"učitelji " v forumu -Duhovnost.....

[highlander]

lepo si napisal

 

vendar težko bo nekdo razumel tvoje besede, zato ker še ni imel te izkušnje. brez izkušenj je pa tažko nekaj ozavestit oz. je praktično nemogoče.

 

ponižnost je vsekakor dobra stvar. vendar ne zdaj zmotno in umetno hlinit ponižnost, ampak postopno skozi duhovni proces razviti to kot nujno pomembno kvaliteto.

 

 

Mogoce samo midva veva o cem pisem, upam pa da se kdo. Ko ega ni, dusa ze ve kaj poceti, v to ste lahko prepricani.

Na nas je samo, da poskrbimo, da se ego umakne, pol se pa ze samo dogaja.

[Janardan]

Mogoce samo midva veva o cem pisem, upam pa da se kdo. Ko ega ni, dusa ze ve kaj poceti, v to ste lahko prepricani.

Na nas je samo, da poskrbimo, da se ego umakne, pol se pa ze samo dogaja.

 

zmotni ego se uničuje postopno s čistim verodostojnim duhovnim znanjem. ko se zmotni ego uniči prevlada pristni duhovni ego oz. naš pravi jaz.

 

kdo nisem jaz in kdo sem jaz. to bi se morali vsakodnevno večkrat vprašati.

 

IMHO

[highlander]

No zdaj pa enga lupcka za vse.

[Piko]

Kok sem s časom to že pozabil!

 

Vsak, ki to bere, naj se mu vsede na

[Marsa]

No zdaj pa enga lupcka za vse.

no vish, to pa vsi razumemo.

 

[butl]

Ena stvar velja v duhovnosti pa naj bo v katerikoli dobi. Poti do cilja je ogromno, a za resno in temeljito delo je treba izbrati eno samo in ji slediti, delati totalno. Pot običajno predstavlja kakšen mojster/učitelj, lahko avatar, nenazadnje so uporabne tudi organizirane religije, če obstaja predanost in trdna odločenost v praktikantu se zliti z Božanskim.

 

Kakor razumem, je glavni point zlitje z Božanskim. Dojemanje igra zelo pomembno vlogo, a sam na sebi ni "cilj", čeprav se zgodi.

 

To velja samo do določene mere, recimo dokler se ne izbere poti. Potem pa tako selekcioniranje glede na všečnost mora nujno odpasti, če ne, ni napredka. Duhovnost je pravzaprav delo z lastno temo in tam notri nam marsikaj ni všeč, še posebej, ko moramo pustiti naša prepričanja in delati kaj celo v nasprotju z njimi. Všečnost je najmanj pomembna stvar v duhovnosti. Narediti je treba, kar je pač treba, in to totalno. Sicer pa ni nihče prisiljen razvijati se.

 

Hm, tole mi je zanimivo, res.

 

Jst sem samo en butl in se na ovčjerejo pa sploh ne spoznam, tako kot se moj kolega, ki jih redi. Sem mu pa lansko leto pomagal jih pospremit v dolino /z avtom, v prikolici, ne peš, seveda/.

Da je to lahko, skoraj neproblematično, me je tolažil, da jih bo vodil s soljo, da sledijo soli kot, kot, eee, kot ovce. Da pa vse ovce niso glih ovce, je vedel, zato je stezo do avta malček zagradil. Preventiva a ne. In jih je vodil s soljo do avta kot, kot, eee, kot ovce. Ma, niti blejala ni nobena. So šle v avto, mislm, v prikolico, kot, kot, eee, kot ovce. Vse. Razen ene. Ena je pa spizdila, kot da ni ovca. Je kolega bentil. Smo jo iskali, no, v glavnem jo je iskal kolega, jaz sem mu samo pomagal, en teden, kar je bilo zelo dobro zame in za mojo kondicijo /škofjeloško hribovje je kar razgibano/ in za sklepanje poznanstev /sem spoznal precej zelo zanimivih prebivalcev teh krajev/. Ko smo jo našli in ujeli, sem opazil, da je bilo potepanje po škofjeloškem hribovju koristno tudi za ovco, ker je delovala prav prijetno lepo rejena /sosedova trava je slajša verjetno/. Ali je sklenila kako obetajoče prijateljstvo in razširila obzorja spoznanj prav jako, bi ne vedel, ker ni želela o tem se pogovarjati niti na zelo milo priprošnjo. Sem pa prepričan skoraj, da ako bi slutila svoj konec, kajtinamreč, kolega je bil skorajda malce nejevoljen zaradi njenega atipičnega odnosa do svoje biti, mislim, do ovce v sebi, no ja, ni bil ravno prav malce nejevoljen, oziroma, če premislim še enkrat, je bil nejevoljen tako zelo skrajno, da jo je dal predelati v salame in klobase, bi se ne pustila tako zlahka, ujeti mislim in bi se potrudila uživati blagodeti škofjeloških gozdov in jas in naključnih in nenaključnih poznanstev čimdlje.

