Duhovna rast in odnosi do ljudi

[Sprehajalec]

Fajn tema.

 

Kaj če bi resno prišel en tak do tebe kukr se je bult opisu, kaj bi mu reku?

[odium.p.]

Sprehajalec, tudi podobne poti imajo nekateri od nas in tudi do mene je prišlo nekaj s podobno življenkso zgodbo. Povedal sem jim resnico o njihovem življenju in realne možnosti. Ponudil sem jim tudi izobraževanje-znanje za premagovanje takih in podobnih situacij. Le eden se je udeležil dveh osebnih obiskov. Prvi dve uri je razgrnil svojo življensko zgodbo, ki je bila sicer kruta a v vsakem trenutku je imel poleg pot, ki bi ga odpeljala ven iz trpljenja in bolečine. Tako kot večina vseh ni imel znanja. Zdržati bi moral vsaj kakšen mesec in prišli bi tudi vidni uspehi. Vendar je resnica, da bo ta človek potreboval še nekaj časa na svojem nivoju, lahko, da bo tam tudi ostal vse svoje življenje, toda

učitelj pride, ko smo pripravljeni!

[odium.p.]

v realnosti to pomeni, ko sem z nekim človekom pa čeprav samo pet minut, bom ta čas namenil tem trenutkom in ne bom dopustil, da me UM niti skozi pogovor ne odpelje v preteklost ali prihodnost.!

Torej ne bom izrekel niti preprostega na prvi pogled nedolžnega stavka:

npr. "Ti kdo je pa včeraj zmagal"

 

Če nam to uspe za nekaj trenutkov, doživimo tisto čemur bomo verjetno rekli BOŽANSKO...

[Sprehajalec]

Tam kjer se konča preteklost in prične prihodnost, je mogoče vzpostaviti kontakt z drugimi razsežnostmi, s tretjimi dimenzijami!

To je nekako bistvo vsega, Zen-a, Biblije, meditacije, duhovnosti - biti osredotočen na stvari, ki jih počnemo v vsakem trenutku posebej. Ne da pa stalno razmišlaš o preteklosti in prihodnosti..

Če je življenje neskončni ciklus, pač živiš toliko in toliko življenj dokler ne prideš do najvišje stopnje, potem se pa vrneš spet na začetek in ponoviš cel postopek - v nedogled. Zakaj bi se potli trudu karkoli dosžt - treba je živeti ZDAJ, v tem trenutku, izkoristit ta trenutek, ki ti je dan...

Komentar?

 

Da se spomnim kako vprašanje zate... Kaj narest glede ljudi, ki ti krojijo vsakdanje življenje in se niso pripravljeni spreminjat? Imajo nek svoj prav, in pika. So tko težko pripravljeni sprejet karkoli, kar pride od ljudi z nižjim socialnim statusom. [Recmo odnos starši otroc, velja tudi splošneje]

[pjotra]

Toda moj učitelj mi ni nikoli v podrobnosti razlagal, saj ni govoril slovensko še angleščino le v nekaj polomljenih stavkih.

dober večer tebi, odium.p. in vsem skupaj.

 

imam eno vprašanje... zakaj nekateri toliko pomena dajete eni osebi? učitelju. in še to ga ponavadi pospremite z besedico moj. zakaj podarjate vse svoje darove nekomu, ki je se pojavil na vaši poti in vam pomagal odpreti oči, vam pomagal odpreti kanale, da ste lahko bolj ali manj energetsko pretočni. besedica moj izraža lastnino in s tem tudi neke vrste odvisnost od tega, kar tej besedici sledi... ta besedna zveza: moj učitelj je rekel to, moj učitelj me je učil, moj učitelj meni tako itd. meni deluje zelo nesamostojno in resnično odvisno.

besedo učitelj sem uporabljala le v šoli, pa še to samo v zadnjih letih, saj so bile prej "tršice"

v vseh teh temah, ki jih prebiram začutim, da tega učitelja poveličujete.... mu dajete nek pomen, da je več vreden od vas. meni to ni OK. morda se tega sploh ne zavedate. ampak jaz to ful močno občutim in s tem močno energetsko odvisnost od te osebe, ne glede ali je še tvoj "učitelj" ali ne, ali je še živ ali ne. in takšni "učitelji" zame niso "učitelji", saj se na ta način lahko potem počutijo več vredni, in s tem "kradejo" energijo tistim, ki so jim hvaležni in se napajajo z njo.

