Odnosi, ki ubijajo

[mystique]

No, prav danes se je nekako očitno zaključila moja zgodba s 4 leta starejšim fantom. Razlika v letih je kar precejšna glede na to, da jaz pod 20, on pa že čez to mejo. No, skratka..

 

Rada bi se malce razgovorila o tem, da vidim, kakšna so mnenja o tem..

 

Torej.......

 

Spoznala sva se na morju in najina zveza je neverjetno hitro zaštartala, kar pravzaprav meni ni podobno. Prej sem si vedno raje vzela čas, da človeka res dobro spoznam. Tu pa.. enostavno se je zelo zasukalo, morda tudi zaradi zavedanja, da nekomu ugajam tako in drugače - ker takih občutkov nikoli nisem bila deležna, je to morebiti še toliko bolj spodbudilo moje zanimanje. Po vrnitvi v Slovenijo je torej zadeva doživela svoj začetek - po pravici povedano, ni bilo tistih standardnih uvodov ("Ali bi hodila z mano..."), ampak je bil sam poljub že nekakšen pritrdilen odgovor in tako se je začelo.

 

Kar nekaj časa sem potrebovala, da mi je misel, da imam fanta, postala domača. Še sama nisem vedela, ali mi je to všeč ali ne - vse se je dogajalo enostavno PREhitro. Poleg tega pa so moji starši vsemu skupaj dokapali ničkoliko grenkih kapljic, ker za zvezo niso izvedeli na ravno primeren način, poleg tega pa jih ne morem uvrstiti med ravno nekonzervativne starše.

 

Kakor koli že.. zveza se je nadaljevala in prišlo je do vse bolj drznih dotikov.. moji prvi občutki so bili občutki nesproščenosti, neugodja.. in težava je bila prav tem, ker mu tega nisem mogla direktno in odločno povedati. Drugae bi bilo, če bi poznala dalj časa, takrat pa sem mu samo po ovinkih dopovedovala, da mi to ni všeč. Kaj naj rečem, tipala sem še, iskala barvo odnosa, ki se je šele začel razvijati, čeprav danes vem, da sem storila veliko napako.

 

Sčasoma je nelagodje izginilo, v tistih dotikih sem začela uživati. A prikazal se je naslednji preblisk, ki na žalost ni bil le preblisk - govorim o dvomih, ki so me praktično pestili skoraj od začetka zveze. Svojih čustev nekako nisem imela na vajeti, nanj sem gledala predvsem razumsko in razum je opazil stvari, ki jih "zaljubljenost", ki je pravzaprav nikoli nisem čutila, ni idealizirala. Motilo me je dejstvo, da je s študijem obstasl na mrtvi točki, motila me je njegova neambicioznost in v tem stanju, ko me je na njem praktično vse motilo, sem mu dobrohotno poskusila namigniti, kaj je prav zanj, v resnici pa mi je vse skupaj že začelo presedati. Na živce mi je šlo dejstvo, da je vsako najino srečanje potekalo po enakem vrstnem redu kot prejšnje, najini pogovori so bili kopija prejšnjih, vse to mi je presedalo in vprašanja, ali je to res to, so bila vse pogostejša. In na tihem sem vedela, kakšne je odgovor. Ampak moči, da bi to "zvezo" končala, nisem našla. Tudi poguma ne. In volje tudi ne - po drugi strani mi je namreč začel predstavljati vse močnejšo oporo in uho, ki me je poslušalo, ko se drugi obrnili stran. Skratka, kljub temu da je en del v tem odnosu umiral, je drugi čutil nežno naklonjenost, neke posebne vrste ljubezen.

 

Sledili so odmori. In utopična pričakovanja, da bo potem bolje.