Kasneje sem slučajno bil priča pogovoru dveh ovc v kolegovi staji in je ena mimogrede navrgla drugi, da je bila tista atipična ovca res prava koza in da si je sama kriva za bridki konec in da ona pa ni niti pod dva toliko neumna, da bi se upirala gospodarju, kolegu mislm, ker da se ima čisto ugodno in da ji ni potrebno sploh na karkoli misliti, ker gospodar poskrbi za vse in da le kaj si je tista kura od ovce mislila da je izven ograde in gospodarjevega pašnika, ko je pa jasno, da ni nič. Beee, ji je odvrnila druga, kar naj bi pomenilo, da je res ena čisto navadna usrana goska, mislm, tista atipična ovca, kar pa ni ravno dokazano, mislm, da je res to rekla, sploh pa s tako izrazitim naglasom, kajti jaz imam opravljen samo osnovni tečaj ovčjega jezika in dva nadaljevalna.

Kaj mi pripoveduje ta zgodba, ki je resnična, majke mi?

Da ni fer do ovc, ko človeško vodljivost, slepoto, omejenost,... manifestiramo s stavkom "lej ga, mater je ovca, a nima svojga mozga sploh, al kaj". Ker ene so atipične.

 

A ko sem dvakrat globoko vdihnil, pa ne sunkovito in ne na silo, ne, sem delal tako včasih, da sem zajel dih in ga zadrževal do temno vijolične in po izdihu nisem vdihnil, dokler ni imela vsaka molekula zraka aurore, mislm, korone a ne, ne sploh ne, sedaj diham tako kot valovi morje, tekoče, v sinusoidah, in ko sem stopil korak v stran, sem se spomnil, kako sem potoval prvič v Rusijo, takrat SZ in to službeno in to sam, od ruščine sem pa poznal in znal edino vodko, pa še to Vyborovo, ki je bila poljska. Saj do beograjskega letališča ni bilo nobene frke res, se je pa začela tam. S seboj sem imel neke aparature, za katere sem potreboval atakarnet /ma to je neka listina za začasen izvoz in uvoz kao/, za kar sem prvič slišal od beograjskega carinika. Ko sem mu razložil svojo neukost in silno željo, da se sprehodim po Moskvi še isti dan, me je prijazno vzel v kratek uk, mi razložil pomen hudega dokumenta, kam da naj se obrnem morda po pomoč in kako ta dan zagotovo ne bom stopil na ruska tla. V carinskem uradu so mi dejali, da kakšni butli pa so v moji firmi, saj so oni zadolženi za urejanje dokumentov, da naj grem kar domov prav lepo. Pa sem poklical beograjsko predstavništvo firme in po kratkem prelivanju žolča v obe smeri, dobil dokument ročno v manj kot uri /me je čakal tam, le da mi ni noben povedal, da moram ponj tja/. Ko sva si bila s carinikom spet iz oči v oči, me je opetnajstil za 800 DEM, ker nisem imel potrdila zanje, jih je pa našel v moji denarnici /kasneje sem bil povabljen na sprejem k sodniku za prekrške/. V Moskvi je bil cirkus že pri izhodu iz letala. Hehe, tam daš pasoš enmu kekcu /vsaj včasih je bilo tako, ne vem, kako je danes/ in on gleda tebe in pasoš in tebe in pasoš...eee...ene veliko minut. Potem me je nekaj kao spraševal, kar bi bilo še v redu, če bi ga karkoli razumel. Se je našel en potnik, ki je opazi moje reve in težave in me povprašal, kam sem namenjen in mi svetoval, kaj naj rečem. Na carini podoben nerazumljiv monolog s strani carinika in moj molk in zagata. S seboj sem imel poleg aparatur tudi ene 200 kil listingov /takrat še ni bilo usb ključkov itd../ in je carinike prav zelo zanimalo, kaj je ta silni kup. Takrat sem se odločil, da imam tudi jaz svoj jezik in sem jim razlagal o vsem, o listingih, od kod sem, kam bi rad prišel, kar malce histerično. Se je splačalo. Nisem vedel, da me čaka en tipo z našega predstavništva na letališču in ko je slišal moje jokavo, za oktavo zvišano vpitje, je pristopil in razbremenil mojo ivanjščico na platfusu v cvetličnem vzorcu ter me popeljal v mesto, mislm, na delovno mesto. Potem je bilo lažje. So bili tipoti tam že dalj časa in pravi stari mački, tako da sem se po enem tednu že upal sam peljati z metrojem in naročiti ploščato vrano s česnom v gastinici /cipljata al cipjata tabaka, nekej tacga/ in povprašati tudi kakega Rusa za kaj.

Še danes sem hvaležen vsem, ki so mi pomagali, da sem tistega dne ne le videl Moskvo, ampak pil tudi odličen armenski konjak Ahtamar v hotelu Ukraina.

 

butl

 

[Matjaž Bogdan]

Saj te nobeden ne sili. Imas svobodno voljo.

Lahko pa ti povem, da lahko dobis roko od zgoraj. In to je spet odvisno od tvoje odlocitve, ali jo bos sprejel.

