partnerski odnosi

[*rakica*]

POZDRAVCEK!

KAKO LEPO DVA CLOVEKA SE SRECATA IN SI IZMENJUJETA NESKONCEN SKLOP ENERGIJE.OBČUTEK VSHIČENOSTI POPOLNE SREČE NAS POVZDIGUJE V BREZMEJNE VIŠAVE ,TEMU PRAVIMO ZALJUBLJENOST......TODA KO SE TA HARMONIJA KONČA IN SE PARTERJA PODATA V BOJ ZA ENERGIJO.KAJ TAKRAT NI VEČ BLAŽENOSTI IN ZACNE TEKMOVANJE ZA PREVLADO.V BISTVU SE MENI NI ZGODILO TAKO SE VEDNO DAJEM IN DAJEM MOJO LJUBEZEN OZ.ENERGIJO IN ENOSTAVNO NI POVRATKA OŽETA SEM V SKRAJNOST...ŽELIM IN UPAM DA SE BO VRNIL TA KONCEP DAJENJA IN JEMANJE.TODA OČITNO TO MOJ PARTNER NE DOJEMA TAKO.SICER JE V TAKSNI SITUACIJI NAJBOLŠA ODSTRANITEV TODA ZDI SE KOT DA SEM JAZ ODVISNA OD NJEGA.IN SE GA ENOSTAVNO NEMOREM RESIT KER GA PREVEC LJUBIM VENDAR VECEN OBCUTEK ZAPOSTAVLJENOSTI MOJ UM DUSA IN TELO NE PRENESE.

ZANIMA ME KAJ MISLITE VI O TEM!

 

 

DIJO

Popravljeno 5. marec 2006 -> *rakica*

[polona n]

POZDRAVCEK!

KAKO LEPO DVA CLOVEKA SE SRECATA IN SI IZMENJUJETA NESKONCEN SKLOP ENERGIJE.OBČUTEK VSHIČENOSTI POPOLNE SREČE NAS POVZDIGUJE V BREZMEJNE VIŠAVE ,TEMU PRAVIMO ZALJUBLJENOST......TODA KO SE TA HARMONIJA KONČA IN SE PARTERJA PODATA V BOJ ZA ENERGIJO.KAJ TAKRAT NI VEČ BLAŽENOSTI IN ZACNE TEKMOVANJE ZA PREVLADO.V BISTVU SE MENI NI ZGODILO TAKO SE VEDNO DAJEM IN DAJEM MOJO LJUBEZEN OZ.ENERGIJO IN ENOSTAVNO NI POVRATKA OŽETA SEM V SKRAJNOST...ŽELIM IN UPAM DA SE BO VRNIL TA KONCEP DAJENJA IN JEMANJE.TODA OČITNO TO MOJ PARTNER NE DOJEMA TAKO.SICER JE V TAKSNI SITUACIJI NAJBOLŠA ODSTRANITEV TODA ZDI SE KOT DA SEM JAZ ODVISNA OD NJEGA.IN SE GA ENOSTAVNO NEMOREM RESIT KER GA PREVEC LJUBIM VENDAR VECEN OBCUTEK ZAPOSTAVLJENOSTI MOJ UM DUSA IN TELO NE PRENESE.

ZANIMA ME KAJ MISLITE VI O TEM!

DIJO

 

 

žal te ne morem potolažiti in ti napisati vstrajaj ali pa sej bo boljše.........................ker to nebi bila resnica...povsej vserjetnosti si že marsikaj poskušala sama spremeniti v vajinem odnosu....občutek imam kakor, da veš da tvoja veza nima prihodnosti..... vidim tudi, da se zavedaš , da te ta veza preveč izčrpava...torej je nesmiselno vstrajati še v naprej.................začetek konca je vedno težak ...ampak kmalu bo prišev v tvoje življenje nekdo drug, do katerega boš gojila enaka čustva,kot jih gojiš do sedanjega partnerja......še vedno je bilo tako....................takšno je življenje, nekaj izgobimo, drugo pa pridobimo

 

lp

[flow]

Porny je najbolj iskren na tem chatu... Zato ga verjetno vedno pljuvajo.

Ampak jest vem kako se počutiš rakica.

Že večkrat sem mislu da občutim močno ljubezen, ki pa mi ni bila vrnjena v enaki meri. Ampak to ni ljubezen, ljubezen je naše bistvo in je v vsakem primeru vedno do vseh enaka in brezpogojna.

Ko smo od nekoga odvisni, je to navezanost. Enaka kot navezanost na računalnik, motor, avto ali kai kar koli drugega.

Tega se da rešiti s preprostimi vajami. Poglej si na internetu kaj o nlp-ju. (Neuro linguistic programming).

[leOna4u]

RAKICA,

Ljubezen je res zapletena reč,

sploh, če je ne dobiš nazaj, sam se pa razdajaš do onemoglosti..

zato te popolnoma razumem .. za vsakim ki gre pride drugi, vprašanje je,

samo koliko časa potrebujemo da drugi pride in ga sprejmemo...

 

FLOW,

daj malo bolj natančno opiši vaje, da jih ne iščemo sedaj vsepovsod....

 

PORNY,

ampak ti pa direkt "v žilo",

dej mal tolažbe..........včasih prav pa še in še

[butl]

POZDRAVCEK!

