.

Ko se srečujejo periferije, je to samo poznanstvo. Ko se dotaknete osebe iz ničesar, samo iz omejitev, tedaj je to poznanstvo. Pogosto, prepogosto imenujete svoje poznanstvo ljubezen.

Tedaj napačno razmišljate. Poznanstvo ni ljubezen.

 

Ljubezen je prava redkost. Srečati neko osebo v njenem središču pomeni iti skozi revolucijo, ker če želite srečati neko osebo v njenem centru, ji boste morali dovoliti, da tudi ona doseže vaš center, povsem predani, ranljivi, odprti.

 

To je tvegano. Dopustiti nekomu, da pride do vašega središča, je tvegano, nevarno, ker nikoli ne morete vedeti, kaj vam bo ta oseba storila. Enkrat, ko so vaše skrivnosti odkrite, enkrat, ko ste popolnoma izpostavljeni, se nikoli ne ve, kaj bo storila druga oseba.

Strah je tu. Zato nikoli niste odprti. Poznanstvo - a mislimo, da se je zgodila ljubezen. Periferije se srečujejo, a mislimo, da smo se mi srečali. Vi niste vaša periferija. V bistvu je periferija meja, na kateri vi nehate obstajati, samo pregrada okrog vas. To niste vi! Periferija je mesto, kjer se vi nehate in se začne svet.

 

Tudi možje in žene, ki so morda dolgo živeli skupaj, drug drugemu ne morejo biti več od znancev. Oni lahko živijo skupaj, pa sploh ne vejo, s kom živijo. Čim dlje živite z nekom, vse bolj pozabljate, da so središča ostala skrita.

 

Zato je prva stvar, ki jo je treba razumeti ta: ne imenujte poznanstvo ljubezen. Lahko se ljubite, lahko ste v seksualnem odnosu, ampak seks je ravno tako periferen. Vse dokler se središča ne srečajo, je seks samo srečanje dveh teles. Duše niso poleg.

 

Srečanje vaših teles ni vaše srečanje. Seks ostaja samo poznanstvo - fizično, telesno, a kljub temu samo poznanstvo.

 

Lahko dopustite nekomu, da pride v vaše središče, toda to lahko storite samo takrat, ko se ničesar ne bojite. Zato vam pravim, da obstajata dve vrsti življenja: prva je obrnjena k strahu, druga k ljubezni.

Življenje, obrnjeno k strahu, nikoli vas ne more pripeljati v globok odnos. Ostanete prestrašeni in drugemu ni dovoljeno, ne more mu biti dovoljeno, da pride do samega jedra. Do neke mere to drugemu dovolite, a zatem nastanejo zidovi, meje. Oseba obrnjena ljubezni, je religiozna oseba. Oseba obrnjena k ljubezni pomeni človeka, ki se ne boji prihodnosti, človeka, ki se ne boji rezultatov in posledic - ki živi tukaj in zdaj.

Ne razmišljajte, kaj bo iz tega. Samo bodite tu, obnašajte se totalno, popolno, brezpogojno. Ne delajte kalkulacij. Človek, ki mu vlada strah, nenehno preračunava, planira, ureja, hrani. Celotno njegovo življenje je tako izgubljeno.

Če ste lahko v tem trenutku, sedanjem trenutku, v svoji sedanjosti - polnosti, samo tedaj lahko zares ljubite.

 

Ljubezen je redka rožica in se samo tu in tam zgodi. Milijoni in milijarde ljudi živi v napačnem mišljenju, da ljubijo. Oni verjamejo, da ljubijo, ampak to je samo verovanje in ne dejanskost, ne resničnost.

 

Ljubezen se redko razcveti, dogaja se tu in tam. Redko se zgodi, ker se zgodi le takrat, ko ni strahu. Prej se nikoli ne zgodi. To pomeni, da se ljubezen lahko zgodi samo globoko religiozni osebi.

Seks je možnost za vsakega, ljubezen ne.

