Kako mislite, da bi reagirali?

[svizec]

Predstavljajte si sebe z ljubljeno osebo, s katero se resnično štekate in ob njej neizmerno uživate. Vse je ok, nobenih problemov, s to osebo ste resnično srečni....

 

 

Tresk, bum.

 

 

Ta oseba se naenkrat znajde v bolnici in postane doživljenski invalid. Ne more več hodit, it sama na wc, po možnosti ima še izmaličen obraz. Kako mislite, da bi reagirali? Bi še ostali nekaj časa z njo, bi takoj spokali...? Kaj mislite, da bi blo bolj hudo: živeti s takim človekom, ali pa se odstraniti in se soočati s slabo vestjo? Je dejansko možno živeti še naprej skupaj na tak način?

 

hm ok, spet moje bedno mnenje navadnga mulca

 

 

po mojem je tko, valda je težje samo še vseen če si jo prej meu fuuul rad, jo maš še zmer, pa čeprau več ni lepa pa to... kr itak ni lepota vse... že tko bi šau težko od nje kr ti ful pomen, v taki situaciji pa še težje ker veš da ji je težko in nevem... zarat nesreče ljubezn pomoje ne umre... pa če pomisliš na njo, že tko ji je ful hudo, da pa zgubi še osebo k jo ma najraj,... obema je težko, teb če jo moraš gledat tako... in njej ker se ji je pač to zgodil pa vse... nevem, verjetno bi ostal ob njej, vsaj tist čas da preboli kar se ji je zgodil... ker nevem, po mojem bi bla ona ful na tleh že zarat tega kar se ji je zgodil, pa že tko bo vrjetn kahga prjatla zgubila, pa da še tebe... nevem no po mojem v taki situaciji človek tut na samomor pomisl in bi ostau z njo vsaj da bi jo podperu, pa če bi hotu it od nje ji probu to lepo povedat, pa ostat dobr prjatl pa jo podpirat... odvisno je pa tut kolk si star...

[klarus]

se vidi da si prav čeprav še en tak mladiček...znaš pa razmišljat

[svizec]

se vidi da si prav čeprav še en tak mladiček...znaš pa razmišljat

 

razmnišlat ja, sam k bi to še v praksi prav cajt znau

[klarus]

eh se boš že znajdu

[Tipka]

ce bi slo za mojega moza, bi verjetno ostala.Izguba hoje , zunanjosti itd. ne bi postavila tehtnice na stran, ko bi odsla.Izguba karakterja pa sigurno.To bi storila itak, ce bi ne prislo do nesrece.

Najbolj glupo se mi zdi, ko se ljudje porocijo, recejo DA, se podpisejo z novim priimkom, pol je pa vsega lepega konec.Ostanejo se samo nerganje, pa zmerjanje, vendar so se vedno skupaj :xx!: , zaradi otrok, pa avta, pa nobeden ne bi sel iz hise... :xx!: pateticno.

 

Ce se imava z mozem rada , potem bi ostala druzina.Z enim delom vec.Z otroci bi ockota vozili z vozickom okoli.Moras pa seveda imeti muda ( jaz jih pac kot sco imam ) , da preneses vse silne komentarje in poglede.Bi si pac uredili zivljenje na drug nacin in drugace razporedili stvari.

 

Taksen je pac moj pogled

 

 

 

Mojca

[Tamburin]

Tudi jaz ne bi zapustila partnerja zaradi invalidnosti ali iznakaženosti ali nezmožnosti za spolnost. Definitivno.

Za to bi moral biti kak drug vzrok, če bi seveda sploh bil.

 

Ne vem sicer, kako se človek po taki nesreči karakterno spremeni, ker nimam tovrstnih izkušenj... Ampak se mi zdi, da če živi v ljubečem okolju, ne more postati kar brez vzroka tečen in zahteven in ne vem kaj. Po mojem človek ne postane tak samo zaradi nesreče, ampak zaradi nesprejemanja nastale situacije... Če okolica ne sprejme teh življenskih sprememb, potem tudi on sam ne more sprejeti tega, da se drugi okoli njega nekaj silijo...

 

Ma ne vem no... malo razmišljam... Po mojem ni nič brez razloga. Tudi nesreča ne pride brez razloga - mogoče pride ravno zato, da se naučimo sprejeti tudi take "ekstremne" situacije. Pa tudi človek se ne spremeni brez razloga, če se...