KAKO LEPO DVA CLOVEKA SE SRECATA IN SI IZMENJUJETA NESKONCEN SKLOP ENERGIJE.OBČUTEK VSHIČENOSTI POPOLNE SREČE NAS POVZDIGUJE V BREZMEJNE VIŠAVE ,TEMU PRAVIMO ZALJUBLJENOST......TODA KO SE TA HARMONIJA KONČA IN SE PARTERJA PODATA V BOJ ZA ENERGIJO.KAJ TAKRAT NI VEČ BLAŽENOSTI IN ZACNE TEKMOVANJE ZA PREVLADO.V BISTVU SE MENI NI ZGODILO TAKO SE VEDNO DAJEM IN DAJEM MOJO LJUBEZEN OZ.ENERGIJO IN ENOSTAVNO NI POVRATKA OŽETA SEM V SKRAJNOST...ŽELIM IN UPAM DA SE BO VRNIL TA KONCEP DAJENJA IN JEMANJE.TODA OČITNO TO MOJ PARTNER NE DOJEMA TAKO.SICER JE V TAKSNI SITUACIJI NAJBOLŠA ODSTRANITEV TODA ZDI SE KOT DA SEM JAZ ODVISNA OD NJEGA.IN SE GA ENOSTAVNO NEMOREM RESIT KER GA PREVEC LJUBIM VENDAR VECEN OBCUTEK ZAPOSTAVLJENOSTI MOJ UM DUSA IN TELO NE PRENESE.

ZANIMA ME KAJ MISLITE VI O TEM!

DIJO

 

Pozdravljena Rakica

 

Jst se na partnerske odnose ne spoznam kar kaj, a ti vseeno predstavljam en mal starejši poskus mojega razmišljanja na to temo. No ja, ni glih od dons, ma se pa ni spremenil bistveno.

 

"Jaz sem samo en butl, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok.

A če bi si dovolil prepustiti se iluziji, da nekoč morda razmišljanje ne bo bolelo, bi danes poskusil razmišljati približno takole, v nekem drugem trenutku morda drugače.

Lahko si predstavljam, koliko dejavnikov bi moral upoštevati, če bi nekoč rezimiral svojo pot, ki se ji reče življenje, v kratko ugotovitev, da je bilo lepo, ali da ni bilo, da je bilo še kar, ali kaj drugega. V partnerski odnos pa sta vpleteni življenjij dveh bitij z vso enkratnostjo in raznolikostjo socialnih, psiholoških, telesnih, duhovnih in ostalih momentov posameznika, ki se poleg tega še neprestano spreminjajo. Izpeljati iz te kopice spremenljivk in neznank enovito in splošno veljavno formulo za uspešno partnersko zvezo je najbrž nemogoče. A zvez je veliko in dokaj njih tudi uspešnih, torej je vredno poskusiti vsaj, a ne.

.

.

.

Ne gre. Evo, ni recepta, razen hudega glavobola po polurnem silnem iskanju vsaj temeljnih sestavin. Bom poskusil najti recept vsaj zase /hehe, ob predpostavki, da domnevam, da svojo ženo in njene želje, pričakovanja, hrepenenja, misli, strahove, njeno preteklost, njeno srce, njeno dušo...in tako dalje...poznam že več kot šestindvajset let. Sebe pa še bistveno dalj. Kaj res?/ Enostavno.

.

.

Ma ni tako silno enostavno sploh.

/Če sem iskren, sem za teh par vrstic spodaj porabil približno...eee...hja, kar dobrih trideset let. Dolgo ali kratko?. Če je kratko, si čestitam, če je dolgo, si oproščam, saj sem samo en bk, pa še z razmišljanjem nisem na vi, sploh pa ne na ti/.

Recept je pa sledeč:

- nikoli dovolj ljubezni,

- v zvezi sva dva...jaz in moja žena,

- ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo,

- ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo,

- odgovornost,

- komunikacija.

Vse sestavine dobro premešaš, prepleteš, pregneteš in jih z veliko žlico zajemaš štiriindvajset ur na dan, vsak dan.

Kako preprosto...se sliši.

Da pogledam malce v drobovje sestavin.

 

Nikoli dovolj ljubezni

Kaj je ljubezen? Je to kemija, ko te zadane kot strela z jasnega, ko ne moreš spati, ko gledaš svet skozi rožnata očala, ko si eno z njo, ko pamet odpove, ko hrepeniš po njej petindvajset ur na dan? Je ljubezen, ko pomisliš, da bi bil lahko sam, a si raje z njo? Je ljubezen, ko občutiš njeno zgubano, s starostnimi pegami posuto kožo dlani na svojem licu kot dotik svile? Je ljubezen, ko te njena bolečina boli, njen smeh osrečuje? Je ljubezen, ko pogled boža, ko molk poje? Je ljubezen, da sem raje z njo kot s kom drugim? Je...vse to... in še tisoč drugih stvari...v različnih pojavnih oblikah v različnem času, bolj ali manj inzenzivna, vedno potrebna nege in nikoli, nikoli samoumevna.

