Bog

[Alan_New]

Zakva si pr 30tih nehal verjet v boga, pravzaprav, zakva si začel verjet, da ga ni?

Pri 30-ih sem nehal verjet v Jahveja/Alaha/newagerskega boga, ostale bogove sem že prej odpravil. Razlog? Pri vseh isti: začel sem malo več (kritično) razmišljati.

[sin]

Fajn za kritično razmišljanje Jst to razumem kot recimo temu stopnjo na poti k večjemu zavedanju.

Nekateri ljudje pač ostanejo na "stopnji" kriticizma in ateizma, distance, nekateri gredo naprej. Nekateri tudi verjamejo in vedo, da ta naprej zares obstaja in ga živijo, rastejo.

Upam da ne tebi, ne komerkoli drugemu ne zmanjka duha vzpobude v iskanju resnice, tvoje, vaše resnice

 

Mislim da med nekom ki slepo verjame ali nekom ki je totalni ateist, verjetno ni velike razlike.. vse so poti do spoznavanja, več zavedanja.

 

Nekateri ljudje najdejo boga v preprostih "stvareh". Pogosto so taki ljudje umirjenega duha in prijaznega značaja.

 

Pri 30-ih sem nehal verjet v Jahveja/Alaha/newagerskega boga, ostale bogove sem že prej odpravil. Razlog? Pri vseh isti: začel sem malo več (kritično) razmišljati.

[Bojante]

Pri 30-ih sem nehal verjet v Jahveja/Alaha/newagerskega boga, ostale bogove sem že prej odpravil. Razlog? Pri vseh isti: začel sem malo več (kritično) razmišljati.

 

Čuj, jaz sem tud vse zblojene bogece opustil, šele , ko sem začel nekoliko kritičneje razmišljati , in preostal mi je le še Stvarnik-Bog ki Je Večen od Večnosti Do Večnosti .

 

Hvala Njemu, da sem se takole "prečistil" , in opral staro zmedeno kramo dol iz moje duše

 

In, Nasvet ; probaj tudi ti , ... aja, ... ja, no, ... saj res, ... ti žal nezmoreš tolikšne Vere .

 

Pa nič pol, ... mogoče v naslednjem življenju uspeš priplezati nekoliko dlje .

 

Lp + #

[mako106]

 

 

Hvala Njemu, da sem se takole "prečistil" , in opral staro zmedeno kramo dol iz moje duše

 

 

sam sebi za zahvali...za spoznanje svoje veličine v lastni neskončnosti

[Alan_New]

Fajn za kritično razmišljanje Jst to razumem kot recimo temu stopnjo na poti k večjemu zavedanju.

Jaz tudi. Ampak veš kaj? Zaradi kritičnega prevrednotenja vsega, kar sem verjel in vedel, nisem odvrgel zgolj otročje potrebe po bogu/bogovih, temveč tudi nesmiselne, z dejstvi in logiko skreganimi prepričanji in verovanji kot so ezoterika, astrologija, paranoja o mednarodnih zarotah vseh mogočih okusov, etična večvrednost vegetarijanstva/veganstva itd. Pri teh stvareh pa seveda nisi navdušen nad kritičnim mišljenjem, kot lepo vedno znova dokazuješ.

 

Mislim da med nekom ki slepo verjame ali nekom ki je totalni ateist, verjetno ni velike razlike.. vse so poti do spoznavanja, več zavedanja.

Ateizem je v svojem bistvu odsotnost vere v boga/bogove in to je bistvena razlika z vernikom. Vernik verjame v boga, atesit ne verjame. Ni pa pravilno reči, da verjame, da boga ni. Gre za pomembno razliko v pristopu.

 

Nekateri ljudje najdejo boga v preprostih "stvareh". Pogosto so taki ljudje umirjenega duha in prijaznega značaja.

Nekateri pa ga sploh ne najdejo, ker ga ne potrebujejo, in so prav tako "umirjenega duha in prijaznega značaja". Za to kakovost je katerikoli bog popolnoma nepotreben. Zato trdim, da je potreba po bogu otročje in zelo primitivno čustvo, ki kaže zelo nizko stopnjo zavedanja in razumevanja delovanja sveta.

