Manjvrednost

[pokowc]

kaj je za vas osebna manjvrednost?

 

 

pokowc

[teja]

Osebna manjvrednost je, da se počutiš manj vreden, kot si v resnici. To pa je lahko, če imaš manjvrednostne komplekse, ali pa kar tako občutek, da si manj vreden od vseh drugih, za kar je lahko prikrit vzrok , ki ga je nekaj povzročilo v otroštvu. Vsekakor pa je potrebno ta stvari raziskat.

[Susi13]

Občutek.

 

Občutek nedoraslosti nečemu v smislu ne biti vreden nečesa. Občutek podrejenosti v "primerjavi" z nekom.

 

Vsekakor pa gre za nezadovoljstvo s samim seboj. Odrekanje samemu sebi, nesprejemanje sebe.

 

Naštevati bi se dalo še nekaj strani, se mi zdi...

[betty]

kaj je za vas osebna manjvrednost?

 

Glede na svojo 20-letno pot izkušenj, ki jo je med ostalim zarisalo vse razen naslanjanja na ulične svetilke, gledam na osebno manjvrednost- kot na kompleks ali na manjvredno sprejemanje s strani okolice, kar je potem dejanjsko nesprejemanje/nesprejetje.

Moj oče je bil zelo nasilen alkoholih, kar je posledično zame pomenilo tako družbeno odsotnost, samoto ter tudi kdaj osamljenost.

A vam povem, da se je splačalo. Oče se je pred 8. leti ozdravil in mi sedaj predstavlja vzor. Premagati sebe je konec koncev najzmagovitejša in veličastnejška bitka, kar jih lahko dobiš.

No,da se vrnem. Ker sem zaradi obtožbe "kriva brez krivde" , kot milijone drugih, tudi sama dobila nalepko- sem se najprej upirala in s tem počela vse, kar naj ne bi počela. Ampak, saj veste- "v pekel zato, da tam začutiš s srcem nevidno očesu." In sem šla...po poti upora, moralnih padcev, alkohola, razuzdanosti, stradanja in naposled drog. Potem pa...kar naenkrat...sem se pri 19-ih prelevila in končno začela živeti. Pišem knjigo s to zgodbo- javim, ko bo njen vonj oprijemljiv na policah.

 

P.S. Veste, kaj mi pomeni največ?

V ponedeljek me je znanec vprašal -kako sem?!

odgovorila sem mu:"Živim."

 

Za sončne dni v srcu in pogledu

 

Betty

[pokowc]

me veseli, da živiš; sprejela si svoje´ odgovore:)

 

pokowc

[teja]

POMEMBNO JE, DA VASE SPREJMEŠ SEBE.

[Ksenia]

dolgo časa me je dajal občutek manjvrednosti in mislim da je zanj kriva okolica lahko pa tudi v precejšnji meri sama, nekako tko, nikoli se nisem dovolj cenila, pa je mogoče res to, kolikor se ceniš sam toliko te bodo drugi. če se spominjam samo enega dogodka - srednja šola avtobus jaz in prijateljica, pred naju sede en ful luškan fant in prične s pogovorom, jaz zrem skozi okno, ker itak da ga ne zanimam jaz ane... rezultat, kmalu sem postala njegovo dekle, kar nekaj časa ostala njegovo dekle in nato jaz prekinila zvezo z njim... mogoče je bil takrat tisti čudežni trenutek ko sem se pogledala v ogledalo in si rekla, ok, si povprečna, pozabljiva, strahopetna in blablabla ampak očitno je v tebi tudi nekaj dobrega, no pa dajmo to na plan. Potem je šla pa moja pot o samopodobi navzgor in še danes jo izpopolnjujem. Saj za občutek manjvrednosti je kriva slaba samopodoba ane? Ej kmalu vam bom cel življenjepis zaupala

Popolnoma sem se pa zamislila in poravnala hrbtenico, ko sem od dobrega prijatelja slišala besede - nikoli ne boš vedela, kaj vidim v tebi in koliko mi pomeniš...Bil je in je zaslužen za to, da jaz postajam čezdalje mlajša, bolj nasmejana, nič več siva miška temveč prikupna dečva

[Aira]

Priznam, da se včasih počutim več od drugih. Težko najdem srednjo mejo.

mogoče se tako obnašaš počutiš pa se verjetno drugače??