 

A potem se je pač nabralo in kljub temu, da sva se veliko pogovarjala o tem, je izbruhnilo in nazadnje sva se sporazumno odločila, da to prekineva. Mene je po pravici povedano zelo skrbelo, kaj bo potem - kaj, če ne bo hotel več imeti stika z menoj..? Sam namreč ni imel navade, da bi ostal v stikih z bivšim dekletom, tokrat pa je "naredil izjemo". Ta izjema je izgledala precej izkrivljeno, saj se je že med prvim naslednjim srečanjem med nama začelo zapletati in bila sva na isti točki, s to razliko, da tokrat ni bilo nič uradno. Oba sva vedela, da nisem pripravljena, da ne znam resnično ljubiti, da sem še nekoliko nezrela za to.

 

Danes je prišlo do sklepnega pogovora, med katerim sva se odločila. Tako enostavno ne gre več. On laže sam sebi, da bi morebiti še kaj lahko bilo med nama, jaz se spet ubadam z dvomi in s krivdo, ker bi ga rada ljubila tako kot on mene, pa ga ne morem.

 

In tu je še eno vprašanje glede spolnosti. V same spolne odnose se nisva spuščala, sva pa poizkušala nekatere druge "komponente" spolnosti v času zveze in "nezveze". Zakaj imam stalno slabo vest po kakem takem dejanju? O tem sem veliko razmišljala in dejstvo je, da v samem trenutku pozabim na mobebitnega moralnega mačka, s katerim se nenadoma soočim, ko je vse že za mano. Je to posledica vzgoje, grenkega priokusa, ki so mi ga vtepli starši, posledica predaje, ki ni bila resnična in popolna? Mar zato pojmujem razne dotike sedaj kot nekaj umazanega in nekaj, česar se sedaj sramujem?

 

To je bila torej moja izpoved.

 

[free]

beri sveto pismo nove zaveze. vzami tisto kar zacutis da ti je blizu.

tudi odrasli se se vedno ukvarjajo s podobnimi vprasanji kot jih imas ti.

nekateri pac sprejemejo okoliscine in se ne poglabljajo. kljub temu pa se ne pocutijo dobro in vse skupaj potlacijo.

zelim ti veliko uspeha

-----------

...

To je bila torej moja izpoved.

 

[Pujsita]

Draga Mystique, ljubezen ali čutiš, ali je pa ne, ne da se je izsiliti, ali pa si razumsko dopovedati, da bi bilo fino, če bi tudi ti ljubil...

 

Tudi to je dejanje ljubezni, da si prekinila odnos (oz. da se strinjaš s prekinitvijo le tega), ker veš, da ne moreš v njem ljubiti .

[lia]

 

berem tole in razmišljam ali naj se sploh vtaknem v debato....

 

Vse kar občutiš kot umazano je posledica vzgoje in vzorcev, ki jih imaš v glavi to je moje skromno mnenje.....

 

Vse to kar si ti pred menoj napisali , da fant ni bil pravi in da čakaj na ta pravega je po mojem mnenju neumnost.

 

Odnosi ne ubijajo ampak kažejo nekaj kar je v tebi.

 

Vzljubi sebe v celoti tudi svoje telo in svojo seksualnost.Premalo si napisala lahko samo ugibam, da imaš vzorec, da je spolnost nekaj umazanega in gnusnega....da je nekaj kar moraš potlačit in hranit samo za enega samega človeka, s katerim srečno živiš do konca svojih dni......

 

 

***

 

Moja izkušnja je taka , da življenje ni pravljica v kateri bi ženske čakale svojega princa, ki bi jih z enim samim poljubom ročno zavihtel na belega konja, s katerim bi do smrti jezdile v srečno ljubezensko pravljico. Okronano z prelepimi otroci in zadovoljno starostjo.

 

Spolnost je pomembna komponenta človeškega življenja. Z brezbrižnim ravnanjem, s skakanjem levo in desno, prav tako s potlačitvijo in zatiranjem dosežeš isti učinek. Nezadovoljstvo , razočaranje, zagrenjenost.....

