strah pred samim sabo

[nosorog]

Jap narobe sem se izrazil, vzorec se definitivno spremeni

 

Veš kwa mi je maksimalno všeč - k je debata konstruktivna; upoštevamo argumente sogovornikov (beri sopisunov) jih primerjamo s svojimi stališči in ko to ne klapa, si upamo priznati, da smo se morda zmotili. Precej folka na tem forumu ni sposobno tako takšnega ravnanja in vztrajajo na svojem, ne glede na to, kakšne argumente jim ponudiš.

 

1.)Hmm, ja. to ze je res, ampak to se zgodi sele, ko vibracija ze pride v mozgane, sele takrat zacne vse delovati preko vzorcev. Torej, ce prav razumem postavljas vzorec vedno na prvo mesto = clovek lahko dojame svet sele preko vzorca. Vsekakor se strinjam. Torej se zdi smiselno debatirat o tem, kako pojmujemo vibracijo.Glede nato, da se nahajamo v prostoru, kjer smo zaporedje dogodkov omejili s casom -> lahko recemo, da vibracija o dogodku potuje po tem prostoru preden pride do vstopnega mesta nasih cutil ( kaksna je hitrost gibanja informacije ) -> zatem pride in nato pridejo na vrsto vzorci? Kako se ti to zdi ? Prazaprav je problem v tem, ker ti pravis, da se misli o dogodku pojavijo sele, ko jih clovek ozavesti, jaz pa pravim, da misli obstajajo prej. Clovek jih samo dojame preko vzorcev in nato misli, ki se obstajao, preko teh vzorcev dobijo neko njegovo osebno podobo. Zato tud recemo 100 ljudi 100 cudi ali pa Vsake oci majo svojega malarja. To pac ne spremeni dejstva, da opazovani objekt ze obstaja sam po sebi

 

 

 

 

 

Se mi zdi, da se zato razumeva nekoliko slabše, kot bi se lahko, ker naju jebe neenotna terminologija. Se mi zdi, da tistemu, čemur ti praviš misli, ki že obstajajo, jaz pravim univerzalno informacijsko polje, oziroma božja zavest. Zato bom iz gole previdnosti dodatno pojasnil, kako si tole vse skupaj predstavljam.

 

Izhajam iz kozmičnega zakona: "Kakor zgoraj, tako tudi spodaj." Torej - sklepam, da nastanek vesolja ni enkratno dejanje, ampak proces postopnega zavestnega ustvarjanja. Ob ustvarjanju se razvija tudi zavest Boga. Torej - iz nižje stopnje k višji. Ker nas je Bog ustvaril po lastni podobi (s tem mislim, da je dal tudi nam možnost zavestnih kreacij), se očitno tudi naša zavest razvija iz preprostega zavedanja sebe pri dojenčku, v zavest, ki je seveda odvisna od informacij in dražljajev, katere dobivamo iz okolice in naših odzivov nanje. Nisem pozabil na reinkarnacijo. Verjamem, v cikel večkratnih življenj, v katere se načeloma ne prenaša spomin na prejšnja življenja, se pa znanje, ki počasi prihaja na površje skozi posamezni človekov razvoj od dojenčka, otroka ... Torej - res smo ves čas izpostavljeni univerzalnemu informacijskemu polju, a dejstvo je, da se običajno ustrašimo stvari, za katere mislimo, da nas ogrožajo, katerih ne razumemo ... In tu, zaradi bogatega čustvenega sveta otroka se prekine relativno objektivno dojemanje sveta in nastaja subjektivno, na katerega, kot sem že povedal, vpliva okolje, podpora, ki jo imamo v njem ... Da, to je zato, ker je v rosnem otroštvu zavest tako slabo razvita, da ne zna na relativno objektivni način prepoznavati dražljajev; torej - da, zavest je tesno povezana s pridobivanjem znanja, ki pa je pri različnih ljudeh različno, zato tudi v veliki meri ni objektivne realnosti, saj iste dražljaje dojemamo različno.

 

 

 

Zato imava tud razlicno pojmovanje besede zavest. Kot sem zaznal je zavest po tvojem znanje cloveka ali razum. Zame je zavest nekaj splosnega nekaj samoobstojecega, nekaj kar vse drzi skupaj. Za tako ugotovitev ni potrebno prevec razmisljat ali znanstveno dokazovati. Kot sem rekel, kaj se zgodi, ce iz oblicja Zemlje odstranimo vse ljudi -> popolnoma nic stvari bodo obstajale naprej, kot so bile in se v skaldu z zakoni narave tudi spreminjale. Simpl k pasulj

 

Aha. Tale del sem komentiral že zgoraj.

 

lalala pa še tralalero

 

 

P.S. E.C., ti s' pa ful en prjaz'n poba.

