Misel trenutka

[Ksenia]

Ko ti telo oblije toplota, ko se žareče oči smehljajo, ko so misli nežno zatopljene v daljavo, potem veš, da je to ljubezen

[kapica]

preblizu..., da bi uzrla

pregloboko..., da bi dojela

prelahko..., da bi bilo verjetno

precudovito..., da bi se privadila

[nimbus]

gledam platonova zbrana dela... dve knjigi... 312 EUR :xx!:

 

mislem, pa zakaj za hudiča je šel kocijančič prevajat vse to, če so postavli takšno ceno... tisti, ki ima ta denar, teh njig ne bo bral... ti, ki bi jih pa bral, pa tega denarja nima... diametralna saltamortale :xx!:

 

kaj naj zdej... delam 36 ur na dan, da si bom lahka knjige kupu in pol po deset ur na dan berem...

 

in vse skupi "ornk" ZAZIPAM

 

jao, jao...

 

[aakhut]

gledam platonova zbrana dela... dve knjigi... 312 EUR :xx!:

 

mislem, pa zakaj za hudiča je šel kocijančič prevajat vse to, če so postavli takšno ceno... tisti, ki ima ta denar, teh njig ne bo bral... ti, ki bi jih pa bral, pa tega denarja nima... diametralna saltamortale :xx!:

 

kaj naj zdej... delam 36 ur na dan, da si bom lahka knjige kupu in pol po deset ur na dan berem...

 

in vse skupi "ornk" ZAZIPAM

 

jao, jao...

 

 

nauch se grshko...

 

zlomk....tralala

[Lisbona]

Vse navidezno je laž.

[Antoninus]

Vse navidezno je laž.

Tudi videz...zato tudi vara.

[Lisbona]

Tudi videz...zato tudi vara.

[lia]

Odpiram temo kjer lahko vsakdo napiše karkoli..( v okviru pravil foruma )

 

Zakaj naslov: Misel trenutka ? Nimam pojma..

 

Jaz sem se odločil da dodam tole:

 

Sem svetloba, kamorkoli posijem je sonce, sem slika ki je ni.

 

Zaznal sem neko bitje, čisto in nežno. Dotaknila se me je energija, zvok, misel. In ta misel se širi, objema valove pogledov, sanja veter. Ocean norosti privida iluzije se zdi kot kamen v puščavi dišeč po soncu. Jasnost zaznav odkrije skrivnost zavite tančice.

Če je odsev lep, kako je lahko še lepši ? Tako da ga oblije nežnost tišine, dotik neba.

Včasih je "kako" težje vprašanje kot "zakaj".. Takrat zadoni glas noči, odprejo se vrata srca. Utrujen nasmeh se zave kdo sploh je, čas se ustavi.

 

Nekega trenutka v trenutku se je za trenutek zgodilo da sem začutil trenutek. In takrat ni bilo pomembno kdo je, ampak kaj je. Čudoviti dar boga, obris strasti. Kar naenkrat sem opazil misel, pa sem dal prestavo nižje in gas do konca. Ustavim, znova odpeljem, nič se ne zgodi. In jo pustim, misel tujko, naj pluje. Molčim, opazujem jo, vleče me k sebi. Kdo sploh je ? Vidim jo kot obraz ogledala. Upiram se, noče vstran. Kaj pa zdaj ?

Razmišljam, poslušam jo, poje mi. Njena pesem zveni kot dih zvezde. Spremenila me je, ustvarila je pečat, zapekla je svoj podpis. Razširila je svoje korenine in veje je pognala med oblake. Če je ne bo kdo ustavil, se bo spustila do dna. Potem jo bo treba izruvat, za njo bo ostala le hladna praznina. Preden odide naj plamen zgori in vse naj v saje spremeni.

 

Življenje..Igra, zabava, norčavi klovn s tisoč obrazi. Zaklad neurja, tornado občutkov, stopinje snega, rosa trave. Kaj je smeh ko ni več smešen ? Je žalost ali mogoče bolečina ?

Lahko je vendarle toplina, spomin na radost orlovih kril.

 

Svoboda..Točka zaupanja ki gori brez ovir, pogum strahu se pokaže kot utrip.

Ko skleda biserov najde školjke morja se iz meglice dvigne kjuč radosti.

 

Sreča..Upogib sence, čoln na vodi, ptice med drevesi. Stanje solze, ki se sprehaja po oknu travnika s premikom v neznano smer. Vonj globine obišče blesk oči, ki kakor utrinek odskočijo na platno mavrice.

 

Ljubezen..Skrivnost lune, korak čez goro, veselje lesketajoče se vedrine. Pogled tigra, poljub zarje neskončne moči ki začara širino modrosti vročih ustnic.

