Mladi in duhovnost

[kukica]

Mal zdele bluzim, sam je zanimivo, kako kljub drugačnosti in posebnosti tudi drugačneži in posebneži vseen delujejo po določenem vzorcu

To pa itak. Pomojem je podobno kot scena genij/norec, kaos/poplni red ... skrajnosti so si zelo blizu. Pa itak vse deluje po določenem redu. In mislim, da ni point v temu, da moraš biti poseben, ampak da moraš na nek način odkriti kdo in kaj si ... tega ti pač ne morejo drugi povedat.

[Sebastjan]

Za vse izgubljene:

 

http://www.tosemjaz.net/

[AMON DULL]

Duhovnost si vsak sam predstavlja. V bistvu je to poglabljanje vase,poslušanje sebe,pozitivno razmišljanje.....ip. Ta tema me zanima

že več let. Zdi se mi pa nesmiselno da bi opredeljevali kaj je duhovnost, in koliko pekla moraš dati za sabo, da lahko začneš tako živeti. Najpomembnejše pa je spoštovanje drugačnih, spoštovati vsakega takšen kot je in se ne obtoževati in izžarevati ljubezen.

Malo prej sem zasledil da je nekdo napisal da hipiji in duhovnost nimata

skupnega.(Saj ma vsak svoje mnenje). Jaz sem drugače hipi, in me zelo zanima to področje, kajti hipijevstvo ni samo zadevanje(kot ga nekateri vidite), to je stvar posameznika. Zato jaz mislim da je lahko kdorkoli po svoje duhovno osveščen.

Pred tem sploh nisem razmišljal o tem, potem pa sem doma na videokaseti našel film Hair, ki je bila prva stvar ki me je razsvetlila.Priporočam ogled filma.

Drugače je to le moje mnenje, vsak pa lahko pove svoje mnenje in prosim da se ne zatiramo okoli stvari.

PEACE and LOVE and HARMONY

[ROTI]

VSE POHVALE,TEJ TEMI!!!

 

Hja, zelo široko bi lahko komentirali v tej temi iz razloga, da so mladi in so mladi.Čeprav sem sama že preko 40 se smatram še vedno mladom,ker je moja duša mlada. Kot otroka so me naučili spoštovati soljudi,za kar danes občutim hvaležnost. Mladi in duhovnost danes pa.... uf,saj ne vem ,kje bi začela? V današnjih šolah,brez autoritete,kjer ne poznajo,kaj so to spoštljivi odnosi,kjer se govori samo še o pravicah,kaj so dolžnosti je izkoreninjena fraza,delovnost,je za bedake...ojojojoj! Težki časi za mlade,kateri nimajo perspektive,ki so pahnjeni iz srednjih šol le še na ulice,kjer vladajo dilerji. Ni kotička v katerem bi lahko ustvarjali in se čutili pomembni,potrebni, ustvarjalni. Ni čudno ,da se potem tudi tisti kateri bi želeli nekaj boljšega v svojem življenju hitro padejo pod vpliv onih,ki so zaradi vse večje apatičnosti padli pod vpliv alkohola,drog, ponočevanja .....

 

Mislim ,da je predvsem mladim tam do 18 leta najtežje.Oni iščejo sebe ,toda težko jim je ostati na pravi poti in živeti z vero v srcu,saj obiskovati cerkev ali imeti vero v boga ni IN. Bolj je moderno preklinjati, piti,ponočevati,kakor pa živeti pošteno.Nam je bilo lahko,nihče se nam ni smejal,ko smo z župnikom igrali nogomet na igrišču,naj to poizkusi današnji mladenič, pa ga bodo takoj naslednji dan zasmehovali in napadali.Celo nam staršem je marsikakšna zagodena,saj si ne moremo kar tako zadati naloge,da bomo otroka zaposlili z koristnimi stvarmi ,ker zakon prepoveduje delo,ter gorje če otroka v želji,da bo znal v življenju zmagovati in se naučil delati poskušaš pripraviti,do tega ,da bo delel namesto pijančeval in če to otroku ni po volji in se pritoži..potem težka staršem.Takoj so obsojeni izkoriščanja. Par primerov poznam in so banalni. Nas so k sreči naučili delati in spoštovati.

 

V družbi ,kakršni danes odraščajo naši otroci čestitke vsem mladim ,ki so zanemarili,ostale in modo in trend,ter kljub temu ostali spoštljivi in vredni spoštovanja. Nikjer nisem zasledila ,da bi se starši organizirali in se uprli zakonu,ki je zgrešen. Po moje je apsurd že v vrtcu mahati z zastavicami govoriti o pravicah,a da se dolžnosti ,nikjer ne omenjajo, kako krasno so nas pripravili za življenje.Vedeli smo ,da smo pomembni,da sesvet opira na mladost na moč mladosti na energijo ,ki je bila sposobna graditi in ustvarjati Zato je danes žalostno ,ko vidim na ulicah mlade ljudi,že od daleč vidiš praznino v očeh. apatičnost od drog,ki je prioriteta tega mladega bitja.

 

Družina se nič več ne omenja ,kot steber družbe, čeprav vemo ,da je ta ista družina najpomembnejši člen vsake države. Kot vemo,brez sloge in skupnosti ne more biti napredka in blagostanja. Raziskovala sem koliko družin se je razpadlo zaradi enega člana ,ki je užival drogo. Porazno otkritje in mislim ,da bi se morali prebuditi in skupaj zatreti to kugo ,katera ne samo ,da uničuje družine temveč lahko uniči našo celo generacijo, ne upam si trditi ,da tudi človeštvo. Lahko pa zmagamo z ljubeznijo in razumevanjem, ter si nikakor ne smemo zatiskati oči pred tem.

