Skoči na vsebino

Kako mislite, da bi reagirali?


Outlaw

Recommended Posts

  • Komentarji 115
  • Objavljeno
  • Zadnji komentar

Najbolj aktivni v tej temi

Ne bom povedal, ker bom spet nesramni in grdi stric Porny x:)x

 

Tega pa res nikdar nisem trdila, v bistvu mi je zelo všeč, kadar se v eni debati kresajo različna mnenja. Vse dokler je ta debata seveda primerna, brez grdih, optožujočih, ponižujočih..., besed. Z ljudmi, ki znajo na primeren in včasih tudi duhovit način predstavit svoje stališče, je prav prijetno in poživljajoče debatirat, zato kar naprej :palec: ............le povej svoje mnenje, da bomo imeli s kom debatirat x;)x x;)x x;)x x:Dx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Ne da se mi brat ostalih odgovor, jaz pa razmisljam tako; cisto odvisno je, kako bi ta oseba s casoma sprejela to svojo invalidnost oz. bolezen.

Če bi šlo za res tak ekstrem ( nezmožnost vseh opravil, higiene ) težko rečem. Vsekakor ne bi mogla biti samo jaz in on, ker mislim, da temu nisem kos. Kolikor sama sebe poznam, sem bila še vedno poštena in pripravljena pomagati, tako da to bi 100% tudi v tem primeru, na kakšen način pa ne vem.

Pri starših je drugo kot pri partnerju zame.

 

To je pač ekstremen primer. Če bi se partner ponesrečil ( naprimer) in pristal na vozičku, ostalo bi pa normalno funkcioniralo, se upam kar zagotovo trditi, da bi odnos lahko laufal normalno dalje, ker vidim, kaj vse se lahko naredi kljub invalidnosti.

 

Ampak cisto odvisno, kako bi on sprejel sčasoma.

Knowledge of what is possible is the beginning of happiness.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Ne da se mi brat ostalih odgovor, jaz pa razmisljam tako; cisto odvisno je, kako bi ta oseba s casoma sprejela to svojo invalidnost oz. bolezen.

Če bi šlo za res tak ekstrem ( nezmožnost vseh opravil, higiene ) težko rečem. Vsekakor ne bi mogla biti jaz in on, ker mislim, da temu nisem kos. Kolikor sama sebe poznam, sem bila še vedno poštena in pripravljena pomagati, tako da to bi 100% tudi v tem primeru, na kakšen način pa ne vem.

Pri starših je drugo kot pri partnerju zame.

 

To je pač ekstremen primer. Če bi se partner ponesrečil ( naprimer) in pristal na vozičku, ostalo bi pa normalno funkcioniralo, se upam kar zagotovo trditi, da bi odnos lahko laufal normalno dalje, ker vidim, kaj vse se lahko naredi kljub invalidnosti.

 

Ampak cisto odvisno, kako bi on sprejel sčasoma.

 

Pošten odgovor.:palec:

Ker ni samo od TEBE odvisno kako bo...

Tole je mogoče malo "bogokletno" za nekatere ampak...

NE ZAGOVARJAM IN NIKOLI NE BOM ZAGOVARJAL OSTAJANJA Z INVALIDOM IZ OBČUTKA DOLŽNOSTI

Pravice šibkejšega, bolnega, invalida...

Pa sočutje...

Kaj pa pravice zdravega?

Mar nima tudi zdravi pravico do življenja, do sreče?

Niso redki primeri ko bolni ali invalidni ves svoj bes, vse svoje frustracije zaradi stanja stresa na tistega ki mu pomaga...

Kaj pa v takem primeru?

Ostat, se žrtvovat, trpet...

In uničit oba?

NE!

Tudi bolni ali invalidni mora nekaj storit za to da bo tak odnos uspeval

Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.


Lord Alfred Tennyson - Ulysses

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

No, saj to sem hotela povedati, ampak ti si lepše x:)x

Sem si zelo domaca z primerom delne invlidnosti. In ce bi bila ta oseba nejevoljna, ne bi imela upanja in delala na sebi in na nek nacin sprejela zdajsne stanje in stem zivela normalno ( z parimi prilagoditvami, ne gre za vozicek), potem bi bilo s tako osebo tezko ziveti. Ker bi vsa negativna energija presla tudi na ostale.

Sicer ne gre za tak primer, ki ga je avtor te teme nakazal, ampak vseeno. S takimi stvarmi se da zivet, ce si zelo normalnega zivljenja tudi poskodava oseba. V to sem prepricana, ker za to vem.