 

V zvezi sva dva...jaz in moja žena

Nisva eno. Jaz sem jaz, ona je ona, med nama so pa niti, ki naju povezujejo. To je najina zveza. Je to samoumevno? Naj bi bilo, a se spomnim tiste enosti v fazi goreče zaljubljenosti, pa silnih poskusov, da bi jo spremenil, oblikoval po svojih pričakovanjih /ko sem začel odkrivati, da vseh njenih lastnosti pa le ne ljubim/, pa poudarkov na moja /kot da je moja lastnina, ne partner/. Sprejeti partnerja takega kot je, je tako zelo enostavno reči, pa toliko težje storiti. In sebe, sebe še težje. Sprejeti sebe takega kot si, ne pomeni, da si rečeš "jebiga, tak sem", ampak, da odvržeš maske, tančice ki te prekrivajo, neguješ, kar je dobrega v tebi in odpravljaš, kar ni.

 

Ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me osrečuje in tako ravnati z njo,

ves čas vedeti, kakšno njeno ravnanje me onesrečuje in tako nikoli ravnati z njo.

Tu ni kaj dosti za filozofirat. Že Gandhi je rekel, da delaj drugim, kar bi rad, da drugi delajo tebi. Želim, da mi žena izkazuje ljubezen, mi pokaže, da sem dragocen, enkraten, popoln, lep...pa tko a ne da ja. Želim, da je iskrena, zvesta, da me razume, spoštuje, hrepeni po meni, je nežna, čuteča...pa tko a ne da ja. Torej? Vsaj to, kar pričakujem od nje, ji moram nuditi in ji nikakor povzročati bolečin, ki si jih sam ne želim.

 

Odgovornost

Za svoje življenje sem odgovoren sam. U, tole je tako široko področje. Najprej je potrebno počistiti pred svojim pragom je rek, ki drži še kako. Ko pa tako paše, da so vsega krivi drugi, sploh pa partner a ne. In se je tako težko zazreti sam vase, pa spremeniti sebe, počistiti s svojo preteklostjo, z ranami in praskami iz svojega otroštva, ki so v večini vir mojega delovanja, pa naj bo, kakršno že je. Koliko lažje si je reči, če bi se partner spremenil, potem bi bilo vse super ali vsaj znosno in namesto, da bi se lotil reševanja problemov pri sebi, spreminjanja sebe, poskušam spreminjati njega, ali pa bežim od problemov kamorkoli...v delo, v molk, v prepir, v varanje, v otopelost, v novo zvezo, v depresijo...v samomor ali umor celo. Ma, tudi ločitev si je potrebno zaslužiti, sicer je to spet samo beg. Moja odgovornost je tudi, da odidem iz zveze, če ni več ljubezni, če sem poskusil vse, da bi jo obudil. Če so otroci v zvezi, je odgovornost še toliko večja. Ne se slepit, da otroci ne občutijo hladu in nesoglasij. So kot občutljiva seizmografska igla, ki začuti potres mnogo prej kot mi. Ker so le otroci, si nažalost večinoma pripisujejo krivdo za težave in jim naše vztrajanje v zvezi, kjer vlada hlad, prepir, pretep, vpitje, alkoholna omama, psihični teror...povzroča mnogo večjo škodo, kot pa razveza.

 

Komunikacija

Brez komunikacije ni zveze...slej ko prej umre. No to je malce lažja sestavina zveze, ker se jo je dokaj enostavno možno naučiti. In kakšna naj bi bila? Kot prvo, prepir ni pogovor, v prepiru izgubita oba. Prednosti pravilne komunikacije se pokažejo predvsem, ko sem v stiski in ko nisem. Ženi povem svoje občutke, brez očitkov. Ker ona komunikacijo kar dobro obvlada, me posluša do konca, ne da bi se že med mojim govorjenjem pripravila na napad ali obrambo, se vživi v moje občutke, kolikor pač zmore in si prizna, da so to pač moji občutki, do katerih imam pravico. Potem je ona na vrsti, če je potrebno. Pomembno je, da si poveva čimprej, če pride do konflikta, da se ta s pometanjem pod preprogo, ali z molkom, ali z begom, ne razbohoti in ne pridobi na teži.

 

Partnerska zveza naj bi ne bila boj, marveč skupna pot. Z roko v roki.

 

Tako. Zelo na kratko bi bilo to to. Če bi znal razmišljati seveda.

 

butl"

[principesa]

Kako do sreče z usklajenim sožitjem ali v partnerskem odnosu

Ljudje v tem svetu nikakor ne najdejo svojega materialnega zadoščenja, saj so si ustvarili neustrezno lastno predstavo o tem, kaj hočejo imeti. Svojih ciljev, namreč niso skreirali iz lastnega notranjega čutenja, zato so nepotešeni. Realizacija ciljev pri večini ljudi naše civilizacije namreč poteka skozi naučena čutila.