 

lalala No2

[FixMinze]

Mnja univerzalno informacijsko polje ali bozja zavest to bo to

[Mana]

mene pa zanima, če je kdo od vas čist zares spremenil kak svoj vzorec delovanja?

tako popolnoma za res!

ne tako, da ga samo malo preoblikuješ kot plastelin, ampak da ga enostavno ni več...

vseekakor ga morš v nekaj preoblikovat, ker izgint enostavno ne more.

spremeniš samo energijo al kako?

 

meni se namreč vse vrača v miljaužnt različnih oblikah in niansah...da gre za isti vzorec se pa zavem šele, ko začutim iste filinge.

isti način delovanja je včasih tako zakrit, da lahko mine celo po več mesecev, da ugotovim : Evo, spet smo tuki !

[FixMinze]

Hmm ja to se ti / nam dogaja zaradi vecplastnosti uma. K mislis, da na eni strani postimas, pa na nasprotnem koncu ven pogleda. Vaja dela mojstra Lahko tud recem, da postanes bolj odprt za tok Ljubezni ali za Bozansko ( kakorkoli ). Tako se pojavijo prave spremembe.

 

Da pa vzorca nebi bilo se pa meni slisi isto kot, da bi izbrisal spomin. Ne vem ( nisem ziher ) glede nato, da je nosorog omnejal, da telo ne loci med resnicnim inu vstavljenim vzorcem ali custvom?

[Mana]

mislim, da vzorec obstaja zato, da vspodbudi čustvo, ki ga rabiš.

zaznaš čustvo, ugotoviti moraš vzorec.

mislim, da gre zame itak vedno za čustvo, ki ga nujno potrebujem kar je ok

problem je v načinu, kako pridem do tega čustva-čutenja

 

kakšna je pa razlika med vstavljenim in resničnim vzorcem?

vzorci vedno ostanejo, ne da bi jih popolnoma izbrisali, lahko jih pač ne uporabljaš ali pa zamenjaš.

 

nekaterih stvari, ki jih pišete ne razumem najbolje. lahko napišem samo to kar mislim, da se dogaj z mano.

trenutno ne čutim nobenega toka ljubezni (hm, mislim, da ga sploh še nisem...kadarkoli), vseeno se trudim spremeniti nekatere stvari...mogoče bom potem začutila tok ljubezni...ali bi moral biti obraten vrstni red?

[FixMinze]

Well mogoce pa mislis, da moras cutiti bombasticno Ljubezensko energijo, metaforicno izrazeno. Ne vem no vrstni red je pac poljuben. Ljubezen je pac prirojena.

 

Kaj zjutraj ko vstanes in vidis vzhajanje sonca, kaj pa takrat cutis? Se ti to ne zdi Lepo, Cudovito, Vzhiceno, Izpopolnjujoce ? Si mogoce zazelis, da bi postala soncni vzhod ? Si mogoce zelis, da bi sploh kaj cutila? Ali ni tudi to Ljubezen ?

[Mana]

navadno ob takih prizorih ne čutim nič ali pa le bolečino, ampak mogoče enkrat bom čutila vse našteto.

če je ljubezen prirojen in če praviš, da naj bi čutila ljubezen, bi verjetno mogla začutiti sebe.

[FixMinze]

Ah to je pa ja odvisno le od tega na kaj se najbolj koncentriras. Ali pa recimo cemu se najbolj predajas . Tam se pa sele zacne. Zviljenje ni lahko, to ti verjetno lahko pottrdi vsak, ki je presel 60 -ta leta. Bodo ze vedeli zakaj je tako, izkusnje pac govorijo zase. In tudi Don Juan ter njegova druscina se niso zaman imenovali Bojevniki

[E.C.]

P.S. E.C., ti s' pa ful en prjaz'n poba.

 

Ja, če želiš ti lahko dam tudi avtogram. lol

 

[butl]

Hojla

 

Sicer nimam pojma o povezavi delovanja /saj, misli so tudi ene vrste delovanje, kajne/ in čustev ampak se mi zdi, da imata Nosorog in Kuvrtat /E.C se rajtam tud bolj nagiba na Kuvrtatovo stran/ oba prav. Kaj že? Da so čustva posledica misli, včasih pa ne.

 

Če se ozrem nase, potem bi se kar strinjal, da tako tud je. Če se zgodi kaj zelo čisto nepričakovanega, se ustrašim ne da bi kaj pomislil, no ja, vsaj mislim tako. Reakcija je, ee, nagonska. Ampak tako je samo en delec trenutka. Že takoj naslednji trenutek pa nastane izbruh misli, ki tehtajo, kaj naj izberem kot najboljši odziv na nastalo situacijo. In že v tem trenutku prevzamejo misli nadzor nad čustvi. Ker v življenju, vsaj mojem no, zagotovo ne prevladujejo totalna presenečenja in ostale kolapsno nepričakovane situacije, pa prav z lahkoto zatrdim, da je delovanje /misli so delovanje a ne pravtako/ tisto, ki usmerja naše čustvovanje, da so čustva posledica delovanja vedno, razen v redko redkih prilikah. Se pravi, da z izbiro /zavestno ali podzavestno/ delovanja posledično vplivamo na čustva.