Knowledge of what is possible is the beginning of happiness.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Ne vem kak bi ona sprejela mene, vem kak bi jaz sprejel njo! Še zmer kt del mene, kt osebo k jo imam rad in bi naredu za njo vse kr lahko. Stal bi ob njej in ji pomagau, jo ljubiu in bodriu d bi sprejela to kt del najinga lifa, d bi vedla d jo zato nimam nč mn rad in da zmer lohk računa name! xsrcx

 

Nism nč brau, tak d č sn kej mem teme useku..... x:Ix

[color="red"]Baby don´t forget my number![/color]
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

... Če bi se partner ponesrečil ( naprimer) in pristal na vozičku, ostalo bi pa normalno funkcioniralo, se upam kar zagotovo trditi, da bi odnos lahko laufal normalno dalje, ker vidim, kaj vse se lahko naredi kljub invalidnosti.

:palec:

 

Ne vem kak bi ona sprejela mene, vem kak bi jaz sprejel njo! Še zmer kt del mene, kt osebo k jo imam rad in bi naredu za njo vse kr lahko. Stal bi ob njej in ji pomagau, jo ljubiu in bodriu d bi sprejela to kt del najinga lifa, d bi vedla d jo zato nimam nč mn rad in da zmer lohk računa name! xsrcx

xsrcx

Jaz iščem le eno; da bi izrazil tisto, kar hočem. In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem.

Picasso

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

čao,

 

težka tema in lahko je biti pameten, kaj bi ko bi ali bo..........

 

Kaj storiti se odločim takrat, ko do določene tragedije ali komedije pride...

ja v tem primeru velike tragedije......

 

Moja dobra prijatelja sta šla skozi vse to, ona je ostala na vozičku po drugem porodu, noro vam povem........

kaj vse ni naredil za njo in na začetku je vse šlo.......a se je ona zapirala sama vase najprej z leta v leto potem iz meseca v mesec......dokler konec......

nihče ni vzdržal silnega pristiska, ne on ne ona ne hčera, danes tudi ne prijatelji, tudi mama že obupuje, nekako ji samo še oče stoji ob strani........

 

Tako, nikomur ne želim da je na eni ali na drugi strani.........niti jaz niti vi........

 

ostanimo zdravi in radi se imejmo

xsrcx

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

čao,

 

težka tema in lahko je biti pameten, kaj bi ko bi ali bo..........

 

Kaj storiti se odločim takrat, ko do določene tragedije ali komedije pride...

ja v tem primeru velike tragedije......

 

Moja dobra prijatelja sta šla skozi vse to, ona je ostala na vozičku po drugem porodu, noro vam povem........

kaj vse ni naredil za njo in na začetku je vse šlo.......a se je ona zapirala sama vase najprej z leta v leto potem iz meseca v mesec......dokler konec......

nihče ni vzdržal silnega pristiska, ne on ne ona ne hčera, danes tudi ne prijatelji, tudi mama že obupuje, nekako ji samo še oče stoji ob strani........

 

Tako, nikomur ne želim da je na eni ali na drugi strani.........niti jaz niti vi........

 

ostanimo zdravi in radi se imejmo

xsrcx

 

Ja, tako je...

Na začetku gre...

Nakako.

Ampak leta in leta... x?x :C:

Je veliko odvisno od tega kakšen je bil odnos prej.

In kakor sem že napisal...

Tisti zdravi NE MORE naredit vsega...

Tudi oni ki je bolan ali invalid mora prispevat svoje.

Drugače ne gre.

NIHČE ne more živet NAMESTO njega

Čeprav nam je veliko vzeto, veliko še ostaja. In čeprav nimamo več tiste moči ki je nekoč premikala nebo in zemljo, smo kakršni smo, istih junaških src od časa in usode oslabljenih,
vendar z neomajno voljo boriti se, iskati, najti in ne popustiti.


