POROKA

[alena]

ali se je treba porociti, ali je dovolj, da zivis skupaj?

[pokowc]

odvisno

jest tu še nism;

ampak vprašajma se, kaj čutiš glede Uradnega potrdila?

zakaj bi rabili Dokaz, da smo vezani?

morda tradicija naredi svoje, podlegli smo ji koj, ko na to pomislimo.

treba je žvet naprej, mene neč sram, čakam pa lahko naprej:)

 

 

pokowc

[teja]

Dovolj je, če živiš skupaj. Meni se zdi to le uradna potrditev. Pomembno je, da sta skupaj.

[alena]

Sprasujem se, ali je res vseeno....

Ko pogledate kako smo ljudje ziveli nekoc, v skupnosti - kot del celote in danes, ko smo vsak zase, ustvarimo si neko gnezdo stran od starsev, hodimo k njim samo 1x 2x na mesec, potem zrastejo nasi otroci in pocnejo isto.... Saj ne pravim, da je blo prej tisto bolj prav, pa da to ni, ampak.... na sinovem krstu sem bila prvic pri OBREDU (o tem sprasujem, ne o ljubezni in ne o potrdilu), ki je sicer bil krscanski, ampak je bil predvsem totalna duhovna izkusnja, ki mi je povedala, da smo vsi del necesa velikega in da smo skupaj bolj mocni. In povezani. In ceprav je bla tam zbrana vsa "srodna zlahta" ni bilo nobenih izpadov ampak smo se "dogajali" kot se nikoli... zato.

[andrej]

Midva z ženo sva kar precej let živela nakoruzi. Kljub temu, da nama poroka ne pomeni nek garant ali ne vem kaj, sva se odločila da se poročiva. Eden od razlogov so bile tudi upravne zadeve, krediti, olajšave i.t.d. tako je vse bolj enaostavno, drugi razlog so bili otroci in ne nazadnje tudi malo romantike.

 

Ampak kar me je najbolj začudilo je bila reakcija okolice, predvsem sorodnikov. Bil sem zelo presenečen nad njihovim odzivom. Dejansko so naju nekateri šele po poroki jemali resno, pa čeprav sva bila skupaj že sedem let in od tega pet let tudi v skupnem gospodinstvu. To me je res presenetilo. Mogoče če bi vedel prej se sploh ne bi poročil, da malo ponagajam.

 

andrej

[vanja]

Toliko kot nas je ljudi, toliko je mnenj.

Tudi jaz se s partnerjem pogovarjam o tem ali se je potrebno poročiti ali ne.Jaz sem v bistvu za to, da, če sta se dva iz ljubezni odločila živeti skupaj zakaj se potem ne bi tudi poročila.Ampak partner to zagovarja v obratnem smislu, če se imata dva rada, se jima ni potrebno poročiti zaradi potrdila.

Še enkrat povem, da če se imata rada in sta se odločila za skupno življenje potem ni problem se poročiti.No ampak nekaterim je to problem ! Sprašujem se zakaj jim je to tak problem !

Jaz gledam mogoče preveč strogo na to, ampak moja želja je pač takšna, ker tudi ima ženska, poročena povsem drug status v družbi kot pa kar tako stanujoča skupaj z nekom.

No bomo videli koliko bom jaz iztržila s temi svojimi pogledi na poroko!Pravzaprav moram reči, da bom tako dolgo tržila, da bom iztržila tisto kar mi pripada pa naj zvenim še tako egoistično!

LP ! Vanja !

[alena]

Trzila in iztrzila bos sigurno to, kar ti pripada.... ce bo to glih poroka, ne vem. Me je pa zelo presenetilo tvoje razmisljanje, ampak imas prav, Vanja. Koliko nas je, toliko je mnenj.