[Marsa]

... Zato trdim, da je potreba po bogu otročje in zelo primitivno čustvo, ki kaže zelo nizko stopnjo zavedanja in razumevanja delovanja sveta.

Možno.

So what.

 

~

 

sama ne enačim pojmov 'verjeti' in 'verovati'.

[sin]

Fajn, torej mislim da ti manjka konkretnih izkušenj, ki te povedo, da se vsega ne da dokazati, da obstajajo stvari, katere um ne zna razložiti, da obstajajo izkušnje, občutja, takšne ali drugačne okoliščine, katere človeka vodijo v drugačna spoznanja. Med drugim, da obstaja tudi za umom.

 

Stvari so po domače povedano "delikatne". Do ene faze se človek konstantno srečuje s tem vprašanjem, torej ko niha med svojo vestjo, znanjem, intuicijo, lastno negotovostjo, željo po vedeti, razumeti, spoznati, med strahovi in željami po tem da mu drugi povedo kaj in kako, išče odgovore pri tistih, za katere meni da so bolj pametni, izkušeni, da ima znanje bolje in bolj srečno, smiselno in izpolnjeno živeti.

Človek ob vsem tem počasi spoznava tudi to (oziroma vsaj zase lahko to rečem), da večna okoliščin ni črnobelih ter da niso naključne. Torej da različni ljudje, različnih profilov imajo njihove resnice skozi katere iščejo lastno pot. Z znanji nekaterih oseb ali znanj, pa se na naši poti, stopnji, fazi ali kakorkoli to pač imenujemo zavibriramo, se ob tistem počutimo bolj varne. Tako določena mnenja prevzamemo za svoja oz. takšna v katere tudi sami verjamemo in jih bolj sprejemamo.

To pa počnemo na različnih nivojih. Recimo fizičnem, čustvenem, mentalnem, z umom, itn.. a v to menda itaq ne verjameš, tako da ti nima smisla o tem govoriti (da se ne ukvarjam z nesmisli, kot se ti v temi veganstvo. )

 

 

Jaz tudi. Ampak veš kaj? Zaradi kritičnega prevrednotenja vsega, kar sem verjel in vedel, nisem odvrgel zgolj otročje potrebe po bogu/bogovih, temveč tudi nesmiselne, z dejstvi in logiko skreganimi prepričanji in verovanji kot so ezoterika, astrologija, paranoja o mednarodnih zarotah vseh mogočih okusov, etična večvrednost vegetarijanstva/veganstva itd. Pri teh stvareh pa seveda nisi navdušen nad kritičnim mišljenjem, kot lepo vedno znova dokazuješ.

 

 

Ateizem je v svojem bistvu odsotnost vere v boga/bogove in to je bistvena razlika z vernikom. Vernik verjame v boga, atesit ne verjame. Ni pa pravilno reči, da verjame, da boga ni. Gre za pomembno razliko v pristopu.

 

 

Nekateri pa ga sploh ne najdejo, ker ga ne potrebujejo, in so prav tako "umirjenega duha in prijaznega značaja". Za to kakovost je katerikoli bog popolnoma nepotreben. Zato trdim, da je potreba po bogu otročje in zelo primitivno čustvo, ki kaže zelo nizko stopnjo zavedanja in razumevanja delovanja sveta.

 

Jaa, seveda da je razlika - nasprotje, čeprav to dejansko niti ni; ampak je to na nivoju uma, ne pa spoznanja.

Ko razumeš da obstaja tudi onkraj uma, razumeš, da razum ni vedno edina možna opora ali realnost. Ampak zate kot za večino nas ljudi, je um seveda nujen, potreben ter pogosto prisoten večino našega življenja. Paradoks v razumevanju je lahko to, da nekaj potrebujemo, hkrati pa negujemo sposobnost, da to tudi ne potrebujemo, če se tako izrazim , da spoznavamo tudi druge dimenzije kot je zgolj nivo uma. Hkrati pa tudi nič ni narobe z razvojem uma.

Tako mislim da ti nima smisla naprej razlagat o tem, dokler sam ne boš dovolj odprt za drugačna spoznanja, saj karkoli rečem in povem, verjetno ne bo in tudi ne more pasti v tvoje razumevanja ali sprejemljivost. In morda je tako tudi prav.

