VIDENJE IN POGOVARJANJE Z NAŠIMI RAJNIMI

[lilita]

Veliko mojih sorodnikov je umrlo.Nekatere sem v sanjah bežno srečala ,nisem pa kaj dosti imela kontakta z njimi.Kot,da so odšli in jih preprosto ni več...V bolj globlja razmišljanja o temu me je pripravila smrt mojega očeta,pri 19.letih.Sanjala sem ga veliko let,nekje do smrti mojega brata ,pred 11leti.Potem sem veliko let sanjala o umrlem bratu,približno 7 let.Sanje so bile drugačne kot navadne sanje...

Pri očetu je bilo tako,da mi je velikokrat pomagal----nevidno,ko sem ravnokar ostala sama s komaj rojenim dojenčkom.Zgodilo se je precej nenavadnih dogodkov.Pred smrtjo(nihče ni vedel,da boluje za rakom),mi je iskal službo,toda nisem morala nastopiti zaradi visoke nosečnosti.Po njegovi smrti sem pozabila na vse to.Čas je tekel in nekega dne sem slučajno zvedela za neko službo in jo takoj dobila.pozneje sem se spomnila,da je ravno ta "firma"tista v kateri je oče želel,da se zaposlim.Še dandanes sem zaposlena v taisti ustanovi(22.leto)...Spominjam se njegovega jutranjega bujenja...točno ob določenem času sem živo sanjala,kako me budi,odpre vrata sobe,se nasmehne in mi reče naj ustanem,da je že toliko ura.Ko se zares zbudim,presenečeno pogledam proti vratom in žalostno ugotovim,da so to le sanje in da je oče res umrl..toda na uri kaže točen čas,katerega je omenil moj oče! Doma sem živela takrat sama v veliki hiši.Težko mi je bilo skrbeti za vse,zato sem večkrat v mislih poklicala očeta in ga prosila,naj mi pokaže,kako gredo nekatere stvari pri delu...Vse sem se naučila,ročno kositi travo,žagati hrast,ga sekati,kuriti,ročno kopati veliko njivo,saditi,...Večkrat se mi je zdelo,da mi posoja svoje telo,kajti bilo sem mlado dekletce s 49 kilogrami...Veliko mi je pomagal,čeprav ga ni bilo več med živimi...Ko sem ga v sanjah vprašala kje je mi je vedno odgovoril,da je na nekem zdravljenju in da bo kmalu ozdravel ter da bo potem prišel za vedno nazaj...

Po 12.letih pa je umrl brat ,ki je 1 leto bolehal za levkemijo.Vnoči,ko je umrl,sem ga čutila,kako mi je hitel povedat,da je z njm vse uredu,da ni več bolan in da je kar prišel k meni.Z možem sva se oba skupaj zbudila in se brez besed gledala...Od tistega dne sem ga čutila da za dnem z menoj.Odšla sem v njegovo sobo in govorila z njim,da ni več med živimi,da pač je moralo tako biti in naj se pomiri s tem(bil je mlad,34 let),jaz,da ga imam rada in bo vedno ostal v lepem spominu...Vsanjah mi je pokazal svet kjer biva,pokazal mi je prihodnost...videla sem plovila,katera so na še neznan pogon,ki ne oddajajo nobenega plina in so neslišna.Preletijo v stotinki sekunde tudi po več tisoč kilometrov...povedal mi je ,da je tam kjer bomo nekoč vsi in ne bomo rabili denarja,ne hrane ne ostalih dobrin in tudi mi bomo sposobni poleteti v trenutku sekunde kamor nam bo srce poželelo...Bil je srečen,smehljal se je kot vedno...Ravno takrat sem rodila drugega otroka.Ko je otročiček že zaznaval svet okoli sebe sem opazila,kako večkrat tiho zre v daljavo,kot,da nekoga vidi...

Letos bo pa 1 leto odkar mi je mama umrla...Nikjer je ni ,niti v sanjah,kot,da je že dolgo ni bilo med živimi...Samo dvakrat sem jo sanjala,enkrat je bila zelo jezna,drugič je bila dotalno otopela...

Tako rada bi jo videla srečno,čeprav v drugem svetu.Toda nje ni in je ni...

[taia]

Ko sem bila stara 12 let, je moj oče umrl v prometni nesreči.

Tisti dan sem bila sama doma, ko sem naenkrat slišala da nekdo hodi po hiši. Pogledala sem na hodnik, nikjer nikogar, koraki pa so bili zelo glasni in še vedno sem jih slišala, kot da bi nekdo šel mimo mene. Ker sem se prestrašila, sem prižgala radio in v tistem trenutku so objavili obvestilo o prometni nesreči, zatem pa je nekdo pozvonil pri vratih - policista, ki sta prišla sporočit novico.