 

Na žalost pa tisti ,ki so odgovorni in bi stvari lahko začeli urejati so samo lutke,ki prejemajo plače, se sklicujejo na sprejete zakone ,ter se trudijo ,da ne vidijo očitno. Vključno z sodniki ,ki dobivajo točke,da pred tem niso vprašali svoje vesti,kakopravilno ali nepravilno ravnajo. Sistem je tak,mi pa smo tukaj,in kaj nam je narediti. Najbolj narobe bi bilo biti tihi in trpeti. Zavedam se ,da sem samo en glas ,en tihi glas v množici ,ki šepeta,ter verjamem ,da se bo ta glas nekega dne slišal glasneje,ter bo vsaj malo pripomogel za boljši jutri naše mladine.

[butl]

VSE POHVALE,TEJ TEMI!!!

 

Hja, zelo široko bi lahko komentirali v tej temi iz razloga, da so mladi in so mladi.Čeprav sem sama že preko 40 se smatram še vedno mladom,ker je moja duša mlada. Kot otroka so me naučili spoštovati soljudi,za kar danes občutim hvaležnost. Mladi in duhovnost danes pa.... uf,saj ne vem ,kje bi začela? V današnjih šolah,brez autoritete,kjer ne poznajo,kaj so to spoštljivi odnosi,kjer se govori samo še o pravicah,kaj so dolžnosti je izkoreninjena fraza,delovnost,je za bedake...ojojojoj! Težki časi za mlade,kateri nimajo perspektive,ki so pahnjeni iz srednjih šol le še na ulice,kjer vladajo dilerji. Ni kotička v katerem bi lahko ustvarjali in se čutili pomembni,potrebni, ustvarjalni. Ni čudno ,da se potem tudi tisti kateri bi želeli nekaj boljšega v svojem življenju hitro padejo pod vpliv onih,ki so zaradi vse večje apatičnosti padli pod vpliv alkohola,drog, ponočevanja .....

 

Mislim ,da je predvsem mladim tam do 18 leta najtežje.Oni iščejo sebe ,toda težko jim je ostati na pravi poti in živeti z vero v srcu,saj obiskovati cerkev ali imeti vero v boga ni IN. Bolj je moderno preklinjati, piti,ponočevati,kakor pa živeti pošteno.Nam je bilo lahko,nihče se nam ni smejal,ko smo z župnikom igrali nogomet na igrišču,naj to poizkusi današnji mladenič, pa ga bodo takoj naslednji dan zasmehovali in napadali.Celo nam staršem je marsikakšna zagodena,saj si ne moremo kar tako zadati naloge,da bomo otroka zaposlili z koristnimi stvarmi ,ker zakon prepoveduje delo,ter gorje če otroka v želji,da bo znal v življenju zmagovati in se naučil delati poskušaš pripraviti,do tega ,da bo delel namesto pijančeval in če to otroku ni po volji in se pritoži..potem težka staršem.Takoj so obsojeni izkoriščanja. Par primerov poznam in so banalni. Nas so k sreči naučili delati in spoštovati.

 

V družbi ,kakršni danes odraščajo naši otroci čestitke vsem mladim ,ki so zanemarili,ostale in modo in trend,ter kljub temu ostali spoštljivi in vredni spoštovanja. Nikjer nisem zasledila ,da bi se starši organizirali in se uprli zakonu,ki je zgrešen. Po moje je apsurd že v vrtcu mahati z zastavicami govoriti o pravicah,a da se dolžnosti ,nikjer ne omenjajo, kako krasno so nas pripravili za življenje.Vedeli smo ,da smo pomembni,da sesvet opira na mladost na moč mladosti na energijo ,ki je bila sposobna graditi in ustvarjati Zato je danes žalostno ,ko vidim na ulicah mlade ljudi,že od daleč vidiš praznino v očeh. apatičnost od drog,ki je prioriteta tega mladega bitja.

 

Družina se nič več ne omenja ,kot steber družbe, čeprav vemo ,da je ta ista družina najpomembnejši člen vsake države. Kot vemo,brez sloge in skupnosti ne more biti napredka in blagostanja. Raziskovala sem koliko družin se je razpadlo zaradi enega člana ,ki je užival drogo. Porazno otkritje in mislim ,da bi se morali prebuditi in skupaj zatreti to kugo ,katera ne samo ,da uničuje družine temveč lahko uniči našo celo generacijo, ne upam si trditi ,da tudi človeštvo. Lahko pa zmagamo z ljubeznijo in razumevanjem, ter si nikakor ne smemo zatiskati oči pred tem.

 

Na žalost pa tisti ,ki so odgovorni in bi stvari lahko začeli urejati so samo lutke,ki prejemajo plače, se sklicujejo na sprejete zakone ,ter se trudijo ,da ne vidijo očitno. Vključno z sodniki ,ki dobivajo točke,da pred tem niso vprašali svoje vesti,kakopravilno ali nepravilno ravnajo. Sistem je tak,mi pa smo tukaj,in kaj nam je narediti. Najbolj narobe bi bilo biti tihi in trpeti. Zavedam se ,da sem samo en glas ,en tihi glas v množici ,ki šepeta,ter verjamem ,da se bo ta glas nekega dne slišal glasneje,ter bo vsaj malo pripomogel za boljši jutri naše mladine.

 

Roti živjo

 

Sem te že prej mal bral, ko sem opazil, da ste v družini imeli probleme z drogo.

Tebi ni potrebno razlagati, kaj to pomeni a ne. Me pa nekaj resnično čudi, kar sem opazil že v tvojem prejšnjem prispevku /v katerem si orisala svoj boj z drogo/, v tem pa se še izraziteje izraža.

In to je odsotnost pomena družine, predvsem staršev, na vzgojo otrok. Lahko da te napačno razumem, a v zgornjem sestavku ni zaslediti pomena odgovornosti staršev do pravilne vzgoje svojih otrok, pač pa prelaganje le te na vse mogoče institucije; od ulice, šole, zakonov, do družbe na splošno. Zdej, jaz sicer nisem ekspert na tem področju, a glede na moje izkušnje je daleč daleč najboljša preventiva predvsem dobra starševska vzgoja, medtem ko so vsi ostali dejavniki minornega pomena.

 

Kaj pa ti meniš?