 

Če hočeš ljubezenski odnos okronan s kvalitetno spolnostjo moraš najprej vzljubiti sebe svojo dušo in svoje telo. Naj se ti ne mudi, če to ni takoj in zdaj. Sreči je treba znati pomagati, zato potrebuješ znanje in izkušnje obilo potrpežljivosti in vztrajnosti.

 

 

Vse je pred teboj.Nikar si ne zapiraj vrat. V življenju niso zmagovalci tisti, ki imajo obilo talentov, ampak tisti ki so najbolj vztrajni. Zato zmeraj glej naprej, nabiraj znanje in izkušnje. Beri kar so napisali ljudje ki so živeli pred teboj, verjemi vsi smo šli skozi take ali drugačne krizne situacije in zapomni si, da si edina, ki boš vse življenje morala živeti s seboj.Vsi bodo v tvoje življenje vstopali in izstopali.

 

Zato bodi prijazna do sebe in rada se imej. Nikar se ne obtožuj in ne posipavaj s pepelom. To je tvoja pot, tvoje iskanje mesta pod soncem in tvoje najgloblje hrepenenje...biti sprejeta in ljubljena , sprejemati in ljubiti, biti zadovoljena v vseh svojih potrebah, materialnih in čustvenih....

 

Nihče se ne bo boril v življenju zate. Samo ti si tista, ki veš kaj potrebuješ.....

 

Vsega v življenju ne moreš dobiti, zmeraj se moraš odločati, vsak dan posebej in s posledicami svojih odločitev živeti. Vsak dan posebej moraš postaviti prioritete. Mystique življenje je tvoje. Osreči sebe in druge. Bodi prizanesljiva do sebe , ohrani vero v življenje in verjemi da je spolnost nekaj najlepšega , nikar se ne prepusti črnim mislim....Vem da so ti vse te besede plehke in prazne.....Preberi si kaj o razlikah med moško in žensko psiho, cel kup dobrih knjig je na to temo napisanih....Peklenska gugalnica od Sanje Rozman, kaka Košičkova knjiga, Osho, Mantak Chia, Louse Hay, Kristijan Gostečnik Začaran krog, Gray etc

 

Spolnost je samo orodje lahko ga uporabiš kot uničujoče orožje ali kot blagoslov v življenju

[principesa]

samo tole bom napisala vse je v nas samih....

IKE - "Svet je, kar misliš, da je."

Doživljanje slehrne naše izkušnje je pogojeno z našimi prepričanji, verovanji, strahovi, dvomi ... Če je v nas strah, dvom, jeza, žalost, to izkušamo tudi v zunanjem svetu. Če torej spremenimo svoja prepričanja, verovanja, naravo svojih misli, spremenimo svojo življenjsko izkušnjo.

Svojo življenjsko zgodbo lahko režiramo le z zavestnim delovanjem. In to možnost izbire vsekakor imamo, če smo si jo le voljni priznati. Havajska filozofija zagovarja dejstvo, da je vsaka beseda molitev, ki prinaša zdravje ali pa bolezen, radost ali trpljenje, odvisno seveda od izbire....pa lp in veliko....

[lia]

pajade....

 

odvisno od kje štartaš če si ko Dave Pelzer maš ziher še kaj več za opravt

[free]

meni zelo dober post in zanimiv!

 

dobil pa sem 4 vprasanjq in eno misel:

 

ali pises iz tvojih izkusenj?

zakaj je cutiti v tvojem postu,nesprejeamnje moskih in prav tako zavracanje?

 

mislim, da ne govorijo vsi moski enako, kot pravis, da kako bi se ono ali tretjo dol dali. to so misli tistega ki se tedaj giblje na nizjih nivojih. res pa je, da se moski velokorat gibljejo-mo tam, no pac, eni bolj eni manj...sicer ne bi potrebovali zenske.

