Moč misli...se lahko vedno opremo na pozitivne misli?

[modro zelena]

Tako prepričana sem, da je moč misli nekaj resničnega, nakaj kar nas vodi, nekaj kar nas kategorizira, če lahko temu tako rečem. -Potem postanemo tisti, ki verjamejo, da bodo s pozitivnimi mislimi dosegli pozitivne stvari in tisti ki mislijo, da je vseeno kaj misliš, da bo rezultat enak. Jaz osebno mislim, da pozitivne misli privedejo do pozitivnih dogodkov itd.

Ampak, kaj pa ko pride dan, teden, meses, ko smo slabo, ko se nam zgodi res veliko slabih stvari (ali pa nič posebnega) in se spomnimo še morda negativne preteklosti in podoživimo občutke...takrat je težko mislit pozitivno. Naj bi se takrat opirali na prijatelje, govorili z njimi? Pa to res pomaga? Kaj pa ko spet ostanemo sami. Takrat spet začnejo te negativne, črne misli...

Se komu kdaj zgodi, da sicer ve kaj in kako misli delujejo, kako psiha deluje, je načeloma psihično zdrav človek, z občasnimi težavami (lahko so depresije, tesnobe, črnogledost itd.) in se v tistem dnevu, tednu, mesecu vpraša: se mi bo zmešalo? Včasih imam res čudne občutke, pa imam verjetno možnosti, da bi "zmorela" toliko kot večina ljudi, ampak takole pridejo obdobja (zadje čase zelo pogosto), ko imam občutek, da bom izgubila stik z realnostjo, da se mi bo zmešalo. Ampak vem, da je meja med normalnostjo in norostjo zelooo tanka in da je pri večini ljidi to stvar odločitve. Je to normalno? Je to nekaj kar se pr teh letih zgodi? To pomeni, da bo šlo mimo? Da ne bo nič hudega? Da, če (kot pravijo nekateri) se sprašujemo če se nam bo zmešalo se nam pravzaprav ne?

 

Kako drugi gledate na to? Kako se vam stvari dogajajo itd. ?

 

A bi morala to temo dat pod misli...?

Nisem vedela pod kaj naj jo dam...

[Manas]

Jaz osebno mislim, da pozitivne misli privedejo do pozitivnih dogodkov itd....

 

Ampak, kaj pa ko pride dan, teden, meses, ko smo slabo, ko se nam zgodi res veliko slabih stvari (ali pa nič posebnega) in se spomnimo še morda negativne preteklosti in podoživimo občutke...takrat je težko mislit pozitivno. Naj bi se takrat opirali na prijatelje, govorili z njimi? Pa to res pomaga? Kaj pa ko spet ostanemo sami. Takrat spet začnejo te negativne, črne misli...

 

Ampak vem, da je meja med normalnostjo in norostjo zelooo tanka in da je pri večini ljidi to stvar odločitve. Je to normalno? Je to nekaj kar se pr teh letih zgodi? To pomeni, da bo šlo mimo? Da ne bo nič hudega? Da, če (kot pravijo nekateri) se sprašujemo če se nam bo zmešalo se nam pravzaprav ne?

 

Kako drugi gledate na to? Kako se vam stvari dogajajo itd. ?

 

 

 

Jaz sem nagnjen k temu, da hočem vedno priti do razumevanja zakaj se mi kaj dogaja. Ker pa sem tako trmast in sem to začel delati že v mladih letih, sem razvil to sposobnost in znanje tako dobro, da mi to ponavadi res uspe. Ko pa mi ne, pa potrpim in poskušam na biti negativen in si tako nalagati nove karme na glavo.

Včasih ko česa ne uspem videti, obiščem tudi koga, ki vidi dalje kot jaz. Tu pa ne dam dosti na prijatelje in znance, ampak samo na ljudi, ki so osebnostno in duhovno bolj razviti od mene, da imajo vpogled, ki ga jaz še nimam.

Pa knjige lahko ful pomagajo !!!

 

Ko razumeš kaj se ti dogaja, potem lahko komaj začneš spreminjat življenje - torej sebe!