[daisy]

Veliko o tem piše v Usodi duš (nadaljebanje Potovanja duš) - tudi kdaj. zakaj in kako se duše trudijo vzpostaviti kontakt z nami.

 

Oče mi je umrl zelo na hitro in nepredvideno (v 5 minutah) in to me je silno prizadelo, bila sem zelo navezana nanj.

Kasneje se mi je ssanjalo, da se je prišel pogovorit z mano- in potem je rekel, da mora "nauaj" in šel... Ne vem, kaj sva se pogovarjala, na konvu sva se objela in posloivila... Zbudika sem se totalno potolažena in pomirjena, kot da je bilo vse res....

Ampak to mi ni pomagalo, da ga "spustim"- pravijo, da če za nekom preveč žaluješ, ne more oditi...

Šele čez nekaj let mi je prijateljica pomagala s tako imenovano "reiki operacijo", da sem dala to iz sebe in očeta dejansko "spustila" od sebe. Tako konkretno ga sanjala sicer nisem več.

 

Tudi mama mi je umrla na hitro (1 mesec), a imela sem toliko časa, da sem jo zavestno "spustila" že med njenim odhajanjem. Pred tem sem (zaradi očetove smrti) pričela brati knjige s takšno tematiko (med drugiom tudi Tibetansko knjigo življenja in umiranja) in zato sem bila pri maminem umiranju v drugačnem stanju. Nekako spremila sem jo in ji zaželela, naj gre mirno tja, kamor mora iti .... Seveda ni bilo lahko, ampak še vseeno bistveno drugače kot pri očetu, ko mi je padlo iz neba direkt na mojo totalno ateistično dušo... Memo sem sanjala parkrat, ampak brez kakih sporočil- kle da sva se sprehajali po travniku ali kam šli- mirno, dobre volje... Nisem bila potrebno tako intenzivne odrešitve kot pri očetu, ker sem jo "spremila" pri odhodu...

 

Verjamem, da so duiše z nami, dokler jih potrebujemo, če nam je preveč hudo... Tudi za njih to ni snodtavno, če so "mlade" duše, še ne znajo kontaktorati z nami... To so sicer duše iz naše skupine, ki se z nami vračajo na zemljo "odigrat" svojo vlogo- enktrat kot mati, drugič kot otrok itd... To povzemam po Potovanju duš - obe knjigi se izplača prebrati- pa ne da bi jih vzeli za sveto ersnico, ampak morda vseeno zapolnijo kak kamenček va našem mozaiku, ki se ga trudimo sestaviti . Mislim, da je notri kar precej odgovorov za tiste, ki verjamejo v duše in reinkarnacijo.

[Nordika]

Tole bo težko opisat ampk se bom potrudila, ker sem le z redkimi govorila o tem in ker sem na splošno človek, ki težko v kaj verjame, ampak tale prigoda me je usekala kot strela. Kmalu bo 5 let kar je umrla moja mami, ki mi je bila vse. Kmalu po njeni smrti, umrla je za rakom, se je moje hipohondrično stanje tako poslabšalo, da sem hodila le še okrog zdravnikov in bila že čisto na koncu z živci. Moram povdariti, da imam vedno zelo žive sanje, ampak te pa so bile takšne, da me je zjutraj ko sem se zbudila kar vrglo iz postelje - res tak občutek je bil da sem takoj vedela, da niso bile samo navadne sanje. Saj podrobnosti niso tako pomembne, zgodilo se je tako, da je ponoči zazvonil telefon in ko sem se oglasila je bila na drugi strani tišina, potem pa kar naenkrat mamin glas, taka kot vedno, in mi je rekla, da je zelo težko prišla do mene, ampak da mi je morala povedat naj ne skrbim, da je ona bila bolana jaz pa nisem.

To je bilo mislim, da prvič po njeni smrti, da sem sanjala o njej, sedaj jo sanjam samo 1x ali 2x na leto, mogoče še to ne in v sanjah je vedno bolna in jaz čakam ali bo po čudežu preživela ali ne.

Tega ne bom nikoli pozabila in trdno verjamem, da je takrat res prišla k meni. Najbolj zanimivo je pa to, da sem se od tega dneva naprej počutila čisto drugače. Upam, da bo prišla še kdaj, čeprav imam občutek, da ne .

[Alan_New]

Mene so že nekajkrat v sanjah obiskali umrli sorodniki, prijatelji, tudi zgolj znanci. Pred kratkim sem se tako srečal z nono (staro mamo) pa materini strani. Objela sva se in se pozdravila kot dolgoletna prijatelja. Oba sva bila vesela srečanja.