 

butl

[ROTI]

Roti živjo

 

Sem te že prej mal bral, ko sem opazil, da ste v družini imeli probleme z drogo.

Tebi ni potrebno razlagati, kaj to pomeni a ne. Me pa nekaj resnično čudi, kar sem opazil že v tvojem prejšnjem prispevku /v katerem si orisala svoj boj z drogo/, v tem pa se še izraziteje izraža.

In to je odsotnost pomena družine, predvsem staršev, na vzgojo otrok. Lahko da te napačno razumem, a v zgornjem sestavku ni zaslediti pomena odgovornosti staršev do pravilne vzgoje svojih otrok, pač pa prelaganje le te na vse mogoče institucije; od ulice, šole, zakonov, do družbe na splošno. Zdej, jaz sicer nisem ekspert na tem področju, a glede na moje izkušnje je daleč daleč najboljša preventiva predvsem dobra starševska vzgoja, medtem ko so vsi ostali dejavniki minornega pomena.

 

Kaj pa ti meniš?

 

butl

 

sSpoštovani butl

 

Vidim ,da te je zainteresiral moj komentar na katerega z veseljem odgovarjam. Vidiš določene stvari sem res izpustila,kajti problematika je zelo obširna pa ni možno vsega takoj pojasniti. Glej naša deklico sva vedno skrbno spremljala in ravno zato sva takoj opazila spremembo pri njenem obnašanju in takoj sva vedela ,da je nekaj narobe. Pomeni v začetnem njenem eksperimentiranju sva odreagirala.

 

Važno je tudi pojasniti naslednje. V naši družini vlada harmonija,ni kreganja in vedno imamo čas za pogovor,z možem znava prisluhniti in odreagirati . Hčer je vedno bila dovolj ljubljena ,posvečalo se ji je dovolj pozornosti,saj je vedno bila zelo dobra učenka,izredna športnica,vključena v razne dejavnosti izven šole pri čemer sva oba z možem pazila ,da počne samo tisto ,kar je veseli. Nihče je nikoli ni silil ,da mora početi nekaj kar ne mara. Vedno in povsod sva ji stala ob strani, jo vzpodbujala ,pa tudi grajala,ter jo učila smisla odgovornosti ,pač vse ,kar kot starša veva,da bi se otrok nekako moral naučiti,da mu bo življenje lepše. Takšne čudovite deklice ,bi si želel vsak starš. Ne samo ,da je ljubljena,temveč ima vse možnosti za lepo bodočnost,ker sva ji midva tudi to omogočila. Prepotovala je z nama precej po svetu,nudena ji je materijalna sigurnost,kakor vse ostalo.Vem ,da ni vse denarju,zato sva se potrudila,da se lahko nauči ,kako lahko tudi sama z delom zasluži denar,da bo znala ceniti svoje delo.Nikoli ji nisva dajala denarja ,ki ga ne potrebuje,da se ne bi zgodilo,da ima preveč ,ker veva ,koliko potrebuje v šoli. Najina pozornost in ljubezen ,ter skrb je bila vedno vsaj mislim ,na neki normali. Za pridnost pohvaljena ,za napako grajana ,k sreči njenih napak skorajda ni bilo ,tako,da je redko bila deležna besed neodobravanja. Lahko sva ji zaupala in tega se je tudi zavedala. Bilo je smeha v naši družini dovolj ,od naju je lahko slišala samo lepe besede,kajti z možem se krasno razumem in jasno je ,da sva to razumevanje in ljubezen prenesla tudi na otroka.Mislim,da v takšni družini,kjer nikoli nihče ni preklinjal ali bog ne daj žalil svoje domače,ali zaničeval in žalil svojce težko ,da bi od tukaj ven lahko rasel problem.

 

Poglej motiš se ker si zaključil ,da sem s tem svojim komentarjem poskušala preložiti odgovornost na ustanove. Še zdaleč ne , ravno iz tega razloga sem vse to tudi napisala. Takrat,ko sva edino midva videla problem so naju ravno te ustanove zaustavile v reševanju tega istega.Spopadla sva se z inštitucijami,kjer sva kot starša izgubljala bitko. Pa se nisva predala.Najpomembnejši je bil najin otrok,kateri je z pomočjo sociale in slabe družbe manipuliral z vsemi nami.

Velika sreča je poudarjam,da sva vse skupaj le uspela razrešiti že na začetku.O.K. Poizkusila je ,sedaj je treba preprečiti,da nadaljuje z poizkušanjem. V prelomnem trenutku,ko bi lahko bilo vse boljenostavno in bi problem bil že rešen je socialna delavka vpričo naše deklice naju ,kot starša popolnoma degradirala,zakaj? njena izjava ,da sva prestroga,da pač dekletce mora vse probati,da so otroci radovedni,da lahko ponočuje,ker ostali to počnejo. In sesula se je autoriteta.Kasneje je ta zlati otrok ugotovil ,da midva pač nimava pravice odločati,kdaj bo prihala domov in kakšna bo njena družba. Skoraj sva zblaznela od skrbi,kajti od takrat dalje je najina deklica bila odsotna od doma(pri16 letih) tudi po cel teden. Iskala sva jo našla sva jo pa je zopet odšla.Verjemi to nikomur ne privoščim.

 

Kako smo stvari rešili ? E to je še daljša zgodba.Ko so stvari prišle tako daleč je moj mož na šoli vodil monolog.Na vprašanje odgovornih--Kaj pa sedaj? ODGOVOR--- SEDAJ SE PA NE DA NIČ VEČ NAPRAVITI.

 

Po dveh letih in pol vztrajnosti in nočnih mor,sva uspela najinega otroka z polno ljubezni skrbi in odrekanj vrniti na pravo pot. Uspelo je nama vse tisto ,kar so institucije uspele pokvariti. Nihče ni vseved niti vsemogočen to mi je jasno,toda gko zna resnično prisluhniti. Če smo odkriti je pa res najlažje vso odgovornost prevaliti na druge, V najinem primeru ni tako ,ker če se ne bi zavedala ,da sva starša ,bi že zdavnaj odnehala. Z tem sem želela samo opozoriti na problematiko ,katera je prisotna,saj povso kjer se pojavi droga in alkohol popolnoma vsak prvo obsodi starša. Toda vem ,in verjamem ,da so še starši ki niso glavni razlog za to dajim otrok pade v leglo narkotikov.