Vendar obstaja zal pogoj, da se ti ponudi ta roka. Ocistiti moras svoje srce, ego se mora umakniti.

Sam ves kako velik si, ko je treba ego spraviti na nizje obrate, da pa ga umaknes ni tako preprosto.

 

Tamle najprej govoriš o svobodni volji- vse lepo.In potem, dobiš roko, ki pa je pogojena ....Pol pa nadaljuješ- moraš to, pa moraš uno... a prioiri zavračam zadeve, kjer se pojavlja tale nedoločnik -morati . Kaj , če ti tole, k moraš- ne ustreza ?- pol pa nouš roke dubu-? je že v redu...

[Matjaž Bogdan]

Ena stvar velja v duhovnosti pa naj bo v katerikoli dobi. Poti do cilja je ogromno, a za resno in temeljito delo je treba izbrati eno samo in ji slediti, delati totalno. Pot običajno predstavlja kakšen mojster/učitelj, lahko avatar, nenazadnje so uporabne tudi organizirane religije, če obstaja predanost in trdna odločenost v praktikantu se zliti z Božanskim.

 

Kakor razumem, je glavni point zlitje z Božanskim. Dojemanje igra zelo pomembno vlogo, a sam na sebi ni "cilj", čeprav se zgodi.

 

To velja samo do določene mere, recimo dokler se ne izbere poti. Potem pa tako selekcioniranje glede na všečnost mora nujno odpasti, če ne, ni napredka. Duhovnost je pravzaprav delo z lastno temo in tam notri nam marsikaj ni všeč, še posebej, ko moramo pustiti naša prepričanja in delati kaj celo v nasprotju z njimi. Všečnost je najmanj pomembna stvar v duhovnosti. Narediti je treba, kar je pač treba, in to totalno. Sicer pa ni nihče prisiljen razvijati se.

P.S.: Čeprav spet ne govorim o tistih "učiteljih", zaradi katerih je zepo odprl temo.

 

Z predzadnjim stavkom se- edino strinjam. Ostalo mi pići po unmu, k so šli misionarji pa španski vojaki v J. Ameriko pa so potem uni indijanci spoznaval krščanstvo. Ene par jih je pa preživelo, da je lohk spoznalo Boga.

Kar se tiče poti- ti govoriš o eni poti in jaz o naših poteh, ki so različne. Mojo pot ne predstavlja noben učitelj, ker se nisem glih naslonil v življenju na eno samo strogo opredeljeno" resnico" in delam pač tako ,kot je meni všeč in mislim, da je prav. S temi opredeljevanji ,strogo začrtanimi usmeritvami, bi jaz ne prišel nikamor.

Glavni point- zlitje z Božanskim- to je možno tvoj cilj, ni mus tudi moj, pa od drugih...

Mislim - tamle berem- moraš biti ponižen, sklepam da do božanskega, pol se boš pa zlil z njim- če razumem- izzenačil, -v isti sapi pa govorite o ponižnosti in skromnosti ... Če je vse bog, tudi to sem slišal, se skoraj strinjam- potem ne vidim razloga čaščenju, ponižnosti in skromnosti , razen pač zaradi svojega razvoja in učenja tudi takšnih dosti dobrih lastnosti, pa prej bi vsemu skupaj rekel - spoštovanje. Mislim, da ni potrebe, da sami sebe in koga drugega poveličujemo, prav tako pa tudi ne , da se dajemo v nič.

Nasploh bi bilo fajn, če bi zadevo opredelili bolj enostavno, ne pa da je uno Božansko, pa včasih si ti bog, pa mi vsi, pa jutri moraš unga častit, pojutrišnjem moraš cizpolnjevati mali milion pogojev, da vrže uč na tebe... zame je to mlatenje prazne slame... total nič konkretnega... povej na kero religijo oz. nauk oz. filozofijo si se obesu, pa jo bom preštudiral, da bom vedel o čem sploh govoriš. bo bolj enostavno.

Da bom razumel kakšen produkt in s kakšnim namenom smo po tvoje mi na svetu, da nekaj lahko smatramo božansko- torej je daleč nad nami /po tvoji teoriji/ in enkrat tudi mi dosežemo stopnjo, ko smo z unim vštric. In si podamo roke... no ja... morda bo pa kdaj tudi šlo, da se bomo z bogovi skup zapil, pa kakšno čveko rekel...Daj mi tle opredeli te zadeve, pa bom čisto zadovoljen....hvala vnaprej - sam ne mi z unim- moraš, moramo, morati....

 

[Piko]

Kam je to prišlo!

 

Ovci lahko rečeš, da je ovca, pa kaj mi bo to. A zdej ima še isti pomen, če to rečem človeku?

Butlu lahko rečeš, da je Butl, pa kaj mi bo to. Kakšen ima po novem pomen, če to rečem človeku?

 

Sem pa 6 dni nazaj v Zgornji Krmi srečal ovco, ki mi je do sedaj videti najbolj fajn.