 

kaj menis? ali potrebuje moski zensko, ce ima dovolj svetosti v sebi in ne razmislja predvsem z 'nizjimi' nivoji?

 

zakaj zenske potrebujejo, zelijo moske? recimo ce izvzamem nizje nivoje in obcutke po vranosti... ?

 

kaj pa ce punci nekaj govori, da ni prav da ima odnose, preden je porocena ali pa sreca 'pravega'? ali je to mozno sploh?

 

----------

Cist jasno je, zakaj ....

 

 

dobr tole! hvala

----------

berem tole ... [/color]

[free]

pomoje tudi... torej postavljas striktno mejo med tem, da ce ti nekaj ne pae, pac tega ne pocnes... mislm sej se zgodi recimo, da nebi glih tko, partner-ica pa bi in se prilagodimo... popustimo.. delamo kompromise tudi tako... al pa bi sel partner an dopust tja, mi pa taj.. .in se een prilagodi enkrat, drugi drugic... in tako...

al mas ti re cist striktno dolocene meje?

 

sam, glej.. jst sm tudi tako razmislajl nekak, da ne pocnemo tistega kar nam ni .. in sem obil sturp, da sem kao egoist.. torej se vprasam kje je meja?

ampka meje si dolocamo kao sami... in e jih partner kmalu ne bo vredu... in ce se tudi ne prilagajamo.. kar vsaka veza pac zahetva (ene bolj ene manj, odvisno od skupnih interesov in podobnosti...) prilagajanje, pomeni... da moramo ponovno delati kompromise me tem.. da smo svobodni in to kar smo ter svesti sebi in tem, da ustrezemo in se prilagodimo tudi partnerju-ici... jebeni kompromisi :xx!:

 

mah, bols bit sam itak, potem pa se tehta v sebi al ej vec plusov al vec minusov, to meni pomeni ze skrajna varianta... ko sploh ne odloca vec srce...

in se najbolj je je.eno pomoje ce se mata dva res rada na srcnem nivoju... ampak sta osebnostno povsem drugacna...

 

kaj misli?

----------

Uh , Lia, tudi res. Zdaj sele vidim, mogoce res prevec preprosto razmisljam, v smislu, da te eden lahko ful rajca, drug pa nic. In se k temu pac ne mores pripravit, kaj sele, da bi se skusal prisilit : ce se skusas, izzoves pri sebi slabo vest, ker si to delas. Pa mislim da dotikov, ki niso iz privlacnosti in prave povezanosti med dvema, enostavno NI TREBA. Iz zelje podrediti se drugemu, jih pa NE SME BITI.

[highlander]

Predraga Mystique. Povedala si svojo zgodbo. Ce bi prebrala iskrene zgodbe od vseh nas, bi se posteno nasmejala. Vendar steje le tvoja lastna, ker si jo dozivela na lastni kozi. Nekje globoko v nas so skriti vzorci nase civilizacije, kako mora izgledati ljubezen, patnerstvo, sex... Ce se ti zdi, da pri tebi ni tako, se ze pojavi krivda, sram, dvomi... Vendar pa vse to poteka v nasem umu. Ko pa dozivljamo stanje Ljubezni, um nima vec moci. Potem nam je vseeno. In dokler pri spolnosti sodeluje um, tudi sex ne bo uzitek.

Ljubi se taka kot si, kljub vsemu. Naj Ljubezen dobi moc v tvojem zivljenju. Vedi, da Ljubezen vse premaga in bo premagala tudi vse tvoje "probleme". In ta Ljubezen ne bo prisla s partnerjem, je ze v tebi, le videti jo je treba. In ko jo ugledas, jo bos lahko delila s komerkoli bos sama hotela.

[lia]

 

presveta preproščina.....

 

 

ni tak ajnfoh.... dober odnos je zmeraj trdo delo vsakega posebej in obeh skupaj....stalna pozornost in nega

[principesa]

vse je čist "ajnfoh" samo verjet je treba VASE...