 

Vglavnem jaz rešuje stvari večinoma z dvigovanjem zavesti in to mi posledično počasi umika probleme.

 

 

 

To je zdaj na splošno povedano, ker kaj točno te muči nisi povedala

[Tamburin]

Modro zelena, glede pozitivnih misli razmišljam enako kot ti. Tudi jaz menim, da nam naše misli kreirajo našo prihodnost - pozitivno ali negativno, odvisno od tega, kakšne misli gojimo pri sebi.

 

Se mi je pa tudi meni dostikrat zgodilo, da sem bila na primer ful pozitivno naravnana, razmišljala samo pozitivno, bila prepričana v nek pozitiven izid..., na koncu pa sem doživela razočaranje, ko se stvar ni razpletla tako, kot sem jaz mislila, da bi bilo dobro.

 

Ampak v takem primeru se jaz nekako prepustim in si rečem: naj teče vse tako kot mora, mogoče je za nekaj že prav, da je tako kot je. Kot če bi se utapljala v neki umazani vodi, polni dreka..., potem pa bi se prepustila, da me voda sama odnese na površje (zaradi vzgona v fiziki), da pokukam ven iz dreka in vidim čez površje, kjer je vse čisto, čist zrak, kjer ni več tistega dreka.

 

V glavnem... s temi pozitivnimi mislimi je po mojem tako:

Prav je, da mislimo pozitivno in upamo. Ne smemo pa se zapeti za neke svoje želje, interese..., ker dostikrat sploh ne vemo, kaj je za nas najbolje. Mogoče obstaja še nekaj boljšega, kar nas čaka, če se nam ne bo izpolnila ta naša prva želja.

 

Tudi če se ti dogajajo slabe stvari, pokukaj čez površje - mogoče boš videla, da je za nekaj dobro, tako kot je.

[ID-ka]

Vedno poskušam razmišljati pozitivno. Verjamem, da s pozitivno energijo in nasmehom prideš kamorkoli. Zavedam se, da tudi, če mi kdaj ne uspe vse tako, kot sem pričakovala, da se je to zgodilo preprosto zato, ker je tako prav. Izkušnjo sprejmem in poskušam iz nje izvleči kar najboljše.

Ne moremo vedno imeti vsega, kar želimo... vsaj ne takoj. Mogoče je dobro, da pristanemo kdaj v situaciji, iz katere morda sprva ne vidimo izhoda, ker se le tako naučimo živeti.

Občutek imam, da se mi vedno vse ne koncu izteče tako, da je dobro. Sem optimistka in prepričana sem, da imam srečo. No, če loto pustimo pri strani za trenutek...

[modro zelena]

Tamburin, TO, vidiš, prepostit se je treba, morda ne tako, da se prepustiš kr bo pač bo v vsakem primeru, ampak da plavaš s tokom. Samo ravno za to gre.- včasih se res tako zelo težko prepustim. Pa čeprav vem, da mi bo lažje, če se bom in dako se bom bodo problemi manjši, tesnobe manjše... Rada bi se znala kontrolirat.- da bi si vsakič znala rečt, saj ni tako hudo, vedno se vse reši, slej ko prej...ali pa kaj podobnea. Kako prideš do te meje ko si to sposoben naredit. Je en majhen del ljudi, ki se zares znajo kotrolirat in res ne komplicirajo v življnju. A ni pravzaprav umetnost, da znaš živet lahkotno kadarkoli se da (torej v večini primerov)?!

Se mi zdi, da že samo en nasmeh narediš veliko dobrega (sam sebi in drugemu)...

 

 

ID-ka, hočeš rečt, da se ti nikoli ne zgodi, da te nekaj tako potre, da ne veš več kako naprej? Ali se potem samo nasmehneš. Meni nasmeh ne pomaga vedno. V večini primerov mi pomaga ravno to, kar je rekla Tamburin, da se prepustim, da si rečem, saj me bo samo potegnilo gor. Včasih pa malo pozabim na to, včasi pa tudi to ne pomaga. To me zanima, kaj pomaga ko ne pomaga nič ko ti ponavadi pomaga...?