Isti dan, ko sem srečal ono kravo v Spodnji Krmi.

[highlander]

Tamle najprej govoriš o svobodni volji- vse lepo.In potem, dobiš roko, ki pa je pogojena ....Pol pa nadaljuješ- moraš to, pa moraš uno... a prioiri zavračam zadeve, kjer se pojavlja tale nedoločnik -morati . Kaj , če ti tole, k moraš- ne ustreza ?- pol pa nouš roke dubu-? je že v redu...

 

A nisi se nikoli dobil nobene pomoci?

Pogojen je tvoj ego, roka je vedno tu, tudi ce pljuvas po njej.

Sam ce po njej pljuvas, je ti ne bos sprejel, ona pa je se vedno ponujena in cista kot vedno.

Saj pravim, malo jih je stekalo o cem govorim.

Le izkusnja steje.

[Janardan]

meni ni več point zlitje z božanskim, že kar nekaj časa ne.

 

glavni point je razvit Ljubezenski odnos z Bogom.

 

Bog je sicer vse (oz. vse je Njegova energija), vendar je vseeno še več kot vse. kaj je več od vsega,hmmm... za naš materialni um pretrd oreh.

 

jaz pravim, da je zlitje z Bogom (zlitje v Brahman) oz. teorija duša = Bog, ne nudi trajnega in večnega zadovoljstva. obstaja še nekaj več od tega in to je, da razviješ večni Ljubezenski odnos z Bogom. to je zame najvišja transcedentalna realizacija duše.

 

seveda, v današnjem času je vse skupaj zmešano in težko je izločit dragulj iz kupa blata. vendar se da,.... in jaz sem srečen, da je tako.

 

ne želim zdaj izpasti kot kakšen učitelj, ker to definitivno nisem. delim pa z vami svoje vsakodnevno razmišljanje in svoja skromna spoznanja....

 

lep dan še naprej...

 

[Alan_New]

Janardan, vztrajno mešaš dve zadevi, ki sta vsaka na svojem koncu. Ponižnost je program majhnosti, vcepljen v um od zunaj, medtem ko je skromnost védenje o nečem večjem iz notranjosti. Če pa je nekdo skromen kot znak te ponižnosti, potem je ta skromnost lažna in še ena izmed naših fint. Ponižnost konec koncev izhaja iz ponižanja, ponižen človek pa je tak, ki podcenjuje samega sebe. Skromnost pa ni podcenjevanje samega sebe, ampak je tista življenjska preproščina, ko vemo, da nismo Bog, temveč učeči se človek, brez nepotrebnega in suženjskega podcenjevanja samega sebe. Ponižnost je še en ostanek iz naše temne preteklosti raznih družbenih/verskih/političnih sistemov.

[butl]

Janardan, vztrajno mešaš dve zadevi, ki sta vsaka na svojem koncu. Ponižnost je program majhnosti, vcepljen v um od zunaj, medtem ko je skromnost védenje o nečem večjem iz notranjosti. Če pa je nekdo skromen kot znak te ponižnosti, potem je ta skromnost lažna in še ena izmed naših fint. Ponižnost konec koncev izhaja iz ponižanja, ponižen človek pa je tak, ki podcenjuje samega sebe. Skromnost pa ni podcenjevanje samega sebe, ampak je tista življenjska preproščina, ko vemo, da nismo Bog, temveč učeči se človek, brez nepotrebnega in suženjskega podcenjevanja samega sebe. Ponižnost je še en ostanek iz naše temne preteklosti raznih družbenih/verskih/političnih sistemov.

 

A ne, kako zajeban vmesnik med...eee...mislimi imamo. Besede. Kako mnogopomenske so. Skoraj da ima vsaka toliko pomeno, kot je nas. In kako se obešamo nanje. In kdo ima prav, mislm, eee, kaj pomeni a ne. Če meni pomeni ponižnost zavedanje, da nisem edini, da se lahko tudi motim, tebi pa, da je ponižnost klečeplazenje, zakaj naj bi jaz tebe prepričeval v svoj prav in ti mene v tvoj? Ali ni dovolj, da jaz vem, kaj pomeni tebi in ti, kaj pomeni meni, če že uporabljava to besedo v pogovoru?

[Marsa]

.... Če meni pomeni ponižnost zavedanje...

[tomazslo]

ej kok vas je zanimiv brat, kako stalno druge prepričujete da niste učitelji, vseskozi pa hočete potrditev, posebno Zeppo ti skoz obračaš kolo na začetek. Pa saj je čist brez veze kaj kdo je, enostavno živi odkrito in kolikor pošteno pa se ti vse sproti prpelje takrat k rabiš in točno tko k je prav za tvojo rast...vloga sploh ni pomembna....

[Marsa]

... Pa saj je čist brez veze kaj kdo je, enostavno živi odkrito in kolikor pošteno pa se ti vse sproti prpelje takrat k rabiš in točno tko k je prav za tvojo rast...vloga sploh ni pomembna....