 

Jaz osebno sem bolj na strani ne porocanja, ker se mi zdi da vse skupaj nima vec nobenega pomena. Nekoc so se ljudje porocili zato, da so dobili dovoljenje za skupno zivljenje in otroke in spolnost in res so nekoc imele zenske drug status, ce so bile porocene. Ampak danes? Lepo vas prosim! Saj hodimo s fanti ze v petem razredu, potem v najkasneje v srednji soli zacnemo z raziskovanjem svojih teles in nato se skup preselimo v garsonjero. Komu pa se se da hoditi po vseh teh uradih in obcinah zaradi porocnega lista! Dobro romantika, cenim romantike. Ampak ce eden izmed dveh partnerjev ni romantik, .... Meni se zdi GROZNO, da nekoga, ki ga imas rad silis v nekaj, cesar on ne mara ali noce, ali ima pa kak problem s tem.

 

Ampak sam obred se mi zdi pa mikaven. Jaz se ze dolgo pocutim poroceno s svojim partnerjem. Kot neka kozmicna poroka, kot da nama je Bog prikimal. In zato se mi zdi romanticno, da bi se enkrat, ko se bova oba odlocila prijela za roke in pred tistimi, ki so nama blizu in pred nebom in zemljo in celim svetom, ki nama bo prica rekla, da se ljubiva, ceniva in spostujeva... brez papirja kot koncnega produkta, ampak zaradi te notranje duhovne izkusnje. Se mi zdi, da nase poti v zivljenju vsake toliko privedejo do nekih vrat, ki jih lahko odpremo, ali pa gremo mimo. In odpiranje teh vrat meni predstavlja nek obred.

[andrej]

Mislim, da je to kar pravi Vanja, da ima poročena ženskav družbi drugačen status res. Saj sem že povedal, kako sem bil presenečen nad reakcijo ljudi ko sva se poročila, kot da sva bila šele takrat res skupaj. Vse to meni sicer sploh ne leži, ampak žal je družba še vedno taka. Še veliko imamo za delat na tem svetu, lokalno in globalno.

 

Vedno se sprašujem kje je tista meja kvantitete ko se bo vse skupaj obrnilo. Menim namreč, da je potrebno določeno število ljudi z drugačnim mišljenjem da se cela družba obrne. Glede na potek dogotkov in spremembe v ljudeh sem optimist, mislim da nismo več daleč od preobrata. To vidim tudi po tem, kako reagirajo ljudje s starimi vzorci, kakor da še malo brcajo v prazno hkrati pa vejo, da nimajo več dovolj možnosti.

 

 

 

andrej

[teja]

Tjazy, se pridružujem tvojemu mnenju. Si se prebudil?

[Marsa]

Ne samo, da mi poroka nič ne pomeni - celo ne verjamem vanjo.

Zdi se mi natančno nasprotno od tega, kakor naj bi po mojih predstavah vse skupaj (partnerstvo) bilo.

Kot bi nekako, če to podam nekoliko metaforično, nenadoma postal to (poroka) nekakšen začetek konca.

Kot nekakšna odštekana caka.

 

Zadnjič sva z Vanjo zelo žolčno debatirali o tem v Chatu (ker tudi tule javno razpravlja o tem, si dovolim, da to omenim).

Vanji se je zdelo, da je to (poroka oz. partnerjevo privoljenje v poroko) dokaz ljubezni, meni pa se zdi, da bi lahko bil njen dokaz ljubezni npr. to, da svojega partnerja ne sili v poroko, če je ne želi.

Tu gre torej za nekakšen dvoboj - dokaži mi, da me imaš rad - kaj pa je to takega, če me imaš rad itd...

Pa poglejmo drugače: če bi partner (zavoljo ljubega miru in zato da osebi, ki jo ima rad, ustreže) privolil v poroko, bi bil slej ko prej zaradi tega slabe volje. Tudi če ne bi tega prepoznal pri sebi na zavestnem nivoju, bi ji podzavestno zameril, ker ga je v to prisilila in nenadoma bi jo morda začel gledati drugače - kot egoista. Češ - ali si pa zdaj zadovoljna, ko je bilo PO TVOJE?