 

tudi jaz sem enkrat naredila prvi korak na poti k duhovnosti, k drugačnemu razmišljanju o življenju. in se zavedam osebe, ki je bila takrat na začetku. pa to ni bil nikakršen učitelj.... bil je pač človek, ki je zdaj moj prijatelj, pa čeprav se vidiva nekaj krat na leto. je človek, za katerega sem vesela, da je v tistem trenutku bil tam. (še bolj) hvaležna pa sem sebi, ker sem njegovo pomoč prejela. nisem se usmerila v eno "specificirano duhovno pot" poskušam vsrkati čimveč informacij od različnih oseb z različnimi pogledi na svet. potem si ustvarim svojo sliko. tako sprejmem vsakega človeka na moji življenjski poti kot "učitelja" saj se resnično od vsakega nekaj učim (oz. se trudim, da bi to počela). pa je to lahko moj prijatelj, znanec, delodajalec, s katerim se ne razumem ali pa morda celo oseba, ki se z njo nisem nikoli srečala, pač pa sem o njej slišala od drugih, morda na TV in navsezadnje je lahko tudi Arnold Schwarzenegger. Moji "učitelji" ste tudi vsi tisti, katerih berem poste na tem forumu.

in beseda učitelj (v takšnih tematikah) mi še vedno ni všeč... :xx!:

 

Upam, da sem dobro predstavila svoje mnenje in jasno zastavila vprašanje.

 

z ljubeznijo

pjotra

[Izraz]

in beseda učitelj (v takšnih tematikah) mi še vedno ni všeč... :xx!:

z ljubeznijo

pjotra

 

Jaz SEM sovražila besedo učitelj, prav tako kot ti, vendar zaradi tega, ker SEM imela probleme z avtoriteto. Probleme z avtoriteto SEM imela pa zaradi neizraženega, še pred tem pa sprejetega lastnega jaza. Samo toliko v razmislek.

 

Jaz osebno, pa besede učitelj ne uporabljam. Ljudi poimenujem imensko.

[pjotra]

Hi Pjotra,

Jaz uporabljam izraz "učitelj" predvsem kot znak spoštovanja in hvaležnosti. Učitelj v šoli je tam pač bil, zato ker je to njegova služba. Osebni, torej "moj" učitelj pa je oseba ki mi pomaga s srcem. Z njegovo pomočjo mi je prihranjena marsikatera pot, odpirajo se mi nova okna. Zelo cenim in sem hvaležen za njegove nasvete ker vem, da marsikdo nima takega "vodiča". Zaradi tega se ne počutim nesamostojno, v bistvu moram še več delati sam in na sebi.

 

Vse dobro..

vse lepo in prav. te popolnoma razumem. samo bistvo je, da si najprej hvaležen SEBI, ker si to pomoč sprejel. tvoj "učitelj" bi se še lahko ne vem kako trudil in ti pomagal, če ti ne bi sprejel tega, kar ti je povedal. prazvzaprav je morda res izgledalo, kot da dajem v "nič" pomoč "učiteljev" pa tega nisem želela...in tudi nisem želela v nič dati hvaležnosti in spoštovanja....to je zame pozitivna energija. žal nekateri, ki jih ljudje imenujejo "učitelji" to dajejo na prvo mesto. s tem "zanikajo" svoje delovanje in poveličujejo dejanja svojega učitelja, češ: "če njega ne bi bilo, potem pa res ne vem, kaj bi bilo z mano" ali pa: " vse kar sem naredil-a na sebi, se lahko samo zahvalim mojemu učitelju" samo kot primer. in takrat se učitelj, namesto iz kozmosa oz. iz vira, polni z energijo te osebe in ji to energijo "krade" hote ali nehote.