Človek je po svoji naravi zdravo, ljubeče in srečno bitje, ki živi v obilju in harmoniji s samim seboj in okolico. Odsotnost katerega koli od naštetih elementov je torej že razlog za zdravljenje. Zdravljenje pa lahko tako opredeliš kot kakršenkoli poskus izboljševanja obstoječega stanja v smeri opisanega ideala. Ko se boš naslednjič srečal-a,z besedo "zdravljenje", ne pomisli nujno na bolnico, gips, AIDS ali ptičjo gripo, temveč se raje vprašaj po odnosu do samega sebe,partnerja in okolice. ....Ljubezen je pa itak VSE in BREZ Ljubezni je vse NIČ....

[Indy]

No, prav danes se je nekako očitno zaključila moja zgodba s 4 leta starejšim fantom. Razlika v letih je kar precejšna glede na to, da jaz pod 20, on pa že čez to mejo. No, skratka..

 

Rada bi se malce razgovorila o tem, da vidim, kakšna so mnenja o tem..

 

Torej.......

 

Spoznala sva se na morju in najina zveza je neverjetno hitro zaštartala, kar pravzaprav meni ni podobno. Prej sem si vedno raje vzela čas, da človeka res dobro spoznam. Tu pa.. enostavno se je zelo zasukalo, morda tudi zaradi zavedanja, da nekomu ugajam tako in drugače - ker takih občutkov nikoli nisem bila deležna, je to morebiti še toliko bolj spodbudilo moje zanimanje. Po vrnitvi v Slovenijo je torej zadeva doživela svoj začetek - po pravici povedano, ni bilo tistih standardnih uvodov ("Ali bi hodila z mano..."), ampak je bil sam poljub že nekakšen pritrdilen odgovor in tako se je začelo.

 

Kar nekaj časa sem potrebovala, da mi je misel, da imam fanta, postala domača. Še sama nisem vedela, ali mi je to všeč ali ne - vse se je dogajalo enostavno PREhitro. Poleg tega pa so moji starši vsemu skupaj dokapali ničkoliko grenkih kapljic, ker za zvezo niso izvedeli na ravno primeren način, poleg tega pa jih ne morem uvrstiti med ravno nekonzervativne starše.

 

Kakor koli že.. zveza se je nadaljevala in prišlo je do vse bolj drznih dotikov.. moji prvi občutki so bili občutki nesproščenosti, neugodja.. in težava je bila prav tem, ker mu tega nisem mogla direktno in odločno povedati. Drugae bi bilo, če bi poznala dalj časa, takrat pa sem mu samo po ovinkih dopovedovala, da mi to ni všeč. Kaj naj rečem, tipala sem še, iskala barvo odnosa, ki se je šele začel razvijati, čeprav danes vem, da sem storila veliko napako.

 

Sčasoma je nelagodje izginilo, v tistih dotikih sem začela uživati. A prikazal se je naslednji preblisk, ki na žalost ni bil le preblisk - govorim o dvomih, ki so me praktično pestili skoraj od začetka zveze. Svojih čustev nekako nisem imela na vajeti, nanj sem gledala predvsem razumsko in razum je opazil stvari, ki jih "zaljubljenost", ki je pravzaprav nikoli nisem čutila, ni idealizirala. Motilo me je dejstvo, da je s študijem obstasl na mrtvi točki, motila me je njegova neambicioznost in v tem stanju, ko me je na njem praktično vse motilo, sem mu dobrohotno poskusila namigniti, kaj je prav zanj, v resnici pa mi je vse skupaj že začelo presedati. Na živce mi je šlo dejstvo, da je vsako najino srečanje potekalo po enakem vrstnem redu kot prejšnje, najini pogovori so bili kopija prejšnjih, vse to mi je presedalo in vprašanja, ali je to res to, so bila vse pogostejša. In na tihem sem vedela, kakšne je odgovor. Ampak moči, da bi to "zvezo" končala, nisem našla. Tudi poguma ne. In volje tudi ne - po drugi strani mi je namreč začel predstavljati vse močnejšo oporo in uho, ki me je poslušalo, ko se drugi obrnili stran. Skratka, kljub temu da je en del v tem odnosu umiral, je drugi čutil nežno naklonjenost, neke posebne vrste ljubezen.