Kajti najbrž ne gre za nič drugega.

Dobro - začne se z nekakšnimi obrabljenimi vzorci in predstavami, kako naj bi bilo, kaj menijo sorodniki, sosedje itd...

A kasneje pa postane to pravzaprav lahko celo nekakšen egotrip, ker smo se popolnoma ufurali v to - zgolj zato, ker je naš partner proti...

Zdi se nam morda, da nas s tem nekako "izdaja", da nas nima dovolj rad, s tem hočemo doseči njegovo zagotovilo, da nas bo imel rad.

 

Vendar če bi bilo res tako (če bi torej takšna "zagotovila" kaj veljala, se nikoli ne bi nihče ločil - tako pa se loči po mojem ohoho odstotkov zakoncev.

 

 

Marsa

[aquarius]

Marsa,jasno je da nisi pristaš konvencionalne poroke,ampak obrnimo situacijo in poglejmo kako bi se počutila oseba ,če se njegov partner pod nobenim pogojem ne bi hotel poročiti(egoizem?)?

[Susi13]

Verjetno je poroka nekaj čudovitega, vkolikor je to Želja obeh. Obred, ki bo združil 2 osebi. Obred, ki jima bo ostal v spominu. Obred, katerega se bosta spomnila, ko bo prišel trenutek, ko bosta čutila, da sta se "odtujila". ...

Vez. Vendar je to lahko le, če to čutita oba. Če je to Želja obeh.

 

Se mi zdi...

 

Suzana

 

*...trenutek, ko sem...*

[Marsa]

Aquarius - to bi pomenilo najbrž vsaj, da imata drugačen odnos do partnerstva in poroke... ;~)

 

Sicer pa je Susi omenila še en aspekt poroke, zaradi katerega pa se lahko tudi meni poroka zdi nekaj lepega - namreč - sam obred.

Če daš veliko na praznovanja in obrede (sama ne dam veliko na to, nisem tradicionalist), je najbrž to tisto nalepše in tisti vrhunec samega akta poroke.

To - obred - pa si konec koncev lahko privoščimo tudi v vzdušju, ki nam je všeč (morda pa je to ravno magistrat ali cerkev).

 

Marsa

[andrej]

Sedaj me je Marša spomnila še na komponento obreda. No pri poroki jo nisem čutil niti pikice. Kakor koli sedaj razmišljam o svoji poroki, če sem iskren sem podlegel okolici!

 

Glede obreda pa ena druga izkušnja. Ko sva bila z ženo na eni od iniciacij pri rejkiju, je učiteljica na koncu še naredila neko iniciacijo na obema hkrati (kar tako se ji je zdelo) in teh občutkov ne morem opisati, takrat sem vedel, da naju ne more nič ločiti, da sva eno, da je celo vesolje z nama. Skratka čisto neopisljivo. To je bil pravi obred in prava poroka. Mogoče se je včasih v teh verskih obredih tudi dogajalo kaj podobnega vendar je že zdavnaj izginilo.

 

andrej

[aquarius]

Marsa:kakšen obred si pa ti želiš imeti-firbec-

 

Andrej:res je, kakršenkoli obred človeka dotakne v dušo,ker se v tistem trenutku počuti pripadnik nekega dogodka in ponavadi so tudi vsi udeleženci pozitivno usmerjeni.

[Marsa]

Ja, Andrej - TO sem npr. imela v mislih - TAK obred (in podobne, kjer začutimo to enost). To je to.

Všeč mi je tvoja iskrenost, ko praviš, da priznaš, da si podlegel okolici. :>))

Ampak saj se nekako strinjamo, da ni point v listku. Point je itak v teh dveh, ki se poročata (ali pač ne).

