partnerski odnosi

[Antoninus]

Bolj natančno je takolele: If you love somebody, let them go, for if they return, they were always yours. And if they don't, they never were. (Kahlil Gibran).

 

(Pa nea se sekiraj, saj smo tu nekje) Al bi mogla rečt, ne domišljaj si. Tu smo še vedno ?

A tako, potem sem nekje pri 50%. Edina res tvoja stvar je pa bumerang. Pa še tega moraš znati pravilno zabrisati.

[5ra*]

Bolj natančno je takolele: If you love somebody, let them go, for if they return, they were always yours. And if they don't, they never were. (Kahlil Gibran).

 

(Pa nea se sekiraj, saj smo tu nekje) Al bi mogla rečt, ne domišljaj si. Tu smo še vedno ?

 

res ... rakica, ker sem... no ... rakica tudi sama, vem, da sem prepogosto zamenjala vrstni red vprasanj

1.Kam hocem prispet, kam grem?

in

2. S kom bi rada sla?

 

in ko sem se najprej vprasala S kom?, sem dajala in sledila drugemu do nezavesti, ker je to, da lahko dam, pac dejstvo in da veckrat ne znam sprejeti in ceniti drugih (zahomotana v svoje lastno dajanje), prav tako.

 

kaj ti je dal odnos poleg bolecine; kje in kdaj se je zacela iluzija, od katere se je tako tezko posloviti?

 

objem

[butl]

jaz pa tko pravim. v nedogled z "buci, buci" tut ne gre. in ti mladi pamži nimajo nobenih vrednot več in spoštovanje je obojestransko. in če se s petnjast-šestnaj-itd-letnikom zmeniš, da je ob 10h-11h-itdh doma in tega skupnega dogovora ne spoštuje, jaz vem, da bi šou v gostilno, ga prijel za vrat in ga magari zvlekel domov. spoštovanje otrok si je treba tut prislužit in mi je prav žal, da gre to včasih prav po pasje. ko se dobijo fremtni psi skupaj, si z renčanjem takoj povejo kdo je prvi in kdo zadnji. in ti pamži kar jih gledam zdaj... to je katastrofa. vse življenje so jih učiteljice in vzgojiteljice ujčkale, pol pa spije dva pira in misle, da mi bo solil pamet tja do tokia. to ne gre tko in svet pač ni paradiž in če daš skoraj odraslemu mulcu kakšno vzgojno zato ker je slep ko noč, trmast ko stena in te iz principa ne posluša ter ne uboga, temu pač ne morem dejati zločin. tko, da... zapomnite si, absolutnih pravil ni. če sam sebe pogledam, bi meu velik raj, da bi me fotr kdaj prtisnu... pa me ni nikol. če si žleht in jezikav te tisto vsaj mal strezni in ti vzame voljo bit žleht in jezikav in potem tut zmanjša moralnega mačka. besede sicer ne bolijo, krhajo pa odnose. in če se kdaj stepete s prijatlom zaradi trenutne šibkosti, npr. ene punce, pijače itd., je velika verjetnost, da bosta končala objeta... pri besedah pa ne tolk.

 

zdej bom pa za nekatere absurden. fizično nasilje je komunikacija. to, da boli, je stranski učinek. eno je glagol in drugo samostalnik. sicer se zavzemam za "riganje", kot lingua franco in seveda proti nasilju a hkrati dobro vem, da lahko brez problema srečaš človeka, ki ne govori noben drug jezik... kar sploh ne bi biu problem, če se ta oseba ne bi trmasto odločila, da vam mora pa le nekaj povedati. tko, da... absolutnih pravil ni. ne na tako zvani naši (plastično-moralni) pozitivni ne na negativni strani.

 

 

O Nimbus

 

Je zajeban a ne, če te noben ne porajta. Kt da te ni. Kt da si manj kt dim, ker dim vsaj zaznaš, tebe pa noben. In če je ta noben tvoj fotr, je zajeban še blj. Ker fotr je več kt bog, neskončnokrat blj pomemben. Kva je hujšga za mulca, kt če ga fotr ignorira, ga ne vid, se ne pogovarja z njim, gleda skozenj... se dela, da ga ni? Nč. V takem primeru so še batine blagoslov. Mulc vsaj ve, da ga fotr vid, da ga porajta. In nardi vse, da ga bo fotr porajtal, pa čeprav skoz batine. Ja, res je, so še hujše oblike nasilja nad otrokom, kt pa batine.