[mako106]

učitelj je malo izpopolnjena verzija učenca...v neskončnosti pa je razlika zanemarljiva

[Alan_New]

Ostalo mi pići po unmu, k so šli misionarji pa španski vojaki v J. Ameriko pa so potem uni indijanci spoznaval krščanstvo. Ene par jih je pa preživelo, da je lohk spoznalo Boga.

Te razumem. Veliko morij se je počelo v imenu Boga in ene Resnice. A vendar je to skrajno napačno početje. Zgodovina je polna takih primerov, še posebej zlorab duhovne mafije (papeži, duhovniki, rabini, muftiji, lažni guruji, ipd.), zato avtomatsko projekciramo te napačne vzorce tudi v sicer resnične učitelje.

Kar se tiče poti- ti govoriš o eni poti in jaz o naših poteh, ki so različne. Mojo pot ne predstavlja noben učitelj, ker se nisem glih naslonil v življenju na eno samo strogo opredeljeno" resnico" in delam pač tako ,kot je meni všeč in mislim, da je prav. S temi opredeljevanji ,strogo začrtanimi usmeritvami, bi jaz ne prišel nikamor.

To je seveda tvoja pot do katere imaš vse pravice v vesolju in nihče te ne smiliti v drugačno. Boš že sam videl, katera ti ustreza in katera ne; še pomebneje, katera ti pomaga in katera ne. Rezultati in počutje so dober pokazatelj.

Glavni point- zlitje z Božanskim- to je možno tvoj cilj, ni mus tudi moj, pa od drugih...

Sem že povedal, a bom še enkrat. Po mojih spoznanjih je prosvetljenje, torej najgloblje spoznanje, združitev z Božanskim, namen človeškega življenja na Zemlji. Kar seveda ne pomeni, da vsi to moramo storiti oz. nam mora to biti cilj. Nikjer v Vesolju ni zakona, ki bi to ukazoval in ga tudi ne sme biti. Imamo voljo, da počnemo, kar koli nam paše, pa če je to prav ali ne, če je to dobro ali ne. Zato tudi ne gredo vsi na pot realizacije; gre tisti, ki začuti, da mu je to cilj in življenjski projekt. Če tebi to ni cilj, ti pač ni. Ti je kaj drugega. In če zate to ni niti namen, pač ni.

Mislim - tamle berem- moraš biti ponižen, sklepam da do božanskega, pol se boš pa zlil z njim- če razumem- izzenačil, -v isti sapi pa govorite o ponižnosti in skromnosti ... Če je vse bog, tudi to sem slišal, se skoraj strinjam- potem ne vidim razloga čaščenju, ponižnosti in skromnosti , razen pač zaradi svojega razvoja in učenja tudi takšnih dosti dobrih lastnosti, pa prej bi vsemu skupaj rekel - spoštovanje. Mislim, da ni potrebe, da sami sebe in koga drugega poveličujemo, prav tako pa tudi ne , da se dajemo v nič.

Nasploh bi bilo fajn, če bi zadevo opredelili bolj enostavno, ne pa da je uno Božansko, pa včasih si ti bog, pa mi vsi, pa jutri moraš unga častit, pojutrišnjem moraš cizpolnjevati mali milion pogojev, da vrže uč na tebe... zame je to mlatenje prazne slame... total nič konkretnega... povej na kero religijo oz. nauk oz. filozofijo si se obesu, pa jo bom preštudiral, da bom vedel o čem sploh govoriš. bo bolj enostavno.

Da bom razumel kakšen produkt in s kakšnim namenom smo po tvoje mi na svetu, da nekaj lahko smatramo božansko- torej je daleč nad nami /po tvoji teoriji/ in enkrat tudi mi dosežemo stopnjo, ko smo z unim vštric. In si podamo roke... no ja... morda bo pa kdaj tudi šlo, da se bomo z bogovi skup zapil, pa kakšno čveko rekel...Daj mi tle opredeli te zadeve, pa bom čisto zadovoljen....

Kaj smatrati pod Božansko in kaj ne, kaj je in kaj ni... V končni fazi je Božansko vse, kar je. Ampak kaj nam to praktično, konkretno pomeni? Dejansko ne veliko, če je to samo miselna fraza. Pomaga sicer in je ena usmeritev, ampak resnično za nas postane šele, ko to živimo. Potem ni več umskega bluzenja in špekuliranja, ampak notranje védenje.

 

In trdim, da ne smemo biti ponižni, temveč skromni. Do vsega. Pa če verjamemo v Božansko ali ne.

hvala vnaprej - sam ne mi z unim- moraš, moramo, morati....

Funkcija "morati" ni zunanja prisila v smislu zakona, kot to običajno dojemamo, zato vsi egoti ranjeno kričijo, da se nič ne mora, temveč preprosto poznavanje dejstev. Če hočeš, da ti voda zakuha, jo moraš segrevati do vrelišča, pa če je to tvojemu egu všeč ali ne. In tako je v življenju: če hočeš neke rezultate, moraš postopati na določen, pravilen način. V nasprotnem primeru pa so rezultati lahko neželeni. A nihče ne sme nikogar siliti, da mora skuhati vodo.

