Če bi kdo komu rad kaj povedal ....

[sin]

da.

 

da. in razumevanja v smislu razumeti kaj in zakaj se dogaja, torej zavedanja.

 

zanimivo, torej če veš da so vzorci problem ali se ti ne zdi logično, da se odpravi te, ne pa da se fura medikamente, vzrocev pa se ne odstrani?

 

sej, v tem je štos. kaj za koga deluje je vprašanje. posploševanje je lahko nevarno. eden izmed največ vzrokov smrti v ZDA so stranski učinki zdravil. seveda je vprašanje, koliko bi jih bilo, če zdravil sploh ne bi bilo. pomeni, da zadeva še zdaleč ni preprosta. eventuelno je za nekega zdravnika lahko merilo to, da je pacient miren in nima "nenaravnih" izpadov in "prividov", dočim je za nekega zdravilca morda merilo to, da je odstranjen vzrok za težavo.

 

 

-

 

predvidevam, da bodo čez 100 let povsem z lahkoto odstranjali določene entitete iz aure in se zlahka soočali z nekimi sedaj imenovani nezdravimi psihičnimi stanji ljudi na določenih nivojih. prav tako bodo bolj vedeli kaj taka stanja povzroča in kako nastajajo. ob tem verjamem, da bolezenska stanja za katera se dandanes uporablja gore zdravil, takrat ne bodo potrebna, razen če ne bo šlo za kemično neravnovesje kot posledico in bo del zdravljenja hkratno z odpravljanjem bistvenih vzrokov za bolezensko stanje. seveda pa bodo takrat drugačni izzivi, kar ne pomeni da bodo manjši ali lažji.

na bolezensko stanje lahko gledamo tudi kot na zdravilno stanje. če človek zboli pomeni, da potrebuje organizem ali psiha določen odmik oziroma drugačno stanje kot utečeno stanje v katerem je oseba bivala. tako stanje eventuleno lahko razumemo tudi kot zdravljenje samo in ne nujno kot bolezen. tako v nekem stanju zdravljenja oseba morda ne potrebuje zdravil, temveč podporo v obliki razumevanja in pomoči. govorim seveda o možnosti.

 

jaz se nimam za normalno in niti ne vem dobro kaj normalno je... vem, pa da je ogromno ljudi prestrašenih da bi na tak ali drugačen način padli v sfero nenormalnega, hkrati pa se sploh ne zavedajo, kaj se dogaja v njih...

 

manjka nam sočutje,

 

vendar do tega pridemo, ko vidimo svoje vzorce, ko se soočamo s svojimi zablodami in jih sprejmemo, se mamo radi.

 

pri obeh se moremo zanesti na pomoč drugih in poiskati to, kar pač deluje

[Mihela]

da.

 

da. in razumevanja v smislu razumeti kaj in zakaj se dogaja, torej zavedanja.

 

zanimivo, torej če veš da so vzorci problem ali se ti ne zdi logično, da se odpravi te, ne pa da se fura medikamente, vzrocev pa se ne odstrani?

 

sej, v tem je štos. kaj za koga deluje je vprašanje. posloševanje je lahko nevarno. eden izmed največ vzrokov smrti v ZDA so stranski učinki zdravil. seveda je vprašanje, koliko bi jih bilo, če zdravil sploh ne bi bilo. pomeni, da zadeva še zdaleč ni preprosta.

 

 

Prej in potem je čas za zavedanje, ko pa ne moreš zaupati svojemu umu,ker se igra s tabo, in ne veš kaj je res od tistega kar vidiš in tistega kar slišiš, potem pa se ni za hecat, če so kemikalije tiste, ki edino pomagajo, pa to, sej je strup isto kot kemoterapija, a deluje, mogoče čez deset let nekaj povsem druzga, zdej pač je to kar imamo, druzga ni.

[sin]

da.

 

kaj so zahtevnejša stanja in kaj ne? daš otroku vedno tablete če je recimo hiperaktiven? namreč kadar so odrasli, jih okolje zlahka ozači kot nenormalne in potrebne zdravljenja.

in če se vrnem k normalnosti, zase vem, da ko je človek v določeni situaciji, lahko zelo jasno in točno ve, kaj si želi in da tega kar je noče. vprašanje je kako do spremembe.

 

razumem sin...sodimo lahko sam iz svojih izkušenj in razumevanj, zato je fajn, da kljub svojim predstavam o nečem, ohranimo vsaj malo odprtega prostora tudi za tisto, kar ta trenutek še ne razumemo

v osnovi sem za alternativo, toda pri zahtevnejših psihičnih epizodah, pa ne vidm druge možnosti kot stroke. Vsaj dokler se stvari ne umirijo.

[sin]

če pomagajo vredu. to še ne pomeni, da ne pomaga tudi kaj drugega, kar ima lahko manj stranskih učinkov. vprašanje je tudi ali pomagajo samo poteptati zadevo ne pa odpraviti vzroka.

 

tudi sedaj je dosti več kot večina ve ali je pripravljena sprejeti. uradno se pač poslužuje tega kar je, kot praviš. sej to mi ni težko sprejet. samo moti me (po moje) prehitra vdaja v to, da se nekomu pač odredi konjske doze medikamentov, ki imajo stranske učinke, hkrati pa se to zagovarja celo kot edino pravo pot.

 

če so kemikalije tiste, ki edino pomagajo a deluje,

 

zdej pač je to kar imamo, druzga ni.