Ljudje ne razumejo interesov svojega notranjega bitja, zato dosegajo cilje, ki so plod površinskih zaznav. Tako so cilji z ljudmi navadno usklajeni na minimum. Posledica tega je, da ljudje ob doseganju tovrstnih ciljev nikakor niso potešeni. Še več. Ko osvojijo nek cilj, ki so si ga zastavili, poskusijo z njim potešiti celotnega sebe. To seveda ni mogoče, saj nepopoln cilj lahko poteši le majhen delček človeka. Ker pa ljudje hočejo popolno potešitev, pričakujejo preveč in se tako ujamejo v iluzijo. Dosežen cilj jim postane v breme ali celo v napoto. To lahko ponazorimo s konkretnim primerom. Če nek moški želi pridobiti popolno žensko partnerico in kot edini kriterij pri tem uporablja popoln fizični izgled osebe nasprotnega spola (denimo veliko oprsje in dolge noge) ter bo končno pridobil žensko partnerico, ki bo temu kriteriju v popolnosti ustrezala, bo sprva zadovoljen in nepopisno srečen. Kasneje pa bo nemara ugotovil, da je partnerica močno posesivna, ljubosumna oziroma dolgočasna. Površinski kriterij ga bo tako naredil še bolj nepotešenega in zamorjenega, kot je bil prej, ko cilja še ni realiziral.

Obstaja več razlogov za tovrstno stanje. Eden najpomembnejših je prav gotovo pomanjkanje notranjega usklajenega sožitja posameznika.Vsak človek je namreč sestavljen iz pozitivnega (yang) in negativnega (yin) pola, ki predstavljata celotne človeške potenciale. Oba pola je potrebno združiti v sožitju, sicer so človeški potenciali nekoristni oziroma neuporabni. Človek, ki nima usklajenega sožitja negativnega in pozitivnega pola, v življenju ne bo dosegal rezultatov, ki bi ga ustrezno potešili oziroma zadovoljili. To stanje najbolje simbolizira električna energija, ki prav tako sestoji iz obeh polov. Če v eno polovico vtičnice vtaknemo žebelj nas ne bo streslo, saj smo zadeli le en pol elektrike; če pa v vtičnico vtaknemo dva žeblja hkrati, bomo doživeli elektrošok, ker smo združili pozitivni in negativni pol.

Človek lahko združi svoj pozitivni in negativni pol le s popolno predanostjo in prošnjo svoji podzavesti. To razumljivo deluje le v primeru, da so motivi oziroma cilji človeka pozitivni, plemeniti in ne ogrožajo drugih ljudi, ali jim morda celo pomagajo. Morajo biti pozitivno egoistični, saj človek nikoli ne sme imeti v podzavesti, da bodo njegovi cilji ogrozili oziroma uničili interese drugih ljudi. Četudi se zdi, da je cilj nekega človeka konfliktno nasproten cilju nekega drugega človeka,v primeru, da se oba potegujeta za denimo isti predmet (avto, posel, ljubezenska naklonjenost neke osebe), morata oba tekmeca do drug drugega delovati v sožitni komunikaciji in razumevanju. V tem primeru bosta oba pridobila: prvi bo pridobil z dosego cilja, drugi, trenutno manj zaslužnejši, pa bo s trenutnim porazom pridobil zasluge in znanje, s katerimi bo ta ali morda še pomembnejši cilj realiziral v prihodnje.

Če zna človek uporabiti moč svoje podzavesti v ponižni prošnji, veri in predanosti svoji podzavesti, se mu bo ob vsaki težavi prav kmalu prikazala rešitev!

[highlander]

Ce clovek ni izpolnjen ko je sam, ga tudi partner ne more izpolniti. Ko se idealizirana slika o partnerju sesuje, je lahko se slabse kot je bilo. Razen ce...

[leOna4u]

Butl,

ti si car................dokazuješ iz dneva v dan

principesa, ti pa itak...............

[butl]

Hehe, Principesa

 

Nekje si nekoč napisala, da kar pišeš, tudi živiš

Ma, bi znal bit, da me špika rahla nejevera, kajtinamreč tale ponazoritev s štromom velja le ob določenih predpostavkah. In sicer, če trofiš z žebljem nulo, ki je ozemljena nekje prav blizu ali pa, če si ti maksimalno izolirana. V vseh ostalih primerih ti pa zelo resno odsvetujem vtikanje žebljev v vtičnico. Celo bistveno več šans za preživetje imaš, če vtakneš oba žeblja v vtičnico in ju primeš z eno roko, kot pa da z enim žebljem zadaneš fazo. Zdej, če si to ponazoritev s štromom nekje prebrala, zna bit, da tisti, ki jo je napisal, ne ve točno o čem piše ali pa, da ti napisanega nisi najbolj doumela.

Mi je pa zelo všeč tvoja zagnanost in gorečnost.

 

Ti želim prav prelep dan

 

butl

[principesa]

Butl,

ti si car................dokazuješ iz dneva v dan

principesa, ti pa itak...............

ti draga moja pa si na pravi poti da to postaneš... vse dobro...

 

Hehe, Principesa

 

Nekje si nekoč napisala, da kar pišeš, tudi živiš

Ma, bi znal bit, da me špika rahla nejevera, kajtinamreč tale ponazoritev s štromom velja le ob določenih predpostavkah. In sicer, če trofiš z žebljem nulo, ki je ozemljena nekje prav blizu ali pa, če si ti maksimalno izolirana. V vseh ostalih primerih ti pa zelo resno odsvetujem vtikanje žebljev v vtičnico. Celo bistveno več šans za preživetje imaš, če vtakneš oba žeblja v vtičnico in ju primeš z eno roko, kot pa da z enim žebljem zadaneš fazo. Zdej, če si to ponazoritev s štromom nekje prebrala, zna bit, da tisti, ki jo je napisal, ne ve točno o čem piše ali pa, da ti napisanega nisi najbolj doumela.