 

Upam, da sem odgovoril na vsaj en odgovor.

[mako106]

Te razumem. Veliko morij se je počelo v imenu Boga in ene Resnice. A vendar je to skrajno napačno početje. Zgodovina je polna takih primerov, še posebej zlorab duhovne mafije (papeži, duhovniki, rabini, muftiji, lažni guruji, ipd.), zato avtomatsko projekciramo te napačne vzorce tudi v sicer resnične učitelje.

 

To je seveda tvoja pot do katere imaš vse pravice v vesolju in nihče te ne smiliti v drugačno. Boš že sam videl, katera ti ustreza in katera ne; še pomebneje, katera ti pomaga in katera ne. Rezultati in počutje so dober pokazatelj.

 

Sem že povedal, a bom še enkrat. Po mojih spoznanjih je prosvetljenje, torej najgloblje spoznanje, združitev z Božanskim, namen človeškega življenja na Zemlji. Kar seveda ne pomeni, da vsi to moramo storiti oz. nam mora to biti cilj. Nikjer v Vesolju ni zakona, ki bi to ukazoval in ga tudi ne sme biti. Imamo voljo, da počnemo, kar koli nam paše, pa če je to prav ali ne, če je to dobro ali ne. Zato tudi ne gredo vsi na pot realizacije; gre tisti, ki začuti, da mu je to cilj in življenjski projekt. Če tebi to ni cilj, ti pač ni. Ti je kaj drugega. In če zate to ni niti namen, pač ni.

 

Kaj smatrati pod Božansko in kaj ne, kaj je in kaj ni... V končni fazi je Božansko vse, kar je. Ampak kaj nam to praktično, konkretno pomeni? Dejansko ne veliko, če je to samo miselna fraza. Pomaga sicer in je ena usmeritev, ampak resnično za nas postane šele, ko to živimo. Potem ni več umskega bluzenja in špekuliranja, ampak notranje védenje.

 

In trdim, da ne smemo biti ponižni, temveč skromni. Do vsega. Pa če verjamemo v Božansko ali ne.

 

Funkcija "morati" ni zunanja prisila v smislu zakona, kot to običajno dojemamo, zato vsi egoti ranjeno kričijo, da se nič ne mora, temveč preprosto poznavanje dejstev. Če hočeš, da ti voda zakuha, jo moraš segrevati do vrelišča, pa če je to tvojemu egu všeč ali ne. In tako je v življenju: če hočeš neke rezultate, moraš postopati na določen, pravilen način. V nasprotnem primeru pa so rezultati lahko neželeni. A nihče ne sme nikogar siliti, da mora skuhati vodo.

 

Upam, da sem odgovoril na vsaj en odgovor.

pa sem mislil....da znam bluzit....pravi začetnik sem...vidim

[tomazslo]

Sem že povedal, a bom še enkrat. Po mojih spoznanjih je prosvetljenje, torej najgloblje spoznanje, združitev z Božanskim, namen človeškega življenja na Zemlji. ....................................

 

A vidiš kako se greš učitelja, to kar s napisal nekdo v sebi ima ali pa nima in če nima, mu to ni bistvo, torej je brez veze da sploh pišeš na tak način, edino sebi si s tem daješ duška.....prav v tem je rdeča nit kompletne teme...ki je čist brez veze, posebno še s takimi posti, ki bi v druge teme pasali...a nekateri svojo resnico morate iz sebe dat, pa če tja paše alpa ne......

 

zato sem napisal preje, da vas je zanimivo brat, prav vidim vas kako tolčete po tipkovnici...ha ha .....

 

ok lep dan vam želim...grem mal z vnukinjo, da jo kaj naučim....po nerodnosti sem jo že eno kletvico nauču....

[Alan_New]

A ne, kako zajeban vmesnik med...eee...mislimi imamo. Besede. Kako mnogopomenske so. Skoraj da ima vsaka toliko pomeno, kot je nas. In kako se obešamo nanje. In kdo ima prav, mislm, eee, kaj pomeni a ne. Če meni pomeni ponižnost zavedanje, da nisem edini, da se lahko tudi motim, tebi pa, da je ponižnost klečeplazenje, zakaj naj bi jaz tebe prepričeval v svoj prav in ti mene v tvoj? Ali ni dovolj, da jaz vem, kaj pomeni tebi in ti, kaj pomeni meni, če že uporabljava to besedo v pogovoru?

Vem butl, s tega vidika imaš popolnoma prav. A predstavljaj si: če je pomenov toliko, kot je ljudi, potem lahko vsi takoj utihnemo, saj ne bi mogli več komunicirati. Babilonska zmešnjava.

 

A tu ne gre za to, kaj komu pomeni beseda, temveč kako poimenujemo določeno zadevo. Konec koncev pa se mi zdi v redu poiskati in raziskati dejanski pomen besede ali kaj je prvotno pomenila.

