Duhovna rast in odnosi do ljudi

[Tjazy]

OOO Pujsa moja .... Kako si?

 

Sem zasledil Trudija prej.. pa sem se spraseval, kje neki moja Pujsa hodi.. A nisi zdrzala brez lunin-a? Kolk dolgo pa si zdaj ze nazaj tuki? Kaj te je prineslo nazaj?

 

Sem te kar od bliz videl.. en od dalec..

 

In jooooj... se zdaj nisi pozabila tiste diagnoze.. Ocitno je bila resnicna. drugace bi sla mimo tebe

 

IN a ne vidis vprasaja na koncu? Torej je to vprasanje..

 

Drugace pa ..

[Pujsita]

 

Sem pozabila diagnozo, ne pa situacije . Moraš mal a ne, da sem tvoja .

Sem nazaj ja, normalno nazaj, nič več predozirano

[lia]

Tjazy is back in the town.....

 

nice to see you..... zakaj, čemu , ....večni spraševalec se je vrnil

 

kako kaj ...smo te kr pogrešali sinek ma pa zdaj že en let , tole mora bit pa pestro zdaj za atija....kako pa mala princeska ?

[Tjazy]

Jaa... Pujsa... sej si moja.. Jaz te nobenmu ne dam...

[lia]

[Tjazy]

Lia.. vsi smo fajn in cool.. Sinek pa bo imel jutri eno leto..

[lia]

vse najboljše , lepo praznujte in naj gre v tej smeri še naprej

 

jutri bo pa pri vas torta z eno svečko

[Ksenia]

kolk čas hitro mineva, pozdravi princeski in sineka

[Tjazy]

Bom moja Ksenia

 

In casa ni.. se zmeri ga ni..

[Tjazy]

a veš da pomaga, sem precej bolj umirjena kot prej,

zato....gremo dalje,

ker življenje je lahko lepo in enostavno, ker ga živim ta trenutek in zdaj

 

 

Hej.. ves kaj mi je zdaj kapnilo.. da si s tem kakor pises mogoce prava vaba za razne "strokovnjake" in te lahko hitr kdo ob nekaj denarja spravi in ti proda meglo.. zato nikoli ne nasedaj raznim psihicem, reikijem pa taksnim in drugacnim drustvom.. ker to je vse balast.. Za zivljenje tega ne potrebujes.. in vse ti bo iz neba padlo, kar potrebujes za ucenje in zivljenje..

[leOna4u]

Hej.. ves kaj mi je zdaj kapnilo.. da si s tem kakor pises mogoce prava vaba za razne "strokovnjake" in te lahko hitr kdo ob nekaj denarja spravi in ti proda meglo.. zato nikoli ne nasedaj raznim psihicem, reikijem pa taksnim in drugacnim drustvom.. ker to je vse balast.. Za zivljenje tega ne potrebujes.. in vse ti bo iz neba padlo, kar potrebujes za ucenje in zivljenje..

 

a veš da za take stvari nikol še nisem denarja zapravljala niti ga nimam namena........

ha ha, raj si kako res dobro "cuno" prvoščim, pa grem na morje se kopat, pa na kako masažo...

 

ej, lepo praznujte.............

k bom jaz mela tolk objav kot ti bom mogoče tud znala kaj pametnega napisat.....

sej sem ti nek drugje napisala da je itak vsae že minilo

[odium.p.]

Tjazy

 

Življenje gre svojo pot in v tem življenju so ljudje taki kot JAZ in taki kot si TI in tako naprej. Nekdo ubija, nekdo krade, nekdo je župnik, nekdo predsednik, nekdo ne prenese resnice, nekdo drug to in nekdo ono...vsi smo pa LJUDJE

 

Pa iskrene čestitke...

 

Veritas odium parit

 

IeOna4u , bom proti večeru na blogu napisal nekaj več o meditaciji...

