Duhovna rast in odnosi do ljudi

[mako106]

Tako pač je. Na začetku velja, kar si napisal. Prve tri stopnje duhovnega razvoja so namenjene čiščenju lastnega podstrešja in ureditvi kanalizacijskega sistema podzavesti. Zatem pa pride ta drugi del, s katerim se sooči silno malo ljudi. Saj ne, da je kaj težjega, temveč zahteva obrnjenost navznoter preobrniti navzven. To pa predvsem gnostično razmišljajočim predstavlja nepremostljivo težavo. Dokler imaš v glavi podobo črno-belega sveta, se ne moreš obrniti navzven in o svetu misliti kot o sistemu osrediščenju vsega v vsem.

kot da bi božje besede bral

[Kabalist]

Naj malce dopolnim svoje misli. Obstajata dve vrsti duhovnih poti - gnostične, ki na svet gledajo kot na slabo materijo in dobro ne-materijo (duh) in negnostične, ki na svet gledajo kot na neprekinjen splet božjega razodevanja, kjer vse akcije težijo k osrediščenju.

[mako106]

najti sebe...svoje ravnovesje....sinergijo tega ravnovesja....je pot katero moramo vsi prehoditi....na poti do sebe in "boga"....v tem ali naslednjem življenju

[Kabalist]

Blagor tebi, ako verjameš v naslednje življenje. Jaz namreč nimam te vere, zato moram pljuniti v dlani in v tem življenju opraviti to delo.

[mako106]

Blagor tebi, ako verjameš v naslednje življenje. Jaz namreč nimam te vere, zato moram pljuniti v dlani in v tem življenju opraviti to delo.

včasih ljudje preveč hočemo....in porabimo preveč življenj za to kar hočemo, ker preveč težimo k cilju za katerega na koncu ugotovimo, da ga sploh ni

[Audente]

včasih ljudje preveč hočemo....in porabimo preveč življenj za to kar hočemo, ker preveč težimo k cilju za katerega na koncu ugotovimo, da ga sploh ni

 

 

cilj je......a je visoko posajen

[mako106]

cilj je......a je visoko posajen

no... me res zanima kateri cilj je tako visoko posajen....da bi te njegova dosega zadovoljevala v neskončnost...in bi si nehala postavljati nove cilje

[mako106]

brezciljno življenje....strah in trepet vsakega novodobnega človeka

[mako106]

vsi imamo prav...in narobe....odvisno od perspektive s katere hočemo vsem enako stvar videt

[mako106]

Katero stran mavrice si izbral?

svojo

[mako106]

Imeti svoje v vsem in nič.

Svobodna izbira reči vsemu ne?

Pobegniti na svoje in se tako odstraniti od vsega kar je.

Mislim, kar hočem.

Tako pač je.

Mislim, da je moja mavrica boljša od tvoje.

In dvom z vprašanjem.

Je to temelj bolečine?

preveč misliš

[mako106]

si že slišal tisto...ne misliti...pomeni vse vedeti

[mako106]

modrost je gledati in občutiti videno in občuteno tako kot je....brez razmišljanja...drugo je pametnost

[mako106]

modrosti se ne da analizirati z besedami...prehitro postane pametnost

[ZVEZANI]

SPOŠTOVANI FORUMOVCI !

 

Nova tema, ki jo odpiram je namenjena postavljanju vaših vprašanj, o težavah in nevšečnostih, ki vas dnevno spremljajo pri vzpostavljanju odnosov z bližnjimi. Glede na moje dolgoletne izkušnje si želim moje znanje deliti z vami. Vesel bom tudi komentarjev, ki bodo namenjeni mojim odgovorom.

 

Moji odgovori bodo realni in iskreni, kakor je realno tudi življenje vseh nas na Zemlji. Večina vsega slabega dogajanja na tem našem planetu izhaja iz neiskrenih in z nerazumevanjem vodenih dialogov v naših odnosih.

 

Zavedati se moramo, da poleg osebne poti, ki jo ima vsak človek obstaja tudi kolektivna, obstaja tudi nešteto drugih malenkosti, ki vplivajo na naše življenje, vendar smo vedno mi tisti, ki se lahko odločimo !