[Brezo]

.........Na recconnectionu sem bila trikrat! http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/smile.gif O rezultatih ne bi vedela povedat, če mi je kaj pomagalo. Upam. Bila sem pred približno letom in pol..........

 

Včasih so kakšne feedback informacije koristne, če ne drugega zato da človek ve ali je na pravi poti...To informacijo bi ti lahko dal tisti, ki ti je izvajal reconnection, mogoče celo nosorog...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smile_wink.gif

 

Reconnection ti je takrat pomagal okol 25% pri tvojih težavah...glede težav z glasovi pa samo okol 10%...informacija, ki nekomu pove veliko, nekomu pa nič...tudi reconnection deluje v okviru karmičnih zakonov, zato je iluzorno pričakovat, da bo pozdravil čisto vse...

 

Kemični procesi v telesu...to se lahko razlaga na 1001 način in še več...tudi izpostavljenost poskusnih živalih elektromagnetnemu ali kakšnemu drugemu polju je povzročilo povišanje dopamina in ne vem kaj še vse...skratka porušenje kemičnega ravnotežja v telesu...

 

Mi je pa zanimivo kako nekateri trdijo, da so za vse krivec možgani...telo ima več žlez z notranjim izločanjem in vse izločajo določene snovi v telo kar posledično vpliva na ravnovesje ali neravnovesje...pa zanemarimo dejstvo, da so žleze povezane s čakrami...Že iz tega stališča je malo težko trditi, da so možgani odgovorni za vse, zlasti, ker obstajajo študije, ki dokazujejo, da določene mišice (recimo srce) reagirajo na zunanje impulze prej kot pa možgani (merjeno v mili sekundah)...Je pa res, da sta v glavi dve najpomembnejši žlezi, ki igrata odločilno vlogo...ampak obstajajo pa tudi druge, ki zavzemajo manj pomemben ali celo enakovreden delež...recimo thymus- odgovoren za sposobnost imunskega sistema, o tej žlezi se zaenktrat ne ve nič konkretnega...

 

Zdravljenje psihoz in ostalih psiho stanj s tabletami temelji na določenih predpostavkah...ampak dokler ni uradno priznana kakšna boljša, zaenkrat obstajamo pri temu...Velja pa podobno kot pri bolečinah...na začetku so tabletke koristne, ker na brzino ublažijo bolečino, ko se pa človeček malo navadi in pride k sebi, jih pa lahko začne zmanjševati. Seveda je odvisno od česa bolečine izvirajo. Pri išiasu na začetku kakšne inekcije in zdravila bolj pomagajo, potem pa vaje...podobno je pa pri psihi...Še zmeraj bolje, da tablete "zafiksajo" človeka, da ne naredi samomora, v takih primerih so koristne...ko pa človek s psihoterapijo, pogovorom in ostalim začne malo drugače razmišljati, se mu zmanjšujejo samomorilna nagnjenja, ipd, se mu pa počasi zmanjšuje tabletke...Tudi če tablete zaradi stranskih učinkov "zjebejo" kakšen organ, je človek še zmeraj kao živ. Ameriška vojna termologija bi temu rekla "kolateralna škoda"...

 

Kdo je pa rekel, da psihiatrija pozna vzroke zaradi katerih nekdo zasliši glasove...o tem znajo kakšni učitelji meditacij zelo dobro povedati zakaj vse lahko nastanejo take težave...včasih je koristno razmisliti tudi o njihovih namigih, bajkah, ker se lahko odprejo čisto drugačna obzorja oz. pogledov na celotno stvar...in spet smo pri temu kar je nekje napisala Iknee o psihozi in šamanih...prekletstvo ali blagoslov...odvisno na kakšne ljudi se naleti, koliko imajo znanja o teh stvareh in seveda razumevanja...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Mihela]

da.

 

kaj so zahtevnejša stanja in kaj ne? daš otroku vedno tablete če je recimo hiperaktiven? namreč kadar so odrasli, jih okolje zlahka ozači kot nenormalne in potrebne zdravljenja.

in če se vrnem k normalnosti, zase vem, da ko je človek v določeni situaciji, lahko zelo jasno in točno ve, kaj si želi in da tega kar je noče. vprašanje je kako do spremembe.

Huda stanja so ko kloveč zaradi svojih zablod lahko ubije sebe ali druge. Gre za zelo resne stvari. Ljudje ne hodijo kar tako na prihiatrijo, ker jim me jam težko, ampak ko res ne morejo več, ko tudi njihovi domači ne veedo kaj narditi, ko je vsem jasno, da se bližajo zelo narevarni zgodbi. Mislim da nimaš niti malo jasne predstave o tem kako je, če ti en kjapc glasov nabija v ušesa, če vidiš konstantno bitja, ki jih ni in imaš z njimi interakcijo, ki so lahko naevarne, če nmisliš da zmoreš mnogo več kot v resnici lahko in drugič, če te stiska v tako žalost, ki je globoka kot megla in preprosto oslepi človeka realnosti in se zdi, da je lastna smrt edino kar to reši.

 

Sej ti pravim, da sama ne jem protibolečinskih tablet, da sem večinoma svoje otroke pozdravila z naravnimi zdravili, moji deklici še nista bili na antibjotikih, sin je bil, ker preprosto njegovih groznih bolečin v ušesih, kljub vsem trudu nisem znala pozdraviti... vendar to so malenkosti, v primerjavi s tem, kamor te lahko ponesejo destruktivni glasovi... ni primerjave, res pa je dobro imeti dobrega psihiatra, ki upošteva tvoje telo in išče načine, da dobiš ravno tako terapijo kot jo rabiš, tisto ki nate dobro deluje,... zdej pa se tudi jaz umikam iz te teme, Angelit vem, da veš kaj delaš in zveniš trezno in mirno, kot nekdo, ki je sprejel svojo omejitev in se z njo sooča, to je bistveno... to je bistveno ... srečno.