 

A je to dobro ali ni?

 

Se mi zdi da ja. Če imam jaz nadzor nad izbiro vedenja in s tem na svoje čustvene odzive, potem tudi sprejemam odgovornost zanje. Kaj pa to pomeni? Da ne morem igrati vloge žrtve. Da ne morem kriviti drugih za svoje delovanje, vedenje, razmišljanje...za svoje živetje življenja. Da prevzemam odgovornost. Meni je ta pogled všeč. Ker, ako bi sprejel tezo, da so čustva tista, iz katerih sledi moje vedenje /misli itd, kar je še delovanja/, potem bi bil njihova žrtev in bi celo zmotno poskušal, kar eni celo učijo: "imej pod nadzorom svoja čustva. Odloči se in se en teden ne jezit ali kaj drugega". Čisto zavajanje. Deluj tako, da jeza, kot posledica delovanja ne bo imela šans, bi bilo bolj pravilno.

 

Evo en primer. Če domnevam, da so čustva tista, ki dirigirajo moje vedenje, potem sem v depresiji. Sem v stanju. Sem njihova žrtev. Če pa domnevam, da si depresiranje /smiljenje, žalostenje, migreniranje itd.../ izberem, ne glede ali zavestno ali nezavedno, obenem se pa zavedam, da izbiram vedenje, hja, potem lahko izberem tudi drugačno, a ne. Od mene je odvisno. Meni je to zavedanje ful pomembno in odkar se tega zavedam, mi čudovito pomaga v vsakodnevnem živetju življenja.

 

butl

[E.C.]

Kaj že? Da so čustva posledica misli, včasih pa ne.

 

No, moje mnenje je, kar potrjujejo tudi moje izkušnje v življenju in pri vodenju terapij, da se čustvene reakcije vedno sprožijo v nas samih.

Če temu ne bi bilo tako, bi mi lahko kdo povedal, kako naj jaz sprožim njegovo veselje, žalost, bolečino?

Bistveno vpraršanje se mi zdi tle iz kje čustva izvirajo (iz nas samih, valda) in kdo jih sproža (mi, vselej, čeprav se tega ne zavedamo vedno).

 

Ja, okolje ima vpliv,vendar ta niti pod razno ni dokončen. Sami izbiramo (podzavestno,v večini primerov) kako bomo reagirali na zunanje vplive.

In to se vedno zgodi v vrstnem redu: odločitev ---> miselni koncept ----> čustvena reakcija.

 

Čustvene reakcije so vedno zadnje na vrsti, ne glede na okolje.

 

Take so moje izkušnje.

[E.C.]

Se mi zdi da ja. Če imam jaz nadzor nad izbiro vedenja in s tem na svoje čustvene odzive, potem tudi sprejemam odgovornost zanje. Kaj pa to pomeni? Da ne morem igrati vloge žrtve. Da ne morem kriviti drugih za svoje delovanje, vedenje, razmišljanje...za svoje živetje življenja. Da prevzemam odgovornost. Meni je ta pogled všeč. Ker, ako bi sprejel tezo, da so čustva tista, iz katerih sledi moje vedenje /misli itd, kar je še delovanja/, potem bi bil njihova žrtev in bi celo zmotno poskušal, kar eni celo učijo: "imej pod nadzorom svoja čustva. Odloči se in se en teden ne jezit ali kaj drugega". Čisto zavajanje. Deluj tako, da jeza, kot posledica delovanja ne bo imela šans, bi bilo bolj pravilno.

 

Very well said.

[FixMinze]

OMG! tele odlocitve ja. A mislis, da je mozno, da imas nadzor nad vsako odlocitvijo. Sicer odgovor ze vem, glasi se DA. Kar mene bega -> na racun takih odlocitev lahko unicis svoj pravi Namen pojavljanja v tem stanju. Sedaj, ce sem jaz avtomatsko postavljen v vlogo zrtve naprimer zaradi preteklih zivljenj, je moja karma, da to zivljenje prezivim na tak nacin. Torej z odlocitvami, da ne bom vec zrtev tako prestavim, slabo karmo na naslednje zivljnje ? Misli, da je to mozno ? da naredis tako napako. Sicer vem, da je prava pot razresevanje karme na nacin, da nisi zrtev pac Pomoc v smislu razresevanja Karme......

 

 

Skratka sam naprimer velikokrat sprejmem odlocitev, kjer mi neki vzorci ne dovoljujejo, da bi opazoval, kako drugi zaradi nevednosti padajo v negativnost. In na racun tega velikokrat skodim sebi. Vidim pa v takih trenutkih neko borbo za zivljenje in smrt ( kar je lahko tudi samo prispodoba ). Kjer moja zmaga nad drugim pomeni mojo smrt iz cesar se potem rodi krivda, nesigurnost, nizka samozavest itd. Lahko bi tud rekel, da preko te vizije lahko sprejemam odlocitve za druge -> pa mi ni do take odgovornosti, ko se nad svojo nimam pravega nadzora. Gre za vpenjanje necesa na popkovino. Imel sem tud sanje v katerih je nekdo zelo mocen povsem nadzorovano prisel z mecem nad mene me najprej porezal in nato zabodel -> kot vidim je s tem, ko me je porezal (po vecjem delu sprednjega telesa ) odpru neke energijske kanale, s tem, ko pa me je zaklal pa obudil to bitko na zivljenje in smrt.