[Janardan]

Janardan, vztrajno mešaš dve zadevi, ki sta vsaka na svojem koncu. Ponižnost je program majhnosti, vcepljen v um od zunaj, medtem ko je skromnost védenje o nečem večjem iz notranjosti. Če pa je nekdo skromen kot znak te ponižnosti, potem je ta skromnost lažna in še ena izmed naših fint. Ponižnost konec koncev izhaja iz ponižanja, ponižen človek pa je tak, ki podcenjuje samega sebe. Skromnost pa ni podcenjevanje samega sebe, ampak je tista življenjska preproščina, ko vemo, da nismo Bog, temveč učeči se človek, brez nepotrebnega in suženjskega podcenjevanja samega sebe. Ponižnost je še en ostanek iz naše temne preteklosti raznih družbenih/verskih/političnih sistemov.

 

ti je že butl odgovoril pred mano

 

jaz razumem, kaj mi želiš ti povedati...... vendar ti govoriš o zmotni ponižnosti, ki pride zaradi neznanja, jaz ti pa govorim o ponižnosti, ki pride kot duhovna realizacija.

 

če izhajava samo iz materialne zavesti, potem pride zmotna ponižnost predvsem zaradi pomanjkljivega duhovnega znanja. če izhajava, da sva midva to telo, ki naju obdaja in vse v povezavi s to našo zmoto, potem je to zmotna ponižnost.

 

vendar ker midva v končni fazi nisva to materialno telo, ki naju obdaja,..... potem vsa ta zmotna ponižnost o kateri ti govoriš nima nobene veze.

 

ko pa prideš do duhovne realizacije, kdo v resnici si in kasneje od koga v resnici si, potem pride prava ponižnost. ugotoviš, da si neskončno manjši od Boga in da nikoli ne boš Bog. ugotoviš vse svoje zmote v življenju in tudi zaradi tega postaneš ponižen. si na nek način srečno ponižen..... ponižen si do vseh živih bitji brez razlike (oz. imaš pravo sočutje do njih), zato ker se zavedaš, da so vsi tako kot ti, od Boga. ja vsi smo božanska bitja, ampak s tem ne mislim, da smo mi lahko Bog. božanska mislim, da smo vsi od Boga.

 

v zmotni ponižnosti si pa nesrečen in zato se ti tega izogibaš, kar te popolnoma razumem. tudi lažna skromnost nima nobene prave vrednosti.

 

v bistvu se je res težko razumeti,..... včasih se lažje razumemo, včasih pa težje.

 

[Marsa]

v bistvu se je res težko razumeti,..... včasih se lažje razumemo, včasih pa težje.

 

[nosorog]

Spet napisano tako, kot da je z egom kaj narobe. Ego in individualni razvoj sta tesno povezana in s svobodno voljo nam je bila dana možnost tega razvoja. Pri posameznikovem doživljanju sveta spada med značilnosti njegovega ega(individualnosti) tako sovraštvo, kot strpnost, zavist in občudovanje ... Ego je torej lahko dobro ali slabo "vzgojen". Traparija pa je govoriti, da je sam po sebi negativen.

 

Zanašanje zgolj na občutke pa je izredno dober izgovor za tiste, ki se ne potrudijo stvari tudi logično dojemati

(si jih razložiti).Rezultat predajanja zgolj občutkom so med drugim tudi številni samozvani preroki ipd. in včasih kar masovnem sledenju ovčic (folka slepe vere, neskeptičnega folka ) takšnim kekcem.

 

lalala

 

 

Saj te nobeden ne sili. Imas svobodno voljo.

 

 

Ko ega ni, dusa ze ve kaj poceti, v to ste lahko prepricani.

Na nas je samo, da poskrbimo, da se ego umakne, pol se pa ze samo dogaja.

 

Najboljša prilika za osebnostno rast je, ko naletimo na nekoga, ki misli drugače kot mi. Ko nam predstavi svoje argumente, je to prilika, da preverimo težo svojih argumentov in če je treba, stališče korigiramo. To je edin zdrav način!!!!!!!

Daleč od tega, da bi mislil, da sem nezmotljiv. Morda se motim jaz. A zanimivo se mi zdi, da mojih navedb glede ega nihče od drugače mislečih noče komentirati, ampak še naprej, kot pokvarjen gramofon ponavljate, da je treba ego odstraniti.

 

K navedbi mojega zgornjega posta, ki se nanaša na ego, dodajam še tole:

 

Življenje mora imeti namen. Na začetku je moral obstajati izjemen razum, da si je vesolje in lajf zamislil. Lastnost razuma je, da razvija samega sebe!!!! To vidimo, če sledimo razvoju preprostega zavedanja pri dojenčku, a razvija se tudi božji razum. Zato potrebuje izkušnje kreacije in ljubezni!!!!!! Če skenslaš svojo individualnost (ego) in se zliješ z Bogom, si prikrajšal za učenje tako njega kot sebe!!!!! Bog je ljubezen in ustvarjalnost!!!!! Naredil nas je po svoji podobi, to pa se kaže tako, da imamo možnost razvoja tih dveh kvalitet tudi mi!!!!! Ker pa je dejstvo, da ljubezen umre, čim postavljaš neke pogoje (npr. - ljubil te bom, če boš takšen in takšen), nam je dal svobodno voljo!!!!!! Tega, kot vidim zgoraj, ne oporekaš. Svobodna volja je temelj ega!!!!!!!! Sami se odločamo, ali bomo ustvarjalni in ljubeči (za to nas Bog nagradi z občutki sreče), ali pa, da bomo hudobni, destruktivni, leni ...(za to nas kaznuje z občutki trpljenja, osamljenosti, depro ...), ali pa se bomo šli iluzorni nič.