 

Ateizem je v svojem bistvu odsotnost vere v boga/bogove in to je bistvena razlika z vernikom. Vernik verjame v boga, atesit ne verjame. Ni pa pravilno reči, da verjame, da boga ni. Gre za pomembno razliko v pristopu.

 

Če ga ne najdejo, še ne pomeni, da vanj ne verjamejo. O tem vedo oni sami. In tudi na katerih nivojih verjamejo ali ne verjamejo. Prav tako, če ga sedaj ne najdejo, še ne pomeni, da ga morda ne bodo jutri, pojutrišnjem, nekoč...ali celo spoznajo, da je bog vedno prisoten bil, le da se tega niso zavedali, bili odprti do takšnega pogleda...

Jaz se s tem oz. tvojim mnenjem ne strinjam. Mislim oziroma VEM da temu ni tako, ter da stvari pač ne razumeš, kar verjetno tudi ni narobe, saj ima vse svoje razloge.

 

Nekateri pa ga sploh ne najdejo, ker ga ne potrebujejo, in so prav tako "umirjenega duha in prijaznega značaja". Za to kakovost je katerikoli bog popolnoma nepotreben. Zato trdim, da je potreba po bogu otročje in zelo primitivno čustvo, ki kaže zelo nizko stopnjo zavedanja in razumevanja delovanja sveta.

 

-

 

Povedal ti bom eno prispodobo: Ljudje smo kot na travniku, ki je obdan z leseno ograjo. Ograja ima luknjico. Vsi gledamo skozi luknjico. Bolj kot se približujemo luknjici, bolj kot je naša pozornost usmerjena skozi, bolj postaja pogled na drugo stran večji, širši... in bolj kot vidimo na drugo stran, bolj se tudi naše zavedanje in življenje spreminja tukaj. Če kdo tega ne verjame in pa bi žele vedeti, je moje mnenje, da je morda smiselno da proba in bo izvedel ali je res

Tudi za obvladovanje igranja inštrumenta je potrebno inštrument spoznati, veliko vaditi in z vajo se odpirajo nove dimenzije, za katere prej nismo niti vedeli in tako tudi ne vedeli, da jih bomo nekoč spoznavali...in nam bodo prinašala določena spoznanja in zadovoljstva.

[mayita]

verjeti pomeni nevedeti......

[sin]

no sej, o tem sem govoril

poslošeno se strinjam s teboj, a dejstvo je da vemo deloma, da smo spoznali deloma, torej pomeni, da nekaj vemo, ne pa vsega.

torej tudi vera ima svoj vzrok in svoje korenine. torej če nekaj verjameš, še ne pomeni da ne veš, kot ne pomeni, da morda ni realno

torej odvisno za kaj gre, kaj verjamemo.

[mayita]

no sej, o tem sem govoril

poslošeno se strinjam s teboj, a dejstvo je da vemo deloma, da smo spoznali deloma, torej pomeni, da nekaj vemo, ne pa vsega.

torej tudi vera ima svoj vzrok in svoje korenine. torej če nekaj verjameš, še ne pomeni da ne veš, kot ne pomeni, da morda ni realno

torej odvisno za kaj gre, kaj verjamemo.

 

 

poglej verjeti pomeni nevedeti ker nisi dvignil svoje riti se premaknil in se prepričal na lastno pest. tako sediš in slepo verjameš kaj ti pač oseba ki misliš da ve več kot ti govori. v bistvu pa ne veš niti tega če oseba ki jislepo verjameš resnično ve kaj govori..... pa smo spet tam verjeti pomeni nevedeti.... verjeti ali neverjeti isto sranje drugačno pakovanje...

[Alan_New]

Fajn, torej mislim da ti manjka konkretnih izkušenj, ki te povedo, da se vsega ne da dokazati, da obstajajo stvari, katere um ne zna razložiti, da obstajajo izkušnje, občutja, takšne ali drugačne okoliščine, katere človeka vodijo v drugačna spoznanja. Med drugim, da obstaja tudi za umom.