Mi je pa zelo všeč tvoja zagnanost in gorečnost.

 

Ti želim prav prelep dan

 

butl

"

imaš pravico misliti kot misliš.... " vendar vse le ni tako preprosto" bi rekel zelo znani tv komentator.... (Gustinčič alias Kobal)

[metuljcica]

Jst se na partnerske odnose ne spoznam kar kaj, a ti vseeno predstavljam en mal starejši poskus mojega razmišljanja na to temo.

 

Odlično .. tole razmišljanje (udejanjeno v praksi!)

(Tako, da tale misel zgoraj mogoče malo pretirana, kljub reku "vem, da nič ne vem"..no pa seveda, da tale razmišljanja veljajo tut praktično, v glavnem kr v tej smeri razmišljanja še naprej...naslednjih 50 let )

 

Tut Principesa

[leOna4u]

Naj napišem?

 

Nekje se življenje ustavi in vrača. Tja, kjer so najlepši kotički spominov.

Šeenkrat si želi nekdanjih besed, nekdanjih obrazov minule mladosti.

 

On ve zame. In tudi za čustva, ki so bila moja, pa jih zdaj ne poznam več, le spominjam se nanje.

Nikoli mi ni znal podariti toplih besed, venomer sva govorila o nečem, kar nama je bilo blizu,

midva, ne , midva pa si nisva nikili stala nasproti, zazrta drug v drugega,

kakršna sva, odkrtita, poštena, nenarejena, brez zunanjega sveta okoli naju.

Vedno je nekaj odveč in to me moti.

On ve zame. Ve, da se znam smejati, čeprav se vse redkeje nasmehnem.

Resnobni izraz na obrazu morda izpričuje žalost , a vendar, on pozna oba moja jaza.

Notranjega, ki se smeje in hoče živeti. In zunanjega, zazrtega v svet , ker mora živeti, čeprav nehote. KJE se stikata ti dve podobi, ta dva svetova, nevem Mogoče nikoli ne bom vedela.

Vedno je nekaj neznanega in to me moti.

 

Nekje se življenje ustavi in vrača. Koliko časa se vrača, ne vem.....

VEM le, da se nikoli ne vrne....................

 

 

 

Rodimo se, trpimo, ljubimo, umiramo,

valovi neprestano udarjajo ob skale,

menjavata se plima in oseka,

menjavata se setev in žetev,

enkrat je sonce enkrat je dež,

enkrat dan takoj za njim noč.............

a zemlja ostaja..........

 

ljubimo ta svet, samega sebe in dajmo del sebe drugim,

vrnili nam bodo vsaj delček, čeprav ne vem kdaj

[Alan_New]

Zakaj govorimo o odnosih? A si ne želimo stika?

[AirSim]

Kot si sama rekla : "...DAJEM IN DAJEM MOJO LJUBEZEN OZ.ENERGIJO IN ENOSTAVNO NI POVRATKA OŽETA SEM V SKRAJNOST..." . Tudi drugi dajejo ljubezen, nauči se jo prejemati.

 

Tudi ti si jo zaslužiš!

[klarus]

"Jaz sem samo en butl, ki z razmišljanjem ni nikakor na vi, sploh pa ne na ti /skorajda bi si upal posumiti, ali sem mogoče prepričan celo, da je za neskromen razvoj te moje nesposobnosti kriv omamen vonj bele ivanjščice, ki se bohoti na gladkem cvetličnem vzorcu nečesa, kar je bila nekoč baje siva razbrazdana gmota pod lobanjskim svodom/, zato si niti ne drznem poskusiti razmišljati o iskanju univerzalnega recepta za uspešnost nekaj tako vsakdanjega, čudovitega, skrivnostnega, raznolikega, lepega in srce parajočega od bolečine, veličastnega, nizkotnega, božjega in podlega, kot je lahko partnerski odnos. Iskanju enovitega odgovora na vprašanje o smislu življenja bi šlo kaj lahko ob bok.

ma ti si en takšen carski butl

[butl]

Mislm jaz tega Butla non stop moram hvalit, karkoli napiše je neskončno modro tako , kot je neskončno modro morje.

 

Mal ti zavidam Butl, da znaš iz vrelca modrosti črpati in potem tudi smiselno sestaviti tisto kar napišeš, kr meni to ne rata ravno najbolje

 

Zgornji post je fenomenalen

 

Hojla Porny

 

Sicer je tole izven konteksta partnerskih odnosov glih, samo za razjasnitev.

 

Moram rečt, da me res ni treba hvalt, kajti namreč imam dve veliki prednosti pred teboj, kar se modrosti tiče.

Prva je geografska danost /sem Kranjčan/, druga pa dejstvo, da sem butl /ta druga je sploh bistvena/.

 

Že odkar vem zase, sem bil velikokrat moder, ne čisto, malček pa. Pravijo, da pot v modrost vodi skozi bolečino. Ker imam kar nekaj izkušenj s tem, ti lahko zagotovim, da to ne drži. Pravzaprav je obratno; pot iz modrosti je boleča in to zelo.