 

To pisem zgolj, ker si napisal, da se ukvarjas s terapijami, kaksen nasvet mogoce. Ful mi je cudno, da je prebuditev bila tako nasilna. In se mi tud ne zdi, da ne bo kake skode, ce zapisem javno in ne po OS -ju

[E.C.]

OMG! tele odlocitve ja. A mislis, da je mozno, da imas nadzor nad vsako odlocitvijo. Sicer odgovor ze vem, glasi se DA. Kar mene bega -> na racun takih odlocitev lahko unicis svoj pravi Namen pojavljanja v tem stanju. Sedaj, ce sem jaz avtomatsko postavljen v vlogo zrtve naprimer zaradi preteklih zivljenj, je moja karma, da to zivljenje prezivim na tak nacin. Torej z odlocitvami, da ne bom vec zrtev tako prestavim, slabo karmo na naslednje zivljnje ? Misli, da je to mozno ? da naredis tako napako. Sicer vem, da je prava pot razresevanje karme na nacin, da nisi zrtev pac Pomoc v smislu razresevanja Karme......

 

Že samo to, kuvrtat, da se sprašuješ o karmi in o smislu trpljenja je znak, da tako trpljenje in ta karma nista absolutna.

Če bi bila absolutna, potem ti ne bi imel želje po boljšem življenju, po napredku, po večji in globji sreči.

 

Rekacije na svoja prejšnja dejanja mora vsak izživeti, tako ali drugače, vendar to ne pomeni, da moraš recimo ti vztrajati v vlogi žrtve sedaj in še v naprej.

 

Karma ni nekaj tretjega, nekaj kar nas pogojuje pod kontrolo nekoga, ki nas gleda in pravi: Ok, kuvrtat, zdej pa si ga dost sral, zdej pa boš trpel.

LOL

Ne gre to tko (vsaj moje izkušnje so tako, no).

 

Glede odločitev, poanta je le v temu, kaj se boš odločal, ali čičati in čakati da se karma kao poplača (lol) ali kaj bolj konstruktivnega.

To, da dvomiš (če je to zgoraj bil realen primer) v svoje pravilno ravnanje in odločanje bolj kaže na tvojo nesamozavest, dvom vase, pomanjkanje odločnosti in morda še kaj drugega, kot pa na neko hudo potrebo po trpljenju zaradi akcij v preteklosti, veš...

 

IMO

 

 

 

Skratka sam naprimer velikokrat sprejmem odlocitev, kjer mi neki vzorci ne dovoljujejo, da bi opazoval, kako drugi zaradi nevednosti padajo v negativnost. In na racun tega velikokrat skodim sebi. Vidim pa v takih trenutkih neko borbo za zivljenje in smrt ( kar je lahko tudi samo prispodoba ). Kjer moja zmaga nad drugim pomeni mojo smrt iz cesar se potem rodi krivda, nesigurnost, nizka samozavest itd. Lahko bi tud rekel, da preko te vizije lahko sprejemam odlocitve za druge -> pa mi ni do take odgovornosti, ko se nad svojo nimam pravega nadzora. Gre za vpenjanje necesa na popkovino. Imel sem tud sanje v katerih je nekdo zelo mocen povsem nadzorovano prisel z mecem nad mene me najprej porezal in nato zabodel -> kot vidim je s tem, ko me je porezal (po vecjem delu sprednjega telesa ) odpru neke energijske kanale, s tem, ko pa me je zaklal pa obudil to bitko na zivljenje in smrt.

 

To pisem zgolj, ker si napisal, da se ukvarjas s terapijami, kaksen nasvet mogoce. Ful mi je cudno, da je prebuditev bila tako nasilna. In se mi tud ne zdi, da ne bo kake skode, ce zapisem javno in ne po OS -ju

 

Ja, s terapijo se ukvarjam, check ta link

 

Nasvet?

Premal te poznam da bi karkoli konkretnega lahko povedal in povrh vsega dajanje nasvetov nikoli daleč ne pelje.

Še najbolje je, da človek uporabi svoje lastne potenciale in se potrudi priti na jasno sam...

 

lp

 

e.

Dodano:

tnx za odprtost in iskrenost.

[butl]

O Edmond

 

Še enkrat dobrodošel tud tle. Midva sva se že brala na Svetu pogovorov včasih.

 

en bk

[E.C.]

O Edmond

 

Še enkrat dobrodošel tud tle. Midva sva se že brala na Svetu pogovorov včasih.

 

en bk

 

Hey,

 

ma se ne spomnem glih natančno.