 

Vse ,kar smo doživeli vse cirkuse in nadloge je preprosto nemogoče opisati,zato te prosim ,da vprašaš še kaj ,ker bom z veseljem odgovorila.Morda je pa še kdo z podobnimi izkušnjami,saj se premalo o tem govori,kakor,da je to tabu tema

 

LEP POZDRAV IN VSE DOBRO ŽELIM

[janko]

tale tema me rajca... bom drugič. itak od začetka naprej prebrau... pa pol mogoč težiu

[butl]

Hvala Roti, da si pripravljena deliti tako bolečo izkušnjo z nami.

 

Dve leti in pol praviš, je trajala agonija. Si kar predstavljam, v kakem strahu sta živela z možem in tisto mrzlično spraševanje samega sebe "kaj delam narobe, kje sem storil napako, zakaj se to dogaja nama"...pa tko.

Me pa zanima, kaj tvoja hči misli o vsem tem. Zakaj se je podala na to pot? Si jo vprašala? Seveda si jo. Ti je kdaj omenila, da ni slišana? Da ni upoštevana? Pa seveda ne mislim na , kaj vem, materialne dobrine. Imaš mogoče občutek, da je bil ta izlet v svet droge beg? Izraz njene nemoči?

 

Vse lepo, Roti.

 

butl

[Matjaž Bogdan]

hm nvem kolko je blo duhovnosti pr hipijih,je blo bl bežanje se mi zdi.

 

Najprej bi se vprašal- kaj ti pojmuješ pod besedo "duhovnost" ...

[ROTI]

Hvala Roti, da si pripravljena deliti tako bolečo izkušnjo z nami.

 

Dve leti in pol praviš, je trajala agonija. Si kar predstavljam, v kakem strahu sta živela z možem in tisto mrzlično spraševanje samega sebe "kaj delam narobe, kje sem storil napako, zakaj se to dogaja nama"...pa tko.

Me pa zanima, kaj tvoja hči misli o vsem tem. Zakaj se je podala na to pot? Si jo vprašala? Seveda si jo. Ti je kdaj omenila, da ni slišana? Da ni upoštevana? Pa seveda ne mislim na , kaj vem, materialne dobrine. Imaš mogoče občutek, da je bil ta izlet v svet droge beg? Izraz njene nemoči?

 

Vse lepo, Roti.

 

butl

 

Še danes se ogromno vsi skupaj pogovarjamo o tem poglavju in moram povedati,da sem presenečena nad pojasnili svoje deklice. Ona pravi,da sicer pravega razloga sama sebi ne zna pojasniti,da pa to počnejo drugi,da si midva ne znava predstavljati,kaj vse drugi otroci počnejo,tako ,da nekakor tudi jaz ne vidim smisla v posnemanju tehnedolžnih bitij. Torej samo posnemajo,kar vidijo. Hčerka danes nekako v obžalovanju tega ,kar je eksperimentirala ni več tako samozavestna,kajti opažam,da je pri 13 letih bila veliko bolj zrela kakor danes,ter se še vedno išče, seveda sva midva vedno tukaj,kadar občutiva ,da bi jo moglo zanesti nazaj. Veliko boljje nervozna in venomer ponavlja,kako sva midva lahko srečna,da je drugod veliko slabše.

 

Res sva se spraševala,od česa od koga je želela pobegniti. Na žalost do tega odgovora še nisva prišla,ker kdo danes želi pobegniti od sigurnega zavetja svojega doma,od nečesa ,kar ti omogoča polnost in zaupanje??? Hčerka na to odgovarja: saj ne vem kateri vrag mi je bil. Poglej še danes ta isti otrok prihaja k nama v spalnico, se zavleče med naju pove da naju ima rada,velikokrat nama skuha kavo in jo prinese v spalnico. Te drobne pozornosti je vajena že od naju ,ker midva nikoli ne pozabiva tudi njej izkazovati pozornosti,saj smatrava ,da je to nekaj zelo pomembnega v družini.

 

Velikokrat je povedala ,da če se ona sama ne bi prilagidila tej družbi ne bi bila sprejeta,to pa je zanjo nepojmljivo, saj je vedno bila lider že od vrtca naprej. Spomnim se,da je že pri 5.letih čitala pravljice drugim otrokom,ter vse pokomandirala,vsi so jo poslušali ,jo imeli radi in po moje ona sama ko je rasla ni več znala zadržati te svoje autoritete ,ter je naredila vse ,da se lahko prilagodi,tukaj pa ni zmogla več razsojati ,kje je meja tega prilagajanja. In čeprav je doma imela vso podporo je njej sami bilo najvažnejše ,kako bodo do nje reagirali vrstniki. Njen razred na šoli pa že tako slovi po najproblematičnih otrocih. Izračunala sva z možem,po pripovedovanju,kdo se v njenem razredu drogira 50% razreda je vsak dan ali pa vsaj vsak teden pod dozo.Razredničarka nima nobene autoritete, na sestankih v šoli naju boli glava ,ko poslušava ,kaj vse počnejo. Hčerka je na mobitel posnela eno učno uro,kjer se vsi vsepovprek prerekajo,dekleta se šminkajo,telefonirajo,jedo sendviče,se vozijo z stolčki na kolesa po razredu in iz razreda ,pa zopet nazaj. Galama je takšna,da tudi med odmorom sigurno ni tako. Brez obira na takšno stabje v razredu ima naša punca dobre ocene in ni ponavljala razreda. Edino kar še vedno ne ve je to ,kam naprej. Ko bo končala 4. letnik ,to pa bo letos ,misli pauzirati in se šele potem odločiti kam naprej. Midva njeno voljo seveda spoštujeva.