 

Jemljite moje besede kot KAŽIPOTE ne se obešati na njih kot edino biljko upanja. Vse kar vam bom lahko tukaj dal je sicer res le beseda, toda "beseda", samo kaže pot po kateri boste morali zakorakati sami v kolikor se iskreno želite dvigniti na višji nivo.

 

Če bo le eden od vas našel pot do svojega jedra-BITJA, do harmonije telesa in duha ima odpiranje te teme smisel.

 

no zgodil se si MI ti,,,

zgodil sem se jaz tebi,,,

ti si vedel da bo tako,,,

jaz sem izbral da bo tako,,,

in o tem kle pišem,,,

ti ne boš bral ker veš,,,

veš tudi da bodo nekateri brali ta text,,,

veš vse,,,

čemu nam tu to pišeš da veš,,,

[Sprehajalec]

čist zasvinjal temo

[Sonic]

Dober dan! Pozdravljeni na forumu,končno sem našel nekaj,kar upam da bo rešilo moje tegobe,ki so naslednje.V šoli sem zelo zgovoren,družaben,zajebancija na višku,ter v domačem okolju.Sošolci me celo sprašujejo,če sem hiperaktiven,.Nato pa pride praxa,kjer pa sem v zelo tesnem stiku s strankami in sodelavci .Tam pa se počutim kot neki debil.Non stop tiho,če me kdo kaj vpraša,sm v večini primerov tiho,ker me je sram bilokaj reči(čisto druga slika samozavestnega fanta).In opažam,da sem dvoličnež.Moje razpoloženje niha,če se lahko izrazim kot poletje in zima .Vmesnega ni.Torej en trenutek

sem zelo zgovoren in vse,že naslednji pa tiho zamorjeno nesproščeno.Razmišljal sem o antidepresivih,vendar pa po moje to ni prava odločitev???

 

 

kakšna rešitev =o

 

lp

Popravljeno 7. december 2006 -> Sonic

[Kabalist]

Dragi prijatelj, tace stran od kemije. Ti si čisto običajni osebek, pač enkrat aktiven, drugič pak previdnejši. Ne se sekirati, saj se bodo stvari same izravnale. Predvsem izostri svojo pozornost in se aktiviraj, ko čutiš, da je prav. Samo ne se obremenjevati s tem, da si ali pretiho ali preglasen.

[Sonic]

hmm,ritalin sem jemal v osnovni šoli recimo do sredine 8.razreda.Antidepresivi

so pa verjetno na recept.Ta zadeva,ki si jo omenil,pa zgleda kr zanimivo,sm si mau prebrau.Kje bi se pa to dal staknt ??

 

lp

Popravljeno 7. december 2006 -> Sonic

[Katka_]

Moj prvi post

No da še jaz napišem kaj me muči.. V upanju da dobim kak koristen nasvet..

1. Sem full ljubusumna oseba (tega se niti nisem zavedala dokler ni moj fant naredil enega sranja (pr tistem mislim da je blo moje ljubusumje upravičeno)..) No takrat sem seveda full burno reagirala, potem me je on obtoževal ljubusumja (tipičen način kak se hoče nekdo z dreka potegnt).. No, v glavnem po podrobni analizi same sebe (od takrat ko se spomnim naprej) sem ugotovila da sem res full jubusumen človek in da sem tud zlo nesamozavestna. Teh dveh stvari ki najedata medsebojne odnose s tistimi, ki jih imam rada bi resnično rada odpravila, ampak ne vem kako se še naj tega lotim, ker so mi do sedaj vsi poskusi spodleteli (moj dragi mi je rekel, da se preveč trudim, nvm).. A ma kdo kak nasvet, bi ga bila zelo vesela..

 