 

Pomoje sva se razumela?

 

Tnx for your welcome.

[FixMinze]

Karma ni nekaj tretjega, nekaj kar nas pogojuje pod kontrolo nekoga, ki nas gleda in pravi: Ok, kuvrtat, zdej pa si ga dost sral, zdej pa boš trpel.

 

Ah tega nisem rekel ne mislil.

 

To, da dvomiš (če je to zgoraj bil realen primer) v svoje pravilno ravnanje in odločanje bolj kaže na tvojo nesamozavest, dvom vase, pomanjkanje odločnosti in morda še kaj drugega, kot pa na neko hudo potrebo po trpljenju zaradi akcij v preteklosti, veš...

 

Ne sej drgac nimam kake tezave s samozavestjo. Dvom je itak vedno prisoten in se posebej ojaca, ko prehajas v nove sfere dojemanja in je IMHO pri vseh tako ali drugace bolj izrazen. Odlocnosti mi tud ne manjka, lenoba pac ne pade v ta okvir . Kot sem rekel gre bolj zato, da ne znam svojih potencialov izkoristiti in pokazati na nacin, da bi jih drugi resnicno opazili. Torej zelo hitro obcutim manjvrednost drugega v smislu, da spregledam njihove notranje procese ega, ki se bori za svoj prestiz, nadvlado, ponos itd. Tocno preko tiste tocke ' smrtnega boja ' vcasih zelo intenzivno. In to me ful moti -> predstavljaj si, da z ljudmi komuniciras preko take zavesti namesto preko prijateljstva, ljubezni necesa bolj pozitivnega. In potem se ponavadi spustim do tiste tocke, kjer vidim, da se sogovornik pocuti lagodno, problem je le ce sogovrnik to dojame kot mojo slabost ( zeli izkoriscati ), ker potem sledijo konfilkti. Mogoce bi se vprasal zakaj se sploh spustim, na nivo kjer se sogovornik pocuti lagodno. Gre za neke vrste starsevski kompleks, kjer se do neznancev obnasas prijazno do bliznjih pa ne vec toliko in ta kompleks se cisti, skozi tisti smrtni boj. Gre pac za ciscenje ( rekonstrukcijo tega cemur bi lahko rekli socialni odnosi ) za kar mislim, da je potrebno veliko poguma in osebnega priznanja notranjih vecinoma otroskih blokad. Torej da ponovim, ker ne zelim izpasti, kot nek kekec z hudimi tezavami ; problem je ker pri cloveku takoj opazim, kaj ga muci in kje je bogi bogi ubogi in na racun tega tezko ustvarim srcen in odprt odnos s posameznikom, ker itak ponavad folk dojame kam ali iz kje ga gledas.

 

 

No ja v eni knjigi Vizija in Glas od Crowleya, kjer opisuje svoja Videnja Sefir sem nasel opis ene izredno zanimive sefire in mislim, da se vecina clovestva se vedno nahaja v njeni blizi. Mislim, da opisu te sefir lahko recemo tudi Kljucavnica do Univerzalne Ljubezni in Znanja, gre pa nekako takole -> sem na velikem polju na katerem se nahaja Drevo Zivljenja. Drevo Zivljenja je polno uzitnih in rodovitnih sadov. Ti zadezi so polni svezih idej, zamisli, znanja in ti sadezi padajo iz Drevesa Zivljenja na tla in tam zgnijejo. Na tem polju prav tako poteka velika bitka, kjer ni skupin. Vsak clovek je sam zase. Ko en clovek zabode v Srce drugega, tega istega cloveka ze zabode nekdo drug in drugega spet drug, kjer izgleda, da na koncu prav nihce ne prezivi. Torej zakon džungle, ki je se vedno zelo popularen.

 

In tiste sanje so se zgodle mnogo prej preden sem jaz prebral to knjigo

 

Hmm, zakaj to pisem -> ZASE

[E.C.]

 

Ne sej drgac nimam kake tezave s samozavestjo. Dvom je itak vedno prisoten in se posebej ojaca, ko prehajas v nove sfere dojemanja in je IMHO pri vseh tako ali drugace bolj izrazen. Odlocnosti mi tud ne manjka, lenoba pac ne pade v ta okvir . Kot sem rekel gre bolj zato, da ne znam svojih potencialov izkoristiti in pokazati na nacin, da bi jih drugi resnicno opazili. Torej zelo hitro obcutim manjvrednost drugega v smislu, da spregledam njihove notranje procese ega, ki se bori za svoj prestiz, nadvlado, ponos itd. Tocno preko tiste tocke ' smrtnega boja ' vcasih zelo intenzivno. In to me ful moti -> predstavljaj si, da z ljudmi komuniciras preko take zavesti namesto preko prijateljstva, ljubezni necesa bolj pozitivnega. In potem se ponavadi spustim do tiste tocke, kjer vidim, da se sogovornik pocuti lagodno, problem je le ce sogovrnik to dojame kot mojo slabost ( zeli izkoriscati ), ker potem sledijo konfilkti. Mogoce bi se vprasal zakaj se sploh spustim, na nivo kjer se sogovornik pocuti lagodno. Gre za neke vrste starsevski kompleks, kjer se do neznancev obnasas prijazno do bliznjih pa ne vec toliko in ta kompleks se cisti, skozi tisti smrtni boj. Gre pac za ciscenje ( rekonstrukcijo tega cemur bi lahko rekli socialni odnosi ) za kar mislim, da je potrebno veliko poguma in osebnega priznanja notranjih vecinoma otroskih blokad. Torej da ponovim, ker ne zelim izpasti, kot nek kekec z hudimi tezavami ; problem je ker pri cloveku takoj opazim, kaj ga muci in kje je bogi bogi ubogi in na racun tega tezko ustvarim srcen in odprt odnos s posameznikom, ker itak ponavad folk dojame kam ali iz kje ga gledas.