[sin]

Huda stanja. sej to tudi "normalni" počno v čustvenem reagiranju in prepuščanju nagonom. A to NE pomeni, da jih morajo potem do konca psihično uničit.

To je v tej najini in del prejšnje debati ves point! Ne vedo kaj narediti in potem je najlažje človeka poslat na medikamente. :xx!: O tem govorim, ker ste nekateri prepričani, da je to edina pot.

Ja "res", nimam predstave. Ti jo imaš in veš, si to doživela in so ti dajali medikamente. Ane? In poznaš ljudi, ki so imeli podobno in se niso pozdravili brez medikamentov ane? In poznaš in veš tudi vzroke za vsa ta stanja in vse take in podobne primere, ane? In "veš", da je "edina" možna pot, da človeka zaprejo in ga nafilajo do konca, da otopi, ane? Če pa se ponovi, pa jovo na novo, sej ko ne gre več, pač umre. je.iga.

Zmenjeno. Ko ne boš vedela in razumela kaj se dogaja, pa pošiljal ljudi še naprej na medikamente, to "BO" rešilo vse težave in vse probleme tega sveta. Jeahhhh good bless farmacy! Fuck the alternative. It is only ONE way and it is always been. It is a pharmacy, way.

 

PS: Menda je bilo pri tedniku, da je stroka ugotovila, da astrologija meji na okultne in alternativne znanosti in je pri tistih, ki vanjo verjamejo to znak nenormalnosti. Zato so sklenili, da je potrebno take ljudi pospraviti v temu primerne inštitucije, izolirati in jih zdravit s konjskimi dozami medikamentov, vsaj dokler jim take nevarne neumnosti s katerimi manipulirajo druge ljudi, ne bodo več hodile po glavi.

Klinc, v času inkcvzicije so nas sežigali, zdej pa nas dajo na medikamente. Evolution

 

Huda stanja so ko kloveč zaradi svojih zablod lahko ubije sebe ali druge. Gre za zelo resne stvari. Ljudje ne hodijo kar tako na prihiatrijo, ker jim me jam težko, ampak ko res ne morejo več, ko tudi njihovi domači ne veedo kaj narditi, ko je vsem jasno, da se bližajo zelo narevarni zgodbi. Mislim da nimaš niti malo jasne predstave o tem kako je, če ti en kjapc glasov nabija v ušesa, če vidiš konstantno bitja, ki jih ni in imaš z njimi interakcijo, ki so lahko naevarne, če nmisliš da zmoreš mnogo več kot v resnici lahko in drugič, če te stiska v tako žalost, ki je globoka kot megla in preprosto oslepi človeka realnosti in se zdi, da je lastna smrt edino kar to reši.

 

Sej ti pravim, da sama ne jem protibolečinskih tablet, da sem večinoma svoje otroke pozdravila z naravnimi zdravili, moji deklici še nista bili na antibjotikih, sin je bil, ker preprosto njegovih groznih bolečin v ušesih, kljub vsem trudu nisem znala pozdraviti... vendar to so malenkosti, v primerjavi s tem, kamor te lahko ponesejo destruktivni glasovi... ni primerjave, res pa je dobro imeti dobrega psihiatra, ki upošteva tvoje telo in išče načine, da dobiš ravno tako terapijo kot jo rabiš, tisto ki nate dobro deluje,... zdej pa se tudi jaz umikam iz te teme, Angelit vem, da veš kaj delaš in zveniš trezno in mirno, kot nekdo, ki je sprejel svojo omejitev in se z njo sooča, to je bistveno... to je bistveno ... srečno.

[Mihela]

ne sin tudi jaz nimam predstav, se sam poskušam uživet.

 

skrajen si, res skrajen

 

sama sem trpela leta za depresijo pa nisem vzela antidepresiva in sem se učila zavestno skozi to, sem pa šla na psihoterapijo, to pa ja...

 

ne govorim ti o tem

 

govorim tem, da ko gredo stvari predaleč je to edina trenutna rešitev, in s tem ni konec možnosti, ful si negativen sin, nimam svojih izkušenj s psihozo, vse kar imam imam par prijatlov, ki imajo te izkušnje in vidim kaj gredo čez in vidim, da pride točka, kjer ni obrata in takrat ni druge kot psihiatrija, vendar to ni za vedno, potem spet postopoma primejo vajeti v svoje roke in gredo korak naprej in držijo več ravnotežja in lahko se zgodi, da se ne bo več ponovilo, da bodo v parvem trenutku ustavili drvenje proti eni strani...

 

sam si fanatik sin, zate obstaja sam belo in črno, sive pa ni

 

ni važno, imaš pravice do svojga mnenja

 

Ja vem Misty, če bom kdaj zares bolna, mi bodo tablete toliko bolj primle, zato tudi odlašam z antibiotiki, če ni treba, da takrat ko bo šlo zares, da bodo tablete primle.

 

Nočem zlorabljati tablet imam pa zavest, da če bo nujno, si bom z njimi pomagala. Vendar odlašam do zadnje točke. Razumeš. In srečo mam ker sem zdrava. In ja mislim, da je tvoj način idealen, najti neko srednjo pot, in mislim, da to velja pri vseh vrstah bolezni, ne le pri fizični.