Proizvod posameznikovega ega so Prešernove poezije, DaVincijeve slike, skratka vse, kar ima kvaliteto ustvarjalnosti. Ali res misliš, da Bog hoče, da vsega tega ne bi bilo?

 

Prosim, da tele moje konkretne navedbe komentiraš. Lahko pa karkoli, kar se ti zdi nejasno, podrobneje obrazložim. Iz prve nisem, saj dolgih postov ponavadi nihče ne bere.

[Alan_New]

pa sem mislil....da znam bluzit....pravi začetnik sem...vidim

Pa kaj naj bi po tvoje počeli? Vsak pogovor zanikaš in označiš za nesmiselnega tako ali drugače tudi v drugih temah. Je že res, da se je nesmiselno pogovarjati po določenih spoznanjih, a tukaj jih očitno še ni, ker je potreba po pogovoru, in brez pogovora bi se znatno zmanjšali možnosti za karkoli spoznati. Pa zgini s foruma, če samo bluzimo in ti je tako zelo dolgčas. djVic je nekoč nekje pravil, da kaj se sploh pogovarjamo o določenih zadevah, če pa nimamo ustreznih fakultet končanih.

A vidiš kako se greš učitelja, to kar s napisal nekdo v sebi ima ali pa nima in če nima, mu to ni bistvo, torej je brez veze da sploh pišeš na tak način, edino sebi si s tem daješ duška.....prav v tem je rdeča nit kompletne teme...ki je čist brez veze, posebno še s takimi posti, ki bi v druge teme pasali...a nekateri svojo resnico morate iz sebe dat, pa če tja paše alpa ne......

In kaj je tako zelo narobe? Če sem nekaj spoznal in se mi bo zdelo vredno, da to podelim z vami, bom povedal, če s tem izpadem učitelj ali ne. Sicer si pa citiral samo del izjave in jo iztrgal iz sobesedila in tako obrnil sebi v prid. A ne bi citirel cele, če se gremo nekega pogovora?

 

ti je že butl odgovoril pred mano

 

jaz razumem, kaj mi želiš ti povedati...... vendar ti govoriš o zmotni ponižnosti, ki pride zaradi neznanja, jaz ti pa govorim o ponižnosti, ki pride kot duhovna realizacija.

 

če izhajava samo iz materialne zavesti, potem pride zmotna ponižnost predvsem zaradi pomanjkljivega duhovnega znanja. če izhajava, da sva midva to telo, ki naju obdaja in vse v povezavi s to našo zmoto, potem je to zmotna ponižnost.

 

vendar ker midva v končni fazi nisva to materialno telo, ki naju obdaja,..... potem vsa ta zmotna ponižnost o kateri ti govoriš nima nobene veze.

 

ko pa prideš do duhovne realizacije, kdo v resnici si in kasneje od koga v resnici si, potem pride prava ponižnost. ugotoviš, da si neskončno manjši od Boga in da nikoli ne boš Bog. ugotoviš vse svoje zmote v življenju in tudi zaradi tega postaneš ponižen. si na nek način srečno ponižen..... ponižen si do vseh živih bitji brez razlike (oz. imaš pravo sočutje do njih), zato ker se zavedaš, da so vsi tako kot ti, od Boga. ja vsi smo božanska bitja, ampak s tem ne mislim, da smo mi lahko Bog. božanska mislim, da smo vsi od Boga.

 

v zmotni ponižnosti si pa nesrečen in zato se ti tega izogibaš, kar te popolnoma razumem. tudi lažna skromnost nima nobene prave vrednosti.

 

v bistvu se je res težko razumeti,..... včasih se lažje razumemo, včasih pa težje.

 

In jaz sem tudi že butlu odgovoril.

 

Ponižnost je ponižanje samega sebe s podcenjevanjem, ti piše podobno tudi v SSKJ (pa ne trdim, da je SSKJ kakšen verodostojen vir, a do ene mere že nekaj pove). Tudi če me razumeš, ne štekaš mojega pointa. Ponižnost ne koristi ničemur in ni lažne ali prave ponižnosti. Glej praktično, ne idealistično. Skromnost je ključ, in če te prav razumem, mogoče imenuješ skromnost ponižnost? Kakorkoli, če sem skromen, ponižnosti ne potrebujem. Pa tudi če ne bi bil skromen, ponižnost samo škodi.