Slaba mati?

[Sprehajalec]

bogi res, življennje bi ti naredilo dosti težje.....

*****

 

svoboda ima svojo ceno...kakor koli se obrneš imaš ta zadnjo plat od zad.....

 

that is life...zmeraj maš možnost izbire

 

drgač pa podpiram Staneta v celoti...

 

vse ostaja isto, samo vloge se zamenjajo....

Je razlika:

- če si ti v mejhnem stanvanju, pa frocom ko dorastejo zrihtaš nov stanvanje in jim daš tud neki za začetek.

- al pa če nardiš dvonadstropno bajto - verjetno z namenom, da bosta žveli 2 familji - potli pa froce vn vržeš, zato, ker si sam nedorastel.

[lia]

ma itak ...pojma nimam ....

[nataly]

Pa smo spet pri vzorcih..

[Pika Pikica]

Evo, jst sm se neki že naučila...to, da bom tuki lepo tiho.

[lia]

idealne matere itak ni....ne si delat utvar neverjetno se sliši, ampak tudi mati je samo človek.....

[Sprehajalec]

idealne matere itak ni....ne si delat utvar neverjetno se sliši, ampak tudi mati je samo človek.....

Res je neverjetno, ja..

 

...... ok, ne bom vrgu bombe..

[lia]

ti kr vrži sprosti se...ne tlačit...lahko eksplodira že pri teb

[Guest sstane]

idealne matere itak ni....ne si delat utvar neverjetno se sliši, ampak tudi mati je samo človek.....

Moja je trenutno pri meni na obisku, je 80 let stara, pa bi me še vedno rada komandirala

[Marsa]

uh ste napisal... niti nisem vec zlo podrobno brala ... niti nisem hotla seckat zdaj vseh besed, vsakdo ima svoje mnenje, vsakdo dobi svoj vtis ob prebranem, ki je bolj ali manj pogojen s kaksno njegovo (podobno?) situacijo in je pac temu primerno razumevajoc...

 

kot v primeru Aliane... () - se dobr spomnim... hm, pac, ene par stvari, kot tud, da je nekak... imela manj razumevanja za mamo... in ce bi pisala post, v kaki krizni situaciji, najbrz ne bi bil tak, ker drugac dozivlja, vendar tud ne bi bil tak, kakrsen je ZDAJ - PO vsem tem...

 

*

 

kaj pa ce mami manjka mal ljubezni, Ikaa?

vsi jo gledate kot eksoticno zival, ki lohk vsak hip eksplodira, tud vi niste naravni... tud zanjo je to svojevrsten pressure...

in tud kar ona naredi, je vse narobe.....

tko najbrz ona dozivlja...

ona zdaj nima realne slike, ona sam iz sebe gleda, ker je tolk v svojem svetu...

 

sem ti hotla predlagat, daj ji to za prebrat...

po 1 strani bi to blo kul, bi jo zlo prizadelo, a bi ji nudilo... en.... tvoj pogled, ki, ce bi ga pisal njej, morda ne bi bil tko objektiven, tako sem ziher, da bi se zamislila.

vendar po drugi strani pa bi ti zamerila, bi se pocutila izdano, kaj to pises nekam (ona ne vidi, da je takih primerov 1000, da ni sans postekat, za koga bi lohk slo)..... pa se uzaljeno bi reagirala, v smislu: 'a res, tko vidis, nehvaleznez'.. torej bi temu dala dodatno tezho....

 

jaz osebno bi dala vedet starsem, da me to boli... kaksen predlog itd., pripravljenost za pogovor, support, taksen in drugacen, vendar tudi razumevanje morte dajat, ne sam kritike.

[Marsa]

ja saj to, imas prav...

 

saj niso krivi, da so naši najbližji.

 

[daisy]

Miljonkrat sem že napisala moj življenjski moto in ponavljam bolj sebi, kot drugim, čeprav bi se tega moral vsak zavedat (ne vem, zakaj si ga ne dam v "podpis" tule na LF:

 

Naj nam bo dam pogum, da spremenimo kar lahko spremenimo,

naj nam bo dana moč da sprejmemo kar ne moremo spremeniti in

naj nam bo dan razum, da ločimo med enim in drugim.....

 

Tule je najtežja stvar tadruga vrstica... Ampak največkrat v življenju je treba storiti prav to... sprejemati stvari, take kot se, čeprav bolijo in z njimi težko živimo. Za to je res potrebna moč. Ampak tako pač je.