 

dejstvo pa je, da nekaj stvari se res lahko naučiš iz izkušenj in nasvetov drugih. ampak nič ni "dragocenejšega" če neko lekcijo ali izkušnjo daš skozi sam. pa četudi trpiš zraven. pa ne mislit, da sam kakšen "sadomazo" ne maram trpljenja, jemljem ga kot učenje, kot nekaj, zaradi česa bom resnično cenila tisto kar me bo osrečilo oz. kar me že osrečuje....

Jaz SEM sovražila besedo učitelj, prav tako kot ti, vendar zaradi tega, ker SEM imela probleme z avtoriteto. Probleme z avtoriteto SEM imela pa zaradi neizraženega, še pred tem pa sprejetega lastnega jaza. Samo toliko v razmislek. icon25.gif

 

Jaz osebno, pa besede učitelj ne uporabljam. Ljudi poimenujem imensko.

mislim, da tudi ti mene nisi prav razumela, izraz. nimam problemom z avtoriteto, saj je le-ta dejanje ega... prav tako se ne počutim neizraženo. vsak me lahko posluša, kar povem, ali pa tudi ne. in vsak lahko moje mnenje sprejme, ga uporabi ali pa ne. in krog mojih znancev, prijateljev je zelo pisan in z vsemi se zelo dobro razumem. če je v življenju kakšen človek, s katerim ne najdem "pozitivnega" kontakta, se ne obremenjujem s tem. vsakomur želim vse dobro in spoštujem to, da drugače gleda na svet, kot jaz. vsak ima pravico, da se bori za svojo srečo in ni predpisanega recepta, kako naj to stori. vsak stori to na svoj način. in če se slučajno ob kakšnem dejanju počutim prizadeta, si rečem: tako je ravnal, kot je v tistem trenutku mislil, da je to najbolje. in grem naprej svojo pot.

 

tudi meni velikokrat "ponagaja" ego. in ni pomembno, da ga zatrem. pomembno mi je, da znam z njim sodelovat in ga utišat, ko je to potrebno.

 

menim, da ni nikogar, ki je več vreden od mene in ni nikogar, od katerega sem več vredna jaz. vsi smo enaki, ne glede na izobrazbo, ne glede na vero, ne glede na status. tudi meni je včasih to težko, saj smo prisiljeni preživeti v "materialnem" svetu, kar pa je za vsakogar izmed nas težka naloga. in seveda se znajdem v kakšni situaciji, ko sem počutim čisto majčkeno (recimo, ko je šef slabe volje in se zdira na vse okrog) ali za trenutek mislim, da sem od nekoga "boljša" ker sem pač neko zadevo dobro izpeljala. ampak učimo se. učimo se vsi. IN VSI SMO DEL BOŽANSKEGA, če se lahko tako izrazim. upam, da zdaj razumeš kaj sem hotela povedati.

 

pjotra

[pjotra]

mogoče še ena zgodbica, tako čisto na kratko, za lahko noč. prepričana sem, da ste jo že kdaj slišali... ampak vseeno...

 

Indijanski poglavar je neki večer okrog sebe zbral svoje vnučke.

Pripovedoval jim je: "V meni se bije boj, strašen boj med dvema volkovoma.

En volk predstavlja strah, jezo, zavist, žalost, obžalovanje, lakomnost,

aroganco, samopomilovanje, krivdo, zamero, podrejenost, laž, ponos,

tekmovalnost, superiornost in ego.

Drugi predstavlja veselje, mir, ljubezen, upanje, vedrino, umirjenost,

skromnost, prijaznost, prijateljstvo, dobroto, resnico, sočutje in zaupanje.

Takšen boj se dogaja v vsakem od nas''.

Zamislili so se za trenutek in potem je eden izmed otrok vprašal

dedka ''Kateri volk bo zmagal?''

 

Stari mož je mirno odgovoril, ''Tisti, ki ga hraniš.''

 

sladke sanje

pjotra

[Sebastjan]

Zakaj ste zakompliciral preproste stvari...

[Kabalist]

Zakaj ste zakompliciral preproste stvari...

Če nečesa ne razumeš, to zakompliciraj do nezavesti... to je stara modrost.

