SPREJEMANJE :)

[teja]

Zelo dolga in naporna je pot do tega da sočloveka sprejmemo takega kot je in nas njegove napake ne motijo. Oz. tudi če nas motijo, jih sprejmemo, ravno tako kot stvari, ki so nam všeč.

 

Pa še ocenjevanje je tudi ena zelo zanimiva stvar. KAko si upamo in dovolimo ocenjevati druge in jih predalčkati v ene okvire, še sploh če jih ne poznamo.

 

Kakšne imate izkušnje na teh poteh in kako sami doživljate ocenjevanje in presojanje, ter sprejemanje vas samih in drugih?

[andrej]

Uf, še vedno me velikokrat zanese da presojam ljudi, ampak to se mi ne zdi slabo, slabo je če sodimo ljudi. Sploh pa imam to navado, da zelo rad opazujem ljudi in jih ocenjujem, to mi celo velikokrat pomaga pri poslu in v odnosih. V odnosih sem zelo diplomatski in previden.

 

Vendar pa vedno ko presodim človeka iščem tudi vzroke za njegova dejanja ali njegov karakter in to velikokrat opraviči slaba dejanja in mi pomaga sprejeti človeka takega kot je.

 

Sploh pa največ težav imam ali sem vsaj imel pri presojanju in sojenju samega sebe. Brez zadržkov si upam trditi, da ko sprejmeš sebe sprejmeš tudi ljudi okoli sebe.

 

Lastnosti, ki te najbolj motijo pri drugih so ponavadi lastnosti, ki te motijo pri sebi. Ali pa v sebi nosijo vsaj neko sporočilo, na kaj moramo biti pozorni pri sebi.

 

andrej

[teja]

jaz sem se kar naučila sprejemati brez presojanja. Opazujem. Premišljujem. Seveda tudi prenašam kakšne govorice, ampak kar tako, neškodljive. Opravljanje mi gre drugače zelo na živce.

Sem pa prišla tudi do te točke, da me ne prizadanejo mnenja drugih. Tudi te odzive samo opazujem. Tudi če slišim govorice ki so brez osnove, pustim. Saj veste "drek bolj mešaš, bolj smrdi". Mislim, da ima vsak pravico do svojega mnenja, nikjer pa ne piše, da se moram z njim strinjat in da je res vse kar povejo.

Vem da mi ni potrebno nikomur razlagati in se opravičevati, tudi če ima o meni napačno mnenje. Samo opazujem. Mi je škoda energije za prepričevati in vsiljevati svojo resnico.

[pokowc]

sprejemanje; hmmm, menim, da je bistvo v tem, da se ne pričakuje kaj pa jest vem, na veliko; grozno je to, da staršev ne moreš sprejeti ___

Seveda sprejmem pa Sebe. Vsak dan v najboljšem stilu,ki si ga dovolim~

 

Dozivim vrhunec˝, da sprejmem vse´ napake, ki pa jih racionalno nekak porazdelim v pravilno+ z koristnim

 

sej smo sestavljeni z napakami.

naučiti se jih ne sramovati:)

 

 

pokowc

[teja]

Pokowc, tudi jaz sem rabila veeeeliko časa, da sem sprejela starše take kot so, z vsem njihovimi napakami. Imej v glavi, da delajo vse kar znajo najboljše v tvojo korist. Ne znajo drugače. Nočejo ti škodit, čeprav se ne zavedajo kakšno škodo so nam že naredili.

Jaz sem jih lažje sprejela ko sem bila že sama mama in vidim kakšne napake delam in kako škodijo in koristijo moji hčeri.

 

Pozitivne amfirmacije: Sprejemam svoje starše take, kot so. Rad - a jih imam.

[andrej]

Sprejemanje staršev je pa res posebna zgodba. Kar lep čas in zelo intenziven sem jih spoznaval in dokončno sprejel. Skozi to pa sem se veliko naučil. Zelo pomaga, če poskušaš izvedeti kakšno otroštvo so imeli oni in kakšne starše, potem jih lažje razumeš. Pomaga pa tudi to da imaš sam otroke. Potem šele vidiš, da to sploh ni lahko.

 

andrej

[andrej]

Tale tema sprejemanje staršev se mi zdi zelo zanimiva, zato bi mogoče napisla še mojo izkušnjo.