 

 

 

Manas, tako je, dobra knjiga lahko res zelo pomaga in lahko malo pozabiš, včasih tudi z njeno pomočjo najdeš jedro tega sllabega počutja, težav... Kar se pa ljudi tiče se sicer strinjam s tabo, ampak mene je tako zelo strah sde obračat na drug težko zaupam, pa ne da težko zaupam nekomu svoje probleme, s tem nimam problemov če gre za nekoga ki mi je blizu, ampak se mi zdi da kaj če mi bo ta človek pomagal in potem ko ga bom naslednič rabila ga ne bo več...to je to zanašanje na ljudi, ki te hitro lahko pusti na cedilu...

Težko je povedat, kaj točno me muči. Verjtno marsikaj. Jedro je verjetno v ene parih stvarreh, ki so se kot zanalašč vse nagrmadile na enkrat in potem je preveč in se počasi sesedam. Ko se potem vprašam "se mi bo zmešalo?" ali pa "kaj je narobe z mano, da se ves čas tako slabo počutim, da sem ves čas brez energije, volje..."? Se to vsem dogaja? Laho to vodi v kaj več, v kaj "nevarnega"? Ali me bo to okrepilo tako kot večina drugih stvari. Želim si, da bi znala spustit iz sebe vso to preprostost, energijo, življenje, smeh, lahkotnost, ki bi jo mogla za svoja leta...

[Alan_New]

Mislim; kar še ne pomeni, da sem.

[anarhist]

sem, če vem, da sem

[ID-ka]

ID-ka, hočeš rečt, da se ti nikoli ne zgodi, da te nekaj tako potre, da ne veš več kako naprej? Ali se potem samo nasmehneš. Meni nasmeh ne pomaga vedno. V večini primerov mi pomaga ravno to, kar je rekla Tamburin, da se prepustim, da si rečem, saj me bo samo potegnilo gor. Včasih pa malo pozabim na to, včasi pa tudi to ne pomaga. To me zanima, kaj pomaga ko ne pomaga nič ko ti ponavadi pomaga...?

Seveda se zgodi. Takrat se poskusim sprostit, zadihat, razmislit, kako naprej. Poskušam razmišljati pozitivno. Razmislim, zakaj in kako je do nastale situacije prišlo in če bi jo lahko spremenila. Če je ne bi mogla, se poskušam ne obremenjevati s tem (čeprav je to zelo težko). Na koncu ponavadi pridem do tega, da se nekatere stvari enostavno morajo zgoditi... da se lahko zgodi nekaj drugega, boljšega, lepšega. Vse se zgodi z razlogom...

[ID-ka]

ampak mene je tako zelo strah sde obračat na drug težko zaupam, pa ne da težko zaupam nekomu svoje probleme, s tem nimam problemov če gre za nekoga ki mi je blizu, ampak se mi zdi da kaj če mi bo ta človek pomagal in potem ko ga bom naslednič rabila ga ne bo več...to je to zanašanje na ljudi, ki te hitro lahko pusti na cedilu...

Poskusi pisati. Pomaga. Napiši vse, kar te moti, kar te teži... VSE. In potem papir zažgi, strgaj in vrzi stran. Samo ne beri več tega, ker potem padeš nazaj v isti filing.

 

Težko je povedat, kaj točno me muči. Verjtno marsikaj. Jedro je verjetno v ene parih stvarreh, ki so se kot zanalašč vse nagrmadile na enkrat in potem je preveč in se počasi sesedam. Ko se potem vprašam "se mi bo zmešalo?" ali pa "kaj je narobe z mano, da se ves čas tako slabo počutim, da sem ves čas brez energije, volje..."? Se to vsem dogaja? Laho to vodi v kaj več, v kaj "nevarnega"? Ali me bo to okrepilo tako kot večina drugih stvari.

Dobro je, če sproti rešuješ stvari, ki te težijo. Ko se nagrmadijo, je bistveno težje reševati... Vpletenih je več čustev, niti ne veš, kje začeti... Kot da bi bila v začaranem krogu... Začni počasi, drugo za drugo.