 

Jaz govorim samo o kritični točki...

 

 

 

mej se fino, m

[sin]

sej res,l moram pazit, ker me lahkozelo hitro označijo za nenormalnega.

sorry, sam jst nikjer ne vidim nikakršne napadalnosti.

 

hvala enako

sin ... umiri konje, ni potrebno bit napadalen, resno.

Saj gre samo za argumentiranje drugačnega vidika.

 

 

mejte lepo nedeljo

[sin]

aja, drugi pa se ne, ker tvoje nadvse pomembo vživljanje je pač nad vživljanjem drugih kajne

 

tudi zdravljenje z elektro šoki je skrajno kajne

 

fajn

 

ja ok, jst ne pravim da temu ni tako, samo mislim da niso samo te možnosti, to je vse. torej ti trdiš da je to edina možnost, jaz pa pravim da ni. o tem govoriva.

 

ok, jst sm fanatik in vidim se črno belo. zame je tvoja označba in zaključek o meni dosti bolj fanatična, kot pa je moja fanatičnost.

v tem primeru ti praviš da je nekaj edina možnost, torej razmišljal ti črno-belo in ne jaz.

tvoje črnobelo ločevanje 7 milijard ljudi na 12 znakov in podznake ter kreganje o tem da so ljudje s tehtnico v raku v 153 hiši pač taki in taki je dejansko črnobelo, če ne komu tudi fanatično.

 

hvala ker ga dopuščaš. škoda ker ne brez osebnih označb.

 

govorš o kritični točki ZATE. Ko je človek v pravi krizi, se lahko niti ne zaveda koliko je v krizi in da je ali ni prešel do kritične točke, ki pa jo definira okolje, ne to kaj je realnost. realnost je vedno tisto, kar je družba sprejela kot merodajno v okvirju zavedanja ki ga ima. torej definitivno omejeno. očiten primer tega je kako danes gledajo na avtistične otroke in nekatere druge, ki imajo nekatere druge težave in kako so gledali nekoč. malo razmisli o tem, če želiš.

mnogi ljudje ne upajo govorit kaj vse jim dogaja, ravno zaradi tega, ker bodo prehitro označeni za nenormalne in jih bodo nafilali z vsem živim. ker jih bo družba označila za skrajne. in potem nekateri res zbolijo ker ne upajo o stvareh govoriti. zaradi pomankjaja ljubezni in zavesti družbe, bližnjih. in toje najbolj žalostno pri vsem. tako z lahkoto se označi ljudi

 

enako hvala.

 

ne sin tudi jaz nimam predstav, se sam poskušam uživet.

 

skrajen si, res skrajen

 

sama sem trpela leta za depresijo pa nisem vzela antidepresiva in sem se učila zavestno skozi to, sem pa šla na psihoterapijo, to pa ja...

 

govorim tem, da ko gredo stvari predaleč je to edina trenutna rešitev, in s tem ni konec možnosti, ful si negativen sin, nimam svojih izkušenj s psihozo, vse kar imam imam par prijatlov, ki imajo te izkušnje in vidim kaj gredo čez in vidim, da pride točka, kjer ni obrata in takrat ni druge kot psihiatrija, vendar to ni za vedno, potem spet postopoma primejo vajeti v svoje roke in gredo korak naprej in držijo več ravnotežja in lahko se zgodi, da se ne bo več ponovilo, da bodo v parvem trenutku ustavili drvenje proti eni strani...

 

sam si fanatik sin, zate obstaja sam belo in črno, sive pa ni

 

ni važno, imaš pravice do svojga mnenja

 

 

Jaz govorim samo o kritični točki...

 

 

mej se fino, m

[Marsa]

... jaz sploh ne uživam tablet, sem *proti*, pa potem jih tudi sama ne furam.

Ampak: danes ponoči sem vzela en lekadol, ker sem crkavala od bolečin.

Ker jih ne uživam, mi je pomagal v petih minutah (hvalabogu).

 

Hočem rečt (kar sem tud že tukaj napisala par strani nazaj), da se strinjam s tistimi, ki pravite, da lahko 'kemija' pač pomaga, da se človek spravi iz najhujših stanj, ne moreš začet na vzorcih pri 'odprti rani', ki jo je treba zdravit, homeopatija tu ne bo delovala.

Potem pa zadeve itak prihajajo sproti, če prihajajo.

 

Je pa caka, ker tisti, ki tega sam nima, ne more vedeti, ne kako je, niti ne točno, kaj je... je zelo težko opredeljivo, potem se pa pač vtakne v en predalček in tu se strinjam tudi z Brezotom.

Tak človek ima totalno našponane radarje, kar vključuje tudi intuicijo, kolikor sem pa razumela (in kolikor lahko so~čutim ali so~mislim), je pa *nevarnost*, ker niso vsa ta 'javljanja iz onostranstva' tudi resničnost... se pravi težko veš, kdaj gre za slutnjo, intuicijo, in kdaj za kar en odziv in potem 'zgodbo' o tem, ki ne temelji na dejanskem stanju.

Tako lahko tak človek začuti, da se bo zgodila katastrofa, po drugi strani pa lahko za vsakim vogalom vidi katastrofo, da ga zasledujejo itd.

 

Zato zdravnik lahko zdravi samo z znanjem, odzivanjem itd., sam pa tega ne pozna, ne more prodreti v tem smislu, kot če operira nogo, odpre organ itd., da dejansko VIDI 'nepravilnosti' in da mu to kot podatek nekaj pomeni. No tu pa tega ni oz. ne vidi na tak način.