 

Ko sem začel z reikijem je bila ta tema skupaj z otroštvom prva na sporedu. Nisem si jo izbral sam, kar nekako prišla je, ker skozi njo spoznamo veliko stavri o sebi. Ne bi preveč na dolgo, skratka moje sprejemanje starševc je potekalo po tem vrstnem redu:

 

spoznanje, sovraštvo, razumevanje in na koncu sprejemanje. Ja tudi sovraštvo je trajalo nekaj časa. Nisem razumel kako so lahko storili določene stvari in zato sem jih tudi sovražil. To na srečo ni trajalo dolgo.

 

Na koncu pa sem šel na rebearthing (tole ne vem če je prav napisano) in tam sem spoznal, da sem si v bistvu vse skupaj zakuhal sam. Na svet sem prišel že z določenimi nalogami in starši so zelo dobro odigrali svojo vlogo. Takrat sem spoznal, da so delali točno tisto kar so morali in da so delali po svojih najboljših močeh.

 

Sedaj starše globoko spoštujem in ljubim in si želim, da bi tudi jaz kot starš uspel tako kot so oni. Le še naučiti se moram vse to povedati njim. Da jih ljubim in da jih spošzujem, namreč.

 

Je pa to dolga zgodba, mogoče bom ob priliki povedal še kaj.

 

andrej

[Marsa]

Kot povsod, je tudi tule težko brezpogojno reči: Sprejemam...

Odvisno.

Sama sprejemam, prav tako pa sem tudi kritična, torej nekako - sprejemam, vendar ne VSEGA.

Sprejmem tako samo tisto, kar je dobro zame, mnenje pa imam o skoraj vsem. Lahko je naklonjeno, lahko pa kritično.

 

Sprejemam toliko, kolikor lahko sprejmem.

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[Marsa]

Kar se pa tiče ocenjevanja in presojanja...

Saj, seveda... kako naj bi bilo drugače?

presojamo in ocenjujemo pri sebi pač s pomočjo znanih nam podatkov.

Če omenim javno na Forumu, da sem riba, se mi torej lahko ob vsaki priložnosti to meče naprej icon_smile_wink.gif, s čemer se sprijaznim v tistem trenutku, ko pošljem objavo.

Koliko bo to izoriščal, pa je odvisno od vsakega posameznika.

sama se sicer izogibam postavljati zadeve tako, in celo sodim, da sem precej objektivna in neobremenjena, vendar seveda tudi jaz sodim, imam predsodke in podobno - saj vendar ne more biti drugače, saj sem človek s svojim mnenjem in mišljenjem in se torej ne morem strinjati z vsem.

Vem nekako, kaj si pravzaprav mislila s tem, Teja, vendar ker že razpravljamo, hočem pogledati zadeve s čimveč strani in aspektov.

 

Ne moti me drugačnost, RAZUMEM marsikaj (da ne rečem ravno vse), vendar strinjati pa se ne morem kar s čemerkoli in tudi ne sprejemati vsega.

 

Včasih sem imela nagnjene k spreminjanju drugih - zdelo se mi je tako preprosto, da sem druge hotela kar nekako prisiliti, da bodo videli z mojimi očmi - zdaj tega ne počnem več, ker imam dovolj opravka z drugimi rečmi in iz izkušenj vem, da je bolje pustiti pri miru in nič spreminjati, kvečjemu z razumevanjem dosežemo tukaj boljše "rezultate" in celo dejanske spremembe, če so te potrebne oz. ima to kakšne zveze z mano.

Poleg tega pa - tisto, kar je treba spreminjati, ni skladno z mano. PRAVA stvar zame bo vedno SKLADNA z mano in s tem trenutkom na tem prostoru.

 

Gre pa tudi zato, da zadeve najbolje razumemo, če se zgodijo nam samim in je hkrati minilo že dovolj časa, da smo se lahko od tega tudi čustveno distancirali.

 

Marsa

~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~~

"Jaz iščem le eno - da bi izrazil tisto, kar hočem... In ne iščem novih oblik, temveč jih najdem". Picasso

[pokowc]

_.._

 

˝˝Sprejemam toliko, kolikor lahko sprejmem.˝˝

 

ja, to mi je všeč , res ._.

 

pokowc

[Helena]

Pri meni je bilo nekako takole.

V otroštvu in tja do konca gimnazije, sem sprejemala druge preveč. Vedno sem jim poskušala ugajati, se odkupiti za mojo debelost, deformacijo hrbtenice in leve roke, z mojo ustrežljivostjo. Hotela sem jim ugajati, da bi me sprejeli, da bi imela prijateljice, ki so jih imele druge sošolke...