2. Drug problem je "prijateljica", oz. jaz mam problem z njo.. V preteklosti je blo ogromno ogovarjanja (z obeh strani), ... Mene je to sicer skoz motlo, ampak nisem si mogla pomagat - ko je naredila kaj kar me je prizadelo sem jo potem ogovarjala drugi prijateljci, kot da bi me nekaj obsedlo, sploph nisem mogla nehat - kot da bi iskala neko potrditev, ne vem... Sicer sem se nekajkrat poskušala pogovorit z njo o teh stvareh pa o tistem kar me je pr njenem obnašanju motilo, ampak je na koncu izpadlo tak da je ona mene obtoževala nevem česa vse in nisma nikol nikamor prišle.. Ko sem izvedela da se je z mojih osebnih problemov norčevala pred drugimi pa mi je prikipelo.. In sem seveda bla še bolj svinjska, sn še bolj ogovarjala.. Zdaj vem da sem s tem obnašanjem škodila sam sama sebi - in da preteklosti ne morem popravit. Najin odnos je uničen - tu in tam se še vidima, ampak jaz se je izogibam, ker me je strah, da bo kako njeno dejanje spet negativno vplivalo na mene, in bom potem spet odreagirala tako kot včasih.. Mogoče ima tudi tukaj kaj vmes moje ljubusumje in moja slaba samopodoba - verjetno.. Kakorkoli, vem da mam jaz problem sama s sabo - in v tem odnosu se očitno kaže, ampak jaz tega problema ne znam rešit (ta prijateljica je sicer drgač čist fajn punca, sam včasih se obnaša zlo vzvišeno, pa nesramna zna bit full pa vse ven pove (uf, kolko mojih "skrivnosti" ve večina ljudi ki jo pozna ) Mogoče je problem tudi v tem, da je nobena moja druga prijateljica ne mara (tiste ki so jo preko mene spoznale mogoče zato, ker sem ji kdaj ogovarjala, tiste ki so jo pred mano poznale pa nvm zakaj). Vse kolegice pa tud mama so mi rekli, da me je baje dobro znala izkoristit (da sem jo okoli vozla, da sem jo poslušala ko je mela težave pa ji svetovala - ona mene nikol ni - vedno je sam rekla ja sej bo pa je o svojih blemih dalje govorila).. Mogoeč sem zdaj poskušala sama sebe opravičit kaj pa vem Ne vem pa točno, s čim se mi je tako zamerila, da sem delala kar sem delala - sedaj se kolko tolko obvladam ampak včasih (če kdo drug začne) še vedno pride na dan ta moja šibka točka.. Rada bi dala vse to iz sebe, rada bi se pomenla z njo - sam se ne morem, ker me vedno napada če sam omenim, da nimam sam jaz problemov, ampak da tud ona dela kaj narobe.. Sej vem da sem zabluzila sam res ne vem kaj naj naredim. Počutim se, ko da sem zarad vsega tega full slab človek.. In ne vem kak naj popravim te stvari pris sebi - da nem več delala tega, kar prizadene druge - še najbolj pa mene. Naj še povem, da se to ogovarjanje ni pojavljalo sam pr tej prijateljici, ampak tudi še v sredjni šolo pri drugih - se mi zdi da smo bli ena taka klapa ki smo sam ogovarjali :xx!:

Men se sedaj to zdi full bedno, kar sem počela in imam občitek krivde. Ampak še zdaj včasih me obsede ta hudiček in si ne znam pomagat - sploh če me kdo full prizadene potem tak reagiram da mam kaj za povedat - in problem je, da včasih lažje povem prijateljicam, kot pa tistemu ki me je prizadel..

Se opravičujem za dolg post, vem da sem zabluzla, upam da sem kolko tolko razumljivo povedla

 

Hvala za vsak nasvet, vsako kritiko...

[butl]

Moj prvi post

No da še jaz napišem kaj me muči.. V upanju da dobim kak koristen nasvet..

1. Sem full ljubusumna oseba (tega se niti nisem zavedala dokler ni moj fant naredil enega sranja (pr tistem mislim da je blo moje ljubusumje upravičeno)..) No takrat sem seveda full burno reagirala, potem me je on obtoževal ljubusumja (tipičen način kak se hoče nekdo z dreka potegnt).. No, v glavnem po podrobni analizi same sebe (od takrat ko se spomnim naprej) sem ugotovila da sem res full jubusumen človek in da sem tud zlo nesamozavestna. Teh dveh stvari ki najedata medsebojne odnose s tistimi, ki jih imam rada bi resnično rada odpravila, ampak ne vem kako se še naj tega lotim, ker so mi do sedaj vsi poskusi spodleteli (moj dragi mi je rekel, da se preveč trudim, nvm).. A ma kdo kak nasvet, bi ga bila zelo vesela..