 

Naključij ni, torej smo vsi točno tam kjer moramo biti. Kje pa smo ? Na točki poti, ki se je prikradla sredi jase. Pesek prahu je prikazen odklenjenih potez nevidnega pisala. Črte usode izginjajo kot odmev jokajoče princeske na gradu tresočih se cvetov, pomlad odvitega listja skriva maske spominov.

 

Pišem, čeprav ne vem kaj, bojim se nečesa, a ne vem zakaj..

 

 

 

berem in berem tole....ja življenje je norčavi klovn s tisoč obrazi, tornado občutkov, nepredvidljivo kot deževen dan lahko se spremeni v jasnino ali pa orkan, koliko orkanov je dano preživeti človeškemu bitju, ali sploh kaj ostane, če je energija neuničljiva, a se potem samo spreminja oblika, da smo točno tam kjer moramo biti...

moramo? moramo samo umreti, menda se na vse drugo da malo spremeniti, tako za drobec, za odtenek spolirati, s kakim posebnim nano tehnološkim premazom, potem umazanija sama zdrsi s površine in grobega in raskavega čiščenja ne potrebujemo, včasih je dovolj odpreti okna in odgrniti zavese, naj veter prepiha zatohle kotičke izb, kje se pozibava žalost in nabira jeza....kjer puhtijo vonjave prepotenih in razpadajočih teles, kjer diši po dojenčkih, kako dišijo otroci, otroci dišijo po življenju, po nenehnem vrvenju in žuborenju...

 

reka odnaša izgubljene sanje o sreči, opotekajoč korak sklonjenih teles se spotika na kupih jesenskega listja, nismo plesali, bežali pred zaslepljujočim soncem, v senci hrasta leži katana, vse luči smo sklatili z zidov, meč je dolg in močna je roka, gibi so togi, samo dlan zna pravilno prijeti katano, postopoma najprej mezinec potem vsi prsti kakor ,da bi igrali klavir, virtuozno, zdrznem se ob misli , s tem gibom lahko primeš meč in ubiješ, s tem gibom lahko primeš, tudi tisto rožo, da postane meč iz katerega raste novo življenje...

 

pišem in ne vem kaj

[Lisbona]

Misli,misli,misli...kako strašansko nas lahko zasužnijo. :xx!:

Fak. :xx!:

[Antoninus]

Stavek je najbolj trapasta beseda s katero lahko začneš in končaš stavek.

[Tajči 21]

Metuljčkasta

[Lisbona]

Vse,kar je,je zdaj.

[Nordika]

Full mam rada jesen , ampak zakaj so tko kratki dnevi , člowk nikamor ne more po službi :xx!:

I hate this!

[emmzi]

Spati al ostati buden.

To je sedaj vprašanje

[aakhut]

 

jebesh oblast k ma zadovoljne suzhnje

 

zlomk...tralala

[aandreja]

Prebudila sem se in bolečina ni več moj gospodar, četudi jo čutim....

[Sebastjan]

Sneg počasi pada ...

[aandreja]

Sneg počasi pada ...

 

Mlinar dela tam gori in nam nasuva malo romantike....

[Guest Mačona]

kako včasih udriham čezse s skrajno samokritiko in strogostjo do same sebe. kako včasih iz mene izstopi hudič in me premeri od glave do pet ter skritizira do skrajnosti. kako včasih rada prizadanem samo sebe.

[Guest Mačona]

spet sem zmedena do amena. sprašujem se, kaj iščeš v meni ...

[Lisbona]

Svet v meni hrepeni.

Svet v meni gori.

[aandreja]

Občutek nemoči je občutek izgubljanja tal pod nogami....

[aandreja]

Danes je lep dan, ki bo prinesel veliko pozitivne energije

[aandreja]

Prva misel je vprašanje : Zakaj morajo ženske vzpostavljati z moškimi komunikacijo tudi s kontriranjem???Mar komunikacija vedno prinaša kontra????Meni to ne gre zlahka....pa vam???

[WildSpirit]

Če to bereš, nočem da se ustaviš. Bodi TU in bodi z mano, če želiš. Bodi srečen, čuti me, čeprav moje telo morda več ne obstaja.

Tu SI, nisi sam in prav tako zdaj jaz več nisem sama! Čuti z mano. ker jaz čutim s TABO.

Čuti z 'rožo' in ji daj vodo, ker sama je prešibka. Čuti z 'zrakom' in globoko ga vdihni.

Čuti z nočjo in dnevom, saj 'tu' je sreča!

Dojemi okolico, saj okolica si TI! Dojemi SEBE in čutil boš okolico!

--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

 

To je odlomek, iz mojega 'zvezka'. Misel trenutka, ki sem jo začutila par minut nazaj jo zapisala vanj. In jo želela deliti z vami... To misel čutim, ta misel me ta trenutek osrečuje.

Hvala, ker jo delite z mano!