 

Dokler nimaš možnosti za osamosvojitev, sprejmi situacijo tako kot je in poizkušaj samo čimbolj razumeti vsakega posebej v smislu da pač v tem trenutku nima moči, ne zna ali si ne upa narediti spremembe. Glej posameznika kot dušo, ki se na tem svetu trudi doseči nekaj svojega, pa ji bolj ali manj ratuje... Kot v šoli... Potem ti bo lažje, če boš gledal kot opazovalec od zunaj na tak način...

Pa še to... saj veš, da ima vsak svojo "domačo" nalogo- tako ti kot vsak tvoj domači. Da se lekcijo naučimo, se ne sme plonkat in ne delat naloge za druge.. vsak mora oddelat svoje. Zato se ne sekiraj kaj bi ti moral... delaj samo svojo nalogo. In ne obsojaj drugih, če nimajo znanja in moči delati svoje. Tu smo zato, da se trudimo kakor vedo in znamo.

 

Morda res ne bi bilo napačno, da bi dal tele poste prebrati - OBEMA, ne samo mami. Vsakemu posebej sprintano, da si v miru na svojem prebereta. Če jima poveš, da te zadeva mori in da v tekstih lahko vidita za kaj gre... kako ti gledaš na stvar... Seveda reskiraš da planejo nadte... vsak po svoje... Če so zelo zavrti, ta lahko tudi vržejo na cesto.. ne vem...

Premisli, če ima smisel. Čeprav je to v bistvu že vtikanje v njuju in deloma poizkus reševanja njune naloge....

 

Vsekakor pa karkoli se že dogaja in kakorkoli se že poćutiš, zavedaj se, da si edinstvena in dobra osebnost, ne oziraj se ne pripombe o sebi in ne sprejemaj vase kritike, ki prihaja v taki situaciji do tebe.

Misli si ali reci- to TI misliš o meni, tako me TI vidiš s tvojimi očmi, JAZ pa vem, da sem drugačen!

 

Pa res veš., da si drugačen? Tu je namreč še nekaj... za vsako stvar, ki te prizadane, imaš priliko da se vprašaš zakaj te je prizadela? Prizadane nas namreč vedno le tisto, kar imamo ŽE v sebi.... Kar si mislimo sami o sebi...

[Sprehajalec]

Pa je le v podpisu

 

Tvoj moto, me je spomnu na tole kar sm dubu prek maila, sicer v power pointu.. :

"Počasi umira, kdor postane suženj navad, ki si vsak dan postavlja iste omejitve, kdor ne zamenja rutine, kdor si ne upa zamenjati barv, kdor ne govori s tistimi, ki jih ne pozna…

 

Počasi umira, kdor beži pred strastmi in njihovimi vročimi emocijami, zaradi katerih se zasvetijo oči in znova oživijo osamljena srca …

 

Počasi umira, kdor ne zamenja življenja, ko je nezadovoljen s službo ali z ljubeznijo, kdor se zaradi sigurnosti odreka morebitni sreči, kdor ne sledi svojim sanjam, kdor si ne dovoli vsaj enkrat v življenju ubežati pametnim nasvetom…

 

Počasi umira, kdor ne potuje, kdor ne bere, kdor ne posluša glasbe, kdor ne najde miline v sebi…

 

Počasi umira, kdor uničuje lastno ljubezen, kdor ne dovoli, da bi mu pomagali, kdor preživi dneve z jamranjem nad lastno smolo ali nad neprestanim dežjem…

 

Počasi umira, kdor opusti načrt še preden ga poskusi izvesti, kdor ne sprašuje o tistem, česar ne ve, kdor ne odgovori, ko je vprašan o tistem, kar ve…

 

Ne dovoli si počasnega umiranja!

 

Tvegaj in uresniči želje še danes!

 

Živi za danes!

 

Pablo Neruda (ob svetovnem dnevu poezije)"

[Sprehajalec]

Premisli, če ima smisel. Čeprav je to v bistvu že vtikanje v njuju in deloma poizkus reševanja njune naloge....

[ikaa]

oče prebral tole, in menil, da bi lahko probali, da bi jo razbremenili. Ok, res so stvari katere bi lahko otroci naredili, ampak dvomim da je preobremenitev vzrok. Saj večina stavi ki jih treba naredit naredi oče. Mam je dva mesca na bolniškem, ok skuha, pere, lika, ampak lika in pere se nena vsaki dan, in tudi ta opravila ti ne natrpajo toliko urnika. Saj dela ša kaj drugega, ampak večina drugega so občasna opravila. Vseeno ima na dan čas da si pogleda nadaljevanko ali dve, da pogleda dnevnik, in televizijo pred in po dnevniku,... če nebi imela časa nebi bilo časa za take stvari.