[pjotra]

Če nečesa ne razumeš, to zakompliciraj do nezavesti... to je stara modrost.

kaj opisuješ sebe?

 

Ne razmišljam tako in ko sem hvaležen "učitelju" sem s tem hvaležen tudi sebi. Pokaži drugim kar želiš zase.. Svojim "učiteljem" še nisem nikoli rekel učitelj, nikoli nisem začutil potrebe po tem. Mogoče je boljše da v bodoče uporabljam izraz svetovalec, ker to ti ljudje so. Oni sami sebe nimajo za učitelje ker nas v bistvu ne učijo, ampak nam z nasveti pomagajo odkrivati lastni jaz.

Mi je pa všeč tvoj način razmišljanja..

 

Vse dobro..

leeon, me veseli...

potem sem vseeno dovolj dobro predstavila svoje mišljenje. včasih je res težko napisat nekaj, kar čutiš...

in tudi jaz zdaj bolje razumem tvoj pogled in mi je tudi všeč, da ne polagaš svojih izkušenj v roke nekoga, ki ti je pomagal....

 

z ljubeznijo

pjotra

[pjotra]

Zakaj ste zakompliciral preproste stvari...

ojla!

stvari so silno preproste. vendar ima človeštvo premalo razvit besedni zaklad, da bi lahko svoja občutja s temi nekaj besedami, ki jih ima na razpolago, tudi napisal ali povedal....velikokrat besede ne povedo tega, kar človek v resnici čuti....in tako se preprosta stvar z besedami kar hitro da "zakomplicirat"

 

z ljubeznijo

pjotra

[odium.p.]

Prav lepo ste se razpisali in naj najprej pozdravim Sebastjana in Kabalista, ki imata še kako prav.

 

V tej temi sem že zapisal, "ne obešajte se na moje besede, naj vam bodo te besede le kažipoti"...

Pjotra, kot vidiš, si si pa sama v zadnjem postu ob 09.10, odgovorila na svoje nestrinjanje z mojim nazivom "moj učitelj".

Popolnoma jasno je, da pač uporabljamo te besede, ki jih imamo, ko nekaj opisujemo, in tisti moment ko pričnemo namesto UM-a pri branju uporabljazi občasno tudi zavest (KAR JE SEVEDA HVALE VREDNO), se nam dogajo to kar se je zgodilo tebi Pjotra, v isti sapi si namreč občutila nekaj kar je tu-zemeljsko, tako snovno, da zavest reagira no to- toda če nadaljujem reagirala si že v objemu EGA...

 

V eni od svetih knjig piše " v začetku je bila beseda, in beseda je bila pri Bogu, in beseda je bila Bog"

 

Te besede imajo velik pomen, tudi nekateri preroki in modreci Indije so pisali o moči besede ( vac-siddhi). Beseda je prvotno namenjena izpolnitvi. Izgovarjali so jo le razsvetljeni ljudje drugi so poslušali!!

Torej ko je beseda povedana jo je trebe slišati, tako kot je bila povedana, ne tako kot mi želimo, da bi veljala..

 

Leeon, tvoja teorija je kot verjetno tudi sam opaziš, iz dneva v dan na višjem nivoju. Za tvoje uspehe v realnem življenju samo poslušaj sebe in delaj po sebi!!

[pjotra]

V tej temi sem že zapisal, "ne obešajte se na moje besede, naj vam bodo te besede le kažipoti"...

Pjotra, kot vidiš, si si pa sama v zadnjem postu ob 09.10, odgovorila na svoje nestrinjanje z mojim nazivom "moj učitelj".

Popolnoma jasno je, da pač uporabljamo te besede, ki jih imamo, ko nekaj opisujemo, in tisti moment ko pričnemo namesto UM-a pri branju uporabljazi občasno tudi zavest (KAR JE SEVEDA HVALE VREDNO), se nam dogajo to kar se je zgodilo tebi Pjotra, v isti sapi si namreč občutila nekaj kar je tu-zemeljsko, tako snovno, da zavest reagira no to- toda če nadaljujem reagirala si že v objemu EGA...

hmmm...ja, morda...morda pa tudi ne. kakor vzameš...morda pa je tudi v tem tvojem odgovoru tudi čutiti objem tvojega ega saj si takoj začel "braniti" s tem, kako si nam že povedal, naj se ne obešamo na tvoje besede...

