Pot, Cilj

[Susi13]

Včeraj sem premišljevala o tem, koliko mi je pomembnejša Pot, kot cilj. Dobesedno! Veliko več mi pomenijo koraki, ki jih moram prehoditi do Cilja, kot cilj sam po sebi... Bolj uživam v korakanju!

 

Prišla sem do zaključka, da se pravzaprav bojim, da potem ne bom našla novega Cilja, kar posledično pomeni, da ne bo Poti...

 

Malček je pa verjetno kriva tudi moja Želja po "dogajanju", po novih in novih izkušnjah, doživetjih...

 

Vem, da konca Poti ni, pa vendar...

 

Ste kdaj premišljevali o tem...?

 

V pričakovanju odgovora... icon_smile_wink.gif

 

Suzana

 

*...trenutek, ko sem...*

[aquarius]

Welcome to the club.icon_smile_wink.gif

[pokowc]

sej se je treba tut spottakniti, nismo sami:)

eej, cilj bo prišel sam posebi, ko prideš namreč do enga konca se ti pojavi kr drugi zacetek,vmes je počitek:) sreča,ki jo lahko uživaš:o) zastonj

 

pa ja no, želiš si dinamike, akcije, ki daje reakcije:)

 

Pot poti začudenih stvari

 

 

 

 

 

 

 

 

pokowc

[teja]

Susi, všeč mi je tale tema.

 

"cilj bo prišel sam posebi, ko prideš namreč do enga konca se ti pojavi kr drugi zacetek"

 

Točno to mislim tudi jaz. Pa koliko različnih poti in križišč imamo v življenju. Cilje si zbiramo sami.

[Marsa]

Ja:

Welcome to the club!

icon_smile_wink.gif icon_smile_wink.gif

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[andrej]

Če se ženeš samo za ciljem, se ko tja prispeš vprašaš, kaj sem pa sploh naredil. In ugotoviš, da je šlo življenje mimo. Pot je tista, ki kaj velja, brez cilja pa poti ni. Zato je potrebno uživati na vsakem koraku in se zavedati drobnih radosti.

 

andrej

[božo]

ČE SI SE NAUČILA NAJTI POT SI SE NAUČILA VSE, NAJTEŽJE JE TAVATI V SLEPI ULICI.

 

božo

[Susi13]

Hvala za dobrodošlico! icon_smile_wink.gif

 

Včasih sem imela tudi jaz občutek, da Življenje kar brzi mimo mene, jaz pa mirno stojim in ga gledam... Uff... bad feeling!

 

Zdaj pa se nekako izzovem (samo sebe) in se postavim pred preizkušnje: si drzneš premagati tale predsodek? Boš popustila strahu pred tem? Si upaš doseči tole?

Verjameš vase...?

 

Tako fino mi je korakati v smeri proti cilju! Tako krasno se mi zdi! Najtežji mi je pa zadnji korak (ne prvi!) - še tole in si dosegla željeno... Potem pa vprašanja, kot: si to res želim? Je smotrno izpeljati stvar do konca? ...?

 

Ponavadi si rečem, da če sem pribluzila do sem, je pravzaprav vseeno, če odbluzim še malo dlje... icon_smile_wink.gif

 

Hvala vsem za izraženo mnenje!

 

Suzana

 

*...trenutek, ko sem...*

[andrej]

Ja, na koncu pa pride čas za spremembo, ko smo dosegli cilj pomeni da se bo nekaj spremenilo. In s tem pride strah pred spremembo. zato je zadnji korak tako težak.

 

andrej

[teja]

Veš, božo, tudi iz slepe ulice vodi pot....proti cilju

[božo]

JA ŽIVLJENJE NAM VEDNO PUSTI STRANSKA VRATA DA NAJDEMO NOVO POT....ČE JE VOLJA IN NOTRANJA MOČ SE POT VEDNO NAJDE,MOGOČE JE DOBRO KDAJ KOMU PRISLUHNT K JE TE POTI ŽE PREHODU, PA NAM JE PRIPRAVLJEN POKAZAT IZHOD IZ SLEPOTE.....

 

božo

[andrej]

Ja, včasih je pa treba tudi nazaj!