 

Stvari so po domače povedano "delikatne". Do ene faze se človek konstantno srečuje s tem vprašanjem, torej ko niha med svojo vestjo, znanjem, intuicijo, lastno negotovostjo, željo po vedeti, razumeti, spoznati, med strahovi in željami po tem da mu drugi povedo kaj in kako, išče odgovore pri tistih, za katere meni da so bolj pametni, izkušeni, da ima znanje bolje in bolj srečno, smiselno in izpolnjeno živeti.

Človek ob vsem tem počasi spoznava tudi to (oziroma vsaj zase lahko to rečem), da večna okoliščin ni črnobelih ter da niso naključne. Torej da različni ljudje, različnih profilov imajo njihove resnice skozi katere iščejo lastno pot. Z znanji nekaterih oseb ali znanj, pa se na naši poti, stopnji, fazi ali kakorkoli to pač imenujemo zavibriramo, se ob tistem počutimo bolj varne. Tako določena mnenja prevzamemo za svoja oz. takšna v katere tudi sami verjamemo in jih bolj sprejemamo.

To pa počnemo na različnih nivojih. Recimo fizičnem, čustvenem, mentalnem, z umom, itn.. a v to menda itaq ne verjameš, tako da ti nima smisla o tem govoriti (da se ne ukvarjam z nesmisli, kot se ti v temi veganstvo. )

 

 

 

 

Jaa, seveda da je razlika - nasprotje, čeprav to dejansko niti ni; ampak je to na nivoju uma, ne pa spoznanja.

Ko razumeš da obstaja tudi onkraj uma, razumeš, da razum ni vedno edina možna opora ali realnost. Ampak zate kot za večino nas ljudi, je um seveda nujen, potreben ter pogosto prisoten večino našega življenja. Paradoks v razumevanju je lahko to, da nekaj potrebujemo, hkrati pa negujemo sposobnost, da to tudi ne potrebujemo, če se tako izrazim , da spoznavamo tudi druge dimenzije kot je zgolj nivo uma. Hkrati pa tudi nič ni narobe z razvojem uma.

Tako mislim da ti nima smisla naprej razlagat o tem, dokler sam ne boš dovolj odprt za drugačna spoznanja, saj karkoli rečem in povem, verjetno ne bo in tudi ne more pasti v tvoje razumevanja ali sprejemljivost. In morda je tako tudi prav.

 

 

 

Če ga ne najdejo, še ne pomeni, da vanj ne verjamejo. O tem vedo oni sami. In tudi na katerih nivojih verjamejo ali ne verjamejo. Prav tako, če ga sedaj ne najdejo, še ne pomeni, da ga morda ne bodo jutri, pojutrišnjem, nekoč...ali celo spoznajo, da je bog vedno prisoten bil, le da se tega niso zavedali, bili odprti do takšnega pogleda...

Jaz se s tem oz. tvojim mnenjem ne strinjam. Mislim oziroma VEM da temu ni tako, ter da stvari pač ne razumeš, kar verjetno tudi ni narobe, saj ima vse svoje razloge.

 

 

 

-

 

Povedal ti bom eno prispodobo: Ljudje smo kot na travniku, ki je obdan z leseno ograjo. Ograja ima luknjico. Vsi gledamo skozi luknjico. Bolj kot se približujemo luknjici, bolj kot je naša pozornost usmerjena skozi, bolj postaja pogled na drugo stran večji, širši... in bolj kot vidimo na drugo stran, bolj se tudi naše zavedanje in življenje spreminja tukaj. Če kdo tega ne verjame in pa bi žele vedeti, je moje mnenje, da je morda smiselno da proba in bo izvedel ali je res

Tudi za obvladovanje igranja inštrumenta je potrebno inštrument spoznati, veliko vaditi in z vajo se odpirajo nove dimenzije, za katere prej nismo niti vedeli in tako tudi ne vedeli, da jih bomo nekoč spoznavali...in nam bodo prinašala določena spoznanja in zadovoljstva.

Lep kupček nekritičnega in magičnega mišljenja s kar nekaj logičnimi zmotami. Kot že tolikokrat si napisal mnogo, a povedal nič.

[Alan_New]

Možno.

So what.

Ja, dajmo lagati, so what.