 

Tukaj so drugi vzroki. Saj nena zardi pomanjkanja časa oz. preobremenjenosti kriči na forta zakaj že pol ure govori na službenem telefonu, zakaj se ne vani na tlefon in naj pusti njegovo familijo pri miru in se naj ne vtikuje v njo. Če pa ima njegova familije dobre odnose in vse klapa. Kako lahko povež možu, pusti tvojo familijo pri miru?!?? To je posesivnost in sebičnost.

[Amis]

[daisy]

Ja, SPREHAJALEC, to je krasen tekst!

Veliko ljudi se boji sprememb. Tule bi lahko napisala cel roman o tem, kako smo ljudje zapeti v svojo "premajhno obleko", ki si jo šivamo in popravljamo, stokrat prikrojimo-v glavnem OŽAMO iz otroštva naprej, da bi bili "moderni", skladni z okolico, potem nas pa naenkrat vse tako tišči, da ne moremo več živet, vsi okoli nas pa nam pravijo, kako smo fajn in kako nam paše... Koliko ljudi si upa potrgati šive, zadihati in se oviti v komot cunjo ?

 

Če ljudje nimamo v sebi vsaj malo želje po spremembi, zdrave ambicije, vizije, domišljije, potem ni napredka- ne osebnega, ne družbenega, ne svetovnega.

 

Meni osebno se zdi dosti težje kot stopiti na pot sprememb, sprejeti tisto, kar ne morem spremeniti

Ker sprejeti pomeni -ne vdati se v usodo, nositi v sebi bolečino in trpeti. Sprejeti pomeni res SPREJETI.

Si reči O.K.--- A tako... Sprejmem (saj itak nimam druge izbire !!) in potem to odpustiti (let it go) in se ne valjati v depresiji, jezi in podobnem. Spustiti stvar, se z njo sprijazniti.

 

To so recimo dejstva pri težkih življenjskih situacijah- ko ti kdo umre, ko zamudiš kak "tazadnji vlak", ko izveš za kako bolezen (najprej jo moraš sprejeti kot dejstvo, potem jo začneš preganjeti oziroma spreminjati - svoje zdravje) in podobno. Ko ne moreš več spremeniti sekunde za nazaj...

No, pa tudi lažjih situacij je polno, ko ljudje brcamo okrog sebe kot otroci, užaljeni in prizadeti za stvar, ki je ne moremo več spremeniti.

 

Ponovno verem knjigo W.Dyerja Življenje kot igra (odlična knjiga) in ravno včeraj sem brala o pravičnosti... Kako se ženemo ljudje za pravičnostjo... Pa moramo pač največkrat sprejeti, da pravice na svetu enostvno dostikrat ni...

In ker tega ne moremo spremeniti, moramo pač sprejeti..

[Piko]

Pozdravljeni!

Pišem ker me zanimajo malo vaša mnenja o situaciji v kateri se nahajam, jaz in družina.

Takoj ti povem, da nisem šel brat tekstov, čeprav sem nanje vrgel oko. Mislim, da si na dobri poti. Meni se ne zdi enostavno narediti takega pregleda družinskega življenja. Verjetno ga boš moral še večkrat korigirati, a osnovo, na kateri boš gradil, sedaj že imaš. Tako greš naprej...

 

Vse dobro!

[Marsa]

je žalostno, da morajo bit vpleteni otroci, ki niso načeloma nič krivi in morjo ...

jp, sam VEDNO SO vpleteni otroci.... in otroci NIKOLI niso krivi.

sam otroci so tudi LJUDJE, zivijo v okoljih in vse to..

romske druzine recimo kaksne, ali kake druge v kakih naseljih tkole al pa brez osnovnih potrebscin.... nimajo ne vem kaj, se clo tepejo med sabo, raznoraznosti, sam tam zivijo in del tistega okolja so. in tko pac je.

 

kater otrok je imel idealne razmere?

zelo redki ali jih ni.

idealna druzina?

je ne poznam.

skreganje v familjjah po dolgem in pocez?

vsakdanjost...

 

smo tud otroc krivicni do starsev..... in itak razlicno vrednotimo, dojemamo, si zelimo, mamo razlicne znacaje, pa ce smo se tolk krvno povezani.

nekdo zunanji vcas vidi kako druzino, si misli glej kako lepo skrbijo, grejo skupaj ven, skupy pa to...

ce bi pa vprasal otroka, bi pa mroda rekel: dusijo me in stiskajo z vso svojo 'ljubeznijo'.... v imenu skrbi mi nic ne pustijo..... in tako dalje.