 

Jaz imam še en moment, zakaj ne maram tega - imam neko foro, da ne maram ujeti trenutkov na tak način (*to je zdaj zelo težko takole razložiti)... Mi je všeč, da se zadeve zgodijo nekako skrivnostno, da ostane malo mistike, da ni nekega točnega datuma, da se kar nekako zakrije in porazgubi.

Kot bi (v primeru poroke) sprožil nekakšno nevidno štoparico in tedaj se začne "odštevat"... Tako nikoli ne dam Start (pri taki stvari) - kajti logična protiutež (oz. drugi pol) startu je stop. Tako nekako.

Vse, kar se mi je v življenju zgodilo pomembnega, se je zgodilo tako, da se ni nič count-alo.

Pojma nimam, kdaj sva šla z Mitjo prvič ven in podobno (in tudi "začela" sva zelo zamotano - kar torej jemljem kot dober znak).

Nekateri so vedno imeli "obletnice" itd... Obletnico česa - me je vedno zanimalo? Kaj je tisti prvi, pravi moment? Prvi zmenek? prvi seks? To, da te vpraša: Ali bi hodila z mano? ;>))))))))

 

Nisem bila dovolj jasna, vem... A težko je takele misli razložiti.

 

Kateri obred bi izbrala, Aquarius? To je težko reči, ker ne padam toliko na vse to, a zagotovo bi bil kakšen, ob katerem bi se počutila vzhičeno in ganjeno in torej primerno temu, o čemer se pogovarjamo.

Morda pipa miru ob ognju ob morju. Zvečer. Ali na sončni zahod.

Ali na barki sredi morja.

Zagotovo pa ne na magistratu (in najbrž tudi ne v cerkvi).

Mislim tudi, da ne bi potrebovala nevemkoliko "prič" in "botrov" in ostalega. ;>)

Da pa bi se poročila zaradi nekih materialnih ugodnosti ali celo "statusa" :>))))) - se mi zdi pa "pod". That's not me!

 

 

Marsa

[pokowc]

´´ .......Mislim tudi, da ne bi potrebovala nevemkoliko "prič" in "botrov" in ostalega. ......... ´´

 

..Pa jest bom kr priče in po cesti pobral, res

 

pokowc

[pokowc]

kaj pa če priči umreta´´, ko se tole potem podpiše?

kaj potem, še velja poleg njuninega´ podpisa

[Marsa]

Tjazy, ko tamle omenjaš: ... da nekaj butikov obogati... sem se nečesa spomnila.

Moj zelo dober frend se je pustil ujeti v "past".

Ob tem, ko mu je izbranka arogantno dala vedeti, da se iz njega pravzaprav dela norca (potrebovala je državljanstvo in odskočno desko). je bila takoj potrebna poroka (seveda - z njo se lažje dobi državljanstvo) - vendar: poročiti se je bilo treba po predpisih in je tako frend zadnje ficke, kaksnih 80 jurjev (*kajti predpredzadnje ficke je dal za njeno letalsko vozovnico in vizo, predzadnje ficke pa -120.000 sit- za telefon, ko je klicala domov prijateljice), dal za SPOSOJENO poročno obleko - ker tako mora biti.

Se pravi - v bistvu se je ženska delala norca iz poroke, jasno mu je dala vedeti, da jo zanima samo denar in SLO drž., a vendar se je poročila v belih čipkah in vse gospe in tete, ki so prišle na poroko, so dejale: kako je srečna in lepa nevesta!

 

Moj frend pa hodi okoli siv in zelen. Kot duh. Aja in seveda - "pozabila" je vzeti kontracepcijsko sredstvo.

 

Potem pa se sprašujemo - kdo v partnerstvu dominira? ;>)

 

Marsa

[andrej]

Če govorimo o poroki kot obredu, mislim, da je v naši družbi izgubil vse svoje bistvo. Verjetno je cerkveni obred nastal iz nekega res pravega obreda, ko se dva združita duhovno vendar tega že zdavnaj ni več.