 

sama ne enačim pojmov 'verjeti' in 'verovati'.

Saj, vedno pridemo do teh dveh glagolov, ki imata več pomenov in nekateri ti pomeni se tudi križajo. Tam sta pač enaka, pa če jih enačiš ali ne.

[Liam]

Še najmanj za sekirat , če lažejo lažejo tako sebi drugim nam pa ni treba verjet .

[sin]

Vsekakor, vsekakor

Sej če ne razumeš kaj govorim, ni nič narobe, ti noben ne bo zameril a veš toda če imaš tako velik ego, da nisi sposoben dopustit, da ima morda še kdo drug kdaj kaj prav, je to lahko težava za odnos in komunikacijo. Torej, nekaj je že, če si priznaš da nekaterih izkustev nimaš in dovoliš možnost, da jih morda nekdo drug ima, ter da so ta morda relevantna kljub temu, da jih s pomočjo "mikroskopa" ne morejo dokazati. Torej da vse ni dokazljivo! Še posebej ne na nivoju določenega, omejenega razumevanja (kot deluje tudi znanost).

Včasih je pač tako, da ko nas nekdo postavim pred neko dejstvo, tega ne sprejmemo vedno lahko. Torej če ti ni nimaš določenih izkustev, še ne pomeni, da neka okoliščina ne obstaja.

 

Tole slikco sem pa ti tudi že podal..pove dovolj: https://fbcdn-sphotos-a.akamaihd.net/hphotos-ak-ash3/522791_271718222911007_271701606246002_644415_570498294_n.jpg

 

V boga ne verjameš. V religije tudi ne. V okultno, magijo, paranormalno, duhove, reinkarnacijo, astrologijo ne, do alternativnih ved si posmehljiv in zaničljiv, kot si izgleda do vsega, kar ni uradna znanost in kar uradno ni dokazano. Ali torej verjameš v ljubezen? Ljubezni menda še niso dokazali, se pa kljub temu mnogi tudi strokovnjaki različnih področij strinjajo, da obstaja. Iluzija ali ne?

Če verjameš v ljubezen, od kje izvira, prihaja, kaj motivira njen nastanek? Če vanjo ne verjameš, kaj motivira iluzijo o ljubezni?

Ali razumeš povezavo med ljubeznijo, mirom, srečo, izpolnjenostjo? Ali ta povezava po tvoje obstaja?

Si izpolnjen, srečen, je tvoje življenje izpolnjeno?

Ker ne verjameš v reinkarnacijo, ali je torej naključje, da se rodimo določenim staršem, v določenem okolju, v določenem času, bolj ali manj revni, imamo določene talente, nagibe, privilegije, sposobnosti, temperament, energijo, torej da živimo zgolj eno življenje?

Kaj je torej po tvoje smisel bivanja tebe, človeka, živali, živega?

Zakaj si? Kdo si?

 

...mnoga ta vprašanja mnoge ljudi vodijo tudi do vprašanja o bogu, ki pa si ga sleherni človek (ki zanj kot pojem ve) predstavlja drugače oz. ima z njim drugačen odnos ali ima do tega pojma drugačen odnos. Odnos, mnenje ali prepričanje o tem kar razume pod besedo bog.

Kolikor vidimo, je zate sveta znanost. Tisto kar se da ponovljivo dokazati. Do drugega si pač skeptičen oz. ne priznavaš obstoja nedokazljivega. Sem napisal prav?

 

Na nivoju mentalne zaznave, tudi predvsem takšne, ki jo tukaj uporabljamo za komunikacijo med seboj, ti tega ne morem predati preko besed.

So stvari, ki so onkraj besed in mentalne zaznave. Stvari, ki jih "mora" izkusiti vsak sam, da jih bo razumel in verjel vanje. Torej gre predvsem za energijo in izkustvo, ko pustiš, da nekaj razumeš tudi drugače kot le z mentalom. Zato je nesmiselno pričakovati, da boš razumel kaj govorim, dokler nisi odprt za sprejemanje in nimaš določenega izkustva.

 

Lep kupček nekritičnega in magičnega mišljenja s kar nekaj logičnimi zmotami. Kot že tolikokrat si napisal mnogo, a povedal nič.