 

Ti bom opisal svojo izkušnjo, ko sem bil resnično moder...na počez /mimogrede, takrat sem odkril, da sem tako moder, da sem postal indigo in kristalni in mavrični otrok...no ja, mladostnik...za nekaj časa. Eni pravijo, da se danes rojevajo indigo in mavrični in kristalni otroci. Jaz v to ne verjamem. Vsi otroci so zlati, ko se rodijo...v vseh časih. Starši so tisti, ki se spreminjajo skozi čas in jih zajebejo ene prej, druge kasneje. Ampak to je druga zgodba. Je pa preverjeno dejstvo, da lahko postanejo indigo, mavrični ali kristalni, kadar hočejo...kot otroci ali pač odrasli/.

 

Eeee, kaj sem že hotel povedati. Aja. Ko sem bil star štirinajst let, sem se ojšklal na nekem bregu ob potoku, v bližini doma /ojškle so lesene drsalke/. Za ojšklanje mora biti trd, steptan sneg in primerno hladno. Res sem užival s prijatelji, dokler nisem izgubil nadzora in zapeljal v vrelec...mislim potok...na glavo. Do doma sem imel približno četrt ure hoje in ko sem prišel domov, sem ponosno ugotovil, da sem postal moder, v celoti. Babica, zelo pametna ženska, je poznavalsko ugotovila, da nisem moder, ampak že čisto plav, kot tinta, in ves leden /led so kristali a ne da ja, sicer vode, ma kristali vseeno/.

Takoj me je postavila v kad vroče vode, kar mi je prvi hip prijalo, ko pa je modrost začela bledeti, je prišla bolečina...huda. Komur se je že kdaj zanohtalo, ve o čem govorim...meni se je zanohtalo celo telo. Kasneje me je oče, skrajno vzhičen nad mojo modrostjo, z navdušenjem potrepljal ene parkrat po hrbtu, ki pa ga je na moje presenečenje zgrešil, tako da je trepljaje prestregla moja nežna ritka. So bili tako obilni /trepljaji/, da je /sicer bledo rožnata/ postala prav mavrična čez par dni.

Evo Porny, nimaš šans, čeprav moram priznati, da sem zavidljivo modrost dosegel že tudi v piranskem klifu, ko sva februarja z burjo plesala od Strunjana do Pirana.

 

Kar se pa posta tiče, sem ga pisal lepo na toplem...iz izkušenj, ne iz modrosti.

 

Lep dan ti želim

 

butl

[free]

Rubrika Medsebojni odnosi:

http://www.s12.si/component/option,com_sey...mid,62/catid,8/

[Silvija]

Hojla Porny

 

Sicer je tole izven konteksta partnerskih odnosov glih, samo za razjasnitev.

 

Moram rečt, da me res ni treba hvalt, kajti namreč imam dve veliki prednosti pred teboj, kar se modrosti tiče.

Prva je geografska danost /sem Kranjčan/, druga pa dejstvo, da sem butl /ta druga je sploh bistvena/.

 

Že odkar vem zase, sem bil velikokrat moder, ne čisto, malček pa. Pravijo, da pot v modrost vodi skozi bolečino. Ker imam kar nekaj izkušenj s tem, ti lahko zagotovim, da to ne drži. Pravzaprav je obratno; pot iz modrosti je boleča in to zelo.

 

Ti bom opisal svojo izkušnjo, ko sem bil resnično moder...na počez /mimogrede, takrat sem odkril, da sem tako moder, da sem postal indigo in kristalni in mavrični otrok...no ja, mladostnik...za nekaj časa. Eni pravijo, da se danes rojevajo indigo in mavrični in kristalni otroci. Jaz v to ne verjamem. Vsi otroci so zlati, ko se rodijo...v vseh časih. Starši so tisti, ki se spreminjajo skozi čas in jih zajebejo ene prej, druge kasneje. Ampak to je druga zgodba. Je pa preverjeno dejstvo, da lahko postanejo indigo, mavrični ali kristalni, kadar hočejo...kot otroci ali pač odrasli/.

 

Eeee, kaj sem že hotel povedati. Aja. Ko sem bil star štirinajst let, sem se ojšklal na nekem bregu ob potoku, v bližini doma /ojškle so lesene drsalke/. Za ojšklanje mora biti trd, steptan sneg in primerno hladno. Res sem užival s prijatelji, dokler nisem izgubil nadzora in zapeljal v vrelec...mislim potok...na glavo. Do doma sem imel približno četrt ure hoje in ko sem prišel domov, sem ponosno ugotovil, da sem postal moder, v celoti. Babica, zelo pametna ženska, je poznavalsko ugotovila, da nisem moder, ampak že čisto plav, kot tinta, in ves leden /led so kristali a ne da ja, sicer vode, ma kristali vseeno/.

Takoj me je postavila v kad vroče vode, kar mi je prvi hip prijalo, ko pa je modrost začela bledeti, je prišla bolečina...huda. Komur se je že kdaj zanohtalo, ve o čem govorim...meni se je zanohtalo celo telo. Kasneje me je oče, skrajno vzhičen nad mojo modrostjo, z navdušenjem potrepljal ene parkrat po hrbtu, ki pa ga je na moje presenečenje zgrešil, tako da je trepljaje prestregla moja nežna ritka. So bili tako obilni /trepljaji/, da je /sicer bledo rožnata/ postala prav mavrična čez par dni.