 

Sledili so odmori. In utopična pričakovanja, da bo potem bolje.

 

A potem se je pač nabralo in kljub temu, da sva se veliko pogovarjala o tem, je izbruhnilo in nazadnje sva se sporazumno odločila, da to prekineva. Mene je po pravici povedano zelo skrbelo, kaj bo potem - kaj, če ne bo hotel več imeti stika z menoj..? Sam namreč ni imel navade, da bi ostal v stikih z bivšim dekletom, tokrat pa je "naredil izjemo". Ta izjema je izgledala precej izkrivljeno, saj se je že med prvim naslednjim srečanjem med nama začelo zapletati in bila sva na isti točki, s to razliko, da tokrat ni bilo nič uradno. Oba sva vedela, da nisem pripravljena, da ne znam resnično ljubiti, da sem še nekoliko nezrela za to.

 

Danes je prišlo do sklepnega pogovora, med katerim sva se odločila. Tako enostavno ne gre več. On laže sam sebi, da bi morebiti še kaj lahko bilo med nama, jaz se spet ubadam z dvomi in s krivdo, ker bi ga rada ljubila tako kot on mene, pa ga ne morem.

 

In tu je še eno vprašanje glede spolnosti. V same spolne odnose se nisva spuščala, sva pa poizkušala nekatere druge "komponente" spolnosti v času zveze in "nezveze". Zakaj imam stalno slabo vest po kakem takem dejanju? O tem sem veliko razmišljala in dejstvo je, da v samem trenutku pozabim na mobebitnega moralnega mačka, s katerim se nenadoma soočim, ko je vse že za mano. Je to posledica vzgoje, grenkega priokusa, ki so mi ga vtepli starši, posledica predaje, ki ni bila resnična in popolna? Mar zato pojmujem razne dotike sedaj kot nekaj umazanega in nekaj, česar se sedaj sramujem?

 

To je bila torej moja izpoved.

 

 

 

 

Dragica po tem kar si napislala te čutim kot zelo zrelo osebo ki ve kaj hoče in kaj je.Na podlagi tega bi ti priporočal tako osebe za tvojo "bolšo polovico".To kar si imela ni bilo to in zaradi tega so bli te problemi.

 

Sej bo.....časa maš dovolj

[highlander]

vse je čist "ajnfoh" samo verjet je treba VASE...

Kdor misli da je Ljubezen komplicirana, ta je se ni spoznal.

[Marsa]

Pozdravljena in dobrodosla, Mystique!

 

Mnogo prezgodaj je zate, da začneš razmišljat o ubijajočih odnosih, dej času čas

jp,

sem mislila, da bo splosneje (in bolj ubijajoce )

 

*

so ti ze drugi napisal kaj, jaz bi pokomentirala sam tvoj zadnji odstavk:

sem skor prepricana, da je to posledica vzgoje, vcepljene slabe vesti.

spolnost ni nic grdega,

[principesa]

ena lepa misel o odnosih

Če v vsakem odnosu najdemo kak dar ali kaj dobrega, se nam bodo sanje prej ali slej uresničile.

[mystique]

Dragica po tem kar si napislala te čutim kot zelo zrelo osebo ki ve kaj hoče in kaj je.Na podlagi tega bi ti priporočal tako osebe za tvojo "bolšo polovico".To kar si imela ni bilo to in zaradi tega so bli te problemi.