 

Ko se ne bojite, tedaj nimate česar skrivati, tedaj ste lahko odprti, tedaj lahko premaknete svoje meje - in tedaj lahko povabite drugega, da prodre v vas, do samega centra.

 

In zapomnite si, če dopustite nekomu, da prodre globoko v vas, bo tudi drugi dopustil vam, da prodrete globoko vanj, ker ko dopustite, da drugi pride do vas, ustvarjate zaupanje. Ko se ne bojite, tudi v drugemu preneha bivati strah.

V vaši ljubezni je vedno prisoten strah. Mož se boji žene, žena moža. Ljubimci se vedno bojijo. Tedaj to ni ljubezen. To je samo nek dogovor - dve prestrašeni osebi, ki sta odvisna ena od druge, ki se borita, izkoriščata, manipulirata druga z drugo, nadzorujeta, vladata, posedujeta - ampak to ni ljubezen.

Če dopustite ljubezni, da se zgodi, ni potrebe po molitvi, ni potrebe po meditaciji, ni potrebe po nobeni cerkvi ali hramu. Lahko povsem pozabite na Boga, samo če lahko ljubite. Ker se vam bo skozi ljubezen zgodilo vse. To je tisto, kar je mislil Jezus, ko je rekel: "Bog je ljubezen".

 

A ljubezen ni lahka; odvreči morate strah. A tako čudno je to - toliko se bojite, a nimate česa izgubiti.

Kabir (sufijski modrec) je nekoč dejal: "Opazujem ljudi. Tako zelo se bojijo, a ne morem razumeti zakaj - saj nimajo česa izgubiti. Oni so kot goli človek, ki se nikoli ne gre okopat k reki, ker se boji - kje bo posušil obleko."

To je situacija, v kateri ste - goli, brez obleke, ampak vedno v strahu zaradi obleke. Kaj lahko izgubite? Nič. To telo bo umrlo. Predno bo umrlo, ga dajte ljubezni. Kar koli imate, vam bo odvzeto. Predno bo odvzeto, zakaj tega ne podelite. To je edini način, na kateri lahko imate. Če lahko delite in poklanjate, ste vi gospodar. Vse vam bo odvzeto. Ne obstaja nič, kar lahko za vedno obdržite. Smrt bo uničila vse. To je, če me dobro razumete, borba med smrtjo in ljubeznijo. Če lahko dajete, ne bo smrti. Predno vam kaj odvzeto, boste to že dali, napravili od tega darilo. Tedaj smrt ne more obstajati.

Za tistega, ki ljubi, ni smrti. Za tistega, ki ne ljubi, je vsak trenutek smrt, ker se v vsakem trenutku nekaj odtrga od njega. Telo izginja, propada, zgublja se vsak trenutek. Zatem bo prišla smrt in vse bo uničeno.

Čemu strah? Zakaj se tako bojite? Čeprav se vse ve o vas, čeprav ste kot odprta knjiga, čemu strah? Kako vam lahko to škoduje? Samo napačna stališča, samo okoliščine, ki vam jih je družba vsilila, da se morate skrivati, da se morate paziti, da morate biti vedno v borbenem stanju, da je vsak vaš sovražnik, da so vsi proti vam.

Nihče ni proti vam! Čeprav tudi čutite, da je kdo proti vam, tudi on ni proti vam, ker je vsak obremenjen s sabo in ne z vami. Ni ničesar, kar bi se lahko bali. To morate razumeti, predno se zgodijo medčloveški odnosi: ni ničesar, česar bi se morali bati.

Postanite prehod, vedno odprt, brez vrat, brez ključavnic, brez zaprtih vrat v vas. Tedaj se lahko zgodi ljubezen.

Ko se dve središči srečata, je to ljubezen. A ljubezen je alkimistični dogodek - kot takrat, ko se srečata vodik in kisik in ustvari se novo - vod. Lahko imate vodik in lahko imate kisik, toda, če ste žejni, od tega ne bo nobene koristi. Lahko imate kisika kolikor hočete in vodika kolikor hočete, toda žeje ne boste ugasili.