 

2. Drug problem je "prijateljica", oz. jaz mam problem z njo.. V preteklosti je blo ogromno ogovarjanja (z obeh strani), ... Mene je to sicer skoz motlo, ampak nisem si mogla pomagat - ko je naredila kaj kar me je prizadelo sem jo potem ogovarjala drugi prijateljci, kot da bi me nekaj obsedlo, sploph nisem mogla nehat - kot da bi iskala neko potrditev, ne vem... Sicer sem se nekajkrat poskušala pogovorit z njo o teh stvareh pa o tistem kar me je pr njenem obnašanju motilo, ampak je na koncu izpadlo tak da je ona mene obtoževala nevem česa vse in nisma nikol nikamor prišle.. Ko sem izvedela da se je z mojih osebnih problemov norčevala pred drugimi pa mi je prikipelo.. In sem seveda bla še bolj svinjska, sn še bolj ogovarjala.. Zdaj vem da sem s tem obnašanjem škodila sam sama sebi - in da preteklosti ne morem popravit. Najin odnos je uničen - tu in tam se še vidima, ampak jaz se je izogibam, ker me je strah, da bo kako njeno dejanje spet negativno vplivalo na mene, in bom potem spet odreagirala tako kot včasih.. Mogoče ima tudi tukaj kaj vmes moje ljubusumje in moja slaba samopodoba - verjetno.. Kakorkoli, vem da mam jaz problem sama s sabo - in v tem odnosu se očitno kaže, ampak jaz tega problema ne znam rešit (ta prijateljica je sicer drgač čist fajn punca, sam včasih se obnaša zlo vzvišeno, pa nesramna zna bit full pa vse ven pove (uf, kolko mojih "skrivnosti" ve večina ljudi ki jo pozna ) Mogoče je problem tudi v tem, da je nobena moja druga prijateljica ne mara (tiste ki so jo preko mene spoznale mogoče zato, ker sem ji kdaj ogovarjala, tiste ki so jo pred mano poznale pa nvm zakaj). Vse kolegice pa tud mama so mi rekli, da me je baje dobro znala izkoristit (da sem jo okoli vozla, da sem jo poslušala ko je mela težave pa ji svetovala - ona mene nikol ni - vedno je sam rekla ja sej bo pa je o svojih blemih dalje govorila).. Mogoeč sem zdaj poskušala sama sebe opravičit kaj pa vem Ne vem pa točno, s čim se mi je tako zamerila, da sem delala kar sem delala - sedaj se kolko tolko obvladam ampak včasih (če kdo drug začne) še vedno pride na dan ta moja šibka točka.. Rada bi dala vse to iz sebe, rada bi se pomenla z njo - sam se ne morem, ker me vedno napada če sam omenim, da nimam sam jaz problemov, ampak da tud ona dela kaj narobe.. Sej vem da sem zabluzila sam res ne vem kaj naj naredim. Počutim se, ko da sem zarad vsega tega full slab človek.. In ne vem kak naj popravim te stvari pris sebi - da nem več delala tega, kar prizadene druge - še najbolj pa mene. Naj še povem, da se to ogovarjanje ni pojavljalo sam pr tej prijateljici, ampak tudi še v sredjni šolo pri drugih - se mi zdi da smo bli ena taka klapa ki smo sam ogovarjali :xx!:

Men se sedaj to zdi full bedno, kar sem počela in imam občitek krivde. Ampak še zdaj včasih me obsede ta hudiček in si ne znam pomagat - sploh če me kdo full prizadene potem tak reagiram da mam kaj za povedat - in problem je, da včasih lažje povem prijateljicam, kot pa tistemu ki me je prizadel..

Se opravičujem za dolg post, vem da sem zabluzla, upam da sem kolko tolko razumljivo povedla

 

Hvala za vsak nasvet, vsako kritiko...

 

Hojla Katka

 

Zdej, jst res nisem tist, k bi ti lahko nasvete dajal, lahko ti pa povem, kako bi se jst lotu tega problema. Ker to, mislm, nesamozavest, je res hud problem in iz njega se razvijejo vse tiste ostale pizdarije, mislm, kt posledice a ne. No ja, je še kakšna sestavina seveda, ki vpliva na vedenje, na obnašanje a ne.