 

Vse sem poskusila, da bi lahko poimagala ljudem - reiki, hojo po ognju, rebirthing,..., na koncu pristala na psihiatriji, energetski sistem se je zrušil. Trajalo je sedem let, da sem si opomogla in se dvignila iz pepela kot ikar.

 

Sedaj, ko je vse to za mano, sem se naučila naslednje:

začela sem sprejemati sebe,

začela imeti sebe rada,

upam povedati, kaj mi je všeč, kaj me moti.

Najprej moraš znati pomagati sebi, sem ugotovila.

 

Dovolim si imeti svoje mnenje, ne želim ugajati drugim, ampak sebi v prvi vrsti.

Druge sprejemam takšne kot so. Vsak ima svojo pot, svoje mišljenje, svoje reakcije...

Različni smo!!!

A ni to lepo! Koliko se lahko naučim od drugih.

Rada slišim nasvet, če ugotovim, da se sklada z mojimi prepričanji, ga "posvojim", tudi sama ga dam, če ga kdo želi.

Vsak človek ima svojo zgodbo, le prisluhniti ji moraš...

 

Prvi vtis ni vedno glavno merilo.

Poskušam dati priložnost človeku, da pokaže svojo osebnost.

Res pa je, da se dokaj zanesem na notranji glas, ki pa se lahko kasneje izkaže, da se je "uštel".

 

Npr. Vedno sem govorila, da bo moj fant nekadilec!

Kadi in začuda me to ne moti.

Hotela sem, da bi imel vsaj srednjšolsko izobrazbo.

Tudi to ni šlo skozi.

Sprejela sem ga, tak pač je! Ima pa zato ogromno drugi pozitivnih lastnosti, ki jih marsikateri nekadilec in fakultetno izobraženi človek nima.

 

Če me nekaj na drugi osebi moti, poskušam najti odgovor v sebi.

To je moj problem, ne njegov. Nočem ga spreminjati.

Spremenim lahko SEBE in POGLED na stvar.

Na koncu ugotovim, da je najbolje, če sprejmeš, sebe in s tem tudi druge in se poskušaš distancirati od stvari, ki te motijo, enostavno sprejeti take kot so, seveda pa zavzeti stališče do njih...

 

Se pa zgodi, da me kakšna stvar pri drugih še vedno razkuri in sem jezna in besna.

Na koncu pa se potolažim z mislijo, da "se nobena juha ne poje tako vroča kot se skuha".

 

Elena

[Volk K.L.]

Sprejemanje je ena od cloveskih vrlin, ki naredi cloveka CLOVEKA.

[andrej]

Eno je sprejemanje drugo pa strinjanje ali odobravanje. Ni potrebno da se z nekom popolnoma strinjaš in odobravaš vsa njegova dejanja da ga sprejmeš, le razumeti ga moraš.

 

andrej

[pokowc]

seveda, razumeti ga moraš s svojim Videnjem, Dojemanjem in privoščljivostjo

 

pokowc

[andrej]

Elena, šele sedaj sem malo povezal tvoje pisanje po forumu, se mi je kar zdelo, da se preveč razdajaš, zato problemi z reikijem.

 

Ti pa moram čestitat za tvoj pogum, ali sploh veš koliko ljudi je na svetu, ki ne naredijo nič? Res vse čestitke, želim ti še naprej veliko veslelja. Zelo mi je všeč ko se ljudje pogledajo in vprašajo zakaj in kako bi lahko bolje, le redki imajo pogum.

 

Sprašujem se zakaj se mi zdi pomembno, da ti tole povem, pa mi je prišlo na misel da sem tudi jaz prehodil podobno pot (ne tako ekstremno) pa takole malo čestitam še sebi. Bravo Andrej.

 

andrej

[vanja]

Zdi se mi da vsak sprejema tisto kar mu je všeč, ko pride do poglavja ki mu ni, glavo v pesek, da gre zadeva mimo. Po moje je pravo sprejemanje res tisto kar nam je in ni všeč, še bolj občudujem tistega, ki sprejema tisto kar mu ni všeč-koliko nas pa je takih ?