[butl]

Pozdravljen Odium.p in ostali

 

Včasih me prav ima, da bi o čem razmišljal /že zato, da potreniram ivanjščico na cvetličnem vzorcu platfusa/, če bi ne bolelo.

Seveda se ne bi lotil kake zahtevne vsakodnevne tematike kot je...eee...vpliv regratove lučke v srednje močnem severovzhodniku na dremež mojega mačka po zaužitju dokaj obilne porcije Hill'sovih c/d briketov, ker se lahko veter kar zdajci spremeni v slab severnik. Neee, jst bi si izbral kakšno lažjo tematiko, rumeno, recimo...eee...recimo...človek, njegova duhovna rast in odnosi z drugimi človeki ter pomoč človeku pri njegovi duhovni rasti in odnosu z drugimi človeki /a je prav mrbit človki/. Kar malce dolg naslov, a ne da ja. Samo človek bo primerneje; že zato, ker me lahko odnese kamorkoli povsem nepredvidljivo. Lahko končam pri smislu njegovega obstoja ali pri analizi zadnjega kosila, lahko pa da sploh ne končam ali pa niti ne začnem. Lahko tudi malce zaspim vmes in če slučajno vstopi žena in mi reče: "ja butl, a spiš?", ji nonšalantno odvrnem: "ne ne, draga, globoko premišljujem", pa tko...

 

Skratka, če bi razmišljal o človeku, bi z lahkoto bil ta človek jaz in bi razmišljal mogoče v to smer.

Kaj imam kake nujne potrebe? Papo, pupo pa luft zagotovo. Brez tega mi živeti ni. In ljubezen /pozornost, sprejemanje, potrjevanje/ takisto. Za ono prvo mi je jasno, ono drugo pa ne glih. Si bom poskusil razložiti.

Zdej, izhajat moram iz enih predpostavk, ki bi lahko veljale zame. Če si rečem, da je bog ljubezen, da sem jst, človek, duša, ozaljšana z osebnostjo in telesom, da je moje življenje učna ura iz ljubezni in da sem del boga..., pol moja duša ni ljubezen, čeprav je del boga, ampak se šele uči bit ljubezen, ker če bi že bla ljubezen, pol bi ne imel smisla se učit bit ljubezen a ne da ja in pol tud neb imel smisla bit človek, če je človek del učnega procesa bit ljubezen in če bi človek z lahkoto najdu boga v seb sam, se prav ljubezen a ne, pol bi ne bil tukaj na zemlji v sobivanju /v odnosu, v stiku/, marveč bi dal bog vsakemu človeku svojo zemlju, da bi lahko v miru iskal ljubezen. Simpl. Zdej mi je tud ono drugo jasno...mislm...zakaj je potreba po ljubezni prvinska potreba človeka, mene. In tud, da so moja osebnost /ego, razum, um, čustva, misli/, telo s čutili, drugi ljudje, povezave, odnosi, okolje, dogodki, dejanja, stvari /tudi denar, lastnina/...nujno potrebni moji duši pri učenju ljubezni.

 