 

Govoriš o obojestranskem spoštovanju. A bejž no. A otrok si mora zaslužit spoštovanje staršev? A starš zagotavlja spoštovanje otroka z batinami? Iz kerga filma si pa ti?

 

[nimbus]

O Nimbus

 

Je zajeban a ne, če te noben ne porajta. Kt da te ni. Kt da si manj kt dim, ker dim vsaj zaznaš, tebe pa noben. In če je ta noben tvoj fotr, je zajeban še blj. Ker fotr je več kt bog, neskončnokrat blj pomemben. Kva je hujšga za mulca, kt če ga fotr ignorira, ga ne vid, se ne pogovarja z njim, gleda skozenj... se dela, da ga ni? Nč. V takem primeru so še batine blagoslov. Mulc vsaj ve, da ga fotr vid, da ga porajta. In nardi vse, da ga bo fotr porajtal, pa čeprav skoz batine. Ja, res je, so še hujše oblike nasilja nad otrokom, kt pa batine.

 

Govoriš o obojestranskem spoštovanju. A bejž no. A otrok si mora zaslužit spoštovanje staršev? A starš zagotavlja spoštovanje otroka z batinami? Iz kerga filma si pa ti?

 

 

tole sem čist spregledu. ja, kako boš dobu spoštovanje, je mal pretežka, da bi ti to povedal. ampak kakšne vzgojne iz vsega instrumentarija ne bi kategorično brisau. kao, sem fajn starš, ga niti enkrat nisem "pobožal", pol pa vidiš, da je človek kolerik, ki se dere 24/7.

 

kar sem hotu napisat je to, da vzgoja klofuta na trenutke pač paše (po mojem mnenju).

 

[The Dude]

POZDRAVCEK!

KAKO LEPO DVA CLOVEKA SE SRECATA IN SI IZMENJUJETA NESKONCEN SKLOP ENERGIJE.OBČUTEK VSHIČENOSTI POPOLNE SREČE NAS POVZDIGUJE V BREZMEJNE VIŠAVE ,TEMU PRAVIMO ZALJUBLJENOST......TODA KO SE TA HARMONIJA KONČA IN SE PARTERJA PODATA V BOJ ZA ENERGIJO.KAJ TAKRAT NI VEČ BLAŽENOSTI IN ZACNE TEKMOVANJE ZA PREVLADO.V BISTVU SE MENI NI ZGODILO TAKO SE VEDNO DAJEM IN DAJEM MOJO LJUBEZEN OZ.ENERGIJO IN ENOSTAVNO NI POVRATKA OŽETA SEM V SKRAJNOST...ŽELIM IN UPAM DA SE BO VRNIL TA KONCEP DAJENJA IN JEMANJE.TODA OČITNO TO MOJ PARTNER NE DOJEMA TAKO.SICER JE V TAKSNI SITUACIJI NAJBOLŠA ODSTRANITEV TODA ZDI SE KOT DA SEM JAZ ODVISNA OD NJEGA.IN SE GA ENOSTAVNO NEMOREM RESIT KER GA PREVEC LJUBIM VENDAR VECEN OBCUTEK ZAPOSTAVLJENOSTI MOJ UM DUSA IN TELO NE PRENESE.

ZANIMA ME KAJ MISLITE VI O TEM!

 

 

DIJO

 

Kakšni pesniki ste na tem forumu

 

Tebi rakica, pa bi napisal samo, da če se razdajaš in se s tem izčrpavaš, potem to ni ljubezen. Ljubezen je bolj kot rožica, ki odišavi vse okoli sebe. Kot so že nekateri prej napisali, gre pri tebi za navezanost,..in kjer je navezanost, gre za preteklost in v preteklosti ni ljubezni.

Popravljeno 8. junij 2008 -> objemček

[rdeča]

Ko berem naključne odgovore na forumu, kar se ljubezenskih zadev ali nesrečnih zvez tiče, me vedno preseneča tolažba, saj itak bo prišel drugi ...

 

Le redno kdaj kdo zapiše, da pa morda ne pride. In marsikdo živi tako, da ta ne pride.

 

Od kod ta prepričanost?

 

In ali nam je kje zapisano, da bo prišel ali ne.

 

Ko iščeš ali čakaš na pravega, pa ne pride, vsaj v določenem razdobju, a ne bi bilo bolj prijetno, če bi vedel, da prej ali slej bo prišel,

 

ampak da zdaj pa ni čas za to.