 

V glavnem... iz moje strani bi se maksimalno potrudila, da bi "ujagala" nek nov način življenja s to osebo - z enako mero ljubezni, kot sem jo imela in živela pred nesrečo. Mislim, da je to mogoče doseči.

In enako bi se trudila, če bi mene nesreča priklenila na voziček ali iznakazila... Seveda bi bilo v obeh primerih odvisno tudi od mojega partnerja, kako bi nama to skupaj uspelo... ampak važno, da vsak da od sebe tisto, kar je zmožen in kar hoče dati. Rezultat pa je itak vedno skupek obojega.

[5rca]

Moj pravi da me nebi zapustil v taki situaciji in tut sama si toliko zaupam da vem, da bi obdržala oba vero v življenje in lepe stvari v najini zvezi. Tolko naju poznam po vsem tem času, nisva pesimista oz. če že kdo, bi jst prej zapadla v stanje ciničnosti zaradi takšne nesreče kot on.

 

Ljudje pa... pravzaprav se nebi nanje ozirala, na komentarje je nekdo omenil, me ne gane, ljubezen sta dva človeka in jo tudi ustvarjata. Nihče drug ni sposoben rodit ljubezni med njima. In če ta je, prava, tam tudi ostane.

Brez komentarja torej, odgovor je NE, nebi zapustila.

 

In če bi, to zagotovo nebi bilo zato, ker mi ta oseba nebi mogla nudit intimnih užitkov v spolnosti ali pa karkoli povezanega s tem kar mi pred nesrečo je. Edina varianta bi bla zaljubit se v nekoga drugega, to pa se ti lahko zgodi tudi če je s partnerjem vse ok!

 

[Ksenia]

Nič ne bo a?

kaj je zate spolnost, samo seks? a naj ti do potankosti natančno razložim kaj mislim

torej zame ljubljenje ni samo seks:

Zadovoljen z odgovorom?

ali rabiš detalje

[Marsa]

hm ok, spet moje bedno mnenje navadnga mulca

po mojem je tko, valda je težje samo še vseen če si jo prej meu fuuul rad, jo maš še zmer, pa čeprau več ni lepa pa to... kr itak ni lepota vse... že tko bi šau težko od nje kr ti ful pomen, v taki situaciji pa še težje ker veš da ji je težko in nevem... zarat nesreče ljubezn pomoje ne umre... pa če pomisliš na njo, že tko ji je ful hudo, da pa zgubi še osebo k jo ma najraj,... obema je težko, teb če jo moraš gledat tako... in njej ker se ji je pač to zgodil pa vse... nevem, verjetno bi ostal ob njej, vsaj tist čas da preboli kar se ji je zgodil... ker nevem, po mojem bi bla ona ful na tleh že zarat tega kar se ji je zgodil, pa že tko bo vrjetn kahga prjatla zgubila, pa da še tebe... nevem no po mojem v taki situaciji človek tut na samomor pomisl in bi ostau z njo vsaj da bi jo podperu, pa če bi hotu it od nje ji probu to lepo povedat, pa ostat dobr prjatl pa jo podpirat... odvisno je pa tut kolk si star...

 

Romanticno.

 

 

Vsi recemo to - ga ni, ki bi napisal, evo jaz ga pa isti hip zapustim.

 

vendar v praksi je pa drugac... ne gre skoz, vecinoma.

[seal]

hmmmm zanimivo lepo pripovedujete, kot bi gledal romantično dramo z dobrim zaključkom me zanima koliko od vas, bi bili v taki situaciji resnično res karakter in ostali z ljubljeno osebo!

 

js bom raje tiho, ker ne vem, se ne poznam tok,da bi vedel, kaj bi storil... ljudje včasih same sebe presenečamo...

 

lp

[evelin]

hmmmm zanimivo lepo pripovedujete, kot bi gledal romantično dramo z dobrim zaključkom me zanima koliko od vas, bi bili v taki situaciji resnično res karakter in ostali z ljubljeno osebo!

 

js bom raje tiho, ker ne vem, se ne poznam tok,da bi vedel, kaj bi storil... ljudje včasih same sebe presenečamo...

 

lp

 

s tem se pa strinjam .....šele ko si enkrat v takšni situaciji, takrat se izkaže kdo in kaj si...........tu je vse preveč različnih faktorjev, da bi si jih lahko kar tako zamislili.........enostavno ne gre, lahko le upamo, da bi tako ravnali......se mogoče tudi potrudimo, toda kaj se iz tega izcimi, pa vidimo šele takrat, ko smo dejansko v takšni situaciji.