 

jaz sem se pridružila temu forumu, da se učim. učim se skozi vaše besede in skozi besede, ki jih zapišem sama.... na takšen način rastem in morda poskušam oblikovati misli in mojih občutij.

 

ampak, zdaj me je ravno prešinilo... morda je pa edini "učitelj" prav naš ego. ki ga moramo znati razpoznati in ga obvladati in ga tudi upoštevati. duša vsakega človeka je čista. ali se bo pustila, da jo "umaže" ego ali ne, in na kakšen način bo to speljala je, mislim, da naš smisel bivanja v življenju. Nihče, ki trenutno biva (ali je bival ali pa to še bo) na tej Zemlji ne more biti "čist", tako kot je čist, ko se vrne k viru....

 

hi hi, sem spet zabluzila? upam, da zdaj razumeš, kaj sem hotela povedati...

 

z ljubeznijo,

pjotra

[butl]

hmmm...ja, morda...morda pa tudi ne. kakor vzameš...morda pa je tudi v tem tvojem odgovoru tudi čutiti objem tvojega ega saj si takoj začel "braniti" s tem, kako si nam že povedal, naj se ne obešamo na tvoje besede...

 

jaz sem se pridružila temu forumu, da se učim. učim se skozi vaše besede in skozi besede, ki jih zapišem sama.... na takšen način rastem in morda poskušam oblikovati misli in mojih občutij.

 

ampak, zdaj me je ravno prešinilo... morda je pa edini "učitelj" prav naš ego. ki ga moramo znati razpoznati in ga obvladati in ga tudi upoštevati. duša vsakega človeka je čista. ali se bo pustila, da jo "umaže" ego ali ne, in na kakšen način bo to speljala je, mislim, da naš smisel bivanja v življenju. Nihče, ki trenutno biva (ali je bival ali pa to še bo) na tej Zemlji ne more biti "čist", tako kot je čist, ko se vrne k viru....

 

hi hi, sem spet zabluzila? upam, da zdaj razumeš, kaj sem hotela povedati...

 

z ljubeznijo,

pjotra

 

Pozdravljena Pjotra

 

Berem mal tle al pa drugje in primerjam, kako pa jst občutim, razumem, dojemam kakšno zadevo, al pa sem jo občutil, dojemal, razumel al pa jo še bom, če jo bom.

Sicer se na te duhovne zadeve in poimenovanja ne zastopim glih, ma mi je tvoj pogled na pomen egota /če je to napuh, pa jeza, pa zavist, pa sovražnost, pa samopomilovanje, pa tko.../ zlo bliz. Ker so moj ego, pa moj um, pa ostale moje pritikline del mene in ne od enga druzga, pol so to z namenom in to s točno takim, kt si zapisala; da me učijo. Blj ko jih negiram, dol tlačim, odrivam, blj dvigajo glavo. Šele ko jih objamem, posvojim, priznam...se preobrazijo.

A ne, kva pa to pomen.

Napuh bi znal bit en tak lep primer. Vzorčni clo. K pa ja tko sede, če me hvaljo, če se imam za vsaj nekej več kt so drugi, če že ne za boga glih. Še sonce svet name blj svetlo kt na druge pol. Zdj, če ga zanikam, če se ga sramujem, če ga ne priznavam za del sebe tko, da govorim, da napuh pa nisem jst, da je moj sovražnik, pol me to kr stane. Energije. Borim se z njim, ga tlačim, povzdigujem svoje dobre...kva že...plati recimo in skrivam, zanikam svoje slabe. A je to dobr zame. Ja ni, a ne. In zakaj pa ni. Ker me zmatra se delat nekej, kar nisem, poleg tega pa, če se ne bom soočil s svojo lastnostjo, je tud spremenil ne bom.

Kje je pa zdej učna vrednost napuha? Kaj me sploh uči? Da sem dober, da sem vreden /v čemer kol že, kjer napuh navira/. Pa dobr, to že zdej vem, clo več, mislm, da sem tolk vreden, da sem več. Nekej manjka. Kva to?