Evo Porny, nimaš šans, čeprav moram priznati, da sem zavidljivo modrost dosegel že tudi v piranskem klifu, ko sva februarja z burjo plesala od Strunjana do Pirana.

 

Kar se pa posta tiče, sem ga pisal lepo na toplem...iz izkušenj, ne iz modrosti.

 

Lep dan ti želim

 

butl

 

Ja hvala za dobro jutro, ko sem tole prebrala ob kavici A obilni trepljaji praviš, namesto po hrbtu, so padli po ritki? Hahahaa..... Ej, a misliš, da bi še danes kdaj bilo koristno mulca takole po riti? Ravno danes zjutraj mi je moj pubertetnik "zaupal", da je nekaj našpičil in dobi ukor...

 

Sicer se pa strinjam s tvojim zgornjim postom, res, krasno napisan. Ja, če želimo obstati v odnosu, se pogovarjamo, se trudimo za partnerja, ga poslušamo...ga preprosto imamo iz srca radi, ljubimo...

 

Če tega ni...Rakica draga...res hudo... Ampak včasih je treba dati slovo in oditi naprej... Šmrc...vem...ampak premagaš sebe, na koncu zrasteš, postaneš močnejši... (no, sem strokovnjak v teoriji )

 

Lep dan vsem.

[butl]

Ej, a misliš, da bi še danes kdaj bilo koristno mulca takole po riti? Ravno danes zjutraj mi je moj pubertetnik "zaupal", da je nekaj našpičil in dobi ukor...

 

Ne, nikakor.

 

Udariti otroka je vedno znak naše nemoči. Je vedno znak, da smo nekje v naši preteklosti nekaj v vzgoji zamočili. Je vedno znak, da nečesa v sebi nismo še prepoznali in predelali.

 

Ker če bi, bi ravnali drugače. In če bi ravnali drugače, bi ravnal drugače tudi otrok.

 

Zato je tako zelo /življensko zelo/ pomembno, da pozdravimo sebe prej, preden imamo otroke. Da jih ne ranimo enako, kot smo bili ranjeni sami.

 

Zato je tako nevarno mišljenje, da ko bomo mama ali oče, bomo ravnali po intuiciji in že prav za otroka. Ker ne bomo. Ravnali bomo tako, kot smo bili naučeni in prenašali bomo enake vzorce v vzgojo svojih otrok in enako zjebali svoje otroke.

 

Tvoj otrok ti je zaupal in ti priznal, da je nekaj ušpičil ter dobil ukor. Ej, to je darilo tebi, mislm, da ti še vedno zaupa in ti pove. Seveda se mora zavedati, da bo posledice svojega dejanja nosil sam in jih tudi mora nositi. To so stvari, ki bi morale biti dogovorjene prej in to smiselno.

Kaj bi mu sporočala s tem, da bi ga udarila? Da ni izpolnil tvojih pričakovanj. Da ni dober tak kot je. Da je slab. A pa je? Ne, ni. Njegovo dejanje ni bilo v redu, ne pa on.

 

Pa tko.

 

[Silvija]

Ne, nikakor.

 

Udariti otroka je vedno znak naše nemoči. Je vedno znak, da smo nekje v naši preteklosti nekaj v vzgoji zamočili. Je vedno znak, da nečesa v sebi nismo še prepoznali in predelali.

 

Ker če bi, bi ravnali drugače. In če bi ravnali drugače, bi ravnal drugače tudi otrok.

 

Zato je tako zelo /življensko zelo/ pomembno, da pozdravimo sebe prej, preden imamo otroke. Da jih ne ranimo enako, kot smo bili ranjeni sami.

 

Zato je tako nevarno mišljenje, da ko bomo mama ali oče, bomo ravnali po intuiciji in že prav za otroka. Ker ne bomo. Ravnali bomo tako, kot smo bili naučeni in prenašali bomo enake vzorce v vzgojo svojih otrok in enako zjebali svoje otroke.

 

Tvoj otrok ti je zaupal in ti priznal, da je nekaj ušpičil ter dobil ukor. Ej, to je darilo tebi, mislm, da ti še vedno zaupa in ti pove. Seveda se mora zavedati, da bo posledice svojega dejanja nosil sam in jih tudi mora nositi. To so stvari, ki bi morale biti dogovorjene prej in to smiselno.

Kaj bi mu sporočala s tem, da bi ga udarila? Da ni izpolnil tvojih pričakovanj. Da ni dober tak kot je. Da je slab. A pa je? Ne, ni. Njegovo dejanje ni bilo v redu, ne pa on.

 

Pa tko.

 

 

Ja ja Butl, saj upam, da si začutil, da sem to v šali bolj napisala. Ne bom ga po riti, ampak se bomo pogovorili potem, ko pridemo domov. Sem ponosna, ko sem mu nazadnje spregovorila o odgovornosti, da je treba, če naredimo napako, tudi priznati in jo popraviti. No, sicer mi je kak teden zatem sicer lepo priznal, da kadi , ampak... spet smo se pogovarjali in si navajali vse "argumente" za in proti...

 

Ampak res je...ej, nobena intuicija in materinska čustva pri vzgoji ne pomagajo... A-a, treba se krepko potruditi in analizirati tudi sebe... In enako v partnerskih odnosih.

[Antoninus]

Ne, nikakor.