[Bojante]

poglej verjeti pomeni nevedeti ker nisi dvignil svoje riti se premaknil in se prepričal na lastno pest. tako sediš in slepo verjameš kaj ti pač oseba ki misliš da ve več kot ti govori. v bistvu pa ne veš niti tega če oseba ki jislepo verjameš resnično ve kaj govori..... pa smo spet tam verjeti pomeni nevedeti.... verjeti ali neverjeti isto sranje drugačno pakovanje...

 

Nooo, Vidiš Ravno zato se Moraš Pa Veeednooo - Prepričati, da potem zanesljivo tudi Veš http://www.lunin.net/forum/public/style_emoticons/default/icon1_exclaim.gif Na primer, tako kot jaz

 

Lp + #

[sin]

Ali se ti je kdaj zgodilo, da so bili sončni dnevi, ko si šla ven je sijalo sonce, kljub temu pa si vzela dežnik, čeprav nikakor ni izgledalo da bo deževalo? Čeprav je bilo nelogično vzeti dežnik, zakaj si ga vzela?

 

..Če kdo tega ne verjame in pa bi žele vedeti, je moje mnenje, da je morda smiselno da proba in bo izvedel ali je res

poglej verjeti pomeni nevedeti ker nisi dvignil svoje riti se premaknil in se prepričal na lastno pest. tako sediš in slepo verjameš kaj ti pač oseba ki misliš da ve več kot ti govori. v bistvu pa ne veš niti tega če oseba ki jislepo verjameš resnično ve kaj govori..... pa smo spet tam verjeti pomeni nevedeti.... verjeti ali neverjeti isto sranje drugačno pakovanje...

 

-

 

Zate isto vprašanje kot mayiti.

 

...

 

A zato se tako rad družiš tukaj z nami

 

... Zato trdim, da je potreba po bogu otročje in zelo primitivno čustvo, ki kaže zelo nizko stopnjo zavedanja in razumevanja delovanja sveta.

[strucy]

Zanimivo,tole z dežnikom. Vlačim ga s sabo zmeraj in povsod. Zakaj?

Ker me je nekajkrat pošteno napralo. Rajši vlačim s seboj tistih deset dek dodatne teže,kot pa,da doživim mokro presenečenje,ker je nekdo obljubljal sonce.

Nekaj so slabe izkušnje,mogoče občutek večje sigurnosti,varnosti.

Saj imaš v žepu tudi zmeraj kakšen evro,tko,za vsak slučaj,pa tudi,če greš samo v gozd na sprehod.

[mayita]

Ali se ti je kdaj zgodilo, da so bili sončni dnevi, ko si šla ven je sijalo sonce, kljub temu pa si vzela dežnik, čeprav nikakor ni izgledalo da bo deževalo? Čeprav je bilo nelogično vzeti dežnik, zakaj si ga vzela?

 

 

 

 

-

 

Zate isto vprašanje kot mayiti.

 

 

 

A zato se tako rad družiš tukaj z nami

 

 

ni se mi to zgodilo se mi pa da dežuje pa ga pozabim vzeti to se mi pa skoraj vedno zgodi

[Marsa]

jaz pa skoraj nikoli ne nosim dežnika s sabo (no razen kadar totalno uliva, ko grem od doma).

 

No zadnjič je tudi bilo tako in sem se celo trikrat v tistem dnevu stuširala, dvakrat neprostovoljno in to z deževnico.

Ampak sem kar šla, eni so vedrili, meni je pa prav pasalo, da mi dežuje tko pršeče po obrazu pa še mal sem si šla skoz lase, da sem še izkoristila deževnico.

sem pa bila popolnoma mokra, ko sem prišla domov, ampak sem se pa pač preoblekla.

bi bilo pa drugače, če bi bila kam (dlje) namenjena, pol bi pa morda tud jaz vedrila al pa ipak marelo s sabo vzela.

ampak me mal dežja ne vznemirja, še paše mi, razen če ni ful mrzlo al pa kej.

[sin]

No, meni pa se je že večkrat zgodilo da sem ga vzel, kljub temu da so me posmehljivo gledali so bili naposled oni tisti ki so bili mokri.