No tle pa pride do izraza duša. Pravzaprav njena lastnost. In to je ponižnost al pa z drugimi besedami /ker eni zamenjujejo ponižnost z nevrednostjo, s ponižanostjo, še kej mrbit/ zavedanje, da sem glih tolk popoln al pa nepopoln kt drugi, da se glih tko učim kt drugi, da sem iz istim namenom tle kt drugi.

Kaj mi je dal objem, posvojitev, priznanje mojega napuha. Spoznanje, da sem vreden in da so drugi vredni takisto. Kaj se je pa zgodilo z mojim napuhom po spoznanju. Ni ga več, preobrazil se je v sprejemanje dela sebe in drugih takih, kt so.

Kaj se je pa zgodilo z napuhom v primeru, da ga ne priznavam za del sebe, ga imam za nekaj slabega. Še zmerej se imam za nekej več kt so drugi, samo za to porabim silno energije, da to skrijem pred drugimi in pred seboj.

 

Evo Pjotra, tko jst razumem ego in njegove dele in ko mi en začne nabijat o umu in egotu kt o sovražnikih, ga prav rad potipam. Si ne morš mislt, kolk napuh in maščevalnost hitr butneta na videlo.

 

Poznam enga zdravilca, k misl /pa ne samo on, tud tisti, k hodjo k njemu/, da je v svetlobi /se prav, da deluje iz boga, iz čistega srca/. S sinom sta skoz na bojni nogi, otrok beži v svet droge, žena mu je predlagala eno partnersko delavnico, ker trpi v odnosu z njim, on pa prav, da na delavnico ne bo šel, ker ni z njim nč narobe, ker je ona kriva za stanje v njunem zakonu.

Svašta. In tak pol pomaga ljudem kao.

 

butl

[Ebor]

Pozdravljena Pjotra

 

Berem mal tle al pa drugje in primerjam, kako pa jst občutim, razumem, dojemam kakšno zadevo, al pa sem jo občutil, dojemal, razumel al pa jo še bom, če jo bom.

Sicer se na te duhovne zadeve in poimenovanja ne zastopim glih, ma mi je tvoj pogled na pomen egota /če je to napuh, pa jeza, pa zavist, pa sovražnost, pa samopomilovanje, pa tko.../ zlo bliz. Ker so moj ego, pa moj um, pa ostale moje pritikline del mene in ne od enga druzga, pol so to z namenom in to s točno takim, kt si zapisala; da me učijo. Blj ko jih negiram, dol tlačim, odrivam, blj dvigajo glavo. Šele ko jih objamem, posvojim, priznam...se preobrazijo.

A ne, kva pa to pomen.

Napuh bi znal bit en tak lep primer. Vzorčni clo. K pa ja tko sede, če me hvaljo, če se imam za vsaj nekej več kt so drugi, če že ne za boga glih. Še sonce svet name blj svetlo kt na druge pol. Zdj, če ga zanikam, če se ga sramujem, če ga ne priznavam za del sebe tko, da govorim, da napuh pa nisem jst, da je moj sovražnik, pol me to kr stane. Energije. Borim se z njim, ga tlačim, povzdigujem svoje dobre...kva že...plati recimo in skrivam, zanikam svoje slabe. A je to dobr zame. Ja ni, a ne. In zakaj pa ni. Ker me zmatra se delat nekej, kar nisem, poleg tega pa, če se ne bom soočil s svojo lastnostjo, je tud spremenil ne bom.

Kje je pa zdej učna vrednost napuha? Kaj me sploh uči? Da sem dober, da sem vreden /v čemer kol že, kjer napuh navira/. Pa dobr, to že zdej vem, clo več, mislm, da sem tolk vreden, da sem več. Nekej manjka. Kva to?

No tle pa pride do izraza duša. Pravzaprav njena lastnost. In to je ponižnost al pa z drugimi besedami /ker eni zamenjujejo ponižnost z nevrednostjo, s ponižanostjo, še kej mrbit/ zavedanje, da sem glih tolk popoln al pa nepopoln kt drugi, da se glih tko učim kt drugi, da sem iz istim namenom tle kt drugi.