 

Evo, jst mislm, da se problema najbolje lotiš tko, da se lotiš problema... a ne... A se čudn sliš? Pa se ne, ker bi sa lahko lotu posledic. Če bi bil v tvoji situaciji, bi se vprašal, kaj je problem. In bi ugotovil, da sem nesamozavesten, ljubosumen /nezaupljiv/, zamerljiv, maščevalen, da se ne znam pogovarjat in da sem občutljiv na to, kaj kdo reče ali si misli o meni. A imajo vse te moje lastnosti kak skupen imenovalec, bi se vprašal potem, ker bi znal bit, da je to problem? En tak očiten bi mislim da dost hitro opazil. Da potrebujem silno fest zunanjo potrditev. Da je moje razpoloženje zelo odvisno od tega, a me pohvalijo, me grajajo, me ljubijo, me sovražijo, me občudujejo ali zaničujejo. No ja, mislm, hja, sej vsak rajši vidi, da ga hvalijo kt pa grajajo a ne, ampak a veš, mislm, če jst vem, da sem dober, pa če mi en reče da nisem, pol si jst rečem, ti si misl pa govori kar češ, jst vem kakšen sem. Če pa jst ne vem da sem dober al pa clo mislm da nisem, pol, ja pol me pa mnenje enga druzga čist podre al pa me dvigne a ne. In to je razlika, fest besno huda razlika. In k bi o tem razmišljal, bi prišel do ugotovitve, ja butl, nisi dober, nisi vreden ljubezni, luzer si...al pa nekej tacga. Ha, kaj pa zdej? Zdej je pa čas, da se vprašam, zakaj. Zakaj? Od kod men to? Od kod mi prepričanje, da nisem vreden ljubezni, da iz mene ne bo nič, da nisem dober, pa tko? Ker bi vedel, da se taka in podobna prepričanja ušunjajo, vcepijo, naselijo vame v mojem otroštvu in to ranem ponavadi, in da jih vtisnejo tisti, ki so mi najbližji /starši a ne/, bi začel brskat po sebi in iskat vzroke v odnosu med starši in menoj In skoraj ziher bi jih prepoznal v vedenjskih vzorcih staršev iz tistega obdobja /če ne boš priden butl, te ne bom maral ali marala, iz tebe ne bo nikoli nč, tih bod mulc, pojma nimaš, len si, nesposoben si, a samo štirko si dobil v šoli, zakaj pa nisi petke, o ko bi bil tko priden, pameten, lep kt sosedov Janezek, a ti nč ne morem zaupat, še tega ne veš, preklet pankrt, ti si kriv, da se z mamo/očetom kregava, itd., itd., itd....a ne/. Vsak tak vzorec mi vceplja v otroške možgane, da nisem dober tak kot sem, da nisem vreden ljubezni tak kot sem, da sem dober le, če sem tak kot hočejo, ukazujejo, pričakujejo od mene, da sem vreden ljubezni le, če sem tak kot hočejo, ukazujejo, pričakujejo od mene, če sem drugačen, če nisem jaz. Evo. Ma se garant vsak najde tle not, tud jst. Kaj pa zdej? A je to, da ugotovim, kakšen je bil odnos staršev do mene, k sem bil mulo v najnežnejši dobi že dost, da te vzorce spremenim, pobrišem, predelam in se imam rad tacga kt sem, da se cenim, spoštujem in se zavedam, da sem glih tolk vreden ljubezni kt kakšen drug, da sem dober? Ne. To je šele začetek.

 

butl

 

Aja, zdej grem domov, ker sem v službi /pa ne okol govort/, ti bom pol še kej naprej napisal, kaj bi jst delal...mislm, če bi bil v taki situaciji /k sem bil v taki situaciji /

 

Mej se fest, Katka

[orientalka]

Jaz pa ne razumem pojma navezanost. Se mi zdi, da ne bi bilo človeštva, če ne bi bilo nobene navezanosti. Ali je z nenavezanostjo mišljeno, da naj ljudje sploh ne bi imeli razmerij, se poročali? se mi zdi, da se ljudje pa precej bojijo vez in zato kar naprej počnejo stvari, ki prizadenejo partnerja.

[Kabalist]

Hm, Katka... tvoj temeljni problem je zimzelena klasika - sebična navezanost. Iz navezanosti se rodi ljubosumje.