 

ko sem prisla po tamalga v vrtec, so me otroc ful maral, so rekl timu, kok ma fajn matko... njemu pa nisem bla tolk vsec, bi me rajs videl bolj 'mamicasto' in v kakih belih cipkah, vendar jaz to nisem...

In tud drla sem se ze kdaj, no men se zdi to normalno in clovesko.

tud smo temperamentna druzina...

 

in morda bo tamal na kakem forumu pisal nekoc: ni mi dala nikol nic casha, skoz se je drla in enkrat je fotru lonc rizhote v glavo zagnala...

in vsi bodo rekl, ja, res, bogi, kaksna slaba mat.

 

To sem mal poduhovicla, mal karikiram, dajem drugacne perspektive, nikakor pa nocem zmanjsati tvojih tezav, odvzeti tezhe dozivljanja tvojga - pac te situacije.

 

sam povem, kako je pa TUD.

[freia]

Če bo komu pomagalo, bom delila svoja spoznanja z vami...

 

Nima smisla secirat odnos svojih staršev, iskati krivca... Odnos med partnerjema je igra, na katero pristaneta OBA in sta OBA V ISTI MERI odgovorna zanjo.

Če očetu v tem primeru ne bi pasalo se tako it, bi se šel drugače, ne bi pristal na to...

 

Vsi si želimo popolne starše, na srečo pa ti ne obstajajo... Zakaj na srečo? Zato, da se kaj naučimo!

 

Na nas pa je, da napak in vzorcev, ki so škodljivi, ne ponavljamo. Mogoče je to malce težje, kot predajat se večnemu jamranju zaradi nesrečnega otroštva (poznam folk, ki do smrti v pozni starosti tega ne neha počet ), ki je prav pripraven grešni kozel hkrati...

Je pa način, kako lahko polno in srečno živimo, bogatejši za prenekatero izkušnjo.

 

Nima smisla se toliko ukvarjat s tem, kakšni bo morali vsi okoli nas bit. Ker tega ne moremo doseč. Ukvarjajmo se s tem, kakšni hočemo in želimo postat mi sami in za tem potem stremimo!

 

hough

[Marsa]

[Pujsita]

Prebrala sem izčrpen prvi post, čestitke za voljo in zbranost, da si tole spisal .

Nekaj teh zadev mi je zelo domačih .

 

Moje osebno mnenje, po mojih izkušnjah je takšno, da pač odraščaš v neki družini, kjer so določene razmere. Idealnih po mojem ni nikjer. Pokasiraš določene lekcije, teme so različne. Težko je prava mera strogosti in popustljivosti, pa vzpodbujanja in vztrajanja. Potem še vsak otrok potrebuje drugačen pristop, tako da je jasno da vse 100% ne štima.

 

Bi rekla, da sta se starša pač znašla v določeni partnerski vezi, ko mama kdo ve zakaj želi biti glavna, tista ki odloča, kontrolira. Mogoče ima slabo samopodobo, pa ima nekakšno samopotrditev s tem načinom življenja. Da se jo upošteva. Kaj pa vem, zakaj oče pristaja na takšen odnos. Mogoče mu pa paše, da nekdo zanj odloča, ali pa mu ne, pa nima poguma ali pa volje uveljaviti svojih želja. Pojma nimam, če kdo ve, vesta onadva, ali pa tudi onadva ne.

 

Žal jima ne more nihče pomagat, dokler se samadva ne odločita. Mogoče jima pa takšen odnos čisto ustreza, ali pa ne, pa vseeno bolj kot kakšen drugačen.

 

Jaz sem se zase naučila to, da ne glede kako močna čustva gojiš do nekoga, ima pravico on odživeti svoje življenje na svoj način. In pomoč, ki ni zaželjena - za katero se ne prosi, ali pa tako ali drugače da vedeti, da se rabi, je v bistvu poseg v osebnost drugega, do katere jaz nimam pravice. Niti ne seciram več (pa dolga leta sem), kaj in zakaj nekdo počne, pa kako bi bilo bolje. Pustim druge v njihovem lajfu, če se me prosi za kaj, ni problema, sicer se pa ne vpletam. Sem se pa bolj začela ukvarjati s seboj.

 

Očitno tale tema sproži bluze, sorry, ampak saj si rekel, da rabiš naša mnenja .

[Marsa]

Pujsa,

 

Valkira, seveda, to itak, sam odvisno je tud od znacaja in vodljivosti otroka...

se najbolj strinjam, jasno, da je ljubezen najvec, kar lohk das... sam da je ljubezen, da jo cuti otrok, pa je ze ful 'pod streho'.

 

sam vseen - za nekoga je nekaj izkazovanje ljubezni, za nekoga drugega pa je posiljevanje in omejevanje.