 

Ja, na nek način te štekam,ja.

 

Se pa razlikujeva pri tem, kako jemljeva druge ljudi.

 

jaz recimo sicer lahko opazim/vidim/začutim itd... njihovo stanje, vendar se s tem niti pod razno ne obremenjujem.

Zakaj bi se?

 

Je sreča drugih od mene odvisna?

Po moje ne.

 

Zato pa se raje nase fokusiram, na to kar si jaz želim, kar jaz čutim, in to potem jasno izražam tako, da me drugi lahko razumejo (če želijo, seveda).

 

Kot si napisal v drugem odstavku, vsak človek je sam zase. In to je na koncu koncev res.

Moja izkušnja je, da šele ko sem sam s sabo sčistil določene frkice, sem prav zares lahko pročel graditi prave in zdrave odnose. Prej je bilo vse nekak pomešano...

(Hmm. kar pa ne pomeni, da zdej pa kao razturam, a ne. LOL)

 

Ampak, ljudje se razlikujemo in vsak ima svojo pot.

 

Na žalost ne poznam kabale in drevesa življenja, tko da ne vem kaj naj ti pokomentiram ta del objave.

[nosorog]

No, moje mnenje je, kar potrjujejo tudi moje izkušnje v življenju in pri vodenju terapij, da se čustvene reakcije vedno sprožijo v nas samih.

 

Valjda se sprožajo v nas samih in ne izven nas, al kjerkoli že. Ampak že beseda čustvena REAKCIJA pove, da se sprožijo kot odgovor na nek dražljaj. Tamle zadaj si v glavnem iz mojega pisanja potegnil posplošen zaključek, češ da trdim, da so čustvene reakcije vedno posledica zunanjih dražljajev. Pa si me površno bral. V postu 12.11. ob 18.29 sem napisal, da imamo potrebo po integraciji na večih ravneh - oseba, družba, okolje, vesolje in da so naše življenjske krize posledica pomanjkanja sklada s seboj, svetom in vesoljem. Pomanjkanje sklada z navedenim govori o razsežnosti občutkov. Odzovem se torej na dražljaje v mikro in makro okolju in sebi.

 

 

Če temu ne bi bilo tako, bi mi lahko kdo povedal, kako naj jaz sprožim njegovo veselje, žalost, bolečino?

 

Zlahka (odziv na zunanji dražljaj):

- veselje v meni sprožiš, če me povabiš na pivo

- žalost v meni boš sprožil, če mi boš obljubil pivo, potem pa mi ga ne boš plačal.

- bolečino boš v meni sprožil, če mi boš na daljši rok preprečil pitje poiva

 

 

 

Bistveno vpraršanje se mi zdi tle iz kje čustva izvirajo (iz nas samih, valda) in kdo jih sproža (mi, vselej, čeprav se tega ne zavedamo vedno).

 

Ja, okolje ima vpliv,vendar ta niti pod razno ni dokončen. Sami izbiramo (podzavestno,v večini primerov) kako bomo reagirali na zunanje vplive.

 

Ja kaj pa je podzavestna reakcija drugega, kot reakcija na osnovi vedenjskega vzorca?

 

In to se vedno zgodi v vrstnem redu: odločitev ---> miselni koncept ----> čustvena reakcija.

 

Čustvene reakcije so vedno zadnje na vrsti, ne glede na okolje.

 

Take so moje izkušnje.

 

Takšne so že lahko tvoje izkušnje, ampak ni šans, da je temule tako. Tudi o tem sem že pisal (post 12.11. ob 13.49) -

Reakcija se dogaja po vrstnem redu - dražljaj, odziv na osnovi vedenjskega vzorca, po odzivu s cca 350 milisekundno zakasnitvijo sledi naš zavestni "pogled" na dražljaj. Raziskave, s katerimi so potrdili tale vrstni red so leta 1999 izvajali na Inštitutu Maxa Plancka za raziskovanje možganov v Frankfurtu, do istih zaključkov pa sta prišla tudi američana Michael Gazzagia in Benjamin Libet. Sicer so bili povzetki teh raziskav objavljeni v Delu, 28.06.2000.