Zdej, če bi razmišljal dalje. Kaj pa je sploh to, česar se učim? Kaj ljubezen je? Spet moram izhajat iz boga, če sem že rekel, da je bog ljubezen. Ker je bog vse, je pol tud v meni in povsod drugod in to je plac, kjer je tudi ljubezen. Hja, kako pa deluje bog do mene? Kakor opažam, mi pusti veliko manevrskega prostora. Skoraj da se ne vmešava glih...mislm...na način, češ; butl, nared tko pa tko; ej, tkole je prav, tkole pa ni; to smeš, to pa ne smeš. Le kadar sem totalno v mraku, ko opazi, da ne znam več ne naprej ne nazaj, pride osebno do mene, me prime za rokco in me popelje ven iz kroga in mi zraven pove na način, ko je dvom izključen. A to je sila redko, vsaj pri meni. Je pa res, da mi pomoči ne odkloni nikoli...v obliki kakšnega dogodka, človeka, misli, situacije...v obliki marsičesa. In potrpežljiv je ful. Stokrat mi ponovi vse to /dogodek, človeka, misel, situacijo/, dokler ne dojamem a ne. Če pa ne, pa zamenja situacijo s kako bolj očitno, pa tko. Bi reku, da me spodbuja fest...da najdem odgovor sam. Moja občutenja pozna bolj kot jaz. Točno ve, kdaj in koliko dozirat težavnost posamezne naloge /če že govorim, da se učim a ne da ja/, ki jo imam za predelat in kdaj mi dat novo in kdaj pavzo. Ne glede na to, a delam al ne, al se čem učit al ne, razume, da sem to jaz, da so to moje odločitve, občutki in...ja...da imam pravico do njih /zdej, a se on strinja s tem al se ne, ne vem, rajtam da bi mu bilo bolj všeč, če bi bil jst bolj učljiv, a to se na njegovem odnosu do mene ne pozna/ in še nikoli me ni zavrnil zaradi mojega odklonilnega odnosa do kaj jaz vem česa od kadarkoli, ampak mi je ponudil pomoč, ko sem ga zaprosil zanjo. Sprejema me takega kot sem, ne glede na to, kakšen sem, vedno vidi v meni sebe.

Zdej...če je zanj, ki je ljubezen, taka definicija ljubezni dobra, zakaj pa pol ne bi bila dobra tud zame. In je. In stremim, pravzaprav delujem k izpolnitvi naloge, zaradi katere sem sploh tle na zemlji v tej obliki. K sprejemanju sebe skozi sprejemanje drugih. K ljubezni.

 

No evo, zdej pa že lahko pripravim načrt in strategijo, kako naj delujem, ko rabim pomoč jst al pa kdo drug, ki išče ljubezen in pade v raznorazne zagate v tem iskanju a ne. Z ljubeznijo in iz ljubezni /kokr pač znam in zmorem/.

 

Če sem se kaj naučil iz delovanja boga, pol si lahko postavim ene par temeljnih opornih točk /tko...planersko/ in sicer:

 

-Vsak človek je unikat. Kaj to pomeni? Da ima svoje izkušnje, ki niso enake mojim, pa čeprav sva šla skozi enako situacijo. Da ima enak cilj kt jst, a drugačno pot z drugačnimi nalogami. Kaj pa to pomeni? Da nimam pojma, kaj on misli in kakšna je njegova pot /če mislim da vem, je to fest skrajna oblika mojega napuha/ in da se moram tega dejstva skrajno resno zavedat. Bi se znal temu rečt tud ponižnost. Da je glih tolk vreden kt jst, ne glede na to, kje je trenutno na svoji poti. Kaj naj s tem? Ko želi pomoč, naj pove, kaj ga muči. Pa to niti ni glih tko pomembno. Je tole sledeče blj.

Jst, kt dajalec pomoči, ga moram poslušati, do konca. Včasih je to že dost. K pove, kaj ga tišči, sliši sebe in s tem že najde odgovor, najde pravo pot. Ma, to sploh ni tko redko, da ne bi kdo mislu. Če pa ne najde odgovora, je pa na meni, da mu ga dam. A kako? /vmes je še nekaj, kar spada pod naslednjo točko/ Z vprašanji. Ves čas se moram zavedati, da moje izkušnje niso njegove, če jih že imam, in rešitve, ki veljajo zame, morda zanj ne veljajo sploh. Sam mora najti rešitev. Skozi moja vprašanja, ki so praktično edina pomoč, ki mu jo lahko nudim. Redko, ampak le v skrajnih primerih mu lahko namignem, če vem, kajti, vsak korak iz njegove stiske je njegov in jaz mu lahko le podstavim ramo, da malo počije, če je prenaporno.