 

srednja meja med -

ko te boli kurac kaj si kdo misli in

-skrbjo, da jim ne boš všeč?

[Aira]

štekam to.

 

kaj pa pohvale glede videza? kako jih doživljaš?

[Aira]

veš kaj je bistveno- da si sebi lepa.

[Mihela]

Občutek manjvrednosti je bljek, ker ti izmaliči marsikateri pogled. Tvoje dojemanje deluje v skladu s tem občutkom.

 

Vse gledaš preko tega občutka, ki je težek in siv in duši tvojo bit in ti onemogoči gledati. Potem pa rata, da res postaneš manj, ker dejansko zadušiš vse kar bi lahko bil.

 

Vse dobro,

 

Mihela.

[Aira]

Občutek manjvrednosti je bljek

 

res

[Tamburin]

Se strinjam, da občutek manjvrednosti pridobiš že v otroštvu. Če te starši stalno kritizirajo in te nikoli ne pohvalijo, ne more biti drugače, kot da se počutiš manjvrednega. Navadno te primerjajo z drugimi, ki so kao lepši, boljši..., in potem tudi samega sebe vedno primerjaš z drugimi.

 

Začne se tekmovanje: začneš tekmovati z drugimi, ker hočeš biti tudi sam tako dober ali lep, kot so drugi... samo zato, da bi dobil kakšno pohvalo, kompliment. To pa spet ni v redu, ker nihče ne more biti tak kot kdo drug.

 

Meni se zdi bolje, da najdeš v sebi svoje vrline, ki jih drugi mogoče nimajo (ali pa jih imajo - to sploh ni važno). Važno je, da so to tvoje vrline, ki so, ki jih imaš! Pri drugih ceniš tisto, kar imajo drugi, pri sebi pa ceniš tisto, kar imaš ti sam.

Prepričana sem, da ima čisto vsak človek nekaj, kar je vredno, kar je cenjeno. Če ni lep navzven, je pa mogoče za kaj spreten ali pameten ali sposoben... Važno je, da to odkrije pri sebi in si prizna ter pokaže drugim.

 

Ful me razjezi, ko slišim kaj takega, kot mi je pred kratkim povedala ena prijateljica:

Predno se je poročila s svojim sedanjim možem, ki je kuhar po poklicu, ji je njen brat posmehljivo rekel: "A kuharčka boš vzela?"

Haloooo??? Kot da je kuhar kaj manj vreden!

Če je dober kuhar, je glih toliko vreden kot dober zdravnik ali dober pravnik ali dober mehanik! In če kuhar (ali mehanik) manj zasluži kot zdravnik (ali pravnik), ima še to dodatno vrlino, da zna z manj denarja preživeti!

[Mick]

Res je. Vse kar si (zelo dobro) napisala.

[majica]

Foter je enkrat rekel, da sem lepa, za mamo pa sem vedno bila "fuksa" zaradi dolgih las in črnih oblek. Še zdaj se ji ne zdim lepa.

U mačona... mogoče te mama sprejema kot konkurenco...ampak ti furej svoj image...ker sam tko si ti ti...ne dej svoje identitete zarad zblojenga mišljenja drugih... lepota je relativna...povsod jo najdeš, če jo iščeš in nikjer, če je nočeš videt...

 

Jaz svojima dvema 5x na dan povem, da se mi zdita lepi...kar je pa že mal preveč...

[mushi]

Foter je enkrat rekel, da sem lepa, za mamo pa sem vedno bila "fuksa" zaradi dolgih las in črnih oblek. Še zdaj se ji ne zdim lepa.