 

Lahko le upamo, da se ne bomo znašli v takšni situaciji, če se pa bomo, pa...............bomo videli takrat.

[alef]

Jst bi sigurno ostal s to osebo, ker slabe vesti ne prenesem Poleg tega, če je moja ljubljena oseba, bom potem še bolj zaščitniški in ljubeč do nje., če se ji kaj takega zgodi.

meni se to zdi logično

 

 

Če bi blo tolk hudo kot praviš, kaj pa vem.. Eni bi vztrajal, drugi bi šli. Eni bi še vidli nek "smisel" v tem, druge bi pa to omejevalo..

 

Poglej pa z nasprotne strani, kaj pa, če bi se tebi to zgodilo? Bi hotel imeti ljubljeno osebo ob sebi, ko pa bi videl, da jo omejuješ in da to ni več tisto kar je bilo. Jest vem da nebi nobenega omejeval..

 

Če ti ljubljena oseba umre, nimaš kaj dosti izbire. Tu pa se moraš sam odločit. Kaj bi pa jest naredu, pa ne vem, in upam da mi ne bo treba zvedit.

 

Ni nobenega posebnega razloga da citiram ravno ta dva posta, razen da v njih piše nekaj o tistem kar bi rad povedal tule.

Meni se to zdi logično.

Logika, ja...

Kaj pa čustva?

Nekje sem prebral da v bitki čustev in logike VEDNO zmagajo čustva.

Na vprašanje ki je tu postavljeno, ni preprostega odgovora.

Vsakdo lahko reče - ostal bi.

Dokler se to ne zgodi.

Kaj pa ko se?

Ostati ali ne ni samo stvar neke dolžnosti, ljubezni, navezanosti, sočutja...

Tu je zavest da bo tako vse življenje, do konca...

Boš zdržal?

Boš v oporo?

Ali pa boš s svojo prisotnostjo iz občutka dolžnosti naredil še večjo škodo kot če bi šeč proč?

 

In če bi se to zgodilo meni?

ZDAJ pač lahko rečem(ker se mi še ni) da ne bi želel da kdo ostane z mano samo iz sočutja.

Da nikogar ne bi hotel omejevati s svojo invalidnostjo.

Kaj pa če se mi zgodi?

Odkrito - ne vem...

Ali bi še tako mislil...

Ali pa bi jo želel zadržati ob sebi za vsako ceno...

 

Midva z Robido sva prestala nekaj podbnega, sicer ne v tako ekstremni obliki.

Tisto kar se je zgodilo njej ne pušča takih posledic.

Lahko se ponovi, kadarkoli, tega se oba zavedava.

Kako reagirati, kaj storiti, kako se obnašati...

Ko se je zgodilo, ko sva zvedela diagnozo, ni bilo nobene dileme kaj in kako naprej.

Ni pa bilo enostavno.

[Marsa]

[Pujsita]

zdajle sem se spomnila, da smo vendarle ze mal debatiral o tem... sam se ne spomnim tocno kje.

 

Tule Ljubezen in bolezen .

 

Jaz verjetno bi ostala, kolikor se poznam .

 

Če ljubiš, ljubiš, tole sploh ni važno.

[seal]

Zdaj sta se pa našla dve preroka, Seal in Evelin. Valjda gre za hipotetično vprašanje in gre za odgovor ki odseva izraz trenutnega razmišljanja. Valjda je jasno, da bi se, če bi se kaj takega zgodilo, v praksi marsikaj pokazalo drugače. Jaz govorim o načelih. Ne rečem, da bi cvetel od zadovoljstva, vendar bi, če bi se mi to zgodilo danes z vsemi navedenimi predpostavkami iz začetka topika, zagotovo ostal s svojo ljubljeno osebo, pa četudi iz "nizkotnih" namenov kot so pomilovanje in čista vest.

 

Pred in po bitki smo pa itak lahko vsi generali.

 

potem takem jaz in evelin, nisva generala, ampak preroka!

 

joj Porny kok si ti moder možakar

[druidka]

hmmmm zanimivo lepo pripovedujete, kot bi gledal romantično dramo z dobrim zaključkom me zanima koliko od vas, bi bili v taki situaciji resnično res karakter in ostali z ljubljeno osebo!

 

js bom raje tiho, ker ne vem, se ne poznam tok,da bi vedel, kaj bi storil... ljudje včasih same sebe presenečamo...