Lord Alfred Tennyson - Ulysses

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

  • 2 weeks later...
js mam eno tako približno izkušnjo.......moj je bivši je mel hudo nesrečo....sicer ni ostal invalid, mu je pa mal....kak naj rečem......po glavi zaverglalo, kar se doskrat zgodi po taki hudi poškodbi glave.....in so rekli da nikol več ne bo normalen......ostala sem z njim, v meni ni blo niti kančka dvoma......pa je blo na trenutke hudo......beda, pa jeza, predvsem zarad pomilujočih pogledov in norčevanja za hrbotov, predvsem kvazi kolegov :xx!: pa sma dala to čez nekak, djed se je porihtov, čeprov nikol več ne bo tisti človek kot pred nesrečo........pol je pršla bolezen njegovega očeta, privezan na postlo, niti s prstom nii mogu pomigat, ves čas sma ga rihtala in skrbela za njega.....spet je blo nekek samoumevno, čeprav spet ogromno enga odpovedovanja in tega.......ko si mlad pa bi blejal okol in svašta pa vse to odpade največkrat ker pač ne moreš pustit takega človeka......in pol neki časa po njegovi smrti spet pizdarija.....bivšega je vse skup totalno zlomlo.........pol leta psihiatrije, pa par mescev doma pa spet......u glavnem, hočem povedat to da nikol nism pomisla da bi šla stran zarad teh stvari.......je pa hec da pol k so se stvari končno uredile, ko bi končno lohk začela nekak normalno živet......no pol sma pa ugotovila da sma se ob vseh teh pizdarijah čist nekal u kontro razvila......in da nisma za skup več.....ker prej ni blo nikol časa za razmišljanje o tem......a je to to, a je on pravi, a sma srečna skupi.......in sma šla narazn....čist tko....in še dons sma frenda dobra, v stikih skoz pa to.....in ni mi žal za nič.....je že moglo bit tak, iz tega sma oba potegnla maksimalno....čudno se obrne življenje včas....

KO OVDE NE POLUDI, TAJ NIJE NORMALAN....

 

Bora

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Eno je romantično gledat na reči, drugo je pa realnost...

 

Z nekom se ljubita. "Kam" se ljubita? Ponavadi gre za osebnost, karakter, dušo... to je tisto, kar lahko ljubiš pri človeku.

S hudo boleznijo, poškodbo itd. pa rada pride huda sprememba osebnosti.

Torej sprememba tistega, kar ljubiš.

Zato je težko. Ker se človek lahko ob takih rečeh spremeni do nerazpoznavnosti.

 

In potem je reakcja odvisna od tega, koliko se spremeni, kako se spremeni, se za večno ali le prehodno spremeni...

Ker včasih postanejo in ostanejo prav žleht, jezni na ves svet, sovražni...

 

To je težko zdržat.

 

Prav tako pri kakšni hudi psihični bolezni, ko se osebnost kar razkroji.

 

Ali pri demenci, ko postanejo starostniki le še senca tistega, kar so bili...

 

Itak, če pomisliš, da bi se tvojemu ljubemu kaj takega zgodilo, da rečeš - ostal bi do konca in naprej.

Kako se pa res zgodi, pa upajmo, da ne bomo nikdar izvedeli...

 

.

 

Todika - kapo dol :palec: :vtz:

To je pri tako mladih izjemno. xsrcx

Življenje se ne meri po številu vdihov, pač pa po trenutkih, ki ti dih vzamejo.
Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

hm........res rečeš valda bi ostal.......sam pridejo trenutki totalne bede, nemoči, jeze......strahu in sramu.....in to je najslabš....mešanica vseh teh čustev, ker si totalno zmeden in ne štekaš.......mlad človek ne misli na bolezen in tak sraje.......in ne znaš hendlat teh zadev najboljš mogoče........je pomoje vlka razlika res če to doleti dva petdesetletnika al pa dva smrkavca....... :sori: morš se znat spopast z vsemi temi občutki, ker drgač te zlomi.....sploh recimo če je kaka huda bolezen alpa poškodba, ko veš da ni upanja.......in prideš do te faze ko tej osebi želiš smrt.....seveda z izgovorom da je zanj bolš tako, u bistv gre pa za to da bi bil ti rešen bremena......in te je sram pred samim sabo zarad tega.....in to so grozne stvari.....

KO OVDE NE POLUDI, TAJ NIJE NORMALAN....

 

Bora

Link to comment
Deli na socialnih omrežjih

Pridruži se debati

Objaviš lahko takoj in se registriraš kasneje. Če si član, se prijavi in objavi pod svojim računom.
Note: Your post will require moderator approval before it will be visible.

Guest
Dodaj komentar...

×   Prilepil/a si oblikovano vsebino..   Odstrani oblikovanje

  Only 75 emoji are allowed.

×   Your link has been automatically embedded.   Display as a link instead

×   Tvoja prejšnja vsebina je povrnjena.   Izprazni urejevalnik

×   You cannot paste images directly. Upload or insert images from URL.

Nalagam...



  • Včlani se

    Postani član LN Foruma in se pridruži naši skupnosti.

  • Zadnji obiskovalci

    • Noben član si ne ogleduje te strani.
×
×
  • Objavi novo...