U mačona... mogoče te mama sprejema kot konkurenco...ampak ti furej svoj image...ker sam tko si ti ti...ne dej svoje identitete zarad zblojenga mišljenja drugih... lepota je relativna...povsod jo najdeš, če jo iščeš in nikjer, če je nočeš videt...

 

Jaz svojima dvema 5x na dan povem, da se mi zdita lepi...kar je pa že mal preveč...

ja jst sem tud preden sem vidla majčin odgovor hotela napisat, mogoč ti je bla pa mama fouš lepih dolgih las...

Men se zdi vsak stil oblačenja cool, edino nad čimer ne bi bla navdušena če bi otroke imela je pa piercing, odvisno kje! In pa tatoo čez cel hrbet...

[Pujsita]

Meni se zdi bolje, da najdeš v sebi svoje vrline, ki jih drugi mogoče nimajo (ali pa jih imajo - to sploh ni važno). Važno je, da so to tvoje vrline, ki so, ki jih imaš! Pri drugih ceniš tisto, kar imajo drugi, pri sebi pa ceniš tisto, kar imaš ti sam.

Prepričana sem, da ima čisto vsak človek nekaj, kar je vredno, kar je cenjeno. Če ni lep navzven, je pa mogoče za kaj spreten ali pameten ali sposoben... Važno je, da to odkrije pri sebi in si prizna ter pokaže drugim.

Odlično, tole o manjvrednosti je v bistvu podobno kot slaba samopodoba. večinoma jo na nek način skasiramo v otroštvu, tisti ki jo.

 

Na to zadevo odreagiramo ali preveč samokritično, popolnoma nesamozavestno, popuščamo vsem okoli nas, samo da bi ugajali za vsako ceno in izgubimo svojo identiteto, je praktično ni več, ker ne vemo kaj počnemo zase in iz sebe, kaj ap za okolico.

 

Lahko pa preagresivno, na vsak način za vsako ceno uveljavljamo svoj prav, s siljenjem drugih v ravnanje po naši glavi si nekako dokazujemo,da smo boljši od njih in na nek način kao kompenziramo naš občutek manjvrednosti.

 

Če želimo doseči notranji mir, je nujno, da se zavedamo, da smo čudovita bitja, sami unikati, da je vsak človek nekaj enkratnega, neponovljivega, s svojimi vrlinami, talenti in mislimi, da so samo kombinacije različne . Da so vsi, vključno z nami vredni naše ljubezni .

[soncnica]

Mogoce je mal off topic.....v zadnejm casu imam okoli sebe precej devic, pa se mi zdi, da vsi nekako pocutijo manjvredno....Verjetno je fora tudi v nacinu komuniciranja in pogledu na svet (ce pogledamo samo astroloske znake).

 

Verjetno vecino tega sranja res pokasiramo ze v otrostvu. Ko imas enkrat sebe dovolj rad oz. ko se sprejmes, tudi manjvrednost odpade. Vsak od nas je vesolje zase in vsak od nas je drugacen,unikaten .

[Buddha]

Verjetno vecino tega sranja res pokasiramo ze v otrostvu. Ko imas enkrat sebe dovolj  rad oz. ko se sprejmes, tudi manjvrednost odpade. Vsak od nas je vesolje zase in vsak od nas je drugacen,unikaten

[Tamburin]

...

Na to zadevo odreagiramo ali preveč samokritično, popolnoma nesamozavestno, popuščamo vsem okoli nas, samo da bi ugajali za vsako ceno in izgubimo svojo identiteto, je praktično ni več, ker ne vemo kaj počnemo zase in iz sebe, kaj ap za okolico.

 

Lahko pa preagresivno, na vsak način za vsako ceno uveljavljamo svoj prav, s siljenjem drugih v ravnanje po naši glavi si nekako dokazujemo,da smo boljši od njih in na nek način kao kompenziramo naš občutek manjvrednosti.