 

lp

 

 

Zdaj sta se pa našla dve preroka, Seal in Evelin. Valjda gre za hipotetično vprašanje in gre za odgovor ki odseva izraz trenutnega razmišljanja. Valjda je jasno, da bi se, če bi se kaj takega zgodilo, v praksi marsikaj pokazalo drugače. Jaz govorim o načelih. Ne rečem, da bi cvetel od zadovoljstva, vendar bi, če bi se mi to zgodilo danes z vsemi navedenimi predpostavkami iz začetka topika, zagotovo ostal s svojo ljubljeno osebo, pa četudi iz "nizkotnih" namenov kot so pomilovanje in čista vest.

 

Pred in po bitki smo pa itak lahko vsi generali.

 

pa še prerokinja druidka

 

se strinjam povsem s sealom in evelin.

[just4you]

meni se zdi po domače povedano-gnilo da samo zaradi tega ker je invalid

da spokaš proč...nevem...če bi bla moja ljubljena oseba,je zaradi tega nebi mogla

imeti manj rada..je pa res težka situacija...ampak nebi ga mogla zapustit...

[seal]

meni se zdi po domače povedano-gnilo da samo zaradi tega ker je invalid

da spokaš proč...nevem...če bi bla moja ljubljena oseba,je zaradi tega nebi mogla

imeti manj rada..je pa res težka situacija...ampak nebi ga mogla zapustit...

 

ok, še lepše je bit s to osebo z drugo pa sexat, ane? poazbljate na svoje potrebe oz. sploh ne razmišljate zdej o tem, življenje teče dalje, ne govorim o egoizmu, ampak vsak ima pravico živeti polno življenje neglede na okoliščine...

 

lp

[Guest mačona]

jaz bi verjetno ostala. vsaj en čas. pa čeprav iz pomilovanja ali občutkov krivde. sicer pa že iz skrbnosti, ker tak človek pa sem. pa tudi bolj zveste sorte sem. človek rabi nekoga, za kogar skrbi, sicer je življenje žalostno.

ne rečem pa, da se mi ne bi zraven zmešalo in da ga ne bi zasovražila.

[evelin]

jaz bi verjetno ostala. vsaj en čas. pa čeprav iz pomilovanja ali občutkov krivde. sicer pa že iz skrbnosti, ker tak človek pa sem. pa tudi bolj zveste sorte sem. človek rabi nekoga, za kogar skrbi, sicer je življenje žalostno.

ne rečem pa, da se mi ne bi zraven zmešalo in da ga ne bi zasovražila.

 

v tem je poanta, kaj misliš, da je bolje, da z nekom ostaneš ob tem pa zelo trpiš in ga zasovražiš???.........če ostanem jaz invalid, sigurno nočem ob sebi osebe, za katero bi bila odgovorna, da se slabo počuti, zdraven tega pa bi še me sovražila...............to pa ne, raje sem sama..Ljudje naj ostanejo skupaj, če je med njima ljubezen in spoštovanje ali vsaj samo eno izmed njih, drugače naj gredo narazen.............preveč tragedij se zgodi med osebami, ki se sovražijo.

[evelin]

Ne rečem, da bi cvetel od zadovoljstva, vendar bi, če bi se mi to zgodilo danes z vsemi navedenimi predpostavkami iz začetka topika, zagotovo ostal s svojo ljubljeno osebo, pa četudi iz "nizkotnih" namenov kot so pomilovanje in čista vest.

 

Pred in po bitki smo pa itak lahko vsi generali.

 

Ej vidiš, če ostaneš samo zaradi pomilovanja in čiste vesti, potem v tem trenutku misliš le na sebe..........to potem ni ljubezen in spoštovanje, sorry, takšno je moje mnenje in še najmanšega namena nisem imela, da bi se šla preroka,...............izrazila sem le svoje mnenje in čeprav se ponavadi kar strinjam s tabo, tokrat pač žal ni tako.

[alef]

Ej vidiš, če ostaneš samo zaradi pomilovanja in čiste vesti, potem v tem trenutku misliš le na sebe...

 

Ja, tudi egoizem je lahko motiv da ostaneš v takem primeru.

Da potem SEBE lahko prikažeš kot žrtev.

Ali pa strah.

Strah pred mnenjem okolice.

Sočutje...

Lahko tudi ubije, pohabi do konca.

Če ni dano iz srca.

Tu ne more nihče bit prerok...