 

-Zavedati se moram, in sprejeti, da so to njegovi občutki, njegovo razmišljanje in ima vso pravico, da čuti, razmišlja, kot pač čuti in razmišlja...ne glede, a se meni zdi prav ali se mi ne zdi. Kaj to pomeni? Ko ga poslušam, ga moram poslušati...in nič drugega. Se pravi, svoje občutke ob njegovi pripovedi moram izključiti v nulo. Ker če tega ne storim, jih avtomatično prilagajam, primerjam s svojimi, predelujem. In ko mu v naslednjem koraku povem, kakšna čustva je izražala njegova pripoved, mu namesto ogledala postavim na ogled izkrivljeno ogledalo, izkrivljeno z mojimi čustvenimi odzivi, tako da ne gleda sebe ampak en gemišt, s katerim nima kaj početi ali pa počne nekaj popolnoma drugega. Temu se reče sočutje in je sestavni del brezpogojne ljubezni, to je sprejemanja. Je pa težko, ker zahteva preseženje lastnih vzorcev, ker zahteva iskrenost do sebe. Kaj naj s tem? Ko v ogledalu prepozna svoja čustva, občutke...pa tko, mnogokrat /velikokrat/ najde tudi pot iz svojih težav. V ostalih primerih pa mu z vprašanji ponujam možnost, da razmisli o svojih problemih, brez sugeriranja, kaj je prav in kaj da ni. Če bi ne bil zmožen sočutja, mu ne bi mogel niti postaviti ogledala niti ga voditi in vzpodbujati k razmišljanju o njegovih čustvih, občutkih...pa tko, z vprašanji in podvprašanji. V skrajnih primerih, ko to ne uspe /kar je redkokdaj/, bi mu predočil svoj pogled na zadevo in kako bi pa morda se jaz lotil problema in kaj si on misli o tem. Pa tko.

 

Skratka, če bi razmišljal o človeku, bi moje razmišljanje kaj lahko krenilo v podobno smer ali pa v popolnoma drugo.

 

Kakšna je razlika med nekom, ki se ima rad in egoistom. Jst jo vidim v odsotnosti ljubezni.

 

Aja, še tole. Nekoč sem ves zblojen vprašal Konfuzija, mojega prijatelja, kdo da sem jaz. Mi je rekel, naj napišem,kaj ne prenesem pri ljudeh in kaj občudujem v njih. Ko sem po dolgem času napravil spisek, sem ga vprašal, kaj naj z njim. Mi je rekel, da naj ga preberem, ker opisuje mene. Še sedaj ga nisem uspel prebrati do konca.

 

Lep dan želim

 

butl

[leOna4u]

-Vsak človek je unikat. Kaj to pomeni? Da ima svoje izkušnje, ki niso enake mojim, pa čeprav sva šla skozi enako situacijo. Da ima enak cilj kt jst, a drugačno pot z drugačnimi nalogami. Kaj pa to pomeni? Da nimam pojma, kaj on misli in kakšna je njegova pot /če mislim da vem, je to fest skrajna oblika mojega napuha/ in da se moram tega dejstva skrajno resno zavedat. Bi se znal temu rečt tud ponižnost. Da je glih tolk vreden kt jst, ne glede na to, kje je trenutno na svoji poti. Kaj naj s tem? Ko želi pomoč, naj pove, kaj ga muči. Pa to niti ni glih tko pomembno. Je tole sledeče blj.

Jst, kt dajalec pomoči, ga moram poslušati, do konca. Včasih je to že dost. K pove, kaj ga tišči, sliši sebe in s tem že najde odgovor, najde pravo pot. Ma, to sploh ni tko redko, da ne bi kdo mislu. Če pa ne najde odgovora, je pa na meni, da mu ga dam. A kako? /vmes je še nekaj, kar spada pod naslednjo točko/ Z vprašanji. Ves čas se moram zavedati, da moje izkušnje niso njegove, če jih že imam, in rešitve, ki veljajo zame, morda zanj ne veljajo sploh. Sam mora najti rešitev. Skozi moja vprašanja, ki so praktično edina pomoč, ki mu jo lahko nudim. Redko, ampak le v skrajnih primerih mu lahko namignem, če vem, kajti, vsak korak iz njegove stiske je njegov in jaz mu lahko le podstavim ramo, da malo počije, če je prenaporno.