Zakaj sem ga vzel, ker mi je intuicija tako svetovala. Torej kaj ti s tem govorim glede na najino debato oz. zakaj sem te to vprašal:

Da lahko nekaj verjamemo, kljub temu da iz nivoja mentala zagotovo ne vemo. Vemo od drugih nivojev do mentala. Dejansko prek intucije res lahko vemo, kljub temu, da ni nujno da verjamemo, da se bo nekaj zgodilo. Toda ker sem dežnik vzel, sem tako že pokazal da tudi verjamem, da bo dež. Spremenil vedenje v aktivno vero. Torej lahko vemo in verjamemo brez enega in drugega ali oboje hkrati.

Če pa bi rekel ah, saj je nemogoče da bo padalo ob tako lepem vremenu, pa bi poslušal logični um, ki nima vedno prav. Intuinitivna zaznava ima po mojih izkušnjah vedno prav.

Betaniziranje, prepričanja in vzorci so tisti, ki pogosto preprečujejo stik z intuicijo in morjem vseznanja.

Več o tem nima smisla tukaj govoriti, ker je že to nekaterim preveč.

 

ni se mi to zgodilo se mi pa da dežuje pa ga pozabim vzeti to se mi pa skoraj vedno zgodi

[mayita]

No, meni pa se je že večkrat zgodilo da sem ga vzel, kljub temu da so me posmehljivo gledali so bili naposled oni tisti ki so bili mokri.

Zakaj sem ga vzel, ker mi je intuicija tako svetovala. Torej kaj ti s tem govorim glede na najino debato oz. zakaj sem te to vprašal:

Da lahko nekaj verjamemo, kljub temu da iz nivoja mentala zagotovo ne vemo; temveč vemo, ker vemo iz drugih nivojev. Dejansko prek intucije res lahko vemo, kljub temu da ni nujno da verjamemo da se bo nekaj zgodilo. Toda ko sem dežnik vzel, sem tako že pokazal da tudi verjamem, da bo dež. Spremenil vedenje v aktivno vero.

Torej lahko vemo in verjamemo brez enega in drugega ali oboje hkrati.

Betaniziranje, prepričanja in vzorci pa so tisti, ki pogosto preprečujejo stik z intuicijo in morjem vseznanja.

Več o tem nima smisla tukaj govoriti, ker je že to nekaterim preveč.

 

 

 

poglej edino pravilno sam poglej ti si vedel, sam tvoje menatlno razmišlanje ti je zapiralo pot in si nisi verjel,če samemu sebi ne verjameš svojih sposobnosti se jih pač moraš začeti zavedati pa boš pol videl mogoče malo več.

sam zakaj si pol vzel dežnik če nisi verjel intuici.torej si vedel in ne verjel...

poglej deja vu kaji si misliš o tem pojavu?

[sin]

Ne, glih obratno. Mislim da nisi prebrala dobro, namreč jst sm verjel. Torej sem najprej vedel in potem verjel. Vsaj kar se dežnika tiče

Lahko pa tudi verjamemo in se to uresniči in potem vemo. Ali pa vemo in na podlagi tega tudi verjamemo.

Tako da če verjamemo pomeni da ne vemo, dejansko drži, samo ne pomeni da zato nič ne vemo, temveč da lahko kaj vemo, kaj pa tudi ne, kljub temu pa verjamemo. Verjamemo lahko tudi drugi osebi glede na energijo, ki nam jo prek njegovega izkustva posreduje, glede na prepričljivost, itn. Pomeni da kljub temu da nekaj nismo izkusili, lahko to doživljamo prek druge osebe.

 

Deja vu? Odvisno kako ga razumemo. Meni se najpogosteje dogaja, da se skozi nek realne dogodek spomnim sanj, ki so govorile, kazale točno ta dogodek.

 

poglej edino pravilno sam poglej ti si vedel, sam tvoje menatlno razmišlanje ti je zapiralo pot in si nisi verjel,če samemu sebi ne verjameš svojih sposobnosti se jih pač moraš začeti zavedati pa boš pol videl mogoče malo več.

sam zakaj si pol vzel dežnik če nisi verjel intuici.torej si vedel in ne verjel...

poglej deja vu kaji si misliš o tem pojavu?

[mayita]

Ne, glih obratno. Mislim da nisi prebrala dobro, namreč jst sm verjel. Torej sem najprej vedel in potem verjel. Vsaj kar se dežnika tiče

Lahko pa tudi verjamemo in se to uresniči in potem vemo. Ali pa vemo in na podlagi tega tudi verjamemo.

Tako da če verjamemo pomeni da ne vemo, dejansko drži, samo ne pomeni da zato nič ne vemo, temveč da lahko kaj vemo, kaj pa tudi ne, kljub temu pa verjamemo. Verjamemo lahko tudi drugi osebi glede na energijo, ki nam jo prek njegovega izkustva posreduje, glede na prepričljivost, itn. Pomeni da kljub temu da nekaj nismo izkusili, lahko to doživljamo prek druge osebe.

 

Deja vu? Odvisno kako ga razumemo. Meni se najpogosteje dogaja, da se skozi nek realne dogodek spomnim sanj, ki so govorile, kazale točno ta dogodek.

 

 

 

sej nisem rekla da poln nič človek ne ve ampak samo o tisti specifični zadevi katero verjame ne ve.

poglej nek prijatelj gre na dopust pa srečaš drugega skupnega prijatelja pa te on vpraša kako pa kj mark pa rečeš je na dopustu verjetno uživa, ti verjameš v to ampak resnica je lahko čisto drugačna ker tvoji možgani povežejo prijatelj na dopustu tvoje izkušnje kažejo da kadar greš na dopust se imaš fino torej tvoj zaključek je tak da tvoj prijatelj uživa .realnos je pa lhko čisto drugačna lahko dobi sončarico lahko se utopi ali lahko ga obkradejo...

[sin]

Res maš. Tako ljudje včasih zaključujemo

 

hudo, pa veverice so mu zalogo hrane pojedle, pa plavat je moral na otok, ker je trajekt zamudu

 

sej nisem rekla da poln nič človek ne ve ampak samo o tisti specifični zadevi katero verjame ne ve.

poglej nek prijatelj gre na dopust pa srečaš drugega skupnega prijatelja pa te on vpraša kako pa kj mark pa rečeš je na dopustu verjetno uživa, ti verjameš v to ampak resnica je lahko čisto drugačna ker tvoji možgani povežejo prijatelj na dopustu tvoje izkušnje kažejo da kadar greš na dopust se imaš fino torej tvoj zaključek je tak da tvoj prijatelj uživa .realnos je pa lhko čisto drugačna lahko dobi sončarico lahko se utopi ali lahko ga obkradejo...

[Iknee]

Ljudje v življenju pravzaprav ogromno predpostavljamo na osnovi prejšnjih izkušenj in na osnovi tega, kar nam rečejo ljudje, ki jim zaupamo zaradi česarkoli že (izkušenj, ljubezni, odvisnosti...). temu predpostavljanju bi lahko z drugo besedo rekli tudi verjetje. Ni šans, da bi lahko vedno vse sami preverjali in živeli izključno na osnovi lastnih izkušenj in modrosti, znanja, karkoli že. Kdor to trdi, preprosto ni iskren in v resnici nikoli ni iskreno preveril od kod mu misli, prepričanja in na osnovi česa se odloča za svoja dejanja. Se je pa seveda koristno zavedat vsega tega in poskušat videt stvari čimbolj neobremenjeno - "na novo", vsake tolk mal preverit svoja prepričanja in kajpak biti odprt za nove izkušnje. In širiti in poglabljati svojo zavest, ki omogoča tak pogled na prepričanja in verjetja od "zunaj", izven ega. Ta zavest je pa že stik s transpersonalnim poljem, ki bi se mu dalo reči tudi Bog. Verjetje je torej na ravni ega, Bog pa stvar zavesti - torej neposredne izkušnje. Tle je torej keč: dokler v Boga verjamemo, ga ne poznamo, ko pa ga poznamo (ko izkusimo polje višje zavesti), pa smo že v neposredni izkušnji nad egom in ravnijo verjetja. Torej je povezava "verjeti v Boga" v bistvu nesmiselna.