 

Sej bo.....časa maš dovolj

 

 

Indigo.. če recimo primerjaš mene pa kakega tipičnega najstnika, vidiš, da je ogromno razlik in mi potem res lahko daš etiketo "zrela".. ampak dejstvo je, da je v meni še veliko nezrelega in popačenega.. in tisto, da vem, kaj hočem in kaj sem, na žalost sploh ni res.. saj vem, da je to iskanje v tem obdobju nekaj povsem normalnega.. kakor koli.. tu sem napisala prebliskov, ki so se mi porodili v mislih ob prebiranju komentarjev..

 

Z bivšim fantom imava še vedno stike in se poskušava čim bolj normalno pogovarjati, čeprav mi je povsem jasno, da se on nenehno zadržuje in ustvarja občutek resnosti, strogosti, nedostopnosti. Njega je enostavno to prizadelo bolj, kot je mene, ker me je imel tudi raje kot jaz njega.. in to mi je na nek način grozno. Ker vem, kaj izgubljam.. in se sprašujem, če me bo imel sploh kdo še tako rad, kot me je imel on..

 

ampak nekaj drugega je v meni.. ne vem, morda me sedaj nekateri tu jemljete nekoliko manj resno, ker jih imam manj kot 20 in tako naprej.. kakor koli - sedaj je tako.. moj bivši fant bi si raje vzel nekoliko časa zase in vselej, ko govoriva o tem, namiguje, da bi bilo bolje, da ne bi imela več stikov.. sploh nič več.. in takrat se počutim, da mi polzi med prsti.. da ga nekako ne morem več zadržati.. in takrat se zavem, da je bil v vsem tem času moja največja opora.. morda se sliši pocukrano, ampak z njim sem vzpostavila vez, kakršne nisem niti s svojo najboljšo prijateljico.. včasih sva se pogledala in sva se razumela.. in z njim sem se počutila tako ljubljeno.. kot bi imela ob sebi končno nekoga, ki ga RESNIČNO zanima, kako je z mano.. in kot ste nekateri tu pametno stresali besede, z njegove strani niti najmanj NI šlo samo za spolnost.. Sicer z mano ne bi vztrajal tako dolgo in bi vse skupaj pustil, še preden bi se dodorba začelo..

 

Vem, da ga zaradi tega občutka ljubljenosti, ki mi ga je nudil ves čas, ne morem spustiti.. In zato se do njega ne morem vesti niti kot do fanta niti kot do prijatelja. In ves čas se nekako zavedam, da sem sebična. Da ga hočem imeti ob sebi, kljub temu da me še ni prebolel in ga še vedno boli.. bolj kot mene.

 

Na živce mi gre ta moja sebičnost. Tudi v prejšnjem odnosu se je to nenehno kazalo - on me je nenehno ljubkoval in mi izkazoval ljubezen, jaz pa, kot da to ni potrebno. Pa ne, da se tega ne bi zavedala!!! Sem se, ampak vselej, ko sem bila jaz tista, ki ljubkuje, sva oba, tako jaz kot on, čutila, da gre za dejanje, ki ni povsem iskreno, da je na nek načiun prisiljeno. Ne vem, kaj je z mano, ampak po tej zvezi se počutim razgaljeno, sama s svojimi napakami, ki jih sedaj dobro vidim. Vem, da je bilo po tej plati dobro, da sem to doživela, po drugi strani se pa sprašujem, če bom lahko to popravila.

 

Morda res nisva bila za skupaj, morda še ni prišel najin čas.. misel na kakršno koli zvezo me utesnjuje, ker nekako ne vidim pravega smisla v tem.. vse se mi zdi v tem trenutku preveč zakomplicirano..