Na obupaj, ampak vztrajaj. Držim pesti.

 

Želim si, da bi znala spustit iz sebe vso to preprostost, energijo, življenje, smeh, lahkotnost, ki bi jo mogla za svoja leta...

Ne obremenjuj se s svojimi leti. To je samo številka, ki je v tvojem rojstnem listu. Spusti vse to, kar naštevaš. Kaj te ovira?

[Izraz]

Meni se kar doskrat še zgrnejo temni oblaki in se mi zdi, da ni izhoda. Negativne misli, občutki, preteklost me prav prevzamejo, za znoret.

 

Ampak, ko vse kar se ti znotraj dogaja, svojo "negativno" plat sprejmem, je cool. Izgine vso sranje, se umiriš, zaveš da je tudi to del tebe, da sploh ni potrebno to predrugačiti, ampak samo sprejeti, nastane mir.

 

Ta preprosti recept, mi je povedala ženska, kateri sem še sedaj hvaležna.

 

In ne moreš verjeti kako enostavno je in kako deluje.

 

No, saj duhovnost nas to vedno uči, da sprejmi vse, da je vse cool, samo na določenih področjih se nam pa to zdi še vedno nesprejemljivo, sploh kar se naše osebnosti tiče. Tam se radi zataknemo, radi bi izpulili temne dele naše osebnosti in prav tu se še najbolj pokaže, da ko se z nečim boriš, se ti trikratno vrne in prideš v stanje, ko ti je za znoret.

 

Sedaj si rečem, ja imam jezo pa kaj, tudi to sem jaz. Imam tendenco negativnega razmišljanja, pa kaj tudi to sem jaz,....ma je full cool.

[Matjaž Bogdan]

 

Ampak, ko vse kar se ti znotraj dogaja, svojo "negativno" plat sprejmem, je cool. Izgine vso sranje, se umiriš, zaveš da je tudi to del tebe, da sploh ni potrebno to predrugačiti, ampak samo sprejeti, nastane mir.

 

 

 

Sprejmeš -že! Samo tukaj moraš biti bolj konkreten. Vse je cool --???? Kako cool , če nisi gnoja skidal, če nisi ničesar spremenil- nič??

Ozaveščati negativnosti je že v redu - samo zgleda , da vsi ne razumejo pointa- tega. Če samo ozavestiš problem, ga predelaš , ga posvojiš, ga božaš , ker da je tvoj - s tem si naredil šele začetni korak.

Ne vem kaj ti pomaga ,če negativne stvari ozaveščaš , pa nič ne narediš , da bi se kaj spremenilo. Če jaz dobro mislim - bo drek plaval v školjki , če ne boš spustil vode..

[Izraz]

Ja, moraš predelati gnoj, ki se je nabral.

Samo dokler ga ujčkaš, drezaš vanjga mu daješ moč, če češ ali pa ne. Ostaja pa še vedno gnoj, vendar boli. Sprejeti, odpustiti je zdravilo. Takrat je šele potegnjena voda in čisto.

 

In če še nisi opazil, kar pa verjetno če malo pomisliš si, dokler nekaj gledaš kot problem, nek gnoj, ga avtomatsko negativno sprejemaš, tlačiš, ta del pa vztrajno sili ven. On hoče biti tudi sprejet in potem izpade kot moteč gnoj. Ko ga sprejmeš ne teži več, niti nima potrebe smrdeti, ker je zadovoljen, da si ga sprejel.

[modro zelena]

uf, Izraz, dobro povedano! Zelo! Samo kako veš kje se lotit kidat ta gnoj? Kje je začetek kupa? In kje začet da se ti ne bo zopet sesul?