Glede ogovarjanja - takisto zimzelena ženska klasika. Moški gledajo fuzbal, se menijo o babah, a ženske se igrate z opravljanjem. Pač temeljna potreba po igrah...

Odprava?

Poskusi najti vzrok lkjubosumja. Najdi ga v sebi, ker je to samo tvoj problem in ga ne projeciraj navzven. Vsak se mora sam soočiti z drekom, ko le ta vsake kvatre prifrči v ventilator.

Kaj pa opravljanje? Hm, to je podobno, kot ženski reči, naj se ne ustavlja pred izložbami z oblekami. Ampak ti se zavedaš svoje drobcene neprijetnosti in zato ti lahko priporočam, da se brzdaš. Naj te ne briga, kaj druge o tebi trobijo, poskrbi za svoj predpražnik...

Zdaj pa ti, Sonic!

Ne in ne s kemijo. Kemijska sredstva, ki tako ali drugače vplivajo na možgane (razen kakšen čajček ali persen), imajo zoprne stranske učinke. Sam sebe vzemi v roke, saj te kemija ne more "skulirat". Kdor ti predlaga kemijo, naj se kar sam drogira. Naj opomnem, da so kemijska sredstva za lajšanje duševnih težav (ali tistega, kar mislimo, da so duševne težave) vedno dvorezni meč. Vsako pusti posledice. Če te razganja puberteta, pa ni nič narobe, če kdaj kaj ušpičiš, če le ne škodi tebi ali drugim.

[butl]

Hojla Katka

 

Spet jst. Evo, vzorce, ki vplivajo na moje obnašanje, vedenje v kasnejši, recimo zreli dobi, sva našla. Enega, dva ali pa več njih. Sedaj jih je pa potrebno, mislm, eee, preobrazit, pobrisat in napisat nove. So vzorci tisti drek, o katerem piše Kabalist? Ne, vzorci so vzorci a ne. Drek je na vrsti šele sedaj. Tu je dobro vedeti ene par stvari, no ja, ene par parov, ki bi mi lahko zelo pomagale pri kidanju. Recimo, eee, zelo dobro je, da vem, kaj je sočutje. Ali je sočutje, ko občutim tvojo bolečino ali bolečino nekoga drugega in ti rečem /ali njemu, mislm, drugemu/ boga srotka, revka, jokam s teboj, trpim s teboj? Ne, to je usmiljenje. Sočutje je, ko ti priznam tvoje občutke, ko se zavem, da občutiš tako kot občutiš, ko sprejmem, da imaš do svojih občutkov /bolečine, veselja, žalosti/ vso pravico, da so to tvoji občutki, ne glede na to, kaj občutim ali kaj si mislim jaz o tem. Naslednja stvar, ki jo je dobro vedeti ali verjeti, je /sploh v odnosu starš otrok/ da starš dela najbolje kot zna ali zmore v danem trenutku. Ja, ja, kaj pa če noče? Tu sem pa res v dilemi. Ker če verjamem da noče, potem je kidanje težje, mnogo težje, če pa si rečem, da je ta noče le tisto najbolje, kar zmore, je lažje. Zame. Ne zanj. Kaj še? Aha, dobro je da vem, da si kot otrok dogodke in iz njih izvirajoče vzorce vtisnem v spomin ali v podzavest kot otrok pač in da bodo taisti dogodki lahko dobili popolnoma drugačen pomen, če jih bom podoživel kot odrasel, opremljen z novim znanjem, izkušnjami. Potem, dobro je da vem, da drugega in njegovega vedenja ne morem spreminjati, da pa lahko spreminjam svoje odzive na vedenje drugih in s tem sebe. Kaj to pomeni? Da je vsak odgovoren zase, kar pomeni, da sem jaz odgovoren za svoje vedenje, misli, čustva, skratka, za svoje življenje. Kaj je še dobro da vem? Da so drugi moje ogledalo, se pravi, da je tisto, kar občudujem ali sovražim v vedenju drugih, potrebno iskati v sebi kot svojo senco, pa ne le senco, tudi sonce. Ja, in fino je tudi, da ne delam drugim, kar nočem, da bi drugi delali meni in da imam svoj prostor, ki je samo moj in da ima tudi vsak drugi prostor, ki je samo njegov in da je te meje potrebno spoštovati. No, to so stvari /saj jih je gotovo še mnogo več, ampak se jih ta trenutek ne spomnim tko, iz glave glih/, ki jih je dobro vedeti, preden se lotim dreka, so lopata, saj veš, da ne bi samo mešal po dreku in se usmrajal, ampak kidal.