 

In še nekaj.. fant mi je v trenutkih, ko sem mu povedala za svoje dvome in pomisleke (in to ni bilo malokrat), velikokrat rekel, da preveč razmišljam. Takrat so se mi njegove pripombe zdele trapaste, sedaj pa se mi vse bolj zdi, da je imel nekako prav. Nenehno premlevam to v sebi in potem pride vse to do nepotrebnih dimenzij. In vse bolj opažam, da na vse gledam z umom. Kot bi moje tehtanje njegovih napak in stvari, ki jih je (oz. ki jih ni) naredil, vplivalo na čustvo, ki ga gojim do njega. Ne vem, kako naj se tega znebim! Vem, dobro se zavedam vsega, kar delam narobe, pa vseeno ne premaknem z mrtve točke. Morda je res prekmalu, morda res nisem dovolj pripravlejna in zrela za vse skupaj, ampak ali me bodo potem res vedno mučili ti dvomi? Vprašanja, ali je ta dovolj dober zame? Ali me osrečuje? Mi je lepo z njim?

 

Teh vprašanj se ne morem in ne morem znebiti..........

 

pa hvala za vse komentarje

Popravljeno 20. februar 2006 -> mystique

[highlander]

Tvoje trenutno stanje ima korenine v navezanosti.

[principesa]

Ampak na čisto vsa vprašanja , ki te mučijo v dolgem postu, boš vendar našla ODGOVORE samo v SEBI....pot ni lahka, je dolga , ampak se izplača potovati po sebi in se počasi odkrivati, vse pride na pravo mesto ob točno določenem času.....vmes je pa treba ŽIVETI in doživljati naše LEKCIJE... vse to je naša KARMA VELIKO uspeha ti želim na poti UTRJEVANJA in SPOZNANJA P.S. vse kar nas ne UNIČI nas OJAČA

Pa še tole; 90%bolečine, ki jo čutimo v sedanjosti, ima korenine v preteklosti, in samo deset odstotkov s tem, za kar menimo, da je vzrok naše potrtosti. Čas, ki sta ga porabila v razmerju, ni izgubljen, če sta se kaj naučila iz njega

in ga skleneta brez slabih občutkov. Način, kako se odzoveš na izgubo ljubezni, razkriva, kako se boš v prihodnosti odzivala na ljubezen.

Dobri konci odpirajo dobre začetke. Lp

 

[puhica]

... Njega je enostavno to prizadelo bolj, kot je mene, ker me je imel tudi raje kot jaz njega.. in to mi je na nek način grozno. Ker vem, kaj izgubljam.. in se sprašujem, če me bo imel sploh kdo še tako rad, kot me je imel on...

Ne skrbi, bo !

Nisi edina ki se to sprašuješ, tudi jaz sem se, ko sem pustila svojega prvega resnega fanta. Pa v življenju boš še veliko izgubila, da bo prostor za druge stvari

Bodi bolj sproščena in vesela, uživaj!

 

Kako pa kaj frendi, žuri, pa šola? Raje se vprašaj kdaj si se pošteno narežala, da so te bolela lička pa trebušne mišice!

[Marsa]

Raje se vprašaj kdaj si se pošteno narežala, da so te bolela lička pa trebušne mišice!

[highlander]

...ali pa kdaj si se nazadnje polulala od smeha.

[lia]

Ne skrbi, bo !

Nisi edina ki se to sprašuješ, tudi jaz sem se, ko sem pustila svojega prvega resnega fanta. Pa v življenju boš še veliko izgubila, da bo prostor za druge stvari

Bodi bolj sproščena in vesela, uživaj!

 

Kako pa kaj frendi, žuri, pa šola? Raje se vprašaj kdaj si se pošteno narežala, da so te bolela lička pa trebušne mišice!

 

 

puhica ti si guru

 

evo mene v tvojem fun klubu

[leOna4u]

Rada bi povedala svojo zgodbico

A lahko??

[Marsa]

ja glej jo, normalno , dobrodosla!

[puhica]

puhica ti si guru [/color]

 

evo mene v tvojem fun klubu

če sem pr teh letih guru, kaj bo šele pol k bom stara