 

Zato je to po mojem tudi tako težko ozdravljivo.

Ker 'obični doktorji' morda nimajo tega širnega vpogleda v te plasti uma in ki-ja, zdravijo to ozko na svojem področju.

Tisti pa, ki furajo na drugačni ravni (duhovnost, terapevti...), pa lahko človeku škodujejo, če nimajo tudi osnovnih medicinskih znanj.

 

Poznam primere, ko terapevti niso 'pripeljali nazaj' človeka, pač pa so ga samo pomagali 'odpeljati'. Morda opravi delavnico, zaračuna svoje (ali pa tudi ne, to tu ni tako pomembno), ampak oni pa ostane sam s svojimi vzdraženimi mislimi, čustvi, procesi in se več ne znajde.

Recimo govorim o primerih kot je rebirthing ipd. *tehnike*, kjer dviguješ kundalini recimo itd.

 

Mislim da je skoraj največja utež in zavora za razvoj zdravljenja takih stanj tabuiziranje, predsodki.

Recimo človek reče, sem poznal enega shizofrenika, al pa od moje sestre ex tip je bil shizofrenik... in potem se to sliši kot nekaj groznega.

zaradi nepoznavanja.

Zato je zelo prav, da se o tem govori, če se prepiramo in furamo ego (kdo ima prav, kaj leti name ali nate itd.), v bistvu nič ne koristimo debati, prej škodimo, ker se bo taka oseba potem umaknila, celo osramočena se bo morda počutila.

 

Po mojem se je treba skoncentrirat na to, kaj ima oseba dobrega (te osebe so praviloma zelo inteligentne, ustvarjalne, nadarjene, pogosto celo genijalne), pa na to se skoncentrirat in to negovat.

 

Potem pa v fizis, da ni oni samo v glavi. Svež zrak je tudi zelo pomemben za možganske procese in potem je taka oseba v začaranem krogu: zaždi doma, bluzi v svojih filmih itd.

Tako da najbrž je dobro, da ima nek ritem, ki vključuje tudi fizične dejavnosti itd.

 

Pravzaprav bi morali (stroka in ostali) razviti kakšen sistem ki bi deloval: recimo te podporne skupine, strokovnjaki, specializirani samo za takšna področja (in tudi ni vsakdo za to, moraš bit hkrati dovolj subtilen, a tudi trden in stabilen kot oseba).

No in to se lahko zgodi samo tako, da se o tem piše, govori...

Ker pa so to resne zadeve, je kul, če tukaj pustimo kake prepucatorske zadeve ob strani.

 

Tudi usmiljenja taka oseba po mojem ne želi, potrebuje pa razumevanje in kot ste napisali (recimo Mantis) odziv, da potem umešča vse te neštete povezave oz. napačne odvrže.

 

...

[sin]

po moje zelo dobro napisano, torej hvala za jedrnat, konstruktiven ter razumljiv zaključek.

[Marsa]

Tenx.

Saj jaz ne vem, če je tako, pač nekako sem se poskušala poglobit, mal povezat kaj takole, pa prebrala sem malo o tem (ni veliko napisanega, žal)...

Tako da to je zgolj in povsem moje osebno laično mnenje.

 

...

 

V knjižnici sem si sposodila že parkrat knjigo Tomaža Erzarja Duševne motnje (mensezdi da je tak naslov) in sem jo vsakič vrnila v knjižnico, neprebrano, samo malo prelistano, ker sem ugotovila, da je totalno nad dobro napisana, (p)a tudi v bistvu zelo strokovna, se pravi morda prezahtevna zame, zelo študijska.

Res je dobro vse opisano, zelo strokovno, a vendar poljudno, samo kljub temu je bila zame ornk zalogaj, sem se morala vračat na prebrano, da sem lahko povezovala.

Zahtevno čtivo (zame) zelo.

 

No si pa želim zato to knjigo imeti kar doma, da se ji lahko normalno posvetim, pa bom tale pogovor izkoristila še za to; če kdo v kakem antikvariatu ali kje vidi to knjigo, če me lahko prosim obvesti.

 

...

 

Pa še to: včeraj sem napisala da bi bilo fajn v konkretni temi o tem pisat, pa če se kdo čuti dovolj poučenega ali če ima osebno izkušnjo ali iz drugih razlogov ve kaj o tem, bi morda lahko vse te *bolezni* oz. stanja spravili pod nek skupen imenovalec-naslov, recimo kar Duševne motnje.

Pa bi potem o vsem lahko notri pisali.

Samo zdaj je tu že tako rpepredeno in je pogovor stekel, da se mi ne zdi kul, da bi od tu 'rezala' komentarje in jih skopirala v morebitno novo odprto temo (no morda bi jih pa lahko scitirala).

Ali če pač pustim vse skupaj in bomo pač enkrat nekaj takega odprli in bodo naša razmišljanja oz. komentarji potem tudi še tam?

Ker včasih se potem zgodi, da tema potem ne zalaufa, če storimo kaj podobnega.

 

Bomo videli oz. če ima kdo kako idejo, predlog, pa na dan s tem.

[sin]

ja, sliši se fajn naslov Duševne motnje oz. mislim da je fajn če ljudje skozi naslov razumejo za kaj gre, da potegne.

osebno ne mislim, da ne gre za duševne motnje, temveč motnje osebnosti. ampak splošno je tak izraz predvidevam dovolj razumljivo pritegljiv.