[Tamburin]

Tamburin, TO, vidiš, prepostit se je treba, morda ne tako, da se prepustiš kr bo pač bo v vsakem primeru, ampak da plavaš s tokom. Samo ravno za to gre.- včasih se res tako zelo težko prepustim. Pa čeprav vem, da mi bo lažje, če se bom in dako se bom bodo problemi manjši, tesnobe manjše... Rada bi se znala kontrolirat.- da bi si vsakič znala rečt, saj ni tako hudo, vedno se vse reši, slej ko prej...ali pa kaj podobnea. Kako prideš do te meje ko si to sposoben naredit. Je en majhen del ljudi, ki se zares znajo kotrolirat in res ne komplicirajo v življnju. A ni pravzaprav umetnost, da znaš živet lahkotno kadarkoli se da (torej v večini primerov)?!

Se mi zdi, da že samo en nasmeh narediš veliko dobrega (sam sebi in drugemu)...

Ma ne gre tukaj za kontroliranje, ampak ravno obratno. Če se hočeš prepustiti toku, ne smeš kontrolirati ničesar - ne sebe, ne drugih, ne nič. Prepuščati se pomeni spustiti vse vajeti iz rok.

 

Ampak ne mislim, da se moraš zdaj zapustiti in reči "kr bo pač bo" - kot si že sama ugotovila.

 

Prepustiti se je treba s polnim zaupanjem v Življenje! Lahko rečeš tudi "s polnim zaupanjem v Boga" ali "s polnim zaupanjem v Vesolje"... ali kakorkoli poimenuješ tisto, kar te je ustvarilo in kar ti daje moč, da sploh živiš.

Zaupaš in prepustiš se, ko nimaš strahov. Strahov pa nimaš, ko imaš čisto vest. In čisto vest imaš takrat, kadar zaupaš sebi... ker veš, da ne oddajaš negativnosti in zato se ti tudi ne more nič negativnega vrniti nazaj. Takrat se lahko mirno prepustiš, da ti življenje prinese vse, kar ti pripada ali kar si zaslužiš.

 

Evo, pa sem sklenila krog in ti s tem tudi povedala, zakaj je pomembno gojiti v sebi pozitivne misli, biti vedno pozitivno naravnan in vse početi s srcem. Upam, da sem razumljivo napisala, saj je stvar silno preprosta.

Ne izgubljaj časa z gnojem, ker bolj kot ga mešaš, bolj smrdi. Gnoj obstaja samo dotlej, dokler se ti z njim ukvarjaš in mu daješ svojo pozornost.

[Matjaž Bogdan]

Ja, moraš predelati gnoj, ki se je nabral.

Samo dokler ga ujčkaš, drezaš vanjga mu daješ moč, če češ ali pa ne. Ostaja pa še vedno gnoj, vendar boli. Sprejeti, odpustiti je zdravilo. Takrat je šele potegnjena voda in čisto.

 

In če še nisi opazil, kar pa verjetno če malo pomisliš si, dokler nekaj gledaš kot problem, nek gnoj, ga avtomatsko negativno sprejemaš, tlačiš, ta del pa vztrajno sili ven. On hoče biti tudi sprejet in potem izpade kot moteč gnoj. Ko ga sprejmeš ne teži več, niti nima potrebe smrdeti, ker je zadovoljen, da si ga sprejel.

 

 

Ma ne vem , če ravno govorimo o istem. - s samim sprejemanjem ali ozaveščanjem problemov / negativnostmi v življenju / nisi naredil nič ali pa le prvi korak v procesu izboljšave . Povej mi kakšen stvaren primer, da bom to razumel.

Jaz mislim - stvar se dogaja- jo sprejmeš , si jo ogledaš z več plati - eliminiraš / ne arhiviraš !! / -in se potrudiš , da je teh slabih stvari v tvojem življenju čim manj. Nismo ravno jogiji ali tibetanski menihi , da bi živeli nekje tam gor , ampak živimo v urbani đungli , v kateri ne moremo samo plavati in se prepuščati pa pasivno čakati kam bomo prispeli. Človek se mora soočiti s svojim položajem v kozmosu /mikrobiološko v Sloveniji / in se temu primerno razvijati in življenje živeti. Če stvari gledaš izključno duhovno in se po temu strogo ravnaš - jao meni...