 

Ko danes opazujem to krasno deklico , preprostovem ,da bo uspela,čeprav sama zase trdi,da je grda in smotana ,ji vedno znova ponavljam ,da se moti. Ima vse ,zelo je lepa, inteligentna, lepo zna peti ,skratka kar nekaj talentov skriva v sebi.Stojiva ji ob strani z čvrsto vero in zaupanjem,moti jo le to ,da jo kontrolirava,kar pa je nujno potrebno.

 

Tudi to vprašanje sva ji zastavila ,kje sva midva delala napako? Pa pravi ,da nama nima kaj očitati,da je pač samo zabluzila,le ena stvar jo je motila,ato je zopet,to vzporejanje z drugimi, da baje drugi starši niso tako strogi,čeprav ta najina strogost se je odražala le v spoštovanju pravil ,a to so : vedno morava vedeti,kje si ,če greš ven te odpeljeva,ter te ob določeni uri prideva iskat in če nisi tam ,kjer naj bi bila ,potem naslednji teden ni izhoda. Po njenem so njene prijateljice že takrat imele neomejene izhode,baje tudi po cele noči,kar je za naju seveda bilo nesprejemljivo. Posebej je dajala prednost sošolki,od katere mamica je učiteljica,ter da je ta mamica svoji hčerki dovolila prav vse. Navezala sva stik z to mamo in nažalost ugotovila ,da je to vse res. Ta ista mama sebi in drugim še danes ne prizna ,da ima problem in njen se otrok še naprej veselo zadeva, potem spi po cele dneve in ko na koncu šolskega leta pride na tri popravne,to mamica uredi preko veze. Bogu hvala ,da se naša hčer z njo več ne druži ,saj se je prej popolnoma poistovetila z njo. Posnemala je njen način oblačenja pa tudi vse ostalo. Kadar sva ji svetovala ,da naj bo sama svoja ,je takoj odrezavo siknila ,da pa ona ima boljše.Velikokrat nama je tudi povedala ,da so drugi otroci veliko bolj nesramni do svojih staršev,ter,da pač je trend kjer starši ne smejo posegati ali pa svetovati kar koli. Kajti v momentu ,ko se kakšen najstnik pohvali ,da so starši kul,je to že predmet zasmehovanja,kakor pusti starce,ker so munjeni.

 

Tudi sama ,ko sem bila najstnica sem mislila ,da starši nič ne vedo,toda spoznala sem ,da temu ni tako,ker so vedno imeli prav in to sem ji velikokrat povedala. Pogovarjale sva se tudi o moji mladosti,kjer sem ji pojasnila ,da ne želim ,njej da naredi napake,ki jih bo obžalovala,da jo imam rada ,ter ,da se bo tako kot jaz spomnila čez leta,teh istih besed ,katerih se spominjam sedaj jaz sama. In še in še....

 

Tako sem prišla nekako do zaključka,da je pač ta trend posnemanja zelo izražen,je pa seveda zelo odvisno koliko je ta otrok vodljiv in kakšno ima samozavest,ter kako daleč je sposoben iti ,da bo sprejet v družbo.

 

Lep pozdrav in vso srečo ti želim!

[butl]

Hojla Roti

 

Je MačkaRežalka zelo dobro napisala.

Tale nadzor in kontrola je jebena stvar. Seveda te je strah za svojega mladiča, da bi ne skrenil, a ne. In ga nadziraš, spremljaš, vodiš po poti, mimo vseh čeri, ki jih je življenje polno, za katere ti veš, on pa ne in ga poskušaš obvarovati. In celo deluje...en čas...dokler je mladič še vodljiv, gnetljiv. Potem se pa tvoj strah uresniči /kaj se ne bi, saj je jako močna energija/, če prej ne, se takrat, ko se začne zavedati sebe.

Zakaj? Ker ni pripravljen. Ker je bil ves čas zavit v vato. Ker mu je bilo onemogočeno spoznavanje življenja z vseh plati. Ker mu je bilo onemogočeno postati samostojna, odgovorna oseba. Ker ga ni nihče pripravil na življenje. Zajebano a ne. V dobri veri, da je to zanj dobro, skrbiš in preprečuješ, da bi storil karkoli narobe, da bi storil kako napako, neumnost, da bi spoznal napačne ljudi...ustvarjaš s tem invalida. Ki se počuti utesnjenega doma, ko pa izstopi iz objema ognjišča v svet, je pa nanj nepripravljen, nesamostojen, z nerazvitim občutkom za odgovornost. Zdej, če je še edinka, je zanjo še težje. Od doma je navajena, da se vse vrti okrog nje, ko pa pride v družbo, pa kar naenkrat ni več center pozornosti a ne. In se mora za ugajanje truditi. Kako? Ja tako, da sprejme vzorce vedenja, ki tam vladajo, ker bi bila sicer lahko izločena. Česar se pa boji. Moraš bit kar frajer /zelo samostojen, samozavesten, odgovoren/, da pri 16 letih rečeš družbi, da boš pil sok, ko ostali navalijo na pivo, ali da ne boš prižgal čika, ko ga ostali prižgejo. In to je dokaj značilno za mladiče, ki so bili preveč varovani; ali se sploh ne uspejo vklopiti v družbo ali pa iz potrebe po potrditvi in strahu pred zavrnitvijo potegnejo z večino in ne upajo izraziti svojega jaza.

Jap, tale puberteta je naporna a ne. Še dobro, da ne traja neomejeno. Ali je to v redu, mislm, da je mladostnik v puberteti naporen? Aha. To je čas osamosvajanja. In bi moralo starše skrbeti, če tega obdobja sploh ne bi opazili, ker zdrav, dobro vzgojen pubertetnik je silno naporen.