 

zakaj bi (po moje) bila taka tema dobra, da bi se ljudje morda bolj odprli v tem kaj doživljajo, da bi nekatere strahove eventuelno rešili že s tem, ko bi o njih govorili, pisali. torej se odpirali. sam sem to že večkrat poizkušal, ampak se vedno najdejo modeli, ki so tolk trdi v presoji, da zaradi lastnega nesprejemanja takoj koga označijo in potem se še tista mera zaupljivosti, ki jo nekdo s srčnostjo ustvari poruši in se ljudje rajši oddaljijo od izražanja. a pač dejstvo je, da smo na javnem forumu, kle ni kaj.

torej se sam vprašam koliko je sploh smiselno. k sreči obstaja naravnost, naravni dar človeka, da je sposoben in željan deliti, ideje, misli, veselje in tako kljub furstracijam, ki se na poti zgodijo, vedno znova najde motive za udejstvovanje, navzven. kar je (po moje) gotovo, je to, da naključij ni.

 

zdej pa grem ven v gozd se skulirat, ker se mi že zapleta

 

aja, še to se mi zdi primerno napisat, ker mi gre že več dni po glavi:

Mislim da večina ljudi, ki zbolijo za mnogimi psihičnimi "boleznimi", "depresijami" ipd (razen če gre za drugačne vzroke), ne bi nikoli niti zbolela, če bi ob sebi imeli nekoga, ki bi jih resnično in iskreno poslušal takrat, ko so to potrebovali.

[Silica]

Ja, vprašanje, koliko bi pisali. Morda predvsem kakšni teoretiki

Jaz imam izkušnje (sicer ne z shizofrenijo), ne želim pa o tem pisati.

Prvič zato, ker nočem, da kdo ve. O tem sem se zaupala le parim ljudem (pa še tile me dojemajo le tako, "na pol" - kar je logično, če nečesa sam ne izkusiš, ne boš vedel, kako je) in ne bi rada, da bi kdo tule kaj prebral in me potem srečal na ulici, rekoč - a nisi ti tista, ki...

Drugič pa zato, ker večinoma raje razpravljam o drugih zadevah. S svojimi problemi že tako živim vsak dan, nonstop in kakšna druga tema je pravo olajšanje. Sem sodelovala nekaj časa tudi na drugem forumu, ki je prav namenjen ljudem z duševnimi motnjami, a me je čisto zamorilo vsak dan brati teme tipa "ne zmorem več", "vsega me je strah", ...

Je pa zanimivo videt, kako veliko je pravzaprav ljudi, ki imajo take težave. Sem dolgo trpela za sindromom "samo meni se to dogaja"

[Marsa]

Ja, vse to je v bistvu delikatno in 'dvorezno'; po eni strani je kul, da se o tem govori, tudi kdor (če) sam to doživlja, je pa najbrž potem lahko caka oz. past v tem, da v bistvu to ne deluje terapevtsko na eni točki več, pač pa spet zapade v te svetove.

Se pravi je morda bolje, kot pisati, fizično kaj početi, da tudi čutiš svoje telo, vidiš narejeno delo ipd., sicer je potem vse v glavi še naprej... se še neguje ta stanja. No saj ne vem, če je res tako, malo razmišljam.

 

To kar pa nekdo zraven sesuva debate al pa kej, na to pa v bistvu praktično ne moremo vplivati, saj se ljudje na ne(po)znano, nerazumljivo od pamtiveka odzivamo tako, da bodisi obsojamo, predalčkamo, imamo predsodke, celo so kateri sovražni. To je skoraj vedno zaradi preprostega nerazumevanja.

Potem nekateri so tudi čisto po domače morda samo otročji oz. nezreli, pa se zato *neprimerno* odzivajo.

Tako pač je, ljudje smo tudi taki.

 

Najbrž pa bi lahko bil del procesa (o)zdravljenja tudi tak, neljub fidbek, da morda potem lahko tudi morebitne glasove lažje umeščajo oz. jih zavržejo kot nekoristne ali lažne, škodljive...

 

recimo pri filmu Čudoviti um imam v glavi, kako je on s svojo močno voljo in tudi opazovanjem svoje bolezni, se pravi z logiko si dajal vedet, da so ene osebe samo v njegovi glavi. Recimo ko je imel spet eno epizodo, pa nenadoma pošteka, da tista punčka, ki jo ima nenehno pred očmi, se sploh ne stara! Vsa leta je enaka majhna punčka. In mu je ta podatek naredil en preklop v realnost.

Morda je to malenkost v tem izvrstnem filmu, a meni se je zdela neskončno pomembna malenkost.

[Marsa]

Ja, vprašanje, koliko bi pisali. Morda predvsem kakšni teoretiki

Ja saj tako kot zdaj, sami znalci (vključno z mano seveda )

 

ne želim pa o tem pisati.

Prvič zato, ker nočem, da kdo ve. O tem sem se zaupala le parim ljudem (pa še tile me dojemajo le tako, "na pol" - kar je logično, če nečesa sam ne izkusiš, ne boš vedel, kako je) in ne bi rada, da bi kdo tule kaj prebral in me potem srečal na ulici, rekoč - a nisi ti tista, ki...

Razumem, tega tudi jaz ne maram oz. tega nihče ne mara, zato potem česa tudi ne (na)pišemo.