[Tamburin]

... Valjda gre za hipotetično vprašanje in gre za odgovor ki odseva izraz trenutnega razmišljanja. Valjda je jasno, da bi se, če bi se kaj takega zgodilo, v praksi marsikaj pokazalo drugače. Jaz govorim o načelih. Ne rečem, da bi cvetel od zadovoljstva, vendar bi, če bi se mi to zgodilo danes z vsemi navedenimi predpostavkami iz začetka topika, zagotovo ostal s svojo ljubljeno osebo, pa četudi iz "nizkotnih" namenov kot so pomilovanje in čista vest.

...

Ja saj... tudi jaz izhajam iz predpostavke, ki jo je navedel Outlaw -> da bi se s to osebo resnično razumela in bi bilo v najinem odnosu vse super.... S tako osebo bi seveda ostala skupaj kljub invalidnosti, iznakaženosti... itd.

 

Čeprav do sedaj nisem še ostala z nobenim tipom do smrti.

Ampak s tistim, ki bi ostala do smrti, bi ostala ne glede na to, ali bi bil zdrav in lep, ali ne.

 

Pa še to:

S tipom, ki je bil zdrav in NI HOTEL delati in je živel na moj račun, sem prekinila, ker sem se počutila izkoriščano in bedasto...

S tipom, ki NE BI MOGEL delati zaradi svoje bolezni ali invalidnosti, pa bi lahko ostala skupaj do konca.

[Robida]

Ko poseže višja sila v naša življenja, se nam vse zruši. Vse, za kar smo živeli in delali nima nobenega smisla več. Smo sami z zastrašujočo diagnozo. Lahko pomeni smrt, invalidnost....popolnoma drug svet. Že sami s sabo težko razčistimo...kako se bo vse skupaj razpletlo...kaj nam bo prinesla prihodnost, kaj šele da bi se ob taki informaciji odločali vnaprej, ko niti slučajno ne vemo kaj pravzaprav to pomeni in kako bi se odzvali. Še težje pa se vnaprej odločimo kaj bi storili, če bi se naši ljubljeni osebi zgodilo kaj takega. S prvo informacijo se čas dobesedno ustavi, nič več ni pomembno. Tu je smo čas streznitve in ureditev misli....potem pa dalje.

http://www2.slikomat.com/06/0311/450321a6ji.jpg

[evelin]

Evelin saj sem povedal, da sta v takem primeru pomilovanje in čista vest " nespodobna", Jaz pač štartam iz nekega svojega stališča in smatram, da ne bi mogel mirno spati, če bi osebo, ki se ji kaj takega zgodi zapustil. Kar se tiče te spolnosti, a je kdo gledal film Lom valov? A ne smatrate,da bi dve ljubeči osebi zmogli izpeljat eno diskusijo v tej smeri, da če ti že jaz nekaj ne morem dati, naj ti da to drugi, npr. zakaj imamo Desanke Šakić al pa prijateljice noči.

 

Če so živalski instinkti že tako neobvladljivi

Sam me vseeno zanima zakaj mislite, da bi vas ljubljena oseba morala sovražiti ker ste ostali z njo? In obratno, zakaj bi jaz moral začet sovražiti osebo, ki se ji kaj takega pripeti?

Alef, da bog da več takih egoizmov, ker je pa ful pošteno it stran po določenem času, tisto je pa velik altruizem al kako?

 

Vedno je treba upoštevati voljo šibkejšega, pozitivna diskriminacija.

 

Tokrat sva res zabluzla, pa čisto nenamenoma, očitno se ne znam prav izrazit ali pa povem premalo, da bi se lahko prav razumela. Veš, tudi jaz si namreč želim, da bi moj mož ob takšnih trenutkih ostal z mano oz. obratno, v tem trenutku sigurno čutim, da bi jaz ostala z njim...........poanta je v tem, da je bilo preveč lepih besed, preveč besedičenja, kako bi vsi brez vsakih zadržkov ostali z nekom, ki bi postal invalid, iznakažen ali karkoli pač..............realnost pa kaže drugačno sliko, hotela sem le spomnit, da vse ni tako belo in črno in da se dejansko odločimo šele takrat, ko smo zares na razpotju, hotela sem povedati tudi, da če z nekom ostaneš, ostani zaradi sebe in njega, ne pa zato, da bodo drugi dobro mislili o tebi.......skratka, to je tema, o kateri je težko debatirat tako preko računalnika in verjetno bi sicer prišla do neke skupne točke..........me pa zelo veseli, da tako trdno braniš svoje stališče, a tudi jaz moram svoje, saj se trudim, da bi za tem kar rečem, tudi stala.................pa brez zamere..........