Lep pozdrav ! Vanja

[Pujsita]

Najtežje sem se spoprijela s to zadevo. Starša sta pogorela oba na celi črti. Neodgovorna in čustveno hladna in tudi ko sem bila v situacijah, kjer sem kot najstnica morala poskrbeti za svojo osnovno ekonomsko eksistenco sem bila na tem sama. Ker sta me pustila na cedilu, sta me grozno razočarala, hlepela sem po čustvih in ljubezni in sem si prisegla, da ju nikoli več ne pogledam. Pred kakšnim letom sem začela spoznavati svet z mavrične plati in takrat sem dojela, da sta kot starša v mojih očeh popolnoma odpovedala, ampak da je to pač maksimum, kar sta mi bila v tistem obdobju sposobna dati. da sem si ju jaz izbrala za izpolnitev svojega poslanstva in da so mi prav te nerožnate razmere prinesle ogromno moči in izkušenj, ki sem jih potrebovala v nadaljevanju poti. Med drugim verjetno tudi to, da ko bom jaz mati, bom zagotovo nudila vse tisto, za kar sem bila jaz prikrajšana.

 

Hvaležna sem jima za vse, kar sta mi nudila - dragocene izkušnje in sem jima odpustila tiste zadeve, ki so me dolga leta obremenjevale. Z očetom imava občasno stike, čeprav mu zaupati vsega ne morem, z mamo pa sicer stikov nimam, ker sva si povsem tuji, sem pa naredila tisto, kar je dobro zame - odpustila in ju sprejela takšna kakršna sta, da bi pa ne vem kako pristna in globoka čustva gojila do njiju, pa po vsem tem enostavno ne gre in mislim,d a tudi nikomur od nas treh ni v interesu.

 

Po tej izkušnji sprejemam vse ljudi takšne kot so in vem, da je za vsak delček vsakogar razlog.

[anaconda]

trudim se sprejemati druge ljudi, takšne kot so, a težko jih je sprejeti, če se ne pokažejo takšne, kot res so.

[Pujsita]

trudim se sprejemati druge ljudi, takšne kot so, a težko jih je sprejeti, če se ne pokažejo takšne, kot res so.

To je tudi del umetnosti sprejemanja, sprejeti jih, da se ne pokažejo taki kot so.

[Pujsita]

Sprejemanje, tule se pa kaže naša širina, resnično.

 

Mislim da je ena zahtevnejših lekcij in ko jo obvladaš, obvladaš tudi dosti bolj enostavne zadeve. Pogosta lastnost ljudi je, da so sveto prepričani v svoj prav. To je čisto v redu, kajti to za nas štima. Ni pa prav, da želiš svoj pogled na dogodke in ravnanja pa na lastnosti vsiliti vsem okoli sebe.

 

Vsi smo tule z nalogami, vsak s svojo, vsak dobiva svoje lekcije in spoznanj in nihče ni tako moder. da bi znal za kogarkoli razen sebe definirati pravila, torej je edino prav, da druge sprejemamo takšne kot so .

[stankaa]

uh, Jančika, take dobre stare teme zadnje cajte ven potegneš

 

Saj, saj, ... sama imam problem običajno sebe sprejet, ostale prej...

Stanka

[Pujsita]

Jaz sem imela isti vrstni red ja. Uff je bilo ogromno dobrih tem, ko še nisem bila tule gor, pa včasih majčkeno pod prah pokukam .

[stankaa]

pravilno in superkastično!

ti tako vedrino in optimizem prinašaš, da itak bi te v vsako temo poslala pokomentirat!!

Stanka

[kukica]

Zelo dolga in naporna je pot do tega da sočloveka sprejmemo takega kot je in nas njegove napake ne motijo. Oz. tudi če nas motijo, jih sprejmemo, ravno tako kot stvari, ki so nam všeč.

Pa še ocenjevanje je tudi ena zelo zanimiva stvar. KAko si upamo in dovolimo ocenjevati druge in jih predalčkati v ene okvire, še sploh če jih ne poznamo.

Še težja in daljša pot je do sprejemanja sebe ...

Ne, v bistvu gre za isto pot.

[Matjaž Bogdan]

Še težja in daljša pot je do sprejemanja sebe ...

Ne, v bistvu gre za isto pot.

 

Mislim, da je pravilna/ v narekovaju/ pot ,da sebe sprejmeš pa tudi kaj narediš- spremeniš , potem pa preko ali skozi te izkušnje sprejemaš druge. Brez dela na sebi ali čistega uma tudi ni sprejemanja, vsaj moje mnenje bi bilo tako. Da pa ljudi predalčkamo, nesprejemamo , obsojamo- je pa tko in tko vsakodnevna praksa- na žalost.

 

Kako pa to, kukica, da si privlekla te stare teme in naftalina...meni se zdi kar v redu- cool...