 

Jaz sem sedaj v takem razdobje, nič ni na vidiku in bi bila veliko bolj potrpežljiva, bolje razpoložena ..., če bi si lahko z gotovstjo rekla, saj bo prišel!

 

Me je pa strah, da ostanem sama.

 

ne vem, zakaj sem dala to pod partnerske odnose, mislim, ker sem nekje bolj zgoraj naletala prav na zapis, da pa morda pravi ne pride.

 

A je možno, da ti ni usojeno to? kaj mislite o tem? A ima vsak svojo polovico? A se prej ali slej najdeta?

 

No, nekaj misli sem natrosla, ampak v teh dneh me to precej bega in ... vsi znajo samo ponavljati oguljeno frazo, saj bo prišu.

[free]

Morda. Veckrat pa se mora clovek najprej nauciti ziveti sam. Sele takrat je morda pripravljen na zvezo.

Ogromno je ljudi, ki so sami. Naj te potolazim, glas vedno najde soglas.

[Alan_New]

Me je pa strah, da ostanem sama.

Če te je močno strah, potem je zelo velika verjetnost, da res ostaneš sama.

 

In cisto prav imas : nihce NE ve, kaj oz. kako se zgodi tebi.

Meni se zdi, da na nek način vsak ve, zakaj. Že nekaj sluti, že nekaj prihaja na površje, a si morda ne upa priznati, da je tako.

[Michelle]

Mene pa ni bilo nikoli strah, da bom ostala sama.

Pravzaprav se mi to ni zdelo nič tragičnega. Ampak to je moje mišljenje, ki se nikoli ni podrejalo nekim družbenim "pravilom". Čenče, da je nekaj narobe s človekom, ki je (in je rad) samski, so mi butaste.

 

Od mojega 16 leta, sem bila večino časa v dveh resnih zvezah. Vmes sem bila slabo leto sama. Z veseljem se spominjam tega leta, ker sem to tako zelo potrebovala. Bilo je fantastično.

 

Potem pa spet resna zveza. Zelo resna. Prehitro je postala resna. Na vsak način sem hotela, da popolno funkcionira (mission impossible). Toliko truda, toliko kompromisov. Nikoli ne bom rekla, da mi je bilo problem to početi, ker mi je jasno, da to v zvezi mora biti. Vseeno pa mislim, da je bilo tega iz moje strani občutno preveč. Premalo časa zase, preveč opravičevanja in zagovarjanja, kje sem bila, kaj sem počela. Bilo je ogromno, ogromno lepih trenutkov. Predstavljala sem si, da se bova skupaj postarala. Z lahkoto.

In zdaj? Zdaj ugotavljam, koliko stvari sem spustila samo zato, da je bil mir v hiši. Stvari, ki sem si jih res želela (ne gre za materialne). Tudi če bi šla tja, bi lahko veza funkcionirala, pa nisem šla, ker je bilo zelo sigurno.

 

Vse prihaja za mano.

 

Ni se mi bilo težko predajati, pravzaprav sem se z veseljem. Vseeno pa sem zgubila del sebe. Preveč truda?

Filozofiram.

Grozno je.

 

Meje morajo biti.

[mayan]

Morda. Veckrat pa se mora clovek najprej nauciti ziveti sam. Sele takrat je morda pripravljen na zvezo.

Ogromno je ljudi, ki so sami. Naj te potolazim, glas vedno najde soglas.

 

Jaz pa vedno ob tej oz. podobni izjavi začutim eno frustracijo. Ki jo težko opišem. Ful se mi zdi, da je to morda največja iluzija, kar večina rada napiše, da najprej moraš biti znati sam, šele potem... Tole se ne izključuje na tak način. Mogoče ne vedo kaj je biti resnično sam. Paradoks vidim v tem, da si samo skozi druge lahko sam. Zato se mi zdi največja norost, da tako delujemo in mislimo, da se bomo sami naučili živeti sami. Človek potrebuje osnove drugega, da je lahko sam. Da se notranje izpolni, da se nauči stati na lastnih nogah. Kaj pa je to drugega kot zveza? Ne vem no, saj pravim..

[The Dude]

Jaz pa vedno ob tej oz. podobni izjavi začutim eno frustracijo. Ki jo težko opišem. Ful se mi zdi, da je to morda največja iluzija, kar večina rada napiše, da najprej moraš biti znati sam, šele potem... Tole se ne izključuje na tak način. Mogoče ne vedo kaj je biti resnično sam. Paradoks vidim v tem, da si samo skozi druge lahko sam. Zato se mi zdi največja norost, da tako delujemo in mislimo, da se bomo sami naučili živeti sami. Človek potrebuje osnove drugega, da je lahko sam. Da se notranje izpolni, da se nauči stati na lastnih nogah. Kaj pa je to drugega kot zveza? Ne vem no, saj pravim..