 

Drugič pa zato, ker večinoma raje razpravljam o drugih zadevah. S svojimi problemi že tako živim vsak dan, nonstop in kakšna druga tema je pravo olajšanje. Sem sodelovala nekaj časa tudi na drugem forumu, ki je prav namenjen ljudem z duševnimi motnjami, a me je čisto zamorilo vsak dan brati teme tipa "ne zmorem več", "vsega me je strah", ...

Ful (te) štekam tule...

 

Sem podobna (sicer za druga področja oz. zadeve); jaz pravim temu, da je potem to negovanje bada, v bistvu še potem se to dodaja k teži, bremenu, namesto da bi pomagalo ga odvzeti.

 

Je pa zanimivo videt, kako veliko je pravzaprav ljudi, ki imajo take težave. Sem dolgo trpela za sindromom "samo meni se to dogaja"

Seveda, če ne bi nihče zinil o ničemer nikoli, se nikomur ne bi nič dogajalo (v resnici pa vsem pa vsak bi mislil da se samo njemu), ravno zato pa je v tem primeru fajn da se piše, če drugega ne, iz tega razloga, ki omenjaš: da veš, da se ne dogaja samo tebi.

 

Pravzaprav osebno mislim, da je tega še zelo zelo zelo veliko več.

Kot sem včeraj napisala, saj smo nekateri 'normalni' oz. topogledno zdravi s ful teh simptomov, tu pa spet lahko pridemo v začaran krog, da se hitro potem popoka kakšno tako osebo v kake ustanove in se jih nafila s kemijo, pa morda to v tisti fazi sploh ne bi bilo potrebno; bi dejansko bil samo malo bolj nadarjen ali bi imel to v sledeh, kot pravim temu. Pa se mu potem pripopa diagnozo in potem pač to ima.

Tako da osebno mislim, da nesprejemanje že po dfeoltu kakšne terapije ipd. ali sploh diagnoze ne pomeni nujno zanikanje nje oz. težave.

 

Recimo jaz bi rekla, to in to se mi dogaja, pa bi prec rekli, aha, shizofrenija, tu imaš najhujšo kemijo in štempl bolezni. Jaz bi rekla, ne to ni to, to imam samo občutljivejše radarje, ker sem riba itd. (in bi oni rekli, ja sevede... in bi mi še povečali dozo ).

In tam bi napisali, se upira, negira bolezen ipd.

 

Se pravi je tako kot pri vseh bolezenskih stanjih. V bistvu se povsem predaš potem v te roke, če se tako odločiš ali če ne gre drugače, in potem ne moreš nič sam manevrirat in to še dodatno deluje frustrirajoče... najbrž...

[Beli lotos]

Huda stanja so ko kloveč zaradi svojih zablod lahko ubije sebe ali druge. Gre za zelo resne stvari. Ljudje ne hodijo kar tako na prihiatrijo, ker jim me jam težko, ampak ko res ne morejo več, ko tudi njihovi domači ne veedo kaj narditi, ko je vsem jasno, da se bližajo zelo narevarni zgodbi. Mislim da nimaš niti malo jasne predstave o tem kako je, če ti en kjapc glasov nabija v ušesa, če vidiš konstantno bitja, ki jih ni in imaš z njimi interakcijo, ki so lahko naevarne, če nmisliš da zmoreš mnogo več kot v resnici lahko in drugič, če te stiska v tako žalost, ki je globoka kot megla in preprosto oslepi človeka realnosti in se zdi, da je lastna smrt edino kar to reši.

 

Se strinjam z napisanim in imam nekaj izkušenj s pomočjo osebi, ki je bila v psihotičnem stanju in res sem nenaklonjena tabletom- kemiji, a pri tem primeru lahko rečem, da sem in stojim za tem, psihotično osebo, ujela v kratkem trenutku prisebnosti in jo prepričala, da vzame svoj tablet in se je v roku pol ure občutno umirila in se vrnila realnost. Za primer kaj se dogaja z osebo ki je res psihotična npr. ko ji daš roke kabel od telefona ( nevključen sploh na omrežje ) pa se začne tresti od strahu, da jo bo streslo v taki meri da postane mokra od potu, zunaj beži pred helikopterji, ki jih ni, med kuhanjem kosila opazuje vsak gib tistega ki kuha če ji je kaj vmešal v hrano, tablete pa noče vzeti, ker mu vsi želijo škodovati, vključno z bližnjimi in tudi zdravniki. V primeru da se stanje ne izboljša sledi samo še bolnišnica, kjer pa res ne šparajo z dozami.

[Marsa]

Grozno mora bit tole, za te osebe, pa tudi za bližnje, ker jim ne morejo pomagati, razen da pač očitno jih naj bi dost nadzorovali, česar pa ravno najbrž najbolj nočejo.

V bistvu je ful zoprno siliti nekoga v nekaj ali nekomu nekaj, če se tako upira (recimo vzeti tableto), ampak kot kaže ne gre drugače?

[no1]

Glede na moj status lahko dam tri pluse na dan

[Marsa]

se pravi moraš čakat do konca dneva in krepko premislit in zanalizirat, kateri bodo ti srečneži.

[no1]

Al pa če vi razmislite do jutri in pol objavite nekaj za plus

[Marsa]

to pa, to.

čist organizirani, modri in preračunljivi.