Vsekakor pa odločitev mora biti TVOJA- ne pa " čakam na maj" ...in tako naprej. Pasivnost mislim , da te privede le do prvega vogala ali pa tja , kjer boš pošteno nasrkal. Pozitivne misli vsekakor - vendar v okviru nekakšnega prilagajanja situacijam -ne pa slepo v " boljše življenje" . Glih toliko meda na svetu ni , da bi ravno po vseh tekel.

[butl]

Ma ne vem , če ravno govorimo o istem. - s samim sprejemanjem ali ozaveščanjem problemov / negativnostmi v življenju / nisi naredil nič ali pa le prvi korak v procesu izboljšave . Povej mi kakšen stvaren primer, da bom to razumel.

Jaz mislim - stvar se dogaja- jo sprejmeš , si jo ogledaš z več plati - eliminiraš / ne arhiviraš !! / -in se potrudiš , da je teh slabih stvari v tvojem življenju čim manj. Nismo ravno jogiji ali tibetanski menihi , da bi živeli nekje tam gor , ampak živimo v urbani đungli , v kateri ne moremo samo plavati in se prepuščati pa pasivno čakati kam bomo prispeli. Človek se mora soočiti s svojim položajem v kozmosu /mikrobiološko v Sloveniji / in se temu primerno razvijati in življenje živeti. Če stvari gledaš izključno duhovno in se po temu strogo ravnaš - jao meni...

Vsekakor pa odločitev mora biti TVOJA- ne pa " čakam na maj" ...in tako naprej. Pasivnost mislim , da te privede le do prvega vogala ali pa tja , kjer boš pošteno nasrkal. Pozitivne misli vsekakor - vendar v okviru nekakšnega prilagajanja situacijam -ne pa slepo v " boljše življenje" . Glih toliko meda na svetu ni , da bi ravno po vseh tekel.

 

Pozdravljen Zepo

 

A bi blo lahko kej tacga kao

 

butl

[Matjaž Bogdan]

Pozdravljen Zepo

 

A bi blo lahko kej tacga kao

 

butl

 

 

pozdravljen . Nima veze z raznospolnotigagledamokol -govoril sem o stvarnosti in utopičnih pogledih na life .

[Alan_New]

Tako prepričana sem [...]

Prav to je problem. Prepričanje.

[butl]

pozdravljen . Nima veze z raznospolnotigagledamokol -govoril sem o stvarnosti in utopičnih pogledih na life .

 

Hehe

 

zeeeh

 

Enkrat mi je reku Konfuzij, moj prijatelj, čist na kratk:

"Butl, preber tist kar piše, ne kar bi rad prebral,

poslušaj tist kar govorijo, ne kar bi rad slišal,

glej tist kar je, ne kar bi rad videl".

 

pa tko...

 

Lep dan ti želim

 

butl

[Alan_New]

Hehe

 

zeeeh

 

Enkrat mi je reku Konfuzij, moj prijatelj, čist na kratk:

"Butl, preber tist kar piše, ne kar bi rad prebral,

poslušaj tist kar govorijo, ne kar bi rad slišal,

glej tist kar je, ne kar bi rad videl".

 

pa tko...

 

Lep dan ti želim

 

butl

[Matjaž Bogdan]

Hehe

 

zeeeh

 

Enkrat mi je reku Konfuzij, moj prijatelj, čist na kratk:

"Butl, preber tist kar piše, ne kar bi rad prebral,

poslušaj tist kar govorijo, ne kar bi rad slišal,

glej tist kar je, ne kar bi rad videl".

 

pa tko...

 

Lep dan ti želim

 

butl

 

 

Mislim , da se s temi stvarmi vsi preveč bremenimo - če bi počel tisto kar resnično želiš , bi mogoče živel bolje.

Izvedba je pa --???? xegpx

[Alan_New]

Mislim , da se s temi stvarmi vsi preveč bremenimo - če bi počel tisto kar resnično želiš , bi mogoče živel bolje.

Izvedba je pa --???? xegpx

He he, kot sem nekje drugje zapisal: bognedaj, da bi se uresničile vsem vse želje (no, malo drugače sem zapisal tokrat); kakšen kaos bi to bil!