 

Eno je biti sam, drugo je biti osamljen. Človek nikogar ne potrebuje, da bi bil sam .

[dbk]

Jaz sem sedaj v takem razdobje, nič ni na vidiku in bi bila veliko bolj potrpežljiva, bolje razpoložena ..., če bi si lahko z gotovstjo rekla, saj bo prišel!

 

Me je pa strah, da ostanem sama.

 

ne vem, zakaj sem dala to pod partnerske odnose, mislim, ker sem nekje bolj zgoraj naletala prav na zapis, da pa morda pravi ne pride.

 

lahko pride pravi (in se dokoncno poberes), lahko pa vec njih nepravih (in se pobiras in padas)...kaj je boljse oziroma kaj slabse?

[Antoninus]

Ko berem naključne odgovore na forumu, kar se ljubezenskih zadev ali nesrečnih zvez tiče, me vedno preseneča tolažba, saj itak bo prišel drugi ...

 

Le redno kdaj kdo zapiše, da pa morda ne pride. In marsikdo živi tako, da ta ne pride.

 

Od kod ta prepričanost?

 

In ali nam je kje zapisano, da bo prišel ali ne.

 

Ko iščeš ali čakaš na pravega, pa ne pride, vsaj v določenem razdobju, a ne bi bilo bolj prijetno, če bi vedel, da prej ali slej bo prišel,

 

ampak da zdaj pa ni čas za to.

 

Jaz sem sedaj v takem razdobje, nič ni na vidiku in bi bila veliko bolj potrpežljiva, bolje razpoložena ..., če bi si lahko z gotovstjo rekla, saj bo prišel!

 

Me je pa strah, da ostanem sama.

 

ne vem, zakaj sem dala to pod partnerske odnose, mislim, ker sem nekje bolj zgoraj naletala prav na zapis, da pa morda pravi ne pride.

 

A je možno, da ti ni usojeno to? kaj mislite o tem? A ima vsak svojo polovico? A se prej ali slej najdeta?

 

No, nekaj misli sem natrosla, ampak v teh dneh me to precej bega in ... vsi znajo samo ponavljati oguljeno frazo, saj bo prišu.

Ja, tudi jaz sem sam že precej časa in se mi zdi prav mogoče, da "ne bo prišla". Ni vsakomur usojeno življenje v dvoje. Eni se raznih potencialnih partnerjev ne morejo otresti, drugi so ves čas sami. Izgleda, da je najtežje imeti samo enega/eno. Shakespear dobro pravi: Fate, show your power, ourselves we do not own.

[dbk]

....se bojim, da rojalno zajebem

(ta "se bojim" ne pomeni zdej, da vsak dan trepetam tle v strahu ).

 

hehe

 

pa vseeno ne morem mimo tega, da te ne vprasam, kaj se ti zdi tako nasplosno gledano boljse...da situacijo zajebes, ali da sploh ne ves, kaka bi situacija sploh (lahko) bila?

[dbk]

govorimo o partnerskih odnosih, ne pa o tem, da bos nekoga ubila, ker bos:

a ) ga/jo povozila

b ) zagrenila zivljenje s knjigo, da bo storil/a samomor

 

[nataly]

Partnerski odnosi?

Ko ugotoviš verjetno, da se želiš z nekom postarati, ko maraš njegove napake bolj kot dobre stvari(ker jih je več, pa še pogostejše so)....ko si na smrt jezen nanj, ko te užali tako, da si miljavžnt procenten, da tega pa res ne moreš pogoltnit..pol pa se jezna glava ohladi in racionalen razum, ter še vedno vroče srce ugotovi..ja..ti si ta.

ok..da o deci in vsem ostalem niti ne govorim.

[free]

se mi zdi, da manj ko so ljudje zadovoljni s seboj, vecje kompromise delajo. tudi glede partnerstev in izbire partnerjev. potem pa dobijo nekoga da jim da vetra, da se sploh zacnejo cenit.

[Ksenia]

o pa se... ne obnese pa se enostranski odnos... vse preveč ljudekov razmišlja o sebi in zgolj o sebi... niti pomislijo ne na nasprotno stran... trenutno nisem kompatenta za odgovore na to temo, tko da ne me poslušat... verjamem pa da obstajajo tipi, ki jim ni vseeno...

