Misel trenutka

[lia]

bo ostala le hladna praznina. Preden odide naj plamen zgori in vse naj v saje spremeni.

 

Življenje..Igra, zabava, norčavi klovn s tisoč obrazi. Zaklad neurja, tornado občutkov, stopinje snega, rosa trave. Kaj je smeh ko ni več smešen ? Je žalost ali mogoče bolečina ?

Lahko je vendarle toplina, spomin na radost orlovih kril.

 

 

..Upogib sence, čoln na vodi, ptice med drevesi. Stanje solze, ki se sprehaja po oknu travnika s premikom v neznano smer. Vonj globine obišče blesk oči, ki kakor utrinek odskočijo na platno mavrice.

 

..Skrivnost lune, korak čez goro, veselje lesketajoče se vedrine. Pogled tigra, poljub zarje neskončne moči ki začara širino modrosti vročih ustnic.

 

Naključij ni, torej smo vsi točno tam kjer moramo biti. Kje pa smo ? Na točki poti, ki se je prikradla sredi jase. Pesek prahu je prikazen odklenjenih potez nevidnega pisala. Črte usode izginjajo kot odmev jokajoče princeske na gradu tresočih se cvetov, pomlad odvitega listja skriva maske spominov.

 

Pišem, čeprav ne vem kaj, bojim se nečesa, a ne vem zakaj..

 

 

 

...nejasna znamenja kažipotov, peščene sipine, ki polzijo v doline, spremenjene podobe krajin, samo ti gora, si še zmeraj tam, zavita v meglice...

 

razgaljenost prebičanih teles, izžetost rok , ubiti pogledi, osamljeni jezdeci

 

vsa ljubezenska občutja , vsa trepetanja in hrepenenja koprnečih teles, umazana igra boja za preživetje in nadaljevanje vrste

 

tako prekleto žalostno, umiranje na obroke, danes pred mnogimi leti, ovoham smrt, boj srdit, krvave rane in veliko dni, danes se vprašam čemu...

 

čemu, mar bi odšla sredi najlepših sanj ...vsi točno tam , kjer moramo biti, v čakalnicah svojih sanj, z malo manj sreče urgentno pod kiruruškim nožem...

 

prekleto to je vse, kar je treba vedeti, pišem čeprav ne vem kaj, bojim se lastnih sanj, da se pa morda le motim

 

morda pa le nisem tam, kjer bi morala biti

 

reci ,da si

da je samo napaka,

reci ,da je v redu

da je bolje,

da ne boli ,

reci da si,

da bo in da je zdaj...

 

boli in nemočno zrem, ko me raztrgajo na koščke, vem da mine, še vse je in tudi to bo,če ne danes pa čez tisoč let

[Lisbona]

Redko...

 

zelo redko....

 

se zgodi,da nekdo ve,kaj tiči v moji glavi...

[nimbus]

you're just like an angel,

 

your skin makes me cry.

 

[Rdeča Jagoda]

Življenje je komedija za tiste, ki mislijo, in tragedija za tiste, ki čutijo.

Horace Walpole

[Lisbona]

Srce ali razum?

Ljubezen ali življenski statusi??

Kaj bolj nahrani?Kaj bolj pomaga?

Kaj pamet razume,česar srce ne?

.

.

.

.

 

 

 

 

Še ena Minattijeva pesem,ki mi ne gre iz glave....

 

ODŠLA sva spet

vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla.Preprosto.In sva spet ,kar

sva bila:

Komaj še človeka.Tako čudno uboga.

 

Vse,vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa,hiše,oblaki,nebo

in ceste so,ko da nikamor več ne držijo

in je vseeno kam nameriš nogo.

 

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

[lia]

.

.

.

 

 

 

 

....

 

ODŠLA sva spet

vsak svoji samoti naproti,

pa sva komaj občutila,

kako je lahko topel stisk dveh rok.

Odšla.Preprosto.In sva spet ,kar

sva bila:

Komaj še človeka.Tako čudno uboga.

 

Vse,vse je dobilo drug obraz ta hip:

drevesa,hiše,oblaki,nebo

in ceste so,ko da nikamor več ne držijo

in je vseeno kam nameriš nogo.

 

Odšla sva vsak svoji samoti naproti.

 

 

to je to in ničesar nimam dodati....

preprosto, lepo

[Lisbona]

to je to in ničesar nimam dodati....

preprosto, lepo

 

ane,ane

 

 

Obožujem Minattija...ne morem se nasititi njegovih pesmi.

 

 

Še ena;

 

MIDVA

Midva sva tiho, pozabljeno pokopališče.

V naju mrtva ljubezen spi.

V tišino, kjer večnost med trhlimi križi dremlje,

Le redko samoten ptič zacvrči.