In kaj je ta drek? Zamere, strah, bolečina, jeza, sovraštvo, gnus, žalost. Ma dobr no, tle sem jih mal pomešal med seboj, pa ni potrebe po klasificiranju, ker tko zginejo, se razblinijo pol. Ker na koncu ni ne kure ne jajca, ampak odpuščanje, sprejemanje, ljubezen.

Evo, kako bi to šlo pri meni. Ko bi bil dogodek, ki je en vzorec vtisnil vame, recimo, da mi je oče ves čas govoril da sem len, da iz mene ne bo nikoli nič, če bom tako len, odkrit, bi ga podoživel še enkrat, z odraslimi očmi, z zavedanjem, da mi je starš hotel le najbolje, da se je bal, da bom zabluzil, da me je hotel spodbuditi k večji zavzetosti, odgovornosti, ker mi na drugačen način tega ni znal povedati. Recimo, da ni vedel, da bi moral povedati, da moje ravnanje ni v redu, jaz pa sem. Kar je zelo pomembno. Ker mi je vcepljal, da sem jaz len, da jaz nisem v redu, da nisem dovolj dober, da nisem vreden ljubezni. In oče pa že ve, ker starša sta najpomembnejša za otroka, to je zame. Tako sem to dojel kot otrok a ne. Ampak, jaz sem hotel biti vreden njegove ljubezni, hotel sem biti dober in sem se trudil. Jima ugoditi v vsem recimo, da bi ja dobil svojo dozo ljubezni, ki sem jo potreboval, da bi slišal, da sem dober. In sem se trudil tudi, ko bi raje počel kaj drugega, ko sem bil utrujen, pa tko. Nisem bil jaz takrat, a ne. Pa mi ni uspelo vedno, kljub trudu in takrat sem bil spet len, grd, pridanič. Pa tko. Ampak danes vem, da mi je hotel na ta način, z odrekanjem pohvale, priznanja, le pomagati, da bi bil vztrajen, temeljit, odgovoren, ker me je imel rad. Ker vem, da drugače ni znal, ker je imel sam enake vzorce, ali še hujše. Danes ga vidim z drugimi očmi. In mu oprostim, odpustim, saj drugače ni znal. A je to dovolj, mislm, da spremenim vzorec /da nisem vreden/. Ne, odpustiti moram še sebi. Kaj pa? Ja, da sem bil le otrok, ki je dojel njegovo ravnanje tako kot ga je in si s tem povzročil obilo problemov v kasnejšem življenju kot nesamozavestno bitje, ki se mora stalno prilagajati drugim, da bi izvabilo tisto tako zaželeno priznanje, da je vredno ljubezni, da je dobro. Ker to boli. Mislm, boli, ko se zaveš, da si narobe dojel a ne, ko se spomninjaš, kolikokrat si moral iti preko sebe, kolikokrat si počel stvari, ki si jih nisi želel, le da bi bil viden, priznan, ljubljen, ker si verjel, da ljubezni nisi vreden, če boš, kar si. Sebi odpustiti je težje, kot drugim. Tako da velikokrat ni dovolj, da greš enkrat skozi proces, je treba iti dvakrat, desetkrat, stokrat. In takih vzorcev je ogromno in vsak potrebuje svojo obdelavo rajtam a ne.

 

U, kolk je že ura. Bova šla naprej enkrat drugič. Za danes je dovolj.

 

Lepo se imej, Katka.

 

butl

[nosorog]

1. POPOLNOMA se prepusti temu občutku.Če imaš strah pred pajki si predstavljaj zdaj pred sabo živega pajka.AAAA..NE MOREM..BEEE..POJDI STRAN.Ustavi se tukaj.Ne moreš zanikati občutka.Tukaj je.Žre te in ti se mu umikaš.Naredi nekaj čisto skreganega z logiko.Prepusti se mu.Da.Prepusti se mu.Naj ti strah prevzame celotno telo.Čuti, kako se strah,vzorček-sranje, širi po celem telesu in tako počasi izgublja moč.Sprožila si čustveni naboj.Ko je tvoje telo POPOLNOMA pokopano v ta strah-sranje, pojdi n korak dva.