[Piko]

Jaz sem se zase naučila to, da ne glede kako močna čustva gojiš do nekoga, ima pravico on odživeti svoje življenje na svoj način. In pomoč, ki ni zaželjena - za katero se ne prosi, ali pa tako ali drugače da vedeti, da se rabi, je v bistvu poseg v osebnost drugega, do katere jaz nimam pravice.

pUjsa

 

Ikaa, nekaj takega se je utrnilo tudi meni, ko sem vse lepo in v miru prebral. Govoriti z mamo o tem, brati ali z očeto, tu ne vidim nobenega smisla. 23 leto je po mojem prepričanju prelomno, ko začne popuščati najmočnejši vpliv staršev in se človek prepušča čedalje močneje drugim okolnostim, gradi na svojem, četudi ni fizično osamosvojen. Mislim, da nima smisla o tem razpravljati na tak način z domačimi, in tudi ne mislim, da bi ločitev, odselitev lahko avtomatično pomenila rešitev problemov. Mislim, da se v takem primeru nekateri nerazrešeni problemi samo zamrznejo. Včasih je tako dobro, ker počakajo na ustreznejši čas. Ni pa nujno. Ta hip je najvažneje, da si ozavestil nekatere dejavnike, kako vplivajo na potek tvojega življenja. Živiš lahko polno tudi v takih razmerah. Ali ti bo zato težje, kot drugim, ali ti prilika ponuja tudi kaj več, kot tvojim vrstnikom, presodi sam. Veliko si napisal o družini. Iz izkušenj ti povem, da se je zelo težko izogniti ocenjevanju staršev in bratov/sester, meni pa je v nekaterih primerih pomagalo le to in nič drugega. Pa o njih ne mislim slabo, le ... Naučil sem se opazovati svoje odzive na njihova dejanja. Lahko se naučiš marsikaj, kar drugim ne bo dano. A od drugih tudi ne boš izvedel vsega, v kakšne izzive podoživljajo v svoji notranjosti...

 

Če ponovim, s katerimi nasveti ne strinjam:

- razjasnjevanje in pogovori z mamo po moje ne bodo ničesar rešili, prej obratno.

- odselitev ni sama po sebi najboljša rešitev

 

Zaupaj si (notranjemu občutku za pravo, dobro, primerno) in prepoznaj, pa te popelje po najboljši možni poti.

Po moje to že počneš!

[Pujsita]

Mislim, da nima smisla o tem razpravljati na tak način z domačimi, in tudi ne mislim, da bi ločitev, odselitev lahko avtomatično pomenila rešitev problemov. Mislim, da se v takem primeru nekateri nerazrešeni problemi samo zamrznejo.

 

Meni se tole v bistvu sploh ne zdi problem - odnos staršev. Se mi zdi pač nek način funkcioniranja veze, ki jima trenutno ustreza (alli pač že dolga leta) ali pa vsaj bolj kot karkšenkoli drugečen odnos.

 

Ikaa pa pridobiva svoj pogled na tak odnos. V bistvu na nek način formira svojo naravnanost na partnersko vezo - kaj mu ustreza in kaj ne. Meni v bistvu te razmere -kot katerekoli druge tudi, predstavljajo fajn priložnost za spoznavati sebe, česa si želiš in česa ne in potem pač preneseš to, za kar se odločiš v svoje življenje .

[Piko]

Meni se tole v bistvu sploh ne zdi problem - odnos staršev. Se mi zdi pač nek način funkcioniranja veze, ki jima trenutno ustreza (alli pač že dolga leta) ali pa vsaj bolj kot karkšenkoli drugečen odnos.

Ikaa je na začetku napisal "dat kaki nasvet, ker sem ga res potreben", a ni to želja, da nekaj razreši, se reši, popravi, dopolni...

 

Če bi se odnos staršev tikal samo njih dveh samih, bi to bilo res. A to ni mogoče. Njun odnos vpliva na vse, na Ikaa, na njegova dva brata, tudi še na odnose med brati samimi. Mislim tudi, da njun odnos ne neha vplivati, čeprav se odseliš. Le veš ne več zanj. Ja, beseda problem res ni ustrezna. Mogoče sem imel v mislih nalogo. Na šoli smo dobili nalogo "reši ta in ta problem..." pa tudi naloga ni najbolj primeren pojem.

 

Ampak vse to ne pomeni, da tebi ne dam prav. Vsak ima svojstven zorni kot na pojem družine in ima svojo izkušnjo, kako le-ta funkcionira. Zato Ikaaju težko dam kakršen koli konkreten nasvet.