 

butl

[ROTI]

Hm, kar se šole tiče, po pravici povedano, se prav nič ne čudim, da je tako, kot praviš (klepetanje, šminkanje itd). Šola je, milo rečeno, u ibr dolgočasna. Nobeno normalno bitje ne more presedeti pol dneva pri miru in poslušati en dolg, razvlečen b l a b l a.... Koliko profesorjev se potrudi za to, da bi naredili učne ure zanimive? Bolj malo In potem so seveda "problematični" otroci :xx!:

Tko, kot je reklel nekdo - niso problematični otroci, pač pa razmere, v katerih le-ti živijo.

Sem povzročila kr nekaj sivih las svojim staršem. Pih, vedno je moj fotr za vse poskrbel, vse najbolje vedel zame :xx!: S kom naj se družim, kdo mi "škodi", kdo je pravi fant zame. Kje hodim, ko grem vn, pa s kom....mah.... kao "mi vemo, kaj je zate dobro". To dobro je blo men tko dobro, da sm utekla od doma. Preprosto, kr mi je blo dost tega, da ne morem živet svojga lajfa.... Kr sm alergična na tako kontrolo.

 

...

 

mal mal sm mogla dat vn ne leti nate, Roti, sam spomlna sem se ene par stvari

dobri stari cajti :xx!:

 

 

Pozdravljena!

 

Zelo zanimiva tale tvoja izkušnja.Vesela sem ,da si opisala svoje videnje današnje situacije,ter hvaležno sprejemam,način razmišljanja,kajti verjemi,če je danes težko mladim ,potem je tak isto težko nam starejšim.Zavedamo se namreč,da danes veliko večje nevarnosti prežijo na naše otroke,kot kdaj koli prej.Nam je bilo lažje ,ni bilo bombardiranja z informacijami,ne računalnikov ne droge .Ko sem jaz imela 18 let si nisem mogla predstavljati,da me mama vidi pod vplivom alkohola,kaj šele z cigareto v rokah. Učitelji so bili zanimivi,ter smo jih izredno spoštovali.Motivacija teh učiteljev je bila popolnoma drugačna,kajti mi smo vedeli ,da jim je mar za nas. Že sama njihova skrb in odnos do nas so nam bili razlog,da smo se vsi kot eden trudili odnesti čimveč znanja iz šole,katera nam je bila v oporo. Tudi med sabo smo si znali pomagati,drug drugega smo vzpodbujali,ni bilo razloga ,da bi špricali,vem samo enkrat smo vsi spičili zadnjo uro,ker je bilo par slabših učencev nepripravljenih za kontrolko,pa smo skupaj odločili, na ta način prestaviti test,pa smo vseeno vsi dobili ukor. Zaradi nas je takrat bil sklican izredni sestanek,kako se to več ne bi ponovilo.

 

Krasni časi ni kaj,ker se pa tja več nemoremo vrniti in lahko obujamo spomine, je normalno ,da jaz ali kdor drug od staršev isto želi svojim otrokom lepe spomine na mladost.Mi jih imamo. Ali so tvoji spomini tak isto lepi,ali se morda česa spominjaš z gorčino in bi želela spremeniti potek ali lastno odločitev?

 

Pa še nekaj me zanima.Namreč pogled mladih na njihovo samostojnost, ko pa vemo ,da je človek samostojen z trenutkom ,ko je sposoben skrbeti zase v vseh pogledih. Nekakšna pravila naj bi se spoštovala.Ne želim zveneti grobo ali suhoparno,glej ogromno je staršev( to ni moj primer) ,ko sin ,ki je končal fakulteto, pri 28.letih živi pri starših od katerih pobere zadnji novčič,gre v gostilno tam pije celo popoldne in zvečer pride domov in se dere na mamo,ki baje da nič ne ve. Tako tudi najstnik ,uveljavlja svoj prav,starši so dolžni delati ,skrbeti zanj,mu izpolnjevati zahteve,po drugi strani pa nimajo pravice vedeti kaj ta isti otrok počne in ti isti umirajo od skrbi,in prosijo boga ,da se njihov otrok ne znajde v kakšnem jarku mrtev ali pa poškodovan.

 

Vse to so naši strahovi skrbi in teža tega bremena tudi na nas vpliva,torej če je madim težko ,predstavljaj si kako težko je nam sprejeti vse to,kar je za nas tako zelo novo,želimo si le skladnega odnosa in razumevanje. Očitno se je prepad med generacijami poglobil in želim si da bi se ti odnosi zbližali,ter da bi postali bolj razumevajoči. Mislim pa da mladi izgubljajo spoštovanje v prvi vrsti do sebe( nekateri ,ne posplošujem) KER VEM ,DA MLAD ČLOVEK ČE IMA SEBE DOVOLJ RAD NIKOLI NE BO POSEGEL PO NOBENI SUBSTANCI,RAVNO IZ TEGA RAZLOGA ,KER ZNANJA MLADIH O ŠKODLJIVOSTI TEH ISTIH SO DOVOLJ DOBRA.MI NISMO VEDELI KAJ SPLOH DROGA JE PA NISMO POSEGALI PO NJEJ. ŽELIM ,DA BI SE IMELI BOLJ RADI ,DA BI SE BOLJ CENILI IN ZAVEDALI ,KOLIKO NAM POMENI ZDRAVJE NAŠIH OTROK.

[ROTI]

Hojla Roti

 

Je MačkaRežalka zelo dobro napisala.

Tale nadzor in kontrola je jebena stvar. Seveda te je strah za svojega mladiča, da bi ne skrenil, a ne. In ga nadziraš, spremljaš, vodiš po poti, mimo vseh čeri, ki jih je življenje polno, za katere ti veš, on pa ne in ga poskušaš obvarovati. In celo deluje...en čas...dokler je mladič še vodljiv, gnetljiv. Potem se pa tvoj strah uresniči /kaj se ne bi, saj je jako močna energija/, če prej ne, se takrat, ko se začne zavedati sebe.