 

-Zavedati se moram, in sprejeti, da so to njegovi občutki, njegovo razmišljanje in ima vso pravico, da čuti, razmišlja, kot pač čuti in razmišlja...ne glede, a se meni zdi prav ali se mi ne zdi. Kaj to pomeni? Ko ga poslušam, ga moram poslušati...in nič drugega. Se pravi, svoje občutke ob njegovi pripovedi moram izključiti v nulo. Ker če tega ne storim, jih avtomatično prilagajam, primerjam s svojimi, predelujem. In ko mu v naslednjem koraku povem, kakšna čustva je izražala njegova pripoved, mu namesto ogledala postavim na ogled izkrivljeno ogledalo, izkrivljeno z mojimi čustvenimi odzivi, tako da ne gleda sebe ampak en gemišt, s katerim nima kaj početi ali pa počne nekaj popolnoma drugega. Temu se reče sočutje in je sestavni del brezpogojne ljubezni, to je sprejemanja. Je pa težko, ker zahteva preseženje lastnih vzorcev, ker zahteva iskrenost do sebe. Kaj naj s tem? Ko v ogledalu prepozna svoja čustva, občutke...pa tko, mnogokrat /velikokrat/ najde tudi pot iz svojih težav. V ostalih primerih pa mu z vprašanji ponujam možnost, da razmisli o svojih problemih, brez sugeriranja, kaj je prav in kaj da ni. Če bi ne bil zmožen sočutja, mu ne bi mogel niti postaviti ogledala niti ga voditi in vzpodbujati k razmišljanju o njegovih čustvih, občutkih...pa tko, z vprašanji in podvprašanji. V skrajnih primerih, ko to ne uspe /kar je redkokdaj/, bi mu predočil svoj pogled na zadevo in kako bi pa morda se jaz lotil problema in kaj si on misli o tem. Pa tko.

 

 

Če bi v življenju več poslušali in manj govorili........

Butl, pomaga res pomaga..........rama na kateri se lahko samo razjočeš

[emanuel]

Dolga štorja, pa tud ne dost zanimiva, če te pa vseeno zanima ti lahko pošljem osebno sporočilo, če se seveda strinjaš

 

O. K.

 

Sem pred leti začel trenirat, pa sem mogu nehat, ker sem pol začel študirat ob delu.

Me zanima, kako je dons kaj na sceni.

[Audente]

Odium,

 

kako bi ti svetoval, se najlaže odreči ljubljeni osebi, ko vidiš, da zadeva ni več živa,

tako kot nekoč?

 

Hvala.

[odium.p.]

AUDENTE Ljubiti lahko pomeni...pustiti oditi človeku, ker ga ne želiš zaustavljati na njegovi poti.

 

Lahko ti svetujem le iskrenost...

 

To, da zadeva ni več tako živa kot nekoč je "kažipot" za tebe in tvojega partnerja.

Nekaj je potrebno storiti...(zdaj verjetno oba bolj kot ne životarita...občutki krivde...pričakovanja...)

Če bosta lahko ponovno ustvarila strast in ljubezen...jo negovala v naprej.... bo to krasno...lekcijo, ki jo imata trenutno verjetno oba pred sabo bo uspešno rešena...

 

Lahko pa bosta odšla vsak po svoji poti in z drugim partnerjem bo tvoja ljubezen spet na preizkušnji...če nisi preveč čustveno prizadet/a lahko že sedaj poizkušaš poiskati realne vzroke, ki so pripeljali do tega stadija...to je pomembno za naslednji odnos

 

Verjetno boš pa za realno analizo sedanjega odnosa potreboval/a nekaj časa...

 

Kakorkoli že, življenje je tvoje, in za svoje odločitve boš vedno sam odgovarjal...

 

Srečno...

[Sprehajalec]

In kaj ti praviš na to?

[Dolma]

Lep pozdrav!