 

Če govorimo o poroki iz pravnega vidika tu ni kaj dodati, predstavlja neko družbeno ureditev ki ureja določene pravne zadeve okoli lastništva in tudi sociale.

 

Lahko je poroka družabni dogodek kjer se zbere žlahta in se napije in poveseli. Lahko nam pomeni poroka dogodek kjer se pred ostalimi dokažemo kaj smo in koliko imamo. Ravno pred dnevi mi je nekdo kazal slike s svoje poroke, že samo slike so stale celo bogastvo. Poglejte kaj pa jaz lahko.

 

Zelo težko pa najdem v vseh teh obredih tisto kar je bistveno, duhovna združitev dveh ljudi. Mogoče lahko posamezniki tudi skozi te obrede čutijo to združitev, jaz vsekakor ne.

 

Še glede obletnic. Jaz praznujem obletnico ko sva z ženo postala par. Drugače si niti ne zapomnim datumov, tega pa in to zato ker sem bil neskončno srečen da sva se spoznala in rad se spominjam in rad proslavljam dogodke ko sem bil srečen. Rad podoživljam to srečo. In rad sem srečen.

 

andrej

[Marsa]

:>))

Ja - ampak - kdaj pa sta POSTALA par? To me je zanimalo (mislim, ne, kdaj sta vidva postala par, ampak kaj je to, zaradi česar rečemo: zdaj sva pa midva postala par).

Ko to oba naglas izrečeta? Ko gresta prvič skupaj ven? Ko nastopi prvi sex? Prvi poljub?

 

 

Marsa

[andrej]

Za druge ne vem. Lahko povem kdaj sva midva postala par.

 

Kar na enkrat kot strela iz neba. Poznala sva se že prej in se srečevala in tudi pogovarjala pa nič. Enkrat pa na nekem študentskem žuru, se je zgodilo. Nekako sva se zapletla v pogovor, ki je postajal vedno bolj zaupen in kar na enkrat sem začutil, ta je prava. Kar vedel sem da je tole za zmeraj. Sliši se čudno, ampak tako je bilo. Nihče ni verjel v najino vezo, jaz pa sem od tistega trenutka dalje vedel da sva za vedno. Do sedaj (12 let) nisem še niti trenutka podvomil v to.

 

andrej

[vanja]

Opravičujem se vsem ne-poročenim, ker sem tako kategorično oznanila svojo željo.

Ker sem se v prejšnem odgovoru izrazila precej hladno, zahtevajoče in nič kaj razumevajoče do svojega partnerja-in tako ste tudi razumeli, bi vam rada povedala, da nikogar v nič ne silim, ker ravno iz tega razloga živim z njim kot je njemu všeč in nič kaj v harmoniji s svojimi željami. Jih pač imam !

Od okoliščin v katerih pari živijo je odvisno kako se v skupnem življenju počutijo in ali v tem vidijo svoje zadovoljstvo, kar je tudi prav. Še naprej vam želim veliko sreče.

Vanja !

[machina]

hm..meni se zdi poroka popolnoma nepotrebna, oziroma jaz jo sprejemam kot omejitev, kot obvezo. Nekdo je clo rekel, da poroke "niso več v modi". Mislim, da če se imasta dva rada, ni potrebno, da se tudi poročita. In zakaj bi se poročal? Da pokažeš drugim, da se ljubita in hočeta preživeti celo življenej skupaj? Če nekoga ljubiš, je dovolj in najbolj pomembno, da on/a to ve. Drugi niso pomembni.

[Volk K.L.]

Sem ZA poroko. Na zalost se to zadnje case jemlje kot nekaj kar je samo na papirju. Poroka seveda ni potrosno blago iz Interspara. To je moje mnenje o poroki. Porocis se ne z vsakim in to ni vsakdanja stvar.