Zakaj? Ker ni pripravljen. Ker je bil ves čas zavit v vato. Ker mu je bilo onemogočeno spoznavanje življenja z vseh plati. Ker mu je bilo onemogočeno postati samostojna, odgovorna oseba. Ker ga ni nihče pripravil na življenje. Zajebano a ne. V dobri veri, da je to zanj dobro, skrbiš in preprečuješ, da bi storil karkoli narobe, da bi storil kako napako, neumnost, da bi spoznal napačne ljudi...ustvarjaš s tem invalida. Ki se počuti utesnjenega doma, ko pa izstopi iz objema ognjišča v svet, je pa nanj nepripravljen, nesamostojen, z nerazvitim občutkom za odgovornost. Zdej, če je še edinka, je zanjo še težje. Od doma je navajena, da se vse vrti okrog nje, ko pa pride v družbo, pa kar naenkrat ni več center pozornosti a ne. In se mora za ugajanje truditi. Kako? Ja tako, da sprejme vzorce vedenja, ki tam vladajo, ker bi bila sicer lahko izločena. Česar se pa boji. Moraš bit kar frajer /zelo samostojen, samozavesten, odgovoren/, da pri 16 letih rečeš družbi, da boš pil sok, ko ostali navalijo na pivo, ali da ne boš prižgal čika, ko ga ostali prižgejo. In to je dokaj značilno za mladiče, ki so bili preveč varovani; ali se sploh ne uspejo vklopiti v družbo ali pa iz potrebe po potrditvi in strahu pred zavrnitvijo potegnejo z večino in ne upajo izraziti svojega jaza.

Jap, tale puberteta je naporna a ne. Še dobro, da ne traja neomejeno. Ali je to v redu, mislm, da je mladostnik v puberteti naporen? Aha. To je čas osamosvajanja. In bi moralo starše skrbeti, če tega obdobja sploh ne bi opazili, ker zdrav, dobro vzgojen pubertetnik je silno naporen.

 

butl

 

HA HA ,da naporen ,blago rečeno.Toda verjetno mora biti tako,ker smo se iz te lekcije ogromno naučili,čeprav včasih sebi zastavljam vprašanja,ali sem morda lahko na nek način v danem trenutku le bila spsobna vse to preprečiti.Potem odženem te misli,ker vem ,da verjetno ničesar ne morem spreminjati. Nekega dne bo naša punčka imela svojo punčko in takrat bo sama razumela ,koliko ljubezni bo treba,koliko skrbi in neprespanih noči bo preživela........

 

Še to ni edinka,ima mlajšega brata,ki je popolno nasprotje.Fant jih ima 16. Je odgovoren ,v svoji družbi pije sok ,čeprav ga oči včasih heca ,ko smo kje na kakšnem izletu ali na morju,da lahko popije pivo,boljše pravi vpričo mene kot na skrivaj,pa tega vseeno noče. Jaz ne pravi ,nisem luzer. Tudi kadi ne in se požvižga na komentarje sovrstnikov. Velik fant je ,vzgoja je bila enaka nasveti enaki,razlika pa taka. Karakter ni kaj. Ne vemo kajpa še bo . V vsakem primeru pripravljena sva ,oborožena z izkušnjami ,z znanjem, z radovednostjo, predvsem sva pa pripravljena prisluhniti potreba ,katere se močno ,močno razlikujejo od naših potreb takrat in od potreb današnjih mladcev.

 

Zelo rada se pogovarjam z mladimi in ugotavljam ,kako različna stališča imajo,varirajo od skrajnosti do skrajnost,verjetno bom potrebovala še ogromno časa ,da bom uspela razumet,kakšni so sploh vzroki,da nekateri izberejo pot,..(iskanje zadovoljstva v drogah) pogube.

 

V dobri meri ,ko takole berem tvoj post imaš prav, v dobri meri imava svoj prav tudi midva, le uskladiti je potrebno za vsakega njegov prav. Ne vem ali imaš svoje otroke,veš lepo je spremljati,kako raste se razvija,ni ti težko vstajati ponoči ,ga hraniti ,z njim prestajati prve padce se učiti prve črke mu deliti prve prave nasvete,preboleti prvo ljubezen , itd....še in še je teh dogodkov vse to počneš z ljubeznijo in upaš ,da se bo najlepše izšlo,pa se ne izide vedno ravno prav. In je prav tako,torej potrebujemo novo znanje nove izkušnje,samo v tem moramo biti sposobnipredvsem znati preživeti.Niso pa vsi tako močni.

[Matjaž Bogdan]

Pozdravljena Roti .Tlele berem te tvoje težave in skrbi, ja -tamle se ne strinjam najbolj s tistim, da se je prepad med generacijami poglobil...Jaz spadam tu nekje -v tvojo generacijo, pa nimam problemov z razumevanjem razmišljanja in delovanja mladih.Naša generacija se je /kot vsaka / že v mladostnih letih razcepila, tko da ne moreš glih posploševat generacije...moj način življenja / v tistih časih/ verjetno tebi ne bi ustrezal, ga nisi poznala, ga morda nisi niti hotela videti , tako da je ločevanje v isti generaciji potekalo že takrat.

Pa tudi berem kako ocenjuješ tisto generacijo- je bilo drugače, seveda je v neki -tehnološki meri, ostalo pa je bilo prisotno - seveda v manjši meri, pa malce bolj skrito je bilo- saj vemo v kakšnem režimu smo živeli in kaj je prišlo v javnost in kaj ne. Pred 30 leti so ravno tako bili narkomani, ravno tako so nekateri /tudi fizično/ kazali svoj odpor -odmik od staršev oz. institucij, pa pilo se je, pa kadilo, pa špricamo, pa hodilo v diske, ali plese al kaj je pač bilo, ponočevalo...tko , da je tole tvoje pripovedovanje le ena plat tistih časov- tako si živela ti, morda pa niso vsi, kajne...sam ne vem koliko stika si imela s takimi odmiki, ki pa glih niso bili tako grozno redki...mladi so brisali od doma že davno, pa tebi še danes ni jasno, da mlademu glih ljubezen staršev, materialne dobrine, prijaznost, skrbnost itd...ne pomeni glih vsega. In to te čudi ??!!Pač si bila bolj uravnotežena in si se / zgleda da tudi tvoji frendi/ podrejala takratnim dolžnostim, zahtevam itd...samo pravim- to je LE TVOJA slika tistih časov...v bistvu ni kaj prida drugače, je le bolj množično in bolj opazno..to je vse...