Ko se središči srečata, se ustvari novo. Mmm... to novo je ljubezen. A ona je kot voda - žeja mnogih, mnogih življenj je zadovoljena. Nenadoma postanete zadovoljni.

To je vidni znak ljubezni - postanete zadovoljni, kot da ste vse dosegli. Dosegli ste cilj - ni več cilja, usoda je izpolnjena. Seme je postalo cvet, popolnoma se je razcvetelo. Presenečeni boste, ko vam odkrijem, da vas ljubezen naredi brezželjne, ker želja izhaja iz nezadovoljstva. Želite zato, ker nimate. Želite zato, ker mislite, da če boste imeli nekaj, vam bo to dalo zadovoljstvo. Želja izhaja iz nezadovoljstva.

Ko obstaja ljubezen in se dve središči srečata in raztopita in se potopita v novo alkimistično kvaliteto, je zadovoljstvo tu. To je kot da je celotno stvarstvo zaustavljeno - brez gibanja.

Tedaj je sedanji trenutek edini trenutek. In tedaj lahko rečete: "Ah, ta kolač je res dober". Celo smrt ne pomeni nič človeku, ki ljubi.

Zato vam pravim: ljubezen vas bo naredila brezželjne.

Bodite brez strahu, odvrzite skrbi, bodite odprti. Dopustite nekemu središču, da se sreča s središčem v vas - tedaj se boste ponovno rodili, nova kvaliteta bitja bo ustvarjena. Ta kvaliteta bitja govori: Bog obstaja. Bog ni argument, temveč izpolnitev, občutek izpolnitve. Ugotovili ste že morda, da se, kadar ste nezadovoljni, želite odreči Boga. Kadar ste nezadovoljni, vaše celotno bitje kriči: NI BOGA!

Ateizem ni nastal iz logike, temveč iz nezadoljstva. Lahko racionalizirate - to je druga stvar. Lahko da ne poveste, da ste nezadoljni in da ste zato ateist. Lahko rečete: ni Boga in imam dokaze za to. Ampak to ni resnica.

Če ste zadovoljni, vam celotno bitje govori: Bog je! Nenadoma ga občutite. Celotna manifestacija postane božanska. Če niste v ljubezni, boste zares, prvič, v občutku, da je obstoj božanski in da je vse blagoslov. Ampak mnogo tega je treba narediti, predno se to zgodi. Mnogo stvari je treba narediti, predno postane to možno, da se zgodi.

Morate uničiti vse, kar ustvarja prepreke v vas samih. Ne dovolite, da je ljubezen samo beseda, da je nekaj praznega. Ne dovolite, da je samo preokupacija uma. Ne dopustite, daje samo telesno zadovoljstvo. Napravite notranje iskanje in pokličite druge, da vam pomagajo kot prijatelji.

če imate nekoga radi, malo po malo izginja periferija te osebe, izginja oblika telesa te osebe. Vse bolj in bolj ste v stiku z brezobličnim, z notranjim.

Ampak prvi žarek bo vedno prišel skozi eno osebo. Težko je biti v stiku z univerzalnim, ker je tako veliko, tako ogromno, tako neskončno, brez začetka in brez konca. Odkod začeti? Odkod začeti proti temu? Ena oseba je prehod. Zaljubite se. In ne borite se. Omogočite drugemu globoko dopuščanje, samo poziv in dopustite drugemu, da dopre do vas brez vseh pogojev. In nenadoma izginejo drugi in Bog je tu.

Osnovno je to - treba je dopustiti drugemu, da prodre do vašega najglobljega jedra, do samega bistva vašega bitja.

Če nadaljujemo lagati sebi, mislimo, da se ljubimo. Če mislite, da ljubite, tedaj ni možnosti, da se zgodi ljubezen, kajti če bi ljubezen bila to, bi bilo vse zaprto.