 

Zacvrči, vztrepeta, odprhne…

Ko da ga je groza pred nama obšla.

In spet se težek mir zlekne med davne spomine

In spet sva ko groba dva.

 

Ah, nekdaj bila sva veji v pomladnem nemiru,

Prepletajoči liste v objem drhteč,

Nekdaj s strastjo sva naju v sebi iskala,

Zdaj se že davno ne iščeva več.

 

Vsak zase hodiva po tem neveselem svetu

In ne hudo ne lahko nama v srcu ni.

Tako bova do konca poti hodila,

Ti ne več jaz, jaz ne več ti.

 

 

 

Taka sem.Obsedena-na obrokee..

 

Jutri bom še eno pesem pripopala ...

Potem pa se bom počasi naveličala...

[Antoninus]

Računalniški svet je idealen za današnje ljudi, ki pojmujejo svobodo kot odsotnost prevelike bližine drugih. Sam si cel svet za tipkovnico, v komunikaciji z vsemi naenkrat, potem pa samo nekaj klikneš in nezaželeni osebek je izbrisan. Maksimimizacija individualnosti.

[Antoninus]

Juhu, postrani dežuje. Bog mi bo umil okna.

[nimbus]

Računalniški svet je idealen za današnje ljudi, ki pojmujejo svobodo kot odsotnost prevelike bližine drugih. Sam si cel svet za tipkovnico, v komunikaciji z vsemi naenkrat, potem pa samo nekaj klikneš in nezaželeni osebek je izbrisan. Maksimimizacija individualnosti.

 

ja, sam jeba je ker s tipkovnico se pač ne moreš drgnit

 

ljudje pa bolj kot kaj zaupamo svojim čutom...

 

a sem res down?

 

jaaaaa, down, down...

 

[ratamahata]

ja, sam jeba je ker s tipkovnico se pač ne moreš drgnit

 

ljudje pa bolj kot kaj zaupamo svojim čutom...

 

a sem res down?

 

jaaaaa, down, down...

 

...sej so tut za to poskrbeli.. sej maš Tomb riderja pa vse te popolne like, ki dosegajo (ali presegajo) domet naše domišljije.. No, če sem sploh dojela "point" te debate.. Po drugi strani pa: Kaj pa pravzaprav počnemo mi v tem trenutku

[nimbus]

...sej so tut za to poskrbeli.. sej maš Tomb riderja pa vse te popolne like, ki dosegajo (ali presegajo) domet naše domišljije.. No, če sem sploh dojela "point" te debate.. Po drugi strani pa: Kaj pa pravzaprav počnemo mi v tem trenutku

 

prav v tem trenutku dela plane za naslednje trenutke. in veš kaj boš počela takrat? guess what...

 

my name is a plan... sometimes they call me life

 

peeeeeeeeeeeeeenziiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

 

pola pa...

 

ojoj... tut fuzbal ni več to kr je včas biu...

 

[ratamahata]

prav v tem trenutku dela plane za naslednje trenutke. in veš kaj boš počela takrat? guess what...

 

my name is a plan... sometimes they call me life

 

peeeeeeeeeeeeeenziiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiijaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa

 

pola pa...

 

ojoj... tut fuzbal ni več to kr je včas biu...

 

hehe, penzija, kje je še to... bolš, da si kakšen plan še do takrat omislim... Hm, fuzbal vsekakor ne, mogoče pa pikniki al pa izleti v neznano. Jupiii, gremo proti naslednjemu planu

[nimbus]

zdele sm mejl napisou. in namest, da bi ga končau z "LP, T." sem ga končau z "x_rainbow_x"

 

jao, jao...

 

[dbk]

http://cse.stanford.edu/class/cs201/projects-00-01/personal-lives/addict_varvel.gif

 

 

[Guest Lotus']

Clovek se bo rešil vsega zla, slabega in nezaželenega šele tedaj, ko bo spoznal, da zlo sploh nikjer ne obstaja.

 

 

Martin Kojc

[Lisbona]

Spet ta občutek nepripadnosti,kot da sem vse,kar drugi niso..... :xx!:

 

Kot ,da sem drugačna..majhna in grda.....

 

Ta občutek...

 

lasti se me...

 

in...

 

uniči mi vse nasmehe.

 

Vse ,kar oddajam je ne-komunikacija.

 

Čudna jaz.

.

.

.

.

.

.

.

 

Še ena Minattijeva...zadnja..

 

malo depresivna...

 

Ne morem ti dati smeha-

preveč je joka v meni,

ne svetlobe-

v meni črna praznina zija.

ne vere-

ali naj gnezdi ptič na usahlem drevesu?

ne neugnane rasti-

mrtvo,steptano pogorišče sem,

ne sebe-

preveč sem od trav in spominov.

 

Ničesar ti ne morem dati.