[free]

a ni to odvisno od zrelosti vpletenih? da razlocijo sploh.

faza dajanja v zaljubljenosti se ponavadi preneha in se pricne zahtevati - jaz tebi, ti meni, ce ti meni to, jaz tebi to. pogojevanje, ki ni ljubezen.

zdej, ce pa 2 vidita in razumeta, ter razlocita in pogljabljata tisto kar je v odnosu pomembno, pa lahko nastane kaj vec kot le zaljubljenost in odmikanje.

 

Tako se meni zdi ... ljubezen na prvi pogled se ponavadi ne obnese. Ker gre za kemijo, začaranost ali nekaj podobnega, potem se pa kot milni mehurček razblini.

 

temu se ne cudim, v takem casu zivimo.

ampak, vsi se bomo morali nekoc vrniti na "pravo pot" !

 

o pa se... ne obnese pa se enostranski odnos... vse preveč ljudekov razmišlja o sebi in zgolj o sebi... niti pomislijo ne na nasprotno stran... trenutno nisem kompatenta za odgovore na to temo, tko da ne me poslušat... verjamem pa da obstajajo tipi, ki jim ni vseeno...

[Ksenia]

se mi zdi, da manj ko so ljudje zadovoljni s seboj, vecje kompromise delajo. tudi glede partnerstev in izbire partnerjev. potem pa dobijo nekoga da jim da vetra, da se sploh zacnejo cenit.

misliš ali veš?

trenutno razmišljam ali resnično ne more sporočiti in se opravičiti za zamudo ali se mu baš sladko jebe... ker se cenim in ker cenim sočloveka si sama ne bi dovolila tega da nekdo nekaj ur čaka "name".. sem torej nezadovoljna s seboj ali so okrog mene kreteni! tu ni vprašanje kolk se jst cenim, tu je vprašanje klolk nekomu pomenim... in ja sem razkurjena ko sam vrag -tko da pazi na odgovor

[free]

oboje.

ja, vseeno pa, (moje mnenje), ce se cenis bos postavla meje! taksne ki ti odgovarjajo, kakor tudi njemu. torej naredita nek kompromis v kolikor so zelje in potrebe razlicne. ce se tega ne da, pa je tvoja odlocitev ali njegova kaj bosta.

vsekakor pa je ravno postavljanje orimernih mej tisto, ki pokaze koliko se cenis!

 

meje pa je najbolje postaviti ze v zacetku odnosa! ceprav je morda takrat najtezeje, saj smo brezpogojni, dajamo in smo zaljubljeni (ni pravilo).

[rdeča]

Hvala za vaše misli.

 

mantis, hm, ker ne govoriva ravno o najbolj vedrih zadevah, pa je vseeno pomirjujoče, da je nekdo prišel do podobnih misli.

 

dbk, hvala za tvoje vprašanje, kratko in jedrnato, predvsem pa zadeto v bistvo.

 

v teh dneh sem nekoliko iztirila, tvoj odgovor pa me je spravil nazaj, mislim, da na pravo pot.

[dbk]

ne bom te prepriceval, kako bo vse v redu, pa da bo itak pravi prisel prej ko slej...samo, ce se bos prevec od vsega distancirala, ga lahko spregledas, ali pa enostavno zamudis

kar pa ne pomeni, da ti hocem povedat, da se pa zdaj vsakemu v narocje vrzi

[The Dude]

se mi zdi, da manj ko so ljudje zadovoljni s seboj, vecje kompromise delajo. tudi glede partnerstev in izbire partnerjev. potem pa dobijo nekoga da jim da vetra, da se sploh zacnejo cenit.

 

Meni se tudi to zdi .

Sicer pa vsak dobi svoje lekcije.

 

Ljubezen ni trgovina (ti meni-jaz tebi), pa čeprav vsi maloprodaja ali celo veletrgovci.

[Antoninus]

se mi zdi, da manj ko so ljudje zadovoljni s seboj, vecje kompromise delajo. tudi glede partnerstev in izbire partnerjev. potem pa dobijo nekoga da jim da vetra, da se sploh zacnejo cenit.

Menim, da je za uspešno zvezo potrebna pripravljenost na kompromise. Ta moderna individualizacija je samo preoblečen egoizem. Če nisi dovolj egoističen, se kao ne ceniš dovolj. :xx!: