Ekologija in okoljevarstvo

[free]

O okoljskih izzivih preko umetnosti: ERA VULGARIS

(16:08) Razstava eksponatov iz asfalta oz. bitumna se dotika samomorilnosti sodobne potrošniške družbe, ki skuša svoje nespametno početje kozmetično zakriti z vtisom skrbi za okolje.

[principesa]

zelena revolucija

 

Ekologija: življenjski slog in velik posel

Naravni sok, polnozrnat kruh, ekološko pridelana pšenica, integrirano pridelana špinača, bio jogurt, natura piškoti - hrana, ki je bila še pred nekaj leti le tržna niša, postaja donosna gospodarska panoga

Nekoč so bili hipiji tisti, ki so zagovarjali življenje, prijazno do narave, Zemlje. Danes to počne vse več politikov. Zaradi tega to izkorišča vse več podjetnih ljudi. Ekopotrošnja je hit. Današnji človek lahko živi v ekohiši, opremljeni z biolinijo pohištva, se greje z bioplinom in organskimi oblačili, se neguje z biokozmetiko, otroke z ekoavtom na biogorivo vozi v ekošolo in se seveda prehranjuje z biohrano. Vse je lahko bio-, eko- ali organsko. In zato tudi dražje. Da na hitro razčistimo še s tem, kakšna je razlika med eko-, bio- in organskim ... Ni je. Organsko (organic) je pridevnik, ki se za ekološke izdelke uporablja pretežno v angleško govorečem svetu, biološki izdelki prevladujejo v romanskih deželah in se pojavljajo tudi v nemško govorečih. Tam sobivajo s pridevnikom ekološki, ki je najbolj razširjen v Skandinaviji. Evropska unija za zdaj uporablja organsko govorico. V Sloveniji je uradno sprejeta oznaka za živila "ekološki", čeprav zlahka najdemo tudi druga dva izraza. Predvsem zato, ker večino ekoloških izdelkov uvozimo od vsepovsod.

 

Da končnemu izdelku upravičeno rečemo "ekološki", mora biti brez umetnih aditivov (tako imenovanih E-jev), ekološko pridelanih pa mora biti najmanj 95 odstotkov sestavin. Ekološka pridelava surovin pomeni, da morajo biti, ko govorimo o poljedelstvu, sadjarstvu in vinogradništvu, vzgojene brez uporabe pesticidov, mineralnih gnojil in razkuženih semen. Odpadejo tudi vsi gensko spremenjeni organizmi. Nujno je kolobarjenje. Reja živali pa je "eko-", če jim prizanesemo z različnimi hormoni, jih hranimo z ekokrmo in jim omogočamo dovolj prostega gibanja po ekopašniku. Standard, ki ni obvezen, je pa za res ekološko potrošnjo zelo zaželen, je tudi bližina proizvodnje, saj transport ekoizdelkov iz drugih držav, sploh pa na primer iz Kitajske, ni nič kaj do okolja prijazen. Vsekakor naj bi bili učinki ekološkega kmetovanja blagodejni za naše okolje, saj pomenijo manj zastrupljanja zemlje in omogočajo lažje ohranjanje biotske raznovrstnosti, prav tako pa ekološki kmet porabi manj energije in proizvede manj odpadkov na enoto proizvoda. Ekološko kmetovanje naj bi sicer v normalnih razmerah pomenilo od 20 do 50 odstotkov manjši pridelek (odvisno od posevka), naj bi se pa zato neprimerljivo bolje izkazalo v sušnih obdobjih. Ni jih malo, ki menijo, da bi moralo biti vse kmetijstvo na svetu ekološko. Eden največjih kritikov takih pobud je ameriški agronom Norman Borlaug, oče tako imenovane "zelene revolucije", ki naj bi bila najbolj zaslužna za to, da je svetovni proizvodnji hrane zadnjih 50 let uspelo dohajati rast svetovnega prebivalstva. Borlaug je prepričan, da bi lahko z ekološkim kmetovanjem nahranili največ 4 milijarde ljudi, pa še to ob občutni deforestaciji zaradi pridobivanja novih obdelovalnih površin.

 

 

Ekobiznis

 

Po zadnjih podatkih je na svetu 31 milijonov hektarjev ekozemljišč, največ, kar 12 milijonov, v Avstraliji. V EU je pri tem največja Italija z 1,1 milijona hektarjev, Slovenija zmore približno 30 tisoč hektarjev oziroma približno 6 odstotkov vseh obdelovalnih površin. Država si je z Akcijskim načrtom ekološkega kmetijstva (ANEK) zastavila cilj, da bo do leta 2015 ta delež 20-odstoten, ena ambicioznejših pa je želja, da bi do takrat 10 odstotkov vse prodane hrane v Sloveniji sestavljala ekološka živila slovenskega izvora. O tem, da bo čez nekaj let delež ekološke hrane v ponudbi supermarketov dosegel vsaj 10 odstotkov, skoraj ne moremo dvomiti, uresničitev načrta, da bi bila ta hrana slovenskega izvora, pa je nekoliko bolj oddaljena, sploh glede na današnje razmere.

 

Svetovna ekoprehranska trgovina, danes vredna več kot 30 milijard evrov, raste povprečno za 20 odstotkov na leto. Da je ekopotrošnja dober biznis, se vsekakor začenjajo zavedati tudi naše velike trgovske verige. V Sloveniji z rahlo zamudo doživljamo pravi "boom", saj je letna rast panoge približno 50-odstotna. V Mercatorju, Sparu in Tušu ugotavljajo, da se zanimanje za ekološke izdelke iz leta v leto povečuje. Iz Spara so natančneje sporočili, da se je prodaja njihove ekolinije lani v primerjavi z letom prej povečala za več kot 2,5-krat. Hkrati so sporočili, da v tej liniji za zdaj še nimajo slovenskih izdelkov, jih bodo pa kmalu vpeljali. Druga dva trgovca svoje ekolinije (še) nimata, imata pa v ponudbi nerazkrit delež izdelkov slovenskega izvora. Pred kratkim smo v Sloveniji dobili prvi ekosupermarket, ampak tudi v njem večina izdelkov ni slovenskega izvora.

 

V Sloveniji imamo približno 2000 ekoloških kmetij z ustreznim certifikatom, a le 50 certificiranih predelovalcev in distributerjev, trgovcev in uvoznikov. Prav zato gre večina slovenskih ekoloških živil še vedno v promet na tržnicah in s prodajo na domu. "Temeljni problem v Sloveniji je, da tudi kmetje, ki se odločijo za ekološko pridelavo, to navadno naredijo z namenom pridobiti več subvencij," je razložil dr. Emil Erjavec z Biotehniške fakultete v Ljubljani. Subvencije za ekološko pridelavo so namreč najvišje od vseh, ki jih je mogoče dobiti. Za hektar ekozemljišča je mogoče dobiti skoraj 600 evrov, s kombinacijo različnih ukrepov pa kar 900 evrov na leto. "Manjka naslednji korak," je nadaljeval Erjavec, "ko bi nastala tudi posebna predelava in bi se razvil trgovski sistem." "Laže nam je v Slovenijo pripeljati različne tuje blagovne znamke," je razočarano ugotovila Valentina Aleksič, vodja kontrole predelave ekoloških živil na mariborskem Inštitutu za kontrolo in certifikacijo v kmetijstvu in gozdarstvu (KON-CERT), ki je daleč največji od treh registriranih slovenskih certifikacijskih organov. "Ali pa raje dajemo v tujino izdelovat ekološke sirne namaze in jogurte in jih potem nazaj vlačimo v slovenskih lončkih," je še dodala. Kar 94 odstotkov slovenskih ekopovršin je travnikov, zato velja živinoreja pri nas za najobetavnejšo ekopanogo. Vendar imamo zgolj dve mlekarni, ki odkupujeta ekomleko, in le dva mesnopredelovalna obrata. "Skoraj 80 odstotkov živali, vzgojenih na ekoloških kmetijah, kmetje prodajo kot konvencionalno vzgojene živali," je povedal Boris Uranjek, vodja kontrole pridelave na KON-CERT-u.

 

Za uspešno konkuriranje tujini, na primer Italiji s 50.000 ekokmeti in skoraj 5000 predelovalnimi podjetji, bi bila torej deloma, toliko, kolikor je za Slovenijo primerno, nujna industrializacija ekoproizvodnje. Industrializacija seveda pomeni, da prednostno postane nižanje stroškov in se potem začne proizvodnja počasi, a vztrajno seliti v tretje države s poceni delovno silo, hkrati pa standardi pridelave in predelave postajajo vse ohlapnejši. Dvomljivci zato svarijo, da bo že samo pritisk potrošnikov, ki si želijo vedno polne police, v kombinaciji s pomanjkanjem pravih ekoloških dobrin povzročil degradacijo ekomeril.

 

 

Nadzor in zlorabe

 

Vsi ekološki pridelovalci in predelovalci morajo pridobiti ustrezen certifikat, z njim pa si pridobijo pravico do uporabe ekooznačb. V Sloveniji ga lahko dobijo od treh registriranih nadzornih organov; največji od teh je, kot že omenjeno, mariborski KON-CERT, ki izda približno 80 odstotkov vseh ekocertifikatov. Od prijave kmetije v sistem nadzora pa do podelitve certifikata morata miniti vsaj dve leti, za vinograde in sadovnjake tri leta. V prehodnem obdobju pridelkov ni dovoljeno prodajati, kot da so ekološki. Redni, 24 ur vnaprej napovedani nadzor nad pridelavo izvajajo enkrat, nad predelavo pa dvakrat na leto, pri čemer sta v predelovalnih obratih predvidena tudi do dva nenapovedana obiska inšpektorjev, kmete pa tak obisk čaka le, če so ga v preteklosti kaj "lomili". Nadzor izvajajo tudi nad prodajo na tržnici, v trgovinah pa morajo hraniti certifikate vseh ekoloških izdelkov, ki jih prodajajo. Sistem certifikatov je sicer deležen tudi kritik. Predvsem naj bi nadomeščal osveščanje potrošnikov, hkrati pa z vedno debelejšimi katalogi dovoljenih sredstev povzroča postopno erozijo standardov.

 

Zlorab certifikatov je v Sloveniji malo, tudi zaradi naše pregovorne majhnosti, saj kmetje niso izpostavljeni zgolj očem nadzornikov, ampak tudi nadzoru kolegov v panogi, ki prežijo na morebitno nelojalno konkurenco. "Zlorabe so povezane s precejšnjo sramoto v domačem okolju," je pojasnila dr. Darja Kocjan Ačko z Biotehniške fakultete v Ljubljani. "Lahko bo kdo dokupoval pridelke iz konvencionalne pridelave in jih prodajal kot 'bio'. Ampak večjih odkritij za zdaj ni bilo. Kmetje morajo popisati količino pridelka in količino prodanega, tako da ko enkrat porabijo zaloge, po logiki nimajo več kje vzeti." Bolj skrb zbujajoči so necertificirani pridelki, ki se zaradi neozaveščenosti potrošnikov kitijo s tako imenovanimi "zelenimi trditvami". Torej, da gre za naraven, tradicionalen, zdrav izdelek. Na spletni strani Zveze potrošnikov Slovenije najdemo definicijo "zelenih trditev" (angl. green claims), ki so jo pripravili strokovnjaki Svetovne potrošniške organizacije: "Zavajajoča 'zelena' trditev je nedoločna in nejasna ter zato brez pomena. Potrošnik verjame, da bo z izbiro in nakupom tega izdelka, drugače kot pri podobnem izdelku iz iste kategorije, kupil dodatno dobrino in s tem prispeval k ekološko trajnostni proizvodnji in potrošnji, za kar lahko plača višjo ceno. Potrošnik se prednostno odloči za nakup izdelka, ki je prijazen do okolja." Zelene trditve so dveh vrst, in sicer nedoločne, nespecifične trditve (na primer: tradicionalno kmetijstvo, visoka kakovost narave, naravnost iz zemlje ...) in jasne, specifične trditve (na primer: dobro za okolje, dobro za živali, prijazno do delfinov, manj intenzivna reja ...).

 

Še bolj megleno je neživilsko področje, saj na evropski ravni še ni urejeno. Na primer ekoturizem. Ekoturističnih kmetij je pri nas iz leta v leto več, pri čemer standardi sploh niso določeni. "Ekoturizem ni certificiran. To so kmetije, ki pač pridelujejo in predelujejo ekološko. V Sloveniji ni standardov za to. Ni jasno, ali te kmetije dokupujejo izdelke za goste," je povedal Boris Uranjek. "Največja zloraba je pri biogorivih. Pridelava rastlin za biogoriva ni niti slučajno organska," je pojasnila Kocjan Ačkova.

 

 

Prihodnost

 

Delež ekoloških izdelkov se bo pri zdajšnjem družbenem razpoloženju in tem, da se tega razpoloženja zavedajo tudi trgovci, v prihodnosti gotovo povečeval. Ni pa jasno, koliko. Po mnenju Emila Erjavca se nam obeta bipolarizacija. "Na eni strani kmetijstvo kot industrija, pri čemer se bodo okoljski standardi kljub temu ohranili in zaostrili, saj se družbeni nadzor krepi, vendar se bo izgubila identiteta hrane, pri prehranskih navadah pa bomo verjetno zašli v nekakšno uniformiranost. Na drugi strani, malo kot protiutež, malo pa kot tržna niša, do okolja prijaznejše, tradicionalnejše pridelovanje, ki vsaj v prihodnjih 20 letih ne bo prevzelo večjega deleža, bo pa postalo pomemben segment na trgu, predvsem ko bo preskočilo ideološko obarvan okvir in še v večjem obsegu prevzelo nekatere temeljne metode in zakonitosti."

 

 

Ekološka vs. integrirana pridelava

 

"Gre za izjemno neosveščenost potrošnikov," je potožil Boris Uranjek. "Mešajo tudi, kaj je ekološka in kaj integrirana pridelava." Drugače od ekološkega, biološkega ali organskega kmetijstva integrirana pridelava ne izključuje rabe kemičnih sredstev in drugih agrotehničnih ukrepov v kmetijstvu, ampak zahteva zgolj manjšo in bolj usmerjeno, "uravnoteženo" rabo teh sredstev. "Pri enakem gospodarskem učinku imajo naravni ukrepi prednost pred fitofarmacevtskimi in biotehnološkimi ukrepi," je zapisano na spletni strani KON-CERT-a. Pri integrirani pridelavi je sicer prav tako kot pri ekološki nujna odsotnost gensko spremenjenih organizmov, tudi integrirana pridelava prinaša (sicer nekoliko manjše) subvencije in tudi za integrirano pridelavo mora kmet pridobiti certifikat, da lahko uporablja vseslovenski simbol. Prav v simbolu pa verjetno tiči eden od razlogov, da potrošniki mešajo ekološko in integrirano pridelavo, saj se znaka razlikujeta le v rahlem barvnem odtenku.

 

 

 

 

 

Ekokruhek

 

Miha Krejan ima v Trzinu ekološki mlin, za sosednjimi vrati pa ekološko pekarno in majhno trgovinico

 

Vsa žita dobi od slovenskega ekokmeta iz Prekmurja, enega redkih, ki se preživljajo z ekološko pridelavo žit. Slovensko komponento svojega posla zelo poudarja. Ekološko in etnološko gresta po njegovem z roko v roki. Ob mlinu in pekarni razvija tudi dopolnilne dejavnosti, kot so gostinstvo in šola peke kruha. Nasploh se zdi, da gre za nekakšnega kruhovskega guruja. Razočaran je nad tem, da je za večino potrošnikov objekt poželenja še vedno beli kruh. "Belo moko že zadnjih 50 let vsi častijo kot boga," je pojasnil, čeprav nima beli kruh zaradi načina pridelave moke skoraj nikakršne hranilne vrednosti. "Ti kruhi pa so polnovredni. Gre za to, da se kruh uživa kot samostojna jed." Posel mu za zdaj uspeva toliko, da "držijo glavo nad vodo". A to je še vedno bolje kot na začetku. "Prvo leto nismo nič prodali, smo bili izjemni reveži." A obetajo se mu še boljši časi. "Šolstvo se je začelo prebujati. Javne razpise bodo prikrojili. Deset odstotkov pri javnih naročilih bo namenjenih zdravi hrani." Do zdaj seveda na javnih razpisih zaradi cene, ki je kar približno štirikrat višja od cen najcenejših ponudnikov, niso bili konkurenčni. Površno gledanje skozi ceno je po njegovem krivično. "Našo štručko lahko poješ skoraj samo ali pa le z jabolkom, beli kruh pa moramo za hranilnost mazati in oblagati z različnimi dodatki." Opozoril je tudi, da vsak kruh s semeni še ni polnozrnat, polnovreden kruh. Zanj mora biti moka zmleta iz celega zrnja, končni izdelek pa je neizogibno zbit in težak kos kruha.

 

 

 

 

 

Med hedonizmom in samodisciplino

 

Docentka na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani dr. Tanja Kamin, preučevalka družbenih vidikov zdravega življenja

 

Kakšen je tipičen sodobni ekopotrošnik?

 

Skuša delati ustrezne kompromise, tako da ne posega preveč v svoj vsakdanjik in svoje življenjske navade, hkrati pa razmišlja, da bi s svojim načinom življenja pustil čim manj za okolje škodljivih, ekološko negativnih odtisov. Skozi ekopotrošnjo se kaže tudi individualizacija skrbi za okolje. To pomeni, da se težave, ki bi jih morali reševati celostno in na sistemski ravni, skušajo reševati partikularno, pogosto kar na ravni zasebne potrošnje. Torej ne gre za reševanje temeljnih vprašanj, ampak lahko celo za vzdrževanje statusa quo oziroma za neke drobne simbolične spremembe, ki pa največjih negativnih posledic oziroma vzrokov niti ne odpravijo zares.

 

Koliko je potrošnik pripravljen preplačati izdelek, ker na njem piše eko ali bio?

 

Raziskave kažejo, da je potrošnik pripravljen plačati višjo ceno za ekološko primernejši izdelek, zlasti če meni, da ima neposreden vpliv na njegovo zdravje. Pripravljen je vložiti nekaj več denarja, ker verjame, da je tak izdelek mogoče ne bolj koristen, zagotovo pa manj škodljiv za njegovo zdravje. Tako namreč kupuje poleg osnovnega izdelka še dodano vrednost, na primer zdravje, boljši zrak, lepšo prihodnost ipd. Zdravje je postalo ena od najvišjih vrednot. To pa s pridom izkoriščajo tudi nekateri proizvajalci in izrabljajo "trendy" eko in bio nazive. Z zelenimi trditvami se potrošniki nemalokrat zavajajo. Na primer s tem, da gre za "naravni izdelek", pri čemer ne moremo natančno ugotoviti, kaj to naravno sploh pomeni. Proizvajalci vedo, da se lahko z različnimi zelenimi trditvami bolje diferencirajo na trgu in s tem pridobivajo konkurenčno prednost zaradi nepopolnega predstavljanja resnice, hkrati pa tako izničujejo prizadevanja tistih podjetij, ki res skušajo proizvajati po strogih pravilih za pridobitev "eko" nazivov.

 

Kako so se razvijale "zelene trditve"?

 

Zelene trditve niso tako nove, le včasih so bile bolj vezane na kontekst tradicije. "Naravna" pridelava je imela bolj nostalgičen pridih, pri čemer so bile poudarjene tradicionalne vrednote, življenje v manjših skupnostih, družinske vezi ... Zelene trditve so tudi izraz politizacije potrošnje, ki prav tako ni ravno nov pojav. V Ameriki so se že na začetku 20. stoletja pojavili pozivi k bojkotu proizvajalcev, ki neki skupnosti niso hkrati ponujali tudi dela. Ta politizacija potrošnje in politično korektna potrošnja sta bili pogosto vezani na širšo družbeno odgovornost, ki naj bi se udejanjala tudi skozi potrošnjo. V smislu: kot posameznik, kot potrošnik imaš moč vplivati na dogodke v svoji lokalni skupnosti, pa tudi na svetovne usmeritve.

 

Kolikšen delež deklarativnih ekonavdušencev svoje besede udejanja v praksi?

 

Za popolnoma ekološko življenje je danes potrebno zelo veliko discipline in odrekanja. Če bi hoteli na vseh ravneh razmišljati o svojih ekoprispevkih, bi morali biti zelo natančni in dosledni. Pri večini ekopotrošnikov gre za sprejemanje kompromisov, pogosto tudi zgolj za simbolična dejanja. Razmišljanje v smislu: na tem področju bom deloval ekološko, zato mi na drugem ni treba. Podobno kot pri zdravem prehranjevanju gre tudi pri "ekoživljenju" za nihanje med hedonizmom in samodisciplino. Gre za lovljenje ravnotežja med slabim in dobrim, med družbeno zaželenim in družbeno nezaželenim ...

 

Kakšen odnos ekonavdušenec vzpostavlja do "nevernikov"?

 

Ekologija je lahko huda ideologija. Lahko postane nova vera, ki producira pripadnike in odpadnike, dobre in slabe. V tako črno-belem sistemu lahko ekologija postane orodje za udejanjanje zelo specifičnih interesov, lahko govorimo tudi o zelo profitno naravnanih interesih peščice.

 

Je ekopotrošnja privilegij bogatih?

 

Kar zadeva prehrano, so raziskave pokazale, da obstaja neprijeten občutek pri ljudeh, ki se zavedajo, da so nekateri izdelki boljši, bolj zdravi, bolj ekološki, hkrati pa si teh izdelkov ne morejo privoščiti in morajo posegati po izdelkih, ki za manj denarja napolnijo več želodcev. Cena je zelo je pomembno merilo pri nakupovanju hrane za vedno več ljudi. Ekopotrošnja pa je navadno dražja. Zato lahko postane tudi statusni simbol in ne le znak načina življenja in naprednega razmišljanja. Tedaj je ekopotrošnja deloma lahko tudi znakovna igra tistih, ki si to lahko privoščijo. Ljudje, ki razmišljajo o vsakem evru, ki ga potrošijo, da preživijo mesec ... da bi njim trkali na vest, kako nezdravo in neekološko živijo, je res sporno.

x!x

 

Ekomarket

 

Duško Petrović je svojo prvo trgovino (bolj trgovinico) z ekološko rastlinsko hrano odprl daljnega leta 1989

 

"Razlog je bil ta, da sem hotel poskrbeti zase, saj sem vegetarijanec že od leta 1977, čeprav se to ne vidi (res se ne, op. a.). Takrat je šlo bolj za preživetje, zdaj pa je to postalo posel. Ampak vodilo je ostalo." Sprejel me je v svojem prvem ekološkem supermarketu, ki ga je ne tako davno odprl v ljubljanskem BTC-ju. Prodaja približno tri tisoč različnih izdelkov, še vedno nekajkrat manj kot v večjih trgovskih centrih. "To je moja osebna izbira. Večino stvari prej poskusim." Imajo tudi že svojo blagovno znamko, ki jo počasi uvajajo. Na klasično vprašanje o višjih cenah izdelkov je odvrnil, da se mu zdi to povsem zgrešena primerjava, "ker ne primerjamo jabolk in jabolk. Že način pridelave ni enak. Postopek mora biti tak, da bolj ohranja lastnosti živil. Pri konvencionalni predelavi jih briga izključno cena. Zadostiti morajo samo trem merilom. Da je živilo zdravo, kar se pri nas pojmuje kot mikrobiološko in organoleptično neoporečno in nima ostankov pesticidov in težkih kovin nad dovoljeno mejo. Kadar je cilj zadostiti samo tem merilom, mnogokrat od živila ne ostane dosti. Lahko samo škrob. Totalno nevredna zadeva. Da o aditivih, največkrat nepotrebnih, sploh ne govorim. Izdelki preprosto niso enaki. Kakovost je neprimerljiva." Pojasnil je, da je razlika v ceni celo večja od največkrat omenjenih 30 do 40 odstotkov. "Za toliko so dražje surovine." A večina njihovih kupcev si to nekoliko laže privošči. "Populacija, ki kupuje pri nas, bistveno manj kadi, se manj drogira, bistveno manj pije (to se kaže tudi v prodaji ekoloških vin, ki, kot pravi, ne gredo dobro v promet), bistveno bolj športno živi kot navaden potrošnik v navadnem supermarketu." Vrsta pri blagajni ni nič nenavadnega. Ob petkih in sobotah naj bi bila prava norišnica. "Do tu stojijo," je pokazal na točko nekaj metrov od blagajne. "Zadeva je trenutno 'in' in po mojem bo tako tudi ostalo. Ekološki izdelki so najboljša delikatesa, ker imajo najboljši okus. Ko zbiraš najboljše sestavine, prideš do ekološkega izdelka."

 

Ekokmetija

 

Silva in Stane Studen imata ekološko kmetijo v neposredni bližini Ljubljane že več kot deset let, uradni certifikat pa sta pridobila med prvimi

 

Sta ena redkih kmetov, usmerjenih v pridelavo ekozelenjave, čeprav so za to področje subvencije med najvišjimi. Že deset let svoje pridelke prodajata na tržnici, v zadnjem času pa zalagata tudi nekatere vegetarijanske restavracije, prav tako sta zadovoljna s sodelovanjem z Mercatorjem. "Na začetku, ko smo prodajali na Ribjem trgu pri Ljubljanici, smo bili kot klošarji. Potem smo dobili lokacijo na tržnici in zdaj gre kar dobro," je povedala gospa Silva. Tudi s sosedi se zdaj razumeta. "S sosedi je čisto v redu, na začetku je bila pa vsa vas čudna. Da je to nemogoče, da se norca delaš, skoraj smo bili nezaželeni." Ob obisku njune kmetije je nekoliko zmotila bližina ljubljanske obvoznice, ki je od njiv oddaljena kakega pol kilometra. "Bližina obvoznice moti marsikoga. A obvoznica je vkopana, okoli ni težke industrije. Analiza zemlje ne pokaže nobenih težkih kovin. Moti pa nas, ker se Ljubljana širi," je dejala gospa Silva. Gospod Stane se je večino časa držal bolj ob strani, na vprašanje, koliko prihrani, ker ne kupuje pesticidov in mineralnih gnojil, pa je odvrnil: "Nimam pojma, koliko stanejo te stvari." Cen za "te stvari" ni videl že deset let. A ga to ne skrbi. "Dobiček je večji." Četudi ne uporabljata pesticidov in druge kemične zaščite, letina še nikoli ni povsem zatajila, je povedala gospa Silva. "Davek pa je treba plačati. Vsako leto kakšen pridelek vzame slana ali kaj takega."

 

 

Staš Zgonik

[free]

Wau!! odlicen clanek!

 

vir: Piše Staš Zgonik / http://www.mladina.si/dnevnik/111535/

 

Dodajam se intervju in povzetke iz eko-trznice (nov 07) >>

[free]

http://www.plantabillion.org/

[free]

PODNEBNE SPREMEMBE SO POSTALE DEL ČLOVEKOVIH PRAVIC vec >>>

 

Tema: Dan zemlje

 

Tema: Kdo si upa? (izracunaj svoj ekoloski odtis): http://www.lunin.net/forum/index.php?showt...t=0#entry964383

[free]

Predvidevajo, da bo skoda v primeru, da, zaradi globalnega segrevanja ne ukrepamo TAKOJ, bodo zahtevale vec sredstev kakor obe svetovni vojni in gospodarska kriza! Cca. 20% BBD na svetovnega prebivalca.

[free]

http://www.foe.co.uk/images/common/foe_logo3.gif

 

http://www.foe.co.uk/campaigns/climate/new..._ask.html#movie

 

The Big Ask >>>

 

http://www.thebigask.com/campaigns/climate...march_film.html

[free]

http://wecansolveit.org/content/action/

[free]

nova slo. skupnost >> PLANET SPREMEMB

 

Kako deluje naravno podnebno ravnovesje na Zemlji?

Zakaj se podnebje spreminja?

Kako se podnebne spremembe odražajo?

http://www.planet-sprememb.si/slike/spremembe/naslovna_medved.jpg

 

[free]

Prvi eko-brskalnik na svetu

Pa smo ga dobili, prvi eko brskalnik na svetu. Ustvarila ga je nadebudna ekipa mladih ustvarjalcev z podporo Mozzile in Firefoxa, oba imata namreč skupno firefoxovo jedro.

 

Brskalnik je odlična izbira za vse, ki vas zanima oz potrebujete informacije iz eko področja, saj omogoča preglednejše in hitrejše brskanje po ekološko usmerjenih informacijah, medijih in mnenjih.

 

Flock pa poleg tako imenovanega surfanja omogoča tudi nekatere elemente gradnje skupnosti in pa predvsem izboljšuje dostop do željenih informacij.

 

Brskalik vam takoj ob zagonu ponudi prenos vseh osebnih nastavitev iz vašega firefoxa, tako da je prilagajanje novemu iskalniku minimalno.

 

Seveda vam Flock nudi tudi enakovredno izkušnjo kot ostali brskalniki, če se boste odločili, da z njimi zaplujete v običajne vode.

 

Flock vam takoj ob zagonu ponudi dostop do kultnega treehugerja, my worda, ki predstavlja vaše okno v eko svet in dostop do eko skupnosti.

Dobite ga na ...

http://browser.flock.com/eco

 

vir: pozitivke

[Guest Lotus']

Zakaj ne bi imeli zelenega računalnika?

 

 

Funkcija teh računalnikov je, da so čim bolj varčni pri porabi energije in da je čim več delov mogoče reciklirati. Pomembna pa je tudi življenjska doba računalnika, saj se je ta v zadnjih desetih letih zmanjšala – s šestih na dve leti.

 

V svetu računalništva je kot najbolj ekološko usmerjen gigant poznan Fujitsu Siemens Computers, ki je že leta 1993 na trg poslal prvi zeleni računalnik. Seveda pa nadaljujejo v tej smeri s celo paleto izbora zelenih računalnikov, od strežnikov pa do poslovnih osebnih računalnikov.

 

Že lansko leto so na trg poslali najmanjši, najtišji in energetsko najbolj varčen strežnik na svetu - Primergy TX120. Pohvalijo pa se lahko tudi z zelo varčnimi namiznimi računalniki Esprimo Proffesional PC. Le-ti so si prislužili certifikat Energy Star® 4.0, ki ga ob strogih pogojih EPA (Energy Protection Agency) izpolnjuje le 20% vseh namiznih računalnikov na svetu. Seveda pa so računalniki tihi in zanesljivi, odlikuje pa jih 80% izkoristek energije.

 

Tudi pri HP skrbijo za naše življenjsko okolje. Lani v začetku leta so na trg poslali računalnike HP Compaq dc5700, dc5750 in dc7700. Ti so narejeni tako, da lahko privarčujejo kar do 50% električne energije, zato lahko privarčujejo od 10 do 90 € na računalnik! Kmalu zatem so izdali še namizni računalnik HP rp5700.

 

Gre za prvi računalnik, ki je prejel zlato zvezdico ameriške naravovarstvene agencije EPEAT. Tudi ta računalnik se lahko pohvali z 80% izkoristkom energije in lahko tako v pisarnah zmanjšajo porabo energije za 15% odstotkov. Prav tako je izdelan iz 95% komponent, ki so primerne za ponovno izdelavo oziroma reciklažo. Na področju strežnikov so zelo varčni strežniki ProLiant s Xeon 5300 serijo procesorjev.

 

Za nameček pa so ti strežniki opremljeni z napredno napajalno tehnologijo, ki omogoča do kar 90% izkoristek energije. Z varovanjem okolja pa lahko začnete takoj ta trenutek. HP že ponuja storitev preko spleta, kjer naročite embalažo za vaše odpadne kartuše za HP LaserJet in InkJet tiskalnike. V drugih državah je mogoče vrniti tudi odpadne računalniške komponente, baterije in celo mobilne telefone. Pri nas tega še ni.

 

In kako je z zelenimi računalniki v Sloveniji? Na žalost ne zelo dobro. Čeprav je med podjetji nekaj zanimanja, ga pa zato ni med domačimi uporabniki. Je pa čutiti, da zanimanje počasi narašča. Podjetja se za takšne računalnike odločajo predvsem zaradi vzdrževanja in porabe energije. Zato je pomembno osveščanje ljudi. Pomembno je izpostaviti, da računalniki prav tako onesnažujejo naš planet.

 

Ste vedeli, da se za izdelavo običajnega računalnika porabi 240 kg fosilnih goriv, 22 kg običajno zelo strupenih kemikalij in 1500 kg vode? Tudi jaz ne. Zato bom v prihodnje vsekakor razmišljal o nakupu »zelenega« računalnika in tako vsaj malo pripomogel, da bo naš planet ostal »zeleni planet«. Upam, da tudi vi. Če vas mogoče skrbijo cene zeleno obarvanih računalnikov ste lahko brez skrbi. Računalniki se po cenah praktično ne razlikujejo od navadnih. In prav je tako!

 

Torej, zeleni računalniki, da ali ne? Odločitev ni težka. Dejstvo je, da je naš planet vedno bolj onesnažen, k temu pa seveda veliko pripomorejo računalniki po domovih, pa tudi po podjetjih. Četudi vam je varstvo narave in skrb za prihodnje rodove zadnja skrb v življenju, lahko razmislite o varčnejšemu računalniku, saj vam bo prihranil kar nekaj stroškov pri porabi energije, še posebej če imate podjetje z veliko računalniki. Če bi se z avtomobilom vsak dan vozili 8 ur in več, bi kupili avto na bencinski ali varčnejši dizelski pogon? Premislite.

 

Vir: slowwwenia.com

[free]

super clanek!

[Antoninus]

pa še to, res me zanima, če smo mi ljudje res tako močen in velik faktor da lahko uničimo planet? Vedno se mi je zdelo čudno, da smo močnejši od življenjskega cikla živalstva, rastlinstva in ostalega.

Planeta ne bi ravno uničili, samo spremenili toliko, da ne bo za nas več primeren. Kar se pa ciklov tiče, je človek ravno najbolj ranljiv, ker je na vrhu prehranjevalne verige.

[free]

Mislim, da je zmotno in neprimerno misliti ter razmisljati, da je prepozno!

Verjetno clovek zemlje ne more uniciti v celoti. Lahko pa sebe in to zelo zelo hitro, ter "kvalitetno"

 

(iz prejsnje strani):

Earth: I'll Be Absolutely Fine

March 6th, 2008 by Joshua S Hill

 

In a recent interview with UK website The Daily Mash, the Earth has revealed it isn't worrying too much about global warming. In fact, it says that it will "…be absolutely fine."

'Earth, 4,000,000,000, said last night: "I'll be absolutely fine, seriously. I might get a bit warmer and a bit wetter, but to be honest, that actually sounds quite nice.

"Try living through an ice age. Pardon my French, but it's absolutely fucking freezing." '

The Earth is quoted as saying that it was "sick and tired" of being drawn in to the environmental equation. Our Earth wants us to stop trying to 'Save the Planet' and try changing out slogan too 'Save Your Sorry Ass'!

"Look, I'm just a planet doing its thing, alright? If things want to live on me, that's their business, but I've got important planet stuff to do, okey? Try being in ...

 

[…]

moje mneje pac

Jaz sem za male akcije, ki jih podpira kritična masa. Ekskluzive, kot so ugašanja luči ob določeni uri so mi sicer zelo blizu, ampak to je umetna stvar. Predvsem gre za način vsakdana. Vztrajnost. Rutina odnosa. Ampak pravijo, da so šle stvari že tako daleč, da ni več povratka... pa še to, res me zanima, če smo mi ljudje res tako močen in velik faktor da lahko uničimo planet? Vedno se mi je zdelo čudno, da smo močnejši od življenjskega cikla živalstva, rastlinstva in ostalega.

[free]

Čebele še bodo?

 

 

Poslanska skupina Zares je podprla prizadevanja za Slovenijo brez GSO in vložila predlog zakona o moratoriju na gojenje gensko spremenjenih organizmov. Na njihovi spletni strani

www.zares.si/peticija je omogočila podpisovanje peticije za začasno prepoved namernega sproščanja gensko spremenjenih rastlin v okolje.

S podpisi se mudi. Prispevajte po svojih močeh in pomagajte širiti pobudo, da čim več Slovencev podpiše svoj delež k ohranjanju naše dežele zdrave za nas, danes in naše potomce.

 

Pet minut pred dvanajsto se politiki le prebujajo.

 

Izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek!

Skrivnostno pri umiranju čebel je, da čebel enostavno ni več, izginejo brez sledu. Zapustile so panj, mladega zaroda ne oskrbujejo več. Ne vemo, kam so šle. V panju ni mrtvih čebel, čebele enostavno izginejo. Posledice so zaenkrat še neizmerljive: izginotje čebel bi imelo za človeštvo uničujoč učinek, kajti skoraj dve tretjini naše prehrane je posredno ali neposredno odvisna od dela čebel.

 

Večino sadja (90%) oprašujejo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline itd. Zato je Albert Einstein že leta 1949 svaril pred umiranjem čebel: »Ko bo izginila čebela z obličja Zemlje, bo človek preživel le še štiri leta; saj ko ni več čebel, ni več opraševanja, ni več rastlin, ni več živali, ni več ljudi …«

 

Prave alternative za opraševanje čebel do danes še niso odkrili. Tudi uporaba velikih ventilatorjev ni prinesla željenega učinka. Čebele so najnatančnejši gradbeni mojstri na svetu, njihova navigacija poteka po njihovih lastnih zemljevidih, podrobno preračunavajo položaj sonca, razlikujejo stotero vonjav in prevzemajo mogočno nalogo za naš planet: opraševanje neštetih cvetov na sadnem drevju, v vrtovih, na travnikih in v gozdovih.

 

Čebele opravljajo šest poklicev v 30 dneh

Da bi lahko to nalogo, ki zagotavlja nadaljnji obstanek vsega živega, zanesljivo opravljale, so se čebele brezhibno in harmonično organizirale, česar pri ljudeh še nikjer ni bilo mogoče najti. »Občudovanja vredno pri čebelah je že samo njihovo bistvo,« razlaga dolgoletni čebelar Hermann Glas.

 

»Občudovanja vredno zato, ker vse stoodstotno deluje in čebela že od prvega dne svojega prihoda na svet ve, kaj je njena naloga. Naloga je že v njej sami.« Pri tem še zdaleč ne gre le za opraševanje cvetov – v času njenega kratkega življenja (30 do 70 dni) opravlja čebela šest različnih poklicev. Ko se izvali, prve štiri dni kot čebela – čistilka čisti celice satja in panj, kajti v neočiščene celice satja čebelja matica ne leže novih jajčec.

 

Od 5. do 11. dne je dojilja in krmi ličinke. Nato dela 3 dni kot skladiščnik: nalaga nektar v celice satja in prezračuje panj na ta način, da z veliko hitrostjo zamahuje s krili. S 14. dnem življenja končno postane čebela – graditeljica in gradi celice satja, eno za drugo, šesterokotne, eno enako drugi. Z 18. dnem čebela spremeni svojo vlogo v čebelo – braniteljico in pri vhodu v panj odganja vsiljivce kot so ose, sršeni in metulji.

 

Šele nato, s svojim 22. dnem življenja, postane čebela nabiralka. Leta s cveta na cvet, da nabere nektar, cvetni prah in propolis (neke vrste drevesno smolo), hrano za čebele v panju. Kako čebela ve, kaj je njeno delo? Kaj ji narekuje, kdaj mora zamenjati delovno mesto? Kdo si je izmislil znameniti in dolgo raziskovani ples v krogu in poplesovanje z zadkom, s katerim čebela po vrnitvi v panj sporoča drugim čebelam natančno mesto, oddaljenost in kvaliteto izvora hrane?

 

Poročilo v medijih je bilo osupljivo: V ZDA je prišlo do masovnega umiranja čebel v takem obsegu, kot ga niso opazili še nikoli doslej. Na zahodni obali Amerike je propadlo okoli 60 odstotkov čebelje populacije, na vzhodni obali in v Teksasu pa več kot 70 odstotkov. Prizadetih je več kot polovica vseh zveznih držav in deli Kanade. Enako se dogaja v Španiji in na Poljskem.

 

Ali so krivi mobilni telefoni?

Po opisu v članku časopisa The Independent (britanski nedeljski časopis) se čebele izgubijo zaradi radiacije (sevanja) mobilnih telefonov. Iz tega vzroka ne najdejo več nazaj v svoje panje, v katerih ostanejo le matica, izležena jajčeca in med. Ena izmed študij Univerze v Landau, je, kot piše časopis Bild, to domnevo že potrdila. Kako naj si to razlagamo?

 

Znanost je pogosto dokazala, da pravzaprav ničesar ne ve. So pa mnogi čebelarji v bližini oddajnikov in pod daljnovodi opazili nenavadne, negativne pojave. Eden od čebelarjev opisuje svoja opažanja glede spremenjenega obnašanja čebel ob postavitvi oddajnikov v njihovi neposredni bližini: »Pri moji čebelji populaciji (sprva približno 40 družin) je bilo opaziti močan nemir in povečano težnjo po rojenju.

 

Kot čebelar z nakladalnimi panji uporabljam tako imenovano povišano dno, čebele v tem prostoru niso dograjevale satovja v nadaljevanju pripravljenih okvirčkov, ampak brez reda, križem kražem po prostoru. Še posebej vpadljiva je bila močna lepljivost satov, tako da je bilo posamezne okvire težko ločiti. Opazil sem tudi izredno hiter spomladanski razvoj, tako da je bilo treba predčasno poskrbeti za preprečevanje rojenja. Poleti je prišlo do nerazložljivega upadanja čebelje populacije. Čebele so panje enostavno zapustile.« (www.mikrowellensmog.info/bienen.html)

 

Čebele živijo v kolektivu

Čebele so bitja z visoko inteligenco. »Ta iznajdljivost, ta red, česa takega mi ljudje nismo sposobni,« se navdušuje čebelar Hermann Glas, ki oskrbuje 40 čebeljih družin. Zanj čebele niso posamična bitja, zanj so čebele enota: »Čebelja družina je kot eno samo bitje, ima nekaj, kar bi lahko imenovali kolektivna duša.« Tako tudi zelo stari čebelarji nikoli ne govore o čebelah, temveč vedno o čebeli.

 

In ta obstaja v treh spolih: tu je matica, ki se dovoli krmiti z dragocenim matičnim mlečkom in ki v svojem 3 do 4 leta trajajočem življenju v celice satovja izleže dva milijona jajčec, ob sončnem obratu do 2000 jajčec dnevno; tu so delavke ženskega spola, ki panj gradijo, v njem vzdržujejo red in čistočo, nabirajo nektar in krmijo ličinke; in tu so troti moškega spola, katerih je v panju le nekaj sto.

 

Troti igrajo v panju pravzaprav tragično vlogo. Nekoliko okornejši in bolj poraščeni kot čebele delavke so v panju uporabni le kot osemenjevalci matice. Prehranjevati se ne morejo sami, oskrbujejo jih čebele delavke. Tudi k obrambi ne morejo ničesar doprinesti, saj nimajo organa za pikanje. Njihova naloga je enostavno le v tem, da se v spomladansko-poletnem času odpravijo na poročni let in osemenijo matico, kar le redkim uspe in pomeni njihovo takojšnjo smrt.

 

Kraljica ali delavka?

O tem, ali bo čebela živela kot trot, delavka ali matica, ne odloča genetski zapis, temveč to preprosto določa ravnanje z jajčecem. Za ličinke matice, recimo, so zgrajene posebno oblikovane večje »kraljevske zibelke«. Te ličinke so deležne posebne prehrane, prejemajo izbran sok, matični mleček, ki ga proizvajajo mlade čebele v svojih žlezah.

 

Nasprotno pa ličinke bodočih čebel delavk prejemajo od 6. do 7. dne hrano, ki je mešanica cvetnega prahu, medu in vode. Troti sicer prejemajo enako hrano, vendar izvirajo iz neoplojenih jajčec. In kdo določa razdelitev na matico, delavko ali trota? Seveda zopet »čebela«, duša čebelje družine. Ta tudi zazna, če se je čebelja družina preveč namnožila. V tem primeru mora čebelja matica na dieto, tako da izleže manj jajčec, postane vitkejša in tako sposobna leteti.

 

Posledično se družina razdeli, prične rojiti: stara matica zapusti panj skupaj z delom svojih dvorjanov in si poišče novo bivališče. Za kraljevski naraščaj je že pravočasno poskrbljeno – mlada matica je že vzrejena v novi kraljevski zibki. Po svojem poročnem letu odslej ona prevzema izleganje jajčec in s svojim vonjem skrbi za harmonijo v panju.

Je to le goli nagon, ki vodi življenje čebele? Ali imajo čebele zavest? Ali razmišljajo? Temu vprašanju se trenutno posvečajo raziskovalci vseh narodnosti.

 

Biolog James L. Gould z Univerze Princeton je pri svojih raziskovanjih naletel na primer, s katerim ni računal nihče, niti on sam. Gould je pripravil svojim čebelam mobilno pašo in jo vsak dan prestavil za enako razdaljo. Kot je bilo pričakovati, so čebele nabiralke vedno izsledile novo mesto paše. A kar se je zgodilo zatem, je preseglo vse, kar bi lahko smiselno pričakovali: po nekaj dneh so čebele vedele, kje bo ta dan stala paša in so na tem mestu neučakano krožile, dokler ni prispel Gould s pašo.

 

Ali so čebele spregledale princip Gouldovega poizkusa? Pametne razlage Gould za to ni mogel najti. A njegova nemoč pri iskanju razlage se je še bolj stopnjevala, ko je potek svojega poizkusa drastično otežil. Paše ni prestavljal za enakomerno razdaljo, temveč je stopnjeval prestavitev vedno znova za faktor 1,25 – vse prej kot zlahka ugotovljiva zakonitost. In kljub temu so se čebele tudi v tem primeru znašle.

 

Kot da bi v teku tega poizkusa razumele njegova pravila, so vedno krožile nad pravim mestom v pričakovanju hrane. Očitno so ravnale po pravilu: vzemi zadnjo postavitev, k njej prištej 25 odstotkov in tam te čaka hrana. Do danes še nihče ni našel ključne razlage, kako so insekti s svojimi miligramskimi možgani sposobni takšnih malodane nemogočih dosežkov.

 

Če izhajamo iz tega, da ima vse živo svojo dušo, da se v vseh oblikah življenja pretaka vesoljna duhovnost – Bog, potem ustreza razmišljanje, da se zavest vsake posamezne čebele potencira v čebelji družini. Z življenjem v skupnosti nastane neka višja zavest, ki je ne moremo omejevati s številom nevronov v možganih ene same čebele.

 

Boj čebel za preživetje

Kakršnokoli že je naše stališče do tega vprašanja – ali naj priznavamo čebelam nagon, zavest ali dušo občestva – kdor se poglablja v dogajanja in zakonitosti znotraj čebelje družine, je prevzet, občuti občudovanje, občuti spoštovanje do teh bitij, od katerih je v bistvu odvisno naše preživetje. Toliko bolj nerazumljivo je zato človekovo ravnanje z okoljem, z naravo, z živalmi.

 

Zakaj v ZDA in v drugih državah na skrivnosten način zapušča na tisoče čebel svoje panje? Ali terjata zastrupljanje okolja in zločin nad stvarstvom – genska tehnika svoj davek? Ali je človek zmedel čebelji red? Ali čebele iščejo območja, v katerih še lahko žive po svoji ureditvi? Ali sploh še obstajajo takšna območja in če, ali so čebeljim rojem dosegljiva? Ali jih je človek obsodil na propad in s tem izrekel obsodbo tudi samemu sebi …?

 

»Človeštvo nujno potrebuje čebele, saj sta skoraj dve tretjini človekove prehrane odvisni od čebel, bodisi posredno ali neposredno: 80 do 90 odstotkov sadja (jabolka, hruške, slive, češnje, breskve, kivi itd.) oprašijo čebele, prav tako mandlje, melone, papriko, buče, maline, sojo, beluše, brokoli, zéleno, kumare in še okrog 90 drugih vrst sadja in zelenjave.

Vegetarisch geniessen, 3/07, prevod: Blanka Prezelj

Vir slovenskega prevoda: revija Osvoboditev živali, november 2007

[free]

Slovensko predsedovanje svetu EU neuspešno pri prevzemanju vodilne vloge >>>

 

Slovensko predsedovanje EU je neuspešno pri prevzemanju vodilne vloge na okoljskem področju, je danes v sporočilu za javnost opozorila okoljevarstvena organizacija Greenpeace. Pri samo še dveh mesecih slovenskega predsedovanja EU mora Slovenija poostriti svoj pristop, če želi pustiti dolgoročnejši pečat, opozarja Greenpeace.

vec >>

[free]

Moj kivi potuje več od mene

 

Ali ste vedeli, da ribe, ki so jih ujeli na Norveškem, pošljejo na Kitajsko, kjer jih spremenijo v fileje, te pa nato pošljejo nazaj na Norveško in jih tam prodajo? V trgovinah na s citrusi bogati španski obali se bohotijo limone iz Argentine, medtem ko domače limone zgnijejo na tleh. Polovica graha, ki je naprodaj v Evropi, je zrasla v Keniji. Za vse skupaj je kriva ekonomija - predelava rib na Norveškem stane 87 centov, na Kitajskem pa le 15 centov na pol kilograma.

 

Kiviji so po novem na voljo skozi vse leto, saj polovico leta za letino tega novozelandskega sadeža skrbijo v Italiji. Izboljšave v transportu so omogočile, da hrana potuje hitreje. Tako so izboljšane ceste v Afriki omogočile, da hrana od tam namesto v 10 dneh pripotuje v 4 dneh. Cenejša delovna sila v teh krajih pa je v le nekaj letih izpodrinila Španijo, ki je bila nekoč najpomembnejši uvoznik paradižnika in solate v evropske države. Toda naša potujoča večerja nosi svojo ceno – povzroča namreč neznansko onesnaženje, predvsem z ogljikovim dioksidom.

 

Hrana sicer potuje po svetu že odkar so Evropejci odkrili Kitajsko, a tega nikoli ni počela tako hitro in v takšnih količinah kot v preteklih nekaj letih. Potrošniki pričakujemo raznovrstno hrano kadarkoli si jo zaželimo, to pa ne velja zgolj za najrazvitejše države.

Že vrsto let gorivo za mednarodni transport z letali in ladjami NI obdavčeno. Sedaj so si ekonomisti, okoljevarstvene skupine in politiki enotni – čas je, da prevozniki začnejo plačevati za onesnaženje, ki ga povzročajo.

 

Britanci na primer vsako leto uvozijo in izvozijo 15 tisoč ton vafljev, prav tako pa se med Britanijo in Avstralijo izmenja okoli 20 ton ustekleničene vode. V Evropi se bo najverjetneje to kmalu spremenilo. Evropska komisija v Bruslju je namreč sklenila, da bodo vsi letalski uvozi in izvozi morali pridobiti dovoljenja, za katera bodo plačali vsoto, sorazmerno z onesnaženjem, ki ga povzročajo. Dogovori z mednarodno pomorsko organizacijo še potekajo in če do konca leta ne bodo našli skupne rešitve, kako zmanjšati onesnaženje, tudi ladijske uvoze in izvoze čaka plačilo okoljskih odškodnin. Švica medtem že obračunava davek tovornjakom, ki prečkajo njeno mejo.

 

Težava pa se pojavi pri izračunu emisij. Dejstvo, da je hrana pripotovala iz tujine, namreč še ne pomeni, da je bilo za to porabljene več energije. Raziskave so namreč pokazale, da je transport jabolk, čebule ali jagnjetine iz Nove Zelandije lahko okolju prijaznejši kot mesece dolgo hranjenje v hladilnicah po Evropi.

 

Prevozniki opozarjajo, da bi obdavčenje prevoza vodilo v kaos. Države, ki se za obdavčenje ne bi odločile, bi tako imele veliko prednost pri trgovanju.

 

http://dne.enaa.com/upload/food3_290408.jpg

 

Tudi mnogi veliki trgovci vključno z britanskim Tescom, ki je sicer znan po svojih ekoloških akcijah, takšni odločitvi nasprotujejo. Namesto tega zagovarjajo izobraževanje potrošnikov. Tesco bo svoje izdelke namreč opremil s posebnimi oznakami, ki bodo potrošniku povedale, koliko ogljikovega dioksida je nastalo za izdelavo in prevoz določenega izdelka. Poudarjajo tudi, da so nekateri uvoženi izdelki okolju prijaznejši kot domači izdelki. Tako lahko na primer tropsko cvetje v toplih krajih uspeva brez dodatne porabe energije, medtem ko v Evropi za vzgojo tega cvetja obratujejo ogromni rastlinjaki. V Britaniji sicer uvozijo kar 95 odstotkov sadja in več kot polovico zelenjave.

 

Trgovci tako sedaj svoje upe polagajo v akcije, kot je Tescova. Ta bo z označevanjem pričel že letos, potrošniki pa bodo morda zgroženi, ko bodo videli, koliko onesnaženja je povzročil njihov kivi.

 

KPa

vir >>>

[free]

Četrtek, 15. maj 2008 - Dan podnebnih sprememb!

[free]

http://www.animalssavetheplanet.com/

 

How to Go Green!

[free]

To je danes

Četrtek, 15. maj 2008 - Dan podnebnih sprememb!

[Guest Lotus']

Iskalnik po trenutni ekološki ponudbi Slovenije v številkah

Ravno zato, ker smo šele dobro pričeli s storitvijo 'Iskalnik po trenutni ekološki ponudbi Slovenije' in ga zatorej verjetno še niste uspeli bolje spoznati, bi ga veljalo malo širše predstaviti. Kljub temu, da preživljamo tisti del leta, ko je ponudba ekoloških ali pa tudi konvencionalnih kmetov najmanjša, se lahko 'Iskalnik' pohvali s seznamom malo manj kot 400 ... ...postavk (natančneje 398) iz ponudbe pridelkov, izdelkov in storitev, ki so razvščene v 24 kategorij Trenutne ekološke ponudbe.

 

LINK

http://ekoloska-ponudba.vsi-zdravi.org/ind...=2&Itemid=1

 

V tem trenutku je v 'Iskalniku' zastopanih 228 ponudnikov, vendar pričakujemo, da se bo ta številka, kot seveda tudi druge, predvsem številka o postavkah ponudbe, v prihodnje še zelo povečala. Vendar je Iskalnik po trenutni ekološki ponudbi Slovenije po številu vključenih kmetov že zdaj največji, po trenutni ponudbi pa tako ali tako edini.

 

Ker je ekološka pridelava praviloma vezana na letne čase, mnogi ekološki kmetje v tem trenutku nimajo česa ponuditi, kar se bo spremenilo že v roku nekaj tednov. Pa vendarle, izbira ponudbe v 'Iskalniku' je vse prej kot skromna.

 

 

 

božansko!

[free]

[free]

Okoljski problemi so najpomembnejse vprasanje s katerim se sooca svet v svoji zgodovini!

Resnicno upam, da bomo ljudje kmalu to tudi razumeli, tudi prakticno v vsakodnevnem zivljenu.

[free]

Velika zahteva za zmanjšanje emisij v okolje >>>

THE BIG ASK - Skupaj s predsednikom dr. Danilom Türkom podpiramo kampanjo "Velika zahteva".

[free]

Obstoj čebele - izumrtje človeka!?

(04:06) Boštjan Noč, predsednik Zveze čebelarjev Slovenije o obstoju kranjske (sive) čebele. - 6. čebelarski praznik na Brdu pri Lukovici. Ali se nam bliža ekološka katastrofa, izumrtje kranjske (sive) čebele? Kaj bi posledično izumrtje čebel pomenilo za človeka? Ukrepati je potrebno sedaj, TAKOJ.