Kaj mi je dal objem, posvojitev, priznanje mojega napuha. Spoznanje, da sem vreden in da so drugi vredni takisto. Kaj se je pa zgodilo z mojim napuhom po spoznanju. Ni ga več, preobrazil se je v sprejemanje dela sebe in drugih takih, kt so.

Kaj se je pa zgodilo z napuhom v primeru, da ga ne priznavam za del sebe, ga imam za nekaj slabega. Še zmerej se imam za nekej več kt so drugi, samo za to porabim silno energije, da to skrijem pred drugimi in pred seboj.

 

Evo Pjotra, tko jst razumem ego in njegove dele in ko mi en začne nabijat o umu in egotu kt o sovražnikih, ga prav rad potipam. Si ne morš mislt, kolk napuh in maščevalnost hitr butneta na videlo.

 

Poznam enga zdravilca, k misl /pa ne samo on, tud tisti, k hodjo k njemu/, da je v svetlobi /se prav, da deluje iz boga, iz čistega srca/. S sinom sta skoz na bojni nogi, otrok beži v svet droge, žena mu je predlagala eno partnersko delavnico, ker trpi v odnosu z njim, on pa prav, da na delavnico ne bo šel, ker ni z njim nč narobe, ker je ona kriva za stanje v njunem zakonu.

Svašta. In tak pol pomaga ljudem kao.

 

butl

 

 

Jap...

Butl... ma ti si car.... Pjotra tudi.....

[odium.p.]

Pjotra popolnoma te razumem. Tudi jaz sem tukaj za to, da se učim. Tudi ti si moj učitelj !

 

Naše dojemanje samega sebe in vsega okoli nas, je zgolj odraz našega stanja zavesti. Naša zavest ustvarja svet v katerem smo, vsak trenutek je lahko drugačen.

 

Naša poglavitna naloga ni odrešitev, z ustvarjanjem boljšega sveta, temveč prebuditi se iz poistovetenja z obliko !

 

Ljudje "modrosti" odhajajo v templje in hrame, v samostane in tam živijo svoj mir. Zakaj nam ne pomagajo s svojo modrostjo ? Zakaj so knjige modrecev pisane z besedo, nam tako nerazumljivo ?

[odium.p.]

Leeon, glej tudi pot, po kateri hodim jaz, je podobna tisti "ko hodiš po sredi ceste". Že samo pisanje na forumu je prvi dokaz temu. Čista duhovna pot je samo ENA.

 

Poznam jo, pa jo vendar še ne živim. Tukaj sem torej za to ker potrebujem še nekaj lekcij, vaših preko pisanja in tistih osebnih in skupinskih na terapijah.

 

V nasprotju s tistim, ki ga je prej opisoval l Butl , je moj odnos z bližnjimi prekrasen, od otrok naprej...

Prihaja čas odločitev za vse nas...

[Dadika]

Prihaja čas odločitev za vse nas...

 

 

Zanimivo pišeš...

[odium.p.]

Ja Dadika, Zemlja je inteligentno Bitje, del celote-katere del smo tudi mi, ki se na svoj način čedalje bolj brani pred napadi človekove norosti.

[Dadika]

Ja Dadika, Zemlja je inteligentno Bitje, del celote-katere del smo tudi mi, ki se na svoj način čedalje bolj brani pred napadi človekove norosti.

 

Ja to imaš popolnoma prav....vse se nam vrača.

[maticml]

odium kaj pa tole:

 

Zdaj sem prišel v neko čudno praznino razmišljanja, zdi se mi k da iščem eno pravo mejo med egom in mojim bitjem, ker poglej, že ko razmišljaš je to tvoj razmišljanje in ego. Se pravi da je moj cilj biti organizirana žival?

 

Mal mi povej kaj je tebi smisel bivanja in ali se treba znebim vseh navezanosti da si srečen? Ampak a nismo vsi navezani na srečo?