[Kabalist]

Tako prepričana sem, da je moč misli nekaj resničnega, nakaj kar nas vodi, nekaj kar nas kategorizira, če lahko temu tako rečem. -Potem postanemo tisti, ki verjamejo, da bodo s pozitivnimi mislimi dosegli pozitivne stvari in tisti ki mislijo, da je vseeno kaj misliš, da bo rezultat enak. Jaz osebno mislim, da pozitivne misli privedejo do pozitivnih dogodkov itd.

Ampak, kaj pa ko pride dan, teden, meses, ko smo slabo, ko se nam zgodi res veliko slabih stvari (ali pa nič posebnega) in se spomnimo še morda negativne preteklosti in podoživimo občutke...takrat je težko mislit pozitivno. Naj bi se takrat opirali na prijatelje, govorili z njimi? Pa to res pomaga? Kaj pa ko spet ostanemo sami. Takrat spet začnejo te negativne, črne misli...

Se komu kdaj zgodi, da sicer ve kaj in kako misli delujejo, kako psiha deluje, je načeloma psihično zdrav človek, z občasnimi težavami (lahko so depresije, tesnobe, črnogledost itd.) in se v tistem dnevu, tednu, mesecu vpraša: se mi bo zmešalo? Včasih imam res čudne občutke, pa imam verjetno možnosti, da bi "zmorela" toliko kot večina ljudi, ampak takole pridejo obdobja (zadje čase zelo pogosto), ko imam občutek, da bom izgubila stik z realnostjo, da se mi bo zmešalo. Ampak vem, da je meja med normalnostjo in norostjo zelooo tanka in da je pri večini ljidi to stvar odločitve. Je to normalno? Je to nekaj kar se pr teh letih zgodi? To pomeni, da bo šlo mimo? Da ne bo nič hudega? Da, če (kot pravijo nekateri) se sprašujemo če se nam bo zmešalo se nam pravzaprav ne?

 

Kako drugi gledate na to? Kako se vam stvari dogajajo itd. ?

 

A bi morala to temo dat pod misli...?

Nisem vedela pod kaj naj jo dam...

Heh, čisto običajne stvari običajnega človeka. Čisto klasična izguba samozaupanja, soočenje s prelomnico v življenju med mladostjo in srednjimi leti. Naj uganem. Stara si med 30 in 40 let. To se ženskam v tem obdobju rado dogaja. Potrebuješ nek kompas, kajti stari ne deluje več. Priporočam kakšno metodo osebnostne rasti, ki ti bo povrnila kompas v delujoče stanje. Kot vedno, proporočam katero od celovitih popolnih metod. katera metoda je primerna, je pa odvisno od tvojega duševnega ustroja. Si mogoče intelektualen tip?

[Samson23]

..heh v bistvu je zadeva zlo enostavna... pozitivno misljenje je ze OK, ce je prej "razpucano" negativno... pol rezultat ne more izostat... sam sranje je da se je tezko resit "sranja" ce na njem gradis svojo identiteto n-let... ...cist biokemijsko postanes odvisen od slabih emocij... odtegnitveni simptomi zajebani... se pa da... metod je vec... integracija, podozivljanje, clearing etc. ..je pa res sprejemanje oz. ljubezen temelj uspeha vsake od teh... kokr je kabalist reku, odvisno kaxen tip cloveka si... in ce pol pozitivno razmisljanje zdruzis se z vizualizacijo-sploh multičutno... pol si itak zmagu... samo a ni to ze magija... vprašanje, ki se mi postavlja je kolk ljudi je sposobnih postavit mejo med sebicno in nesebicno magijo... po mojem ne prav veliko... vprašanje je kako to na dolgi rok deluje na karmo...

[Kabalist]

sposobnih postavit mejo med sebicno in nesebicno magijo...

Magija je samo ena. In to je magija, kjer se v skladu z voljo (božjim namenom) spremenijo vzroki pojavnosti. Zakaj strah pred magijo? Morebiti zato, ker je to težka, a najbrž ena najučinkovitejših metod za osebnostni razvoj?