 

Aja, da ne pozabim: lalala

[E.C.]

V postu 12.11. ob 18.29 sem napisal, da imamo potrebo po integraciji na večih ravneh - oseba, družba, okolje, vesolje in da so naše življenjske krize posledica pomanjkanja sklada s seboj, svetom in vesoljem. Pomanjkanje sklada z navedenim govori o razsežnosti občutkov. Odzovem se torej na dražljaje v mikro in makro okolju in sebi.

 

Aha, ti se torej odzivaš na dražljaje v mikro in makro okolju?

Hmm.

Spodaj pa trdiš, da ti te odzive sproža okolica?

Ne štekam zdej.

 

 

 

Zlahka (odziv na zunanji dražljaj):

- veselje v meni sprožiš, če me povabiš na pivo

- žalost v meni boš sprožil, če mi boš obljubil pivo, potem pa mi ga ne boš plačal.

- bolečino boš v meni sprožil, če mi boš na daljši rok preprečil pitje poiva

 

Hmm.

Po eni strani praviš odziv, takoj v naslednji vrstici pa praviš da ti veselje lahko sprožim jaz.

Ne razumem te.

 

 

No, ok, probiva to:

 

 

Povej mi, natančno, kako ti jaz sprožim to reakcijo v tebi? Opiši mi natančno postopek, kaj se zgodi, prosim.

 

Na kakšen način?

na nek mističen način se preselim vate in ti nekak JAZ sprožim tvoja čustva?

Kako?

 

Se razumeva?

 

Ali pa, če sva še bolj konkretna, dej ti zdej pri meni sproži neko čustvo, prosim.

Povej mi, kaj boš sprožil in potem se lahko slišiva po telefonu in mi ga boš sprožil.

OK?

 

 

 

Takšne so že lahko tvoje izkušnje, ampak ni šans, da je temule tako. Tudi o tem sem že pisal (post 12.11. ob 13.49) -

Reakcija se dogaja po vrstnem redu - dražljaj, odziv na osnovi vedenjskega vzorca, po odzivu s cca 350 milisekundno zakasnitvijo sledi naš zavestni "pogled" na dražljaj. Raziskave, s katerimi so potrdili tale vrstni red so leta 1999 izvajali na Inštitutu Maxa Plancka za raziskovanje možganov v Frankfurtu, do istih zaključkov pa sta prišla tudi američana Michael Gazzagia in Benjamin Libet. Sicer so bili povzetki teh raziskav objavljeni v Delu, 28.06.2000.

 

Ja, ok.

[nosorog]

Aha, ti se torej odzivaš na dražljaje v mikro in makro okolju?

Hmm.

Spodaj pa trdiš, da ti te odzive sproža okolica?

Ne štekam zdej.

Hmm.

 

Pojma nimam, kaj zdaj kompliciraš. Ne ljubi se mi iskati, kje naj bi napisal, da odzive sproža okolica; morda tudi sem kje - a da na odzive odreagiramo mi sem pa tudi tolikokrat napisal, da je kakršnokoli lovljenje na besede odveč. Takšnih štosov sem bil doslej navajen bolj ali manj le od Emanuela.

 

Po eni strani praviš odziv, takoj v naslednji vrstici pa praviš da ti veselje lahko sprožim jaz.

Ne razumem te.

No, ok, probiva to:

Povej mi, natančno, kako ti jaz sprožim to reakcijo v tebi? Opiši mi natančno postopek, kaj se zgodi, prosim.

 

Na kakšen način?

na nek mističen način se preselim vate in ti nekak JAZ sprožim tvoja čustva?

Kako?

 

 

Ti si dražljaj iz okolice, oziroma tvoja volja, da mi kupiš pivo, da mi ga ne kupiš, ali morda celo razstreliš Pivovarno Laško.

 

Se razumeva?

 

Ali pa, če sva še bolj konkretna, dej ti zdej pri meni sproži neko čustvo, prosim.

Povej mi, kaj boš sprožil in potem se lahko slišiva po telefonu in mi ga boš sprožil.

OK?

Ja, ok.

 

Res ne vem, kaj se greš. Pri enih sprožiš čustvo že s tem, da jih npr. na forumu pošlješ u kurac. Pa ni treba tega pol prav nič preverjati po telefonu. Pa ne razumi zdaj, da te dejansko "pošiljam u kurac"; za primer gre pač.

 

lalala

[ZVEZANI]

dober dan.

mene pa zanima, kuko se kej vi soočate s tem pojavom. jes se recimo učas prou ustrašim, kwa mi na misu pride. npr. če kje stojim na kšnmu balkonu, da bi kr dol skoču. tko, da vidm kwa bi blo...??? al pa kr koga ustrelu. da mu pršparam muke tega cajta in prostora...???

al pa da bi komu kej tacga reku, da bi ga ful šokirou. npr. kšnmu starejšmu gospodu, če mi ga piiiip. sej deleč od tega, da bi mi blo kej do tega, sam tko, da ga mal šokiram. al pa skos nekak"preizkušat" do kam te je kdo sposobn tolerirat? a ma kdo kdaj podobne bolne ideje.

al pa je to treba počet, da daš komu možnost iz prve roke se učit odpuščanja, sočutja...