Napravite nov napor. Poskusite najti pravi obraz drugih, kar je skrito. Ne jemljite drugih zdravo za gotovo. Vsak človek je takšna skrivnost, da, če začnete prodirati v njega, to postane neskončno. Ampak nam drugi postanejo dolgočasni - zato ker smo samo s periferijo in vedno samo s periferijo.

Središča so vedno sveža, mlada. Vaša duša ni otrok, niti mladenič, niti starec. Vaša duša je enostavno vedno sveža, ona nima let.

Zapomnite si: vedno ste vi odgovorni. In spreminjajte se. Odvrzite lastnosti, ki vam delajo probleme. Naredite iz ljubezni autotransformacijo.

 

 

To j sicer nekaj let staro, a še vedno velja, sem pa enkrat prilepil v ljubezen, če se prav spomnim...l.p. Tomaž

[klarus]

[Ksenia]

To je tvegano. Dopustiti nekomu, da pride do vašega središča, je tvegano, nevarno, ker nikoli ne morete vedeti, kaj vam bo ta oseba storila. Enkrat, ko so vaše skrivnosti odkrite, enkrat, ko ste popolnoma izpostavljeni, se nikoli ne ve, kaj bo storila druga oseba.

 

Tudi možje in žene, ki so morda dolgo živeli skupaj, drug drugemu ne morejo biti več od znancev. Oni lahko živijo skupaj, pa sploh ne vejo, s kom živijo. Čim dlje živite z nekom, vse bolj pozabljate, da so središča ostala skrita.

 

Zato je prva stvar, ki jo je treba razumeti ta: ne imenujte poznanstvo ljubezen. Lahko se ljubite, lahko ste v seksualnem odnosu, ampak seks je ravno tako periferen. Vse dokler se središča ne srečajo, je seks samo srečanje dveh teles. Duše niso poleg.

 

 

Lahko dopustite nekomu, da pride v vaše središče, toda to lahko storite samo takrat, ko se ničesar ne bojite. Zato vam pravim, da obstajata dve vrsti življenja: prva je obrnjena k strahu, druga k ljubezni.

 

 

Ko se ne bojite, tedaj nimate česar skrivati, tedaj ste lahko odprti, tedaj lahko premaknete svoje meje - in tedaj lahko povabite drugega, da prodre v vas, do samega centra.

 

In zapomnite si, če dopustite nekomu, da prodre globoko v vas, bo tudi drugi dopustil vam, da prodrete globoko vanj, ker ko dopustite, da drugi pride do vas, ustvarjate zaupanje. Ko se ne bojite, tudi v drugemu preneha bivati strah.

 

 

Ampak prvi žarek bo vedno prišel skozi eno osebo. Težko je biti v stiku z univerzalnim, ker je tako veliko, tako ogromno, tako neskončno, brez začetka in brez konca. Odkod začeti? Odkod začeti proti temu? Ena oseba je prehod. Zaljubite se. In ne borite se. Omogočite drugemu globoko dopuščanje, samo poziv in dopustite drugemu, da dopre do vas brez vseh pogojev. In nenadoma izginejo drugi in Bog je tu.

Osnovno je to - treba je dopustiti drugemu, da prodre do vašega najglobljega jedra, do samega bistva vašega bitja.

Če nadaljujemo lagati sebi, mislimo, da se ljubimo. Če mislite, da ljubite, tedaj ni možnosti, da se zgodi ljubezen, kajti če bi ljubezen bila to, bi bilo vse zaprto.

To j sicer nekaj let staro, a še vedno velja, sem pa enkraztat prilepil v ljubezen, če se prav spomnim...l.p. Tomaž

všečno... blizu mojemu razmišljanju

[alef]

No. Malo ozko predstavo o ljubezni imaš. Ljubezen je ČUSTVO, ki ga posameznik čuti do SUBJEKTA ali OBJEKTA , ki je za posameznika pomemben in ga razume kot sestavni del svojega intimnega sveta. Jaz ne vem kako predstavo o ljubezni imaš to, oz. kako si jo predstavljaš, da kar tako določaš kaj je in kaj ni ljubezen.