 

andrej

[teja]

Do istega cilja vodi vedno več poti. Poti in cije pa si zbiramo sami. Na vsaki poti pa so drugačne ovire. Vse pa je treba premagati, obiti se jih ne da, ker potem pride še večja ista ovira. A te ovire na poti so naši učitelji, ki nas učijo živeti, ne pa trpeti. Učijo nas preživeti in biti boljši, močnejši, predvsem drugačni.

[Susi13]

Lahko navežem Tejin odgovor na eno drugo temo?

 

Tale del: biti drugačen.

 

Jaz sem drugačna. To ni mišljeno: sem nekaj več ali sem nekaj manj. Se mi pač "dogajajo" stvari, ki se veliki večini ljudi ne.

 

Ima kdo težavo sprejeti samega sebe, ker se počuti drugačnega? Drugačnega iz kateregakoli razloga že...

 

Hvala za odgovor!

 

Suzana

 

*...trenutek, ko sem...*

[misti]

Suzi,

 

vsi smo drugačni. Nihče ni enak, še manj isti kot drugi! Nekaterim se dogajajo take, drugim drugačne stvari. Odvisno od tega, na katerem nivoju se nahajaš. Ko sprejmeš samega sebe, potem te ta drugačnost ne ovira več. Preprosto živiš dalje in se veseliš svoje drugačnosti.

 

Vse poti vodijo do istega končnega cilja. Izbira poti ti je prepuščena. Vmesne postaje (majhni cilji) pa nas motivirajo, da gremo dalje.

 

Ko si IN nisi več OUT!

 

misti

[lili]

Saj zato pa si tukaj gor na forumu, ker si DRUGAČNA v krogu ENAKIH!

[teja]

Lili je zelo lepo napisala. Lepše ne bi mogla. Susi13, odpri novo temo na naslov drugačnost, pa bomo podebatirali. Zakaj pa misliš, da si drugačna? Nam zaupaš?

[free]

quote:

Lahko navežem Tejin odgovor na eno drugo temo?

Tale del: biti drugačen.

Jaz sem drugačna. To ni mišljeno: sem nekaj več ali sem nekaj manj. Se mi pač "dogajajo" stvari, ki se veliki večini ljudi ne.

Ima kdo težavo sprejeti samega sebe, ker se počuti drugačnega? Drugačnega iz kateregakoli razloga že...

Hvala za odgovor!

Suzana

*...trenutek, ko sem...*

---

jas sem tudi drugacen

pomoje smo vsi, sicer pa mi sami vidimo sebe in druge

drugacne! morda. morda kdo ne vidi nekoga, da je drugacen,

ceprav jih tretjih 10 pravi, da je drugacen

-percepcija ali kaj je ze...

 

katere drugacne 'stvari' se ti dogajajo?

 

nimam tezav sprejeti drugacnost v sebi!

nekdo mije prisepniv, da ljudje najveckrat

tezje sprejemajo 'drugacnost' na spolnem nivoju??!

morda res?

 

tudi tebi hvala!

[pokowc]

drugačnost:

drugačni smo zato, ker si želimo bit.

in

zato, ker moramo bit, da nismo pod kontrolo?

 

 

pokowc

[Susi13]

Sedaj sem sicer razčistila pri sebi toliko, da se sprejemam in se imam rada točno tako, kakršna v danem trenutku sem.

 

Imela sem pa težave pri sprejemanju mojega doživljanja/pogleda sveta, okolice, ljudi,… Nekako občutim, ne samo vidim, slišim. Zaznavanje in ustvarjanje pogleda na podlagi občutenja. Ne čustev – občutenja. Težko razložim – upam, da je razumljivo…

Potem pa še recimo videnje palčkov, vil, Marije – no, nje že od otroštva,… skozi občutenje. Videnje oseb, ki so fizično mrtve. Ne morem reči, da je nekdo umrl, recimo. Zame ni nihče mrtev.

Prebliski… vizije prihodnosti – naj bo to zame ali za nekoga drugega.

 

Način razmišljanja je dostikrat precej abstrakten in vkolikor povem/napišem, nekaj iz globine sebe, je ponavadi težko dojemljivo. Ostajam nekako na »površju«, kar se tega tiče.