[Brezo]

Statistično gledano zadnjih 20 let pri nas prevladujejo stanja depresije...take osebe nimajo nobenih problemov s prisluhi...shizofrenikov in ostalih, ki slišijo glasove, imajo paranojo in ne vem kaj še vse je pa statistično gledano dosti manj...Zdraviti depresivca 5 ali 10 let samo s tabletami, tukaj se pa resno pojavijo določena vprašanja ali res ne obstaja nobenega drugega načina. Jaz pač ne poznam nikogar, da ne bi bil kdaj v življenju depresiven. Eni se pač hitro zlomijo, drugih pa ne more nič sesut, odvisno pač od miselnosti, socialnega okolja, itd...In depresivcu lahko že samo družba, pogovor, pogled na zadeve iz druge perspektive izboljšat stanje...In če dam novejše primere nekdo, ki študira kako bo plačal račune, dal otrokom za malico v šoli, kako bo sploh preživel, ipd. lahko zapade v depresijo...A tak človek potrebuje par let tablete. Naj raje denar, ki ga namenijo za tablete nakažejo na njegov ŽR, bo dosti ceneje. Drugi primer so lahko pijanci in drogeraši, tudi oni imajo lahko halucinacije in se znajdejo na psihiatriji. Se spomnim kako so enega, ki je preveč pil klical "spiderman", ker je baje videl velikega črnega pajka, ki se mu je bližal, je mislil, da ga bo požrl...V italiji namreč psihiatrija ne spada pod uradno zdravljenje, ampak v privat sektor. Zato dajejo poudarek tudi alternativam, kajti zdravila so zelo draga...

 

Druga stvar so pa shizofreniki in ostali, ki imajo blodnje in ostala podobna stanja...med duševne motnje namreč spada marsikaj in če bi kdo bral psihiatrične diagnoze, bi se sigurno kdaj znajdel med njimi...če ne drugega pri različnih stanjih depresije, črnogledosti ali pa pri totalnih "pijankah"...Včasih je pač bil človek, ki se je zdravil na psihiatriji stigmatiziran. Danes je drugače, ker so ljudje malo bolj razgledani in ozaveščeni...je pa za marsikaterega to še zmeraj tabu tema...

 

Za tiste, ki ne veste, nekateri svojce raje strpajo na psihiatrijo in naj se drugi ukvarjajo, zlasti pri starejših, dementnih in malo psihotičnih...tako lahko svojci razpolagajo z njihovim denarjem, premoženjem pa še kakšnih plenic jim ni treba menjat. Na kratko povedano, niso vsi svojci pripravljeni podpreti svojega "psiho" člana", mu stati ob strani, itd...in v takem okolju je pač razumljivo, da se lahko paranoja poveča...

 

Pri nas in po svetu se šok terapije ne uporablja več, ker se lahko podoben učinek doseže tudi drugače. Taki načini lahko izboljšajo določeno stanje, po drugi strani pa lahko tudi skurijo določene živčne celice. Skratka riziko je malo prevelik glede na korist. Zato se danes namesto tega uporabljajo neke bolj konjska zdravila- v malo večjih količinah bi bil še medved ves zadet...

 

Za večanje ali manjšanje doze zdravil imajo kompetence samo zdravniki, zato po zakonu ne more noben predlagati drugače, noben alternativec...Lahko pa med vrsticami pove kaj bi on naredil v takem primeru...ali se pa človek na svojo odgovornost sam odloči kaj bo naredil. Pri nekaterih "psiho" stanjih namreč zdravnik napiše doze od-do in pripiše zraven po potrebi...skratka človek jemlje doma neko predpisano dozo (ponavadi najmanjšo, to se predpisuje samo tistim, ki so pokazali izboljšanje oz. uspeh pri zdravljenju), če pa se stanje kao poslabša lahko še zmeraj vzamejo večjo dozo. Posvetovanje z zdravnikom je pa v takih primerih tudi po potrebi. Podobno kot pri tabs "Sanval"- za spanje- če je človek zmatran ali pa mu oči kar same lezejo skupaj bo pač rabil manjšo dozo, če jo sploh bo...Čeprav pri duševnih motnjah obstaja neka najmanjša doza...

 

"Ne morem, to imam samo jaz, kolk sem jaz bogi" in podobna miselnost...zato obstajajo podporne skupine, pogovori, itd...ker se pa pri uradnem zdravljenju psihiatri in ostali ne ukvarjajo kaj preveč s posameznikom, si je priporočljivo najdet kakšno oporo v svojem kraju...taki ljudje so se v praksi prej sestavili skupaj (okreval) kot pa samo tisti, ki so se zanašali samo na zdravstvo in druge...Velja podobno kot pri odvajanju džankijev, večino bo moral človek sam narediti tudi fizično, pokazati pripravljenost, itd...in valjda da bojo padci, zato pa je dobro da mu okolica takrat stoji zraven, mu pomaga vstati in ajmo dalje...In kot pravijo"vsak boj, ki te ne zlomi, te okrepi"...http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon_smesko.gif

[Mihela]

Super Berzo to napisal...

 

jaz sem pred svojimi očmi imela sam eno sliko, tako kot jo opisuje tudi Beli Lotus...skrajno.

 

če pa govorimo o stvareh, ko je naše notranje trpljenje nekoliko manjše, in ne ovira našega in tujega življenja, potem se vsekakor strinjam iskati načine, ki so manj škodlivo,manj kemično, manj škodljivo. Ampak res mam premalo znanja za to modrovanje.

 

In se tudi s Sinom strinjam, če bi bla družba bolj socialna, bi ble socialne mreže bolj odprte, tople, potem bi bilo manj tega notranjega trpljenja... seveda pa ne bi izginilo, bilo od vedno bo verjetno za vedno...

 

 

kot tudi fizično trpljenje