Butl ti je dobro odgovoril- svoboda, neprilagoditve, nesprejemanje dolžnosti, saj tole je vse skupaj povsem naravna težnja adolescenta -če je normalen seveda, samo tle je pa samo še vprašanje, koliko je podložen in sprejemljiv do zunanjih pa seveda tudi vplivov iz družine , od svojih bližnjih..in pol rata čorba pa izdelek...mene bi ti v tistih časih verjetno ocenila kot popolnoma asocialno , neprilagodljivo bitje, ki ne upošteva avtoritete, ki se požvižga na pravila in zakone, ki dela kar mu paše itd.se pravi same slabe stvari -gledano iz tvojega aspekta ..torej verjetno negativno....

no...tko. moj sin je kar starejši kot tvoji otroci / se mi je rodil ko sem bil resnično rosno mlad- pred 18 letom / pa je popolnoma normalen mladec/ po tvojih merilih/ -ne pije, ne kadi, se ni nikoli drogiral, ni hodil v disko, ni ponočeval, v bajti je imel vse čas na razpolago kakšne pol kg trave, šnopsa, dnarja, se pravi - vse kar bi mu pasalo ,same pizd...bi lahko probal, pa jih ni- vidiš- pa se vprašaj zakaj...sploh glede na to, da je njegov fotr zelo, zelo svobodomiselna oseba bil in je, pa mnogo časa ga ni bilo, ker je hodil po svetu...pa tko naprej in naprej...no ja- pa tist 4,5 letni faks končuje / 3 izpite še ima/ , pa tudi zaposlen je, pa živi na svojem s svojo punco, s katero je že 7 let...-s prvo!!!

Ja, morda se ti zdi čudno, pa je tudi tako...je pa res , da sem mu v bistvu dal podobno kot ti, le morda nisem bil tko / kot ti praviš--strog...ali pa morda še bolj, kaj pa vem...pač , imel je izbire, imel je mene , imel je svojo pamet, voljeo, možnost odločanja ...in se je tako odpeljal...po povsem cool poti, ...fajn je..in rad ga imam in všeč mi je...je pa res, da mu v lajfu glih nisem preveč povdarjal, da sem jaz PAMETEN ker sem starejši , ker imam izkušnje itd, bolj sva b ila frenda, ker sem mu bil s "mojim " načinom življenja zelo blizu, verjetno bolj kot če bi živel povsem po strogih reglcih, vprašanje je , koliko bi me pol poslušal.in verjel v to kar govorim -..jaz sem mu mnogo stvari povedal, slabe, dobre , izbiro je pa imel sam, ker nisem preveč pritiskal nanga...k je padel na izpitu, nisem pizdil, ampak sva se objela, -pa že odrasla mislim- pa sva se potolažla in sem mu pač dopovedal, da bo drugič bolje, saj je vseeno, če ga že futram, ga bom pa mal dlje...sem si mislil..pa kaj...no ja...tko je to bilo pri meni...

[butl]

Spet en mal hojla

 

Zdej, a ima tole paberkovanje o vzgoji otrok sploh kaj veze s temo "mladi in duhovnost"?

Če je mera za duhovnost število prebranih knjig, v katerih je omenjano kakršnokoli ime Boga, po možnosti čim starejših in prebranih v izvornem jeziku in citiranje čimvečjega števila citatov iz njih čimvečkrat, razumljenost in njih živetje pa nepomembna, če je mera za duhovnost stresanje lepo zvenečih modrosti iz obeh rokavov, razumljenost in njih živetje pa nepomembna, če je mera za duhovnost sledenje nekomu ali nečemu brez udeležbe lastnega razmišljanja in prepričevanje drugih v svoj prav za vsako ceno, potem ne.

Če je mera za duhovnost sprejemanje odgovornosti za svoje življenje in upoštevanje meja drugih ter razumljenost in živetje le teh, potem pa ja.

Zame je mera za duhovnost to drugo. In ker sta odgovornost in sočutje privzgojeni /mislm, občutek, sprejemanje, razumevanje, živetje, pa tko/ in ker so za vzgojo otrok najpomembnejši starši, bi se tale tema kaj lahko imenovala "starši in vzgoja". In ker staršev ni vzgoje učil nihče, no ja, njihovi starši so jih, in njih spet njihovi starši, bi se lahko imenovala tudi "vzgoja staršev za starševstvo". In ker bi se starši morali prvi naučiti sprejemanja odgovornosti in sočutja ali spoštovanja meja drugih /kako naj sicer to isto učijo svoje otroke, a ne/, bi se lahko imenovala tudi "starši in duhovnost". In ker vsi pa niso starši in verjetno eni tudi ne bodo nikoli, stvari okrog sprejemanja in sočutja pa veljajo tudi zanje /če želijo in hočejo/, bi se lahko imenovala tudi "duhovnost". In ker...do nezavesti.

 

In da se vrnem nazaj k mladim. Mladi so daleč najpomembnejši člen te verige, ki se ji reče družba, pravzaprav so esenca, so jedro, so root, oni so tisti prst gor al pa dol za človeštvo...razcvet ali propad. Mi, tastari, jih pa vzgajamo a ne. In zato je silno pomembno, da vzgojo obvladamo že mi, starši. In vsak premik na tem področju, vsako učenje in vsako osvojeno znanje, vsako poznavanje in razumevanje zakonitostiima zelo daljnosežne posledice. To je tek na dolge proge, obenem pa noben starš ni prestar, da lahko da svojemu otroku kaj novega, boljšega kot do sedaj, takoj. Zato je izmenjava mnenj, izkušenj, spoznanj zelo dobrodošla in koristna.

 

Moj namen, Roti, in tudi drugi, ni kazanje s