 

Udariti otroka je vedno znak naše nemoči. Je vedno znak, da smo nekje v naši preteklosti nekaj v vzgoji zamočili. Je vedno znak, da nečesa v sebi nismo še prepoznali in predelali.

 

Dr. Akvinski v svoji Summa Theologica uči prav nasprotno, namreč da mora biti roditelj moškega spola pri hiši prav zato, ker lahko močneje primaže vzgojne in boguvšečne udarce otročadi kot šibka femina pecata plena.

 

Pa tudi pater Silvester pravi: Tepi svojega sina, da boš na stara leta imel veselja.

 

In majorem Dei gloriam

[Ante]

POZDRAVCEK!

KAKO LEPO DVA CLOVEKA SE SRECATA IN SI IZMENJUJETA NESKONCEN SKLOP ENERGIJE.OBČUTEK VSHIČENOSTI POPOLNE SREČE NAS POVZDIGUJE V BREZMEJNE VIŠAVE ,TEMU PRAVIMO ZALJUBLJENOST......TODA KO SE TA HARMONIJA KONČA IN SE PARTERJA PODATA V BOJ ZA ENERGIJO.KAJ TAKRAT NI VEČ BLAŽENOSTI IN ZACNE TEKMOVANJE ZA PREVLADO.V BISTVU SE MENI NI ZGODILO TAKO SE VEDNO DAJEM IN DAJEM MOJO LJUBEZEN OZ.ENERGIJO IN ENOSTAVNO NI POVRATKA OŽETA SEM V SKRAJNOST...ŽELIM IN UPAM DA SE BO VRNIL TA KONCEP DAJENJA IN JEMANJE.TODA OČITNO TO MOJ PARTNER NE DOJEMA TAKO.SICER JE V TAKSNI SITUACIJI NAJBOLŠA ODSTRANITEV TODA ZDI SE KOT DA SEM JAZ ODVISNA OD NJEGA.IN SE GA ENOSTAVNO NEMOREM RESIT KER GA PREVEC LJUBIM VENDAR VECEN OBCUTEK ZAPOSTAVLJENOSTI MOJ UM DUSA IN TELO NE PRENESE.

ZANIMA ME KAJ MISLITE VI O TEM!

DIJO

Problem je v tebi, ne v partnerju...

[nimbus]

Ne, nikakor.

 

Udariti otroka je vedno znak naše nemoči. Je vedno znak, da smo nekje v naši preteklosti nekaj v vzgoji zamočili. Je vedno znak, da nečesa v sebi nismo še prepoznali in predelali.

 

Ker če bi, bi ravnali drugače. In če bi ravnali drugače, bi ravnal drugače tudi otrok.

 

jaz pa tko pravim. v nedogled z "buci, buci" tut ne gre. in ti mladi pamži nimajo nobenih vrednot več in spoštovanje je obojestransko. in če se s petnjast-šestnaj-itd-letnikom zmeniš, da je ob 10h-11h-itdh doma in tega skupnega dogovora ne spoštuje, jaz vem, da bi šou v gostilno, ga prijel za vrat in ga magari zvlekel domov. spoštovanje otrok si je treba tut prislužit in mi je prav žal, da gre to včasih prav po pasje. ko se dobijo fremtni psi skupaj, si z renčanjem takoj povejo kdo je prvi in kdo zadnji. in ti pamži kar jih gledam zdaj... to je katastrofa. vse življenje so jih učiteljice in vzgojiteljice ujčkale, pol pa spije dva pira in misle, da mi bo solil pamet tja do tokia. to ne gre tko in svet pač ni paradiž in če daš skoraj odraslemu mulcu kakšno vzgojno zato ker je slep ko noč, trmast ko stena in te iz principa ne posluša ter ne uboga, temu pač ne morem dejati zločin. tko, da... zapomnite si, absolutnih pravil ni. če sam sebe pogledam, bi meu velik raj, da bi me fotr kdaj prtisnu... pa me ni nikol. če si žleht in jezikav te tisto vsaj mal strezni in ti vzame voljo bit žleht in jezikav in potem tut zmanjša moralnega mačka. besede sicer ne bolijo, krhajo pa odnose. in če se kdaj stepete s prijatlom zaradi trenutne šibkosti, npr. ene punce, pijače itd., je velika verjetnost, da bosta končala objeta... pri besedah pa ne tolk.

 

zdej bom pa za nekatere absurden. fizično nasilje je komunikacija. to, da boli, je stranski učinek. eno je glagol in drugo samostalnik. sicer se zavzemam za "riganje", kot lingua franco in seveda proti nasilju a hkrati dobro vem, da lahko brez problema srečaš človeka, ki ne govori noben drug jezik... kar sploh ne bi biu problem, če se ta oseba ne bi trmasto odločila, da vam mora pa le nekaj povedati. tko, da... absolutnih pravil ni. ne na tako zvani naši (plastično-moralni) pozitivni ne na negativni strani.

 

[Antoninus]

Še ena misel na to temo. Pravijo: If you really love somebody, you let them go. I really loved and they went.

[mayan]

Bolj natančno je takolele: If you love somebody, let them go, for if they return, they were always yours. And if they don't, they never were. (Kahlil Gibran).

 

(Pa nea se sekiraj, saj smo tu nekje) Al bi mogla rečt, ne domišljaj si. Tu smo še vedno ?