Sem nova na forumu tako da mi oprostite, če ne pišem v pravo temo.

 

Odium.p. tvoji nasveti se mi zdijo zelo življenski in uporbni zato se tudi jaz obračam nate.

 

Moji problemi so ljubezenske narave-eto tako,da takoj prebijem led:)

 

Prvi problem je v tem, da ne vem ali sem v osebo zaljubljena ali se vse skupaj vrti okrog privlačnosti-ali je to itak zmes vsega??

Moja zmedenost izvira predvsem iz tega, ker ga niti ne poznam tako dobro, imam pač neke slutnje, da je v parih letih prehodil lep kos duhovne poti in to zelo cenim.

Je tudi eden mojih učitelj v duhovno/borilnem društvu, kar pa predstavlja že naslednji problem.

S tem da bi razkrila svoja čustva ne želim razburkati oz. poslabšati odnosov z njim in z drugimi. Seveda se sama težko zberem na treningu-predvsem zaradi mojih čustev, kar je moteče vrjetno za vse.

Naslednji problem je v moji neučakanosti. Nekako vem da je najbolje počakati, kako se bo zadeva odvila, pa imam nek strah pred izgubo tega človeka oz. da bom zamudila priložnost za življensko srečo:)

Ni mi jasno čemu taka čustva, saj človeka ne poznam dobro-res da je privlačen, ampak nočem ga samo zaradi avanture.

Kako naj razčistim sama s sabo kaj čutim oz. zakaj??

Ta čustva me ovirajo tako v vsakdanjem življenju kot na treningih.

 

Ko berem svoje besede ,se mi zdi prav smešno-ampak ne znam si pomagat.

 

Dolma

[odium.p.]

Lepo pozdravljena Dolma, kot praviš sama je res to "zmes vsega skupaj"

 

Običajno je, da se med ljudmi, ki se tako ali drugače družijo vzpostavi nek odnos. Ta običajen odnos pa lahko preraste tudi v fizično privlačnost....željo po tem človeku...pričakovanja...iz ozadja pa ponavadi "seka " še strah...kaj če on ne čuti tako kot jaz...kaj če mu jaz nisem všeč...strah pred nečem kar bi se nekoč v prihodnosti lahko izcimilo če...!!

 

Vse to pa vedno spremljajo čustva, ki so le odziv telesa na misli, ki prihajajo iz UM-a. Ko se vse to istočasno odvija v telesu lahko sledi samo kaos...

 

Praviš "Imam strah pred izgubo tega človeka"

 

POMNI: NEKAJ KAR NI TVOJE NE MOREŠ IZGUBITI !!

 

Tudi če bosta s tem človekom že jutri pričela skupno pot nikoli ne bo tvoj, bo le človek ki ti bo partner....

 

Dolma vem, da bo nekatere procese v telesu in življenju za zdaj težko razumeti, vzemi si čas...beri knjige...poslušaj in prepoznavaj resnico...če ti je nekdo všeč in si brez obveznosti stopi do njega in ga vprašaj...bodi iskrena do sebe vedno in povsod in povej drugim kaj čutiš do njih...to si namreč ti to so tvoja čustva...ne pusti da ti čustva krojijo dan in povzročajo bolečino

 

Poizkušaj pa poiskati pot do prave LJUBEZNI...

 

Lepo se imej...in bodi zavestna...

[Dolma]

Odium.p. hvala za tako hiter odgovor!

 

Zavedam se, da nekaj kar ni moje ne morem izgubiti, tega pa nekako ne morem uzavestiti...če razumeš kaj želim povedati...sploh pa me res presenečajo takšna čustva do te osebe.

 

Vrjetno je res, da se za vsem tem skrivajo še kakšne druge stvari, omenil si strah pred zavrnitvijo in strah pred prihodnostjo, sama lahko dodam še strah pred samoto...

 

Vidim da ta "zaljubljenost" niti ni bistvo moje težave....