 

A res?

Mogoče pa ti ozko vidiš.

Definicije ljubezni, objavljene tu noter ali pa kje drugod meni ne pomenijo nič.

Ker se je ne da definirat.

In kaj je nekdo nekoč, nekje napisal o tem kaj ljubezen je, je brez vrednosti.

Ker je dva ne čutita, doživljata enako.

In ostajam pri tem da tisto o čemer piše Mura ni ljubezen.

To je le odnos, partnerstvo, skupno življenje.

 

Mogoče zate velja isto kot za Muro.

Preveč razmišljaš o tem kaj je ljubezen.

Daj jo raje živet, boš bolje vedela kaj to je.

[Ksenia]

definirat se jo da itak da se jo da... pa sej ni ljubezen samo v partnerstvu, kaj pa ljubezen do otrok, staršev, narave, sebe... že to je definicija...

Zame je lahko izkaz ljubezni marsikaj kar zate ni, se strinjam

čeprav se mi zdi, da smo ujeti v ene vzorce priučene, kako naj, pa kako bo, pa kaj ne smeš... a ne bi bilo fino da nimamo ne predstave o tem ne filinga in potem nas doleti ljubezen življenja... ma ne vem no, tko jst dojamem to... mi je zanimivo ko se sprehajam po gozdu da poskušam videt malenkosti, ki bi jih opazil nekdo, ki živi recimo med samimi skalami,... zanimivo kako navdušeno so prijatelji iz Paga opazovali, kako pri nas teče iz hriba voda... (je bil čas deževja pa eno takšno zanimivo področje),jaz tega sploh nisem več opazila.. zato se sedaj trudim opaziti malenkosti, sem zavestno v tistem kar počnem, kjer sem... isto v odnosih (pa ne mislim tule samo na partnerja)...

a sem zašla ?

[alef]

definirat se jo da itak da se jo da... pa sej ni ljubezen samo v partnerstvu, kaj pa ljubezen do otrok, staršev, narave, sebe... že to je definicija...

Zame je lahko izkaz ljubezni marsikaj kar zate ni, se strinjam

čeprav se mi zdi, da smo ujeti v ene vzorce priučene, kako naj, pa kako bo, pa kaj ne smeš... a ne bi bilo fino da nimamo ne predstave o tem ne filinga in potem nas doleti ljubezen življenja... ma ne vem no, tko jst dojamem to... mi je zanimivo ko se sprehajam po gozdu da poskušam videt malenkosti, ki bi jih opazil nekdo, ki živi recimo med samimi skalami,... zanimivo kako navdušeno so prijatelji iz Paga opazovali, kako pri nas teče iz hriba voda... (je bil čas deževja pa eno takšno zanimivo področje),jaz tega sploh nisem več opazila.. zato se sedaj trudim opaziti malenkosti, sem zavestno v tistem kar počnem, kjer sem... isto v odnosih (pa ne mislim tule samo na partnerja)...

a sem zašla ?

 

Saj to je to...

Seveda se jo da definirat, saj se vse da...

Ampak katera definicija jo lahko opiše?

Tvoja, moja, od...xy...?

Zato pravim da se jo pravzaprav ne da definirat.

Ker ni vzorcev ali pa jih je toliko kot je ljudi.

 

Tvoj opis...

[Marsa]

Zanimivo.

Torej sem žival...

 

kok si pa zapel...

 

men je bil pa vsec ta Murin stavk: da je ljubezen tud kulturna...

ce je sam prvinska, je torej na stopnji zivali.

tko da, se tle kar strinjam z Muro...

 

 

 

"Ne, tvoj svet ni pravi, moj svet je pravi, ti nimas res ". Namesto da bi upostevali, da vsak po svoje dozivlja in tudi ubesedi drugac.

..in to pri vsej vaši nadmudrenosti.

ja, a ne?

kok tkole dobr vids, ce nisi osebno vpleten (v debato).