 

kwa wse mi po gre po mislih,,,,

 

pa se pol uprasam,,,

cemu so unicevalno nastrojene,,,

za moje pojme,,,

in probam kontra mislt,,,

spet za moje pojme,,,

pa ne gre,,,

kwa cem,,,

se bols pocutm ce slabo mislm,,,

za moje razumevanje dobrega in slabega,,,

pol pa molim da naj se iznici,,,

spet za moje pojmovanje stvari,,,

KAJ NAJ S SAMIM SEBO,,,

[butl]

Kva sta vidva hecna, mislm, Nosorog pa E.C.

 

Prepričujeta en druzga v svoj prav, govorita pa isto.

 

hehe

[FixMinze]

Jaz vidm tko, da ce E.C ne pozna Nosoroga potem v njem ne bo mogel zbuditi nekaterih custev. Ce ga bo brcnil v nogo bo vsekakor prebudil nekaj negativnih custev

V nasprotnem primeru, ce E.C nosoroga pozna ze dalj casa, pa vsekakor ni problem, da s pomocjo manipulacije sprozi taksno ali drugacno custvo. In ne pozabimo, da je tudi manipulacija lahko pozitivna.

 

In se strinjam z nosorogom, da najprej pride signal potem pa reakcija ali odlocitev ( vecinoma podzavestna ), kot je rekle E.C. Pomisli, le zakaj bi drugace sprejemal odlocitve? Seveda lahko tud sam sebi posiljas impulze. Tudi mislim, da okolje preko vzorcev vpliva na nas = sprejemamo vecino podzavestne odlocitve. Torej nasa naloga je biti odgovoren za odlocitve tudi tiste male skrite miselne

[E.C.]

Res ne vem, kaj se greš. Pri enih sprožiš čustvo že s tem, da jih npr. na forumu pošlješ u kurac. Pa ni treba tega pol prav nič preverjati po telefonu. Pa ne razumi zdaj, da te dejansko "pošiljam u kurac"; za primer gre pač.

 

lalala

 

Ja, ok.

 

Ti temu praviš lovljenje besed, jaz pa temu rečem natančnost.

 

Če jst tebe pošljem k vragu zaradi tvoje neprizemljenosti, pomanjkanja pragmatičnosti in pretirane sfilozofiranosti, recimo, je to sigurno dražljaj iz okolice, seveda.

 

Vendar pa ti tvoje čustvene reakcije ne sprožam jaz, sam si jo sprožaš, na podlagi tvojih vzorcev obnašanja.

Imaš svobodo izbire, pa al si to priznaš (in ali to priznaš drugim) ali ne.

Je pa lažje biti v nevednosti, seveda (ne pravim, da si ti neveden, na splošno govorim).

 

Prevzemaje odgovornosti zase, v popolnosti, je nujni korak na poti do globje sreče...

 

To je moja poanta:

 

ljudje reagiramo na podlagi vzorcev obnašanja (misli). Torej: izbira ---> misel, vzorec ---> čustvena reakcija.

Sami smo odgovorni za svoje odzive, pa naj se še tako farbamo da nam jih sproža okolica.

 

Če temu ne bi bilo tako,potem bi bili dejansko ubogi listi v vetru vpliva okolice in drugih ljudi. To pa seveda niti pod razno ne drži.

 

Res je, več ali manj živimo iz vzorcev obnašanja, ki so seveda le zakoreninjene misli (recimo, žrtev sem, moram trpeti, sem manjvreden, moram biti najboljši).

 

Sej to si tudi sam napisal, tako:

"...Ja kaj pa je podzavestna reakcija drugega, kot reakcija na osnovi vedenjskega vzorca?..."

 

 

Sej govoriva o isti zadevi, le drugačen termine uporabljava, zgleda.

 

Lep pozdrav.

 

e.

 

 

In se strinjam z nosorogom, da najprej pride signal potem pa reakcija ali odlocitev ( vecinoma podzavestna ), kot je rekle E.C. Pomisli, le zakaj bi drugace sprejemal odlocitve? Seveda lahko tud sam sebi posiljas impulze. Tudi mislim, da okolje preko vzorcev vpliva na nas = sprejemamo vecino podzavestne odlocitve. Torej nasa naloga je biti odgovoren za odlocitve tudi tiste male skrite miselne

 

Ja, lepo si to zaokrožil.

 

So impulzi iz okolice, itaq, se pa sami odločamo (večinoma podzavestno), kako bomo reagirali.

 

 

 

Kva sta vidva hecna, mislm, Nosorog pa E.C.

 

Prepričujeta en druzga v svoj prav, govorita pa isto.

 

hehe

 

Yep, imaš prav.