 

Dobila sem več ocen sebe, če se smem tako izraziti. Za nekatere sem enostavno nenavadna (izraz čudna mi ni všečen), ena ženskica mi je rekla, da imam močno intuicijo in da ji moram zaupati, potem označitev, da sem senzibilna,…

 

Moje mnenje o sebi sem skušala podati toliko objektivno, kot v danem trenutku sem…

 

Mogoče še tale opomba: v mojem Življenju so ljudje, ki sem se jim odprla in so me sprejeli in me imajo radi in … Ne smilim se sama sebi. In ne iščem tolažbe. Samo zanimalo me je, če je kdo od vas tudi imel težave s sprejemanjem tistega dela sebe, ki je bolj-kot-ne malček drugačen v primerjavi z ostalimi.

Mene je to spoznanje doletelo v osnovni šoli. Potrebovala sem kar nekaj let, da sem doumela, da pravzaprav pa ni nič narobe z menoj…

 

Komentarji dobrodošli…

 

Aja, kar se tiče spolnosti: ženske me še vedno ne privlačijo. Imam prijateljico, s katero prebijem precej časa (obe samski…) in jo imam izredno rada. Rada jo objamem in ji dam cmoka. Ne želim pa si sexati z njo.

Imela pa sem težave v spolnosti, ki so sedaj »rešene«. In to ne ravno zaradi drugačnosti…

Mogoče je nekje v meni želja po sexu z žensko. Ne bom rekla, da je ni, ker bi se zlagala.

 

Drugačna, ker si želim biti drugačna... Po zunanjosti ne izstopam. Sem se nekako potrudila in se prilagodila okolici, ne da bi izgubila sebe. Res je pa, da sedaj, ko sem se sprejela, nimam več želje po tem, da bi bila bolj »povprečna«, kot sem... Je prelepo biti jaz... )

 

Imejte se krasno, imejte se radi!

 

Suzana

 

 

*...trenutek, ko sem...*

[pokowc]

suza:

moraš to prehodit, razumem te jest, preveč

si del naloge, ki jo izvršuješ na tak način.

treba se je sprijazniti, ne pa podlečti.

bo..bo..

 

pokowc

[Susi13]

Hvala, pokowc, močna sem dovolj, da zdržim še kaj hujšega... Ampak, nekako imam občutek, da sem dala najtežji del že skozi. Trenutki, ko misliš, da te bo razneslo in se ne končajo... To je bilo težko zdržati. Potem pa sprejetje, da je dani trenutek pač tak. Kajti jaz sem taka, kakršna sem...

Bo... Hm... Zanimivo, danes že cel dan ljudem poudarjam, da je ŽE... )

 

Pa eno prošnjo imam: Reci mi Suzana, Suzy ali Suzi, lahko tudi Susi, lahko tudi S. ali Su, pa tudi Suz je OK, samo... ne Suza...

 

Hvala, ker si - Ti! )

 

Suzana

 

*...trenutek, ko sem...*

[Volk K.L.]

icon_smile.gif To je kot hoja na visoki gorski vrh. Nekdo zaradi tako oddaljenega vrha obupa na poti. Potem pa mu prisepetas, da je vazno tisto kar se dogaja med potjo. To, je to.

[zala]

No, jaz se pa definitivno ne počutim zelo drugačno in nisem zaradi tega nič bolj ali manj srečna.

Me pa velikorat prime, da bi na pol ali na tričetrt poti do cilja pobegnila. Morda zaradi tega, ker cilj ni povsem jasen in nisem dovolj motivirana. Moj severni pol se začne boriti proti južnemu. En bi vztrajal, en pa odustal. Prišepetalci so ali pa niso v bližini, večkrat ne, kot pa ja. In tako se zgodi, kar se zgoditi mora, je pa res to zame največkrat kar dober konec.

 

Kaj mislite o teoriji ciljev in sicer v tistem delu, ko pravijo, da jih je dobro napisati na list papirja?

[pokowc]

teorija ciljev, jest pravim, da si je treba le Dovoliti.

to je dovolj, da se trenutno prepričaš, da si zmožna kaj storit.

ne glede na skepso svoje zgodovine .

Treba se je sprožit dokler ni prepozno.

nauči se.

 

 

pokowc