[leOna4u]

ja jaz se še vedno učim in prebiram in srkam te vaše besede

 

ali se strinjaš s trditvijo:

da so osebe z visoko razvitimi čustvenimi spretnostmi običajno bolj zadovoljne z življenjem in tudi učinkovitejše, saj obvladujejo svoje miselne navade, s katerimi spodbujajo plodnost razmišljanja;

ljudje, ki ne znajo ali še ne znamo do popolnost, nadzorovati svojega čustvenega življenja, se v sebi neprestano bojujejo in rušijo zbranost pri delu ter jasnost misli?

 

 

prepričana sem, da moramo najprej obvladati sposobnost dostopa do svojih čustev in razlikovanja med njimi, tako lahko potem tudi vplivamo na svoje vedenje, vsekakor je prvi korak, da spoznamo sebe in začnemo s takšnim zavedanjem......zavedanje sebe je v notranjost usmerjena pozornost brez odzivanja in presoje....ja jaz sem zaenkrat še dovzetna, a se trudim priti do popolnega zavedanja........

 

Lep dan,

[odium.p.]

maticml, glej EGO, UM in zavest se pri življenju skozi dan venomer prepletajo. med njimi so sicer jasne meje, ki pa jih je običajnemu človeku težko opaziti.

Vse kar jer potrebno storiti v začetku je opazovati in prepoznati kaj je eno in kaj drugo.

 

Tvoj UM te sili v taka razmišljanja " a sem žival " itd. tisoče različnih načinov in mehanizmov oporablja UM in jih bo še uporabljal, da te obdrži v oblasti.

Tudi če ti rečem, da nimaš možnosti "IZBIRE" in, da tvoje življenje izbira UM se vserjetno z mano ne boš strinjal. A kljub nestrinjanju je to resnica. Izbiraš lahko ko te vodi zavest. Pa tudi če ti uspe v nekaj bežnih trenutkih skozi dan popolnoma kontrolirati UM in s tem EGO, te že zaradi narave in načina življenja, ki ga imamo tako hitro potegneta nazaj. Zato se tudi večina modrecev umika v samostane, svetišča...ker le tam lahko živijo čisto duhovno življenje, ki nam je vsem namenjeno

in le v takem obsegu lahko spoznamo SREČO, tisto čisto, nesnovno, in to ni navezanost na srečo to je...živeti in spoznavati sebe...sreča je enostavno del tega...

 

 

leOna4u, lahko se strinjam s tem, da vsak od nas hodi skozi obdobja, ki si jih opisala, če si vse to že doživela, si lahko poiščeš odgovor a si bila v enem od teh delov tvoje poti bolj zadovoljna.

 

Zavedanje vsakega od nas se spreminja iz trenutka v trenutek, torej ko pride nov trenutek lahko ostajaš na nivoju prejšnjega ali pa te izkušnje un učne lekcije dvignejo više.

 

Ko se boš popolno zavedala sebe( Bitja ) bo sledilo to:

popolnoma nematerialno življenje, torej brez navezanosti na predmete in ljudi ter njih dogodke,

popolno življenje v skladu z naravnimi zakoni in duhovnimi kvalitetami

 

Imaš pa prav ko govoriš o prepričanju, da moramo najprej obvladovati neke sposobnosti, da lahko potem nadaljujemo z novimi, itn....in pot se nikoli ne konča...

 

L.p.

[principesa]

Rekla bi, da je vse, prav vse ... v nas samih...in ne , zunaj nas... samo v lastnem ZAVEDANJU... notranje moči...

Notranja moč, je dosegljiva le, če smo pripravljeni stopiti skozi vrata svoje šibkosti. Lepo o notranji moči govori pesem Eve Pierrakos ;

Skozi vrata

Skozi vrata čustev tvoja šibkost vodi v moč.

Skozi vrata tvoje bolečine pelje pot v radost in veselje.

Skozi vrata tvojega strahu pelje pot v gotovost in varnost.

Skozi vrata tvoje osamljenosti vodi pot spolnitve, ljubezni in tovarištva.

Skozi vrata brezupa vodi pot resničnega in spolnjenega upanja.

Sprejmi svojo otroško nepopolnost in postal boš popoln.