2. BUUM- PREUSMERITEV k slabšemu na boljše.Kej zdej to pomene?

Ko je tvoje telo prvič napolnjeno s tem sranjem čist do konca in se mu ne več upiraš ampak mu prepustiš POPOLNOMA, da se manifestira v tebi, si predstavljaš vse to sranje kot en velik balon k je okol tebe.Vso to negativna energijo-balon, whateva, s pomočjo misli razširiš izven telesa.Čutiš kako se ta napetost šiiiriiiii in izgublja moč k mora delat na večji površini.Poglej iz viška na svoje telo..Občuti kako ta strah-sranje popušča s tem k se širi izven tebe..Tako daleč, tako postrano, dokler se ne razblini v nič..v sebi občutiš praznino..

Ko prideš do te praznine, JO MORAŠ NUJNO ZAPOLNIT S pozitivnimi/lepimi mislimi.

Zdaj si se znebila negativnega naboja tega sranja in v to praznino k je nastala, nasuješ tisto kat bi tela, da bi se zgodilo...spremembo na boljše.

Npr, če se bojiš pajkov..Bi si najprej predstavljala v glavi pajka in kako ti ne vzbuja straha.Nič.samozavestno ga opazuješ in si ga položiš na roko.Pajek hodi po tvojem telesu in ne počutiš se prav nič ogroženo.Lepo ti je.Če vidiš pajka v kotu dnevne sobe(unga mikenga, suho južno) ne laufaš hitro po sesalc d ostranš to hudičevo seme in se ne ga ne bojiš k veš, d ti neč ne more, sam "ta strah še vedno ostaja"..ne.Tega ni več.Predstavljaj si, kako prideš v kontakt s pajkom (če ti je hudo si ga pa samo predstavljej, da ga samo gledaš in ti ne vzbuja straha)

Ta novonastali občutek zdaj občuti po celem telesu.

če še vedno čutš kako ti en del tebe pravi..ne..ne..ni res..komu lažeš?Vedi, da ta spomin-pajek-aktiviraj negativni čustveni naboj:STRAH-prevzemi kontrolo-aktiviraj:PANIKA- vzorček še vedno obstaja in je še vedno negativen..Ponovi vajo..Občuti strah popolnoma, naj se razširi izven meja tvojega telesa in se razblini v nič.V to praznino se zasidra nov-lepši občutek..Ne dela..Trdovraten madež.Ponovi vajo.Pred spanjem.1x..2x..20x..Men se zdi, da po 40x boš tako štufa, da boš komi čakala da boš vidla pajka in ga pol kr pojedla k sti res ne da več se ukvarjat z eno in isto stvarjo..znova in znova in znova..Sam fora je zdej..d, če se ti pojavi ta vzorček spet v "zavesti", bo mel drugo nalepkico in ne bo povezan s strahom.

Vse, kar ti teži je povezano s strahom.Nasprotje je ljubezen.Spremeni strah po uni zgornji formuli v ljubezen.

Ljubezen do sebe ane, d je bl ego-romantičen konc stavka.

Ta način "oditiranja" vela za sve stvari.Sam minusa na bančnemi računi ne boš spreminju.Še zmerm bo minus, sam zdej boš lahk na to gledu bolj z veseljem..

 

Tole je eksalibur od Slavinskega. Mislim, da se tegale ne moreš naučiti s knjige ali takšnegale prispevka. Jaz sem bil na dvodnevni delavnici pri ženi od Slavinskega in sem imel po delavnici občute, da so me dobro nategnili. Ampak draga je bila k svina, zato sem potem sam doma še vadil in po enem tednu pošteku eno malenkost, da je začelo delovati. Kasneje sem tehniko sam precej izboljšal.

Ključno pa je tudi ozaveščanje ozadja raznih strahov, tako da sedaj, na tovrstnih delavnicah največ pozornosti posvečam temu. Ko te je nečesa strah, zadeva sploh ni tako enostavna, da boš le po tej formuli strah pač diskreiral. To je tek na kratke proge. Ozadje ...

 

lalala