 

Ali mi prosim lahko predlagaš kakšno "primerno" branje?

 

Hvala ker si mi ponudil pogled z druge perspektive...to sem resnično potrebovala!

 

Hvala lepa!

 

Dolma

[odium.p.]

Dolma, predlagam ti, da greš v knjižnico, se ustaviš pred polico s knjigami o duhovnosti...duhovni rasti in izbereš knjigo, ki ti bo najbolj všeč. Ne razmišljaj preveč, poglej knjige...mogoče naslove in ena od teh ti bo "padla v oko".

 

 

Tudi jaz sem najprej obvladal teorijo in porabil nekaj časa, da sem naučeno o duhovnih kvalitetah...naravnih zakonih, pričel tudi realno živeti. Zato si daj čas in vztrajno naprej...

 

Lep pozdrav...

[Manas]

Odium.p. hvala za tako hiter odgovor!

 

Zavedam se, da nekaj kar ni moje ne morem izgubiti, tega pa nekako ne morem uzavestiti...če razumeš kaj želim povedati...sploh pa me res presenečajo takšna čustva do te osebe.

 

Vrjetno je res, da se za vsem tem skrivajo še kakšne druge stvari, omenil si strah pred zavrnitvijo in strah pred prihodnostjo, sama lahko dodam še strah pred samoto...

 

Vidim da ta "zaljubljenost" niti ni bistvo moje težave....

 

Ali mi prosim lahko predlagaš kakšno "primerno" branje?

 

Hvala ker si mi ponudil pogled z druge perspektive...to sem resnično potrebovala!

 

Hvala lepa!

 

Dolma

 

 

 

Jaz mislim, da če hočeš ugotoviti, kaj pomenijo ta čustva, boš mogla to preizkusiti v praksi.

Kaj pa se bo zgodilo pa boš vedela samo, če boš probala.

 

Garancij pa ni !

Niti v knjižnici, niti na terenu !

[Kabalist]

Hm, zanimiva debata. V duhovnosti obstaja načelo "bit-nosti". Da ali ne. Tisto vmes nikoli ne prinese napredovanja, še manj pa srečo. Ko te enkrat potegne v duhovnost, enostavno moraš iti naprej.

Torej odium.p. Vprašanje:

Kaj tebi pomeni duhovnost? Zakaj si se podal na to pot?

[Guest mačona]

hm, veliko razmišljam o odnosih zadnji mesec ... in sem prišla do nekaterih ugotovitev ... najprej je bolelo, bila sem razočarana, sam resnica konec koncev osvobaja in ti da lažje iti naprej, pustiti za sabo navlako ... ljudje preveč pričakujemo od partnerjev, staršev, prijateljev, otrok, polagamo neke upe in pričakovanja v njih in skoz pričakujemo neko povračilo za našo ljubezen, naš trud ... prihaja do posesivnosti, ljubosumja, očitkov, omejevanj, manipuliranj, celo nasilja takega drugačnega, izsiljevanja, groženj, prepirov, konc koncev tud klanja (ljubosumni fajnt ustrelil punco - pogosto se bere kaj takega v črni kroniki) ... čemu? saj smo vsi samo ljudje. zakaj ne mormo sprejet bližnjih taki kot so, ne sam njihovo lepšo stran, pač pa tudi temnejšo in se naučit živet s tem ... kok bi nam bilo lažje, lepše, živeli bi v miru, ljubezni in spoštovanju ... zakaj si ne pustimo dihat, pustit bližnjim, da počnejo, kar jih veseli brez neumestnih vprašanj, vrtanja, siljenja, nadzora? zakaj se silimo v ubijajoče odnose?

 

a sem preveč idealist? vem, to ni možno, dokler je folk preveč navezan na materialno in ziheraški in in. preveč zemeljske enregije je tu prisotne - materializem, posesivnost in ognjene - jeza in fiksne komponente,;namesto mal spremenljive komponente - svoboda, mal več zraka - izmenjava, voda - sočutje ... ne vem no.