 

Samo to težko,lačno kri,

ki se pohlepna skozme vali:

jemati!

 

.

.

.

Jemati,jemati in jemati..

To znam..še vedno.

[nimbus]

kaj se sekiraš. neki veliki zen mojster je dejau:" sri, žri pa spi. za ostalo se ne brigaj."

 

in se čist strinjam. no, js osebno bi nekak ke med s*anje in žrtje še bicikel probu uštult...

 

ja... addict. ampak to scott addict

 

ammmm... mojamisel bolj dneva kot trenutka je pa tale... daleč od očesa pomeni daleč od srca... normalerweise

 

šlatat, tipat, lizat, drgnit, poslušat, kričat... to so kategorije življenja

 

če pa vete kaj je življenje... ne, niste žigolo, ampak svetnik...

 

[Lisbona]

Se ne sikiram.Sploh ne.

 

Sploh ne veš.Misliš si.Ampak nea veš.

 

Čist nekaj drugega je.

 

Občutek ,ki ga nisem povabila.

 

Pride na obisk tu in tam.

 

In uniči vse moje nasmehe,vso moje sonce.

 

Ampak mine.

 

Vedno.

 

Sikiranje pa...ne hvala...v tem času neee...pazim veliko bolj na sebe,kot sem včasih...

 

hmmm...

 

kategorije življenja...

 

si mi že skomine naredil...

 

kričala bi...

 

nora...

 

slečena...

 

in razgreta...

[nimbus]

Se ne sikiram.Sploh ne.

 

Sploh ne veš.Misliš si.Ampak nea veš.

 

Čist nekaj drugega je.

 

Občutek ,ki ga nisem povabila.

 

Pride na obisk tu in tam.

 

In uniči vse moje nasmehe,vso moje sonce.

 

Ampak mine.

 

Vedno.

 

Sikiranje pa...ne hvala...v tem času neee...pazim veliko bolj na sebe,kot sem včasih...

 

hmmm...

 

kategorije življenja...

 

si mi že skomine naredil...

 

kričala bi...

 

nora...

 

slečena...

 

in razgreta...

 

 

I know, I know... you are not tamed... yet

 

[Lisbona]

 

.

.

.

 

 

Šumenje vetra med drevesi mi je vedno lepa glasba....

 

in pogled na gozd me pogosto bolj potolaži ...kot pa pogled na ljudi...

[nimbus]

jaz ne vem kaj to tolko komplicirajo s temi doktorati. pa to mora ja v misel trenutka spadat. evo...

 

naslov: metafizična ekspozicija prostora in časa

 

vsebina: bla, bla, bla

 

zaključek: itd.

 

ugotovitev: svet JE

 

***

na, a je to tak problem

 

[Antoninus]

jaz ne vem kaj to tolko komplicirajo s temi doktorati. pa to mora ja v misel trenutka spadat. evo...

 

naslov: metafizična ekspozicija prostora in časa

 

vsebina: bla, bla, bla

 

zaključek: itd.

 

ugotovitev: svet JE

 

***

na, a je to tak problem

 

Ja, lahko da je... Kaj je to, kar je? In zakaj je nekaj in ne nič?

In še eno vprašanje, ki ,i ga vsiljuje tale tema: Ali imajo trenutki misli?

[ratamahata]

Spet ta občutek nepripadnosti,kot da sem vse,kar drugi niso..... :xx!:

 

Kot ,da sem drugačna..majhna in grda.....

 

Ta občutek...

 

lasti se me...

 

in...

 

uniči mi vse nasmehe.

 

Vse ,kar oddajam je ne-komunikacija.

 

Čudna jaz.

Sej veš da rabiš take trenutke slabosti, da se lahko spet dvigneš. To je samo čas, ki ga moraš prebiti da prideš v dobro fazo. Jaz se vsaj tako tolažim.

 

 

Ja, lahko da je... Kaj je to, kar je? In zakaj je nekaj in ne nič?

In še eno vprašanje, ki ,i ga vsiljuje tale tema: Ali imajo trenutki misli?

Uf, ogromno misli imajo trenutki. Toliko, kolikor jih misli tisti trenutek .

[nimbus]

Ja, lahko da je... Kaj je to, kar je? In zakaj je nekaj in ne nič?

In še eno vprašanje, ki ,i ga vsiljuje tale tema: Ali imajo trenutki misli?

 

antonius... that's a detail.

 

who cares about details.

 

***

 

ja, wittgenstein lepo pravi, da ni mistično to, kako svet je, temveč, da sploh je. si že bral logično-filozofski traktat edina knjiga, ki jo v popolnosti dojemam a sem hkrati to dejemanje popolnoma nesposoben posredovat naprej. z desno piše, z levo briše za seboj. tako ostane na koncu poleg kričečega molka le še bela praznina.