...

Ja, JanjaK, res je. Veš, da sem tudi jaz razmišljala o tem, da ljudje različno odreagiramo na občutke manjvrednosti. Eni so potem (ker že niso "lepi" in "uspešni") ful prijazni, podložni, ne znajo reči NE... samo zato, da bi vsaj v nečem ugajali drugim in si priborili neko naklonjenost. Drugi pa... (Ma kaj ponavljam - saj si že ti to lepo napisala! )

[Pujsita]

Levji sindrom, tista ki ima čas napiše .

[Mihela]

Veste kaj je po moje najslabša stvar občutka manjvrednosti,

poniževanje in zavračanje Stvarnikove stvaritve.

 

Mene je vodil (ali njegovi pomočniki), na dolgo pot, bil ves čas ob meni, imela sem srečo na poti, prišla na cilj direkt pred stavbo, v mestu, kjer še nisem nikoli bila. Vodil me je preko celotnega intrvjuja in potem sem naredila samo enao napako.

 

Celo pot domov sem se žrla in občutek manjvrednosti me je preplavil. "Nisem bila v redu, nisem bila v redu."

 

En sam napaka. Pa sem pozabila vso podporo in vodstvo, ki sem ga bila delžna.

 

S tem, ko cenimo sebe, cenimo stvarstvo.

 

 

 

Vse dobro,

 

Mihela.

[free]

Ce se vcasih pocutis majhnega, neucinkovitega,

zatiranega in depresivnega, se vedno spomni, da

si bil/a nekoc najhitreji in zmagovalni spermij

v svoji skupini.

 

prispevala tina h.

[devica]

Ce se vcasih pocutis majhnega, neucinkovitega,

zatiranega in depresivnega, se vedno spomni, da

si bil/a nekoc najhitreji in zmagovalni spermij

v svoji skupini.   

 

prispevala tina h.

 

 

Jaz pa ne razumem, zakaj se je pri meni pojavil občutek manjvrednosti, saj me starši niso nikoli preveč kritizirali, večinoma so me hvalili, da sem luštna pa pametna, ampak take podobe nisem obdržala in še danes ne znam odreagirat na pohvalo. Je pa res, da me je brat dost buckal in da sem se družila s samimi takimi ženskami ( nekatere luštne, druge ne ), ki so bile ZELO zadovoljne s svojim videzom. Ena mi je celo nekoč po ovinkih rekla, da se druži z menoj, da njena lepota pride bolj do izraza . Potem sem poskusila kao svojo ne- lepoto kompenzirat s svojo pametjo. Evo, pa ti srečam pameten folk, ki so čist popizdil, če nisem prebrala kake knjige in mi dal vedet, da sem nerazgledan kmetavzar. :xx!: To še zdaj doživljam take izpade ljudi, ampak zdaj mi je vseen, ker sm se začela sprejemat taka kot sem ( za svoje pojme sem lepa, pamet pa: itak noben ne ve vsega), postala sem manj občutljiva, pa tud, če sem kdaj kej zafuram, se ne zmerjam v mislih, ker podzavest si to ful zapomni.

 

Tako je s tem pr men

[Mihela]

To še zdaj doživljam take izpade ljudi, ampak zdaj mi je vseen, ker sm se začela sprejemat taka kot sem ( za svoje pojme sem lepa, pamet pa: itak noben ne ve vsega), postala sem manj občutljiva, pa tud, če sem kdaj kej zafuram, se ne zmerjam v mislih, ker podzavest si to ful zapomni.

 

Tako je s tem pr men

 

Čestitam, mislim, da več tudi ne moremo narediti. Popolnost je tako abstrakten in neoprijemljiv pojem, le konkretno je lahko dovolj lepo in dovolj resnično.

 

Manjvrednost pa lahko postane še eden od izgovorov zakaj ne živiš vsega, kar bi lahko živel.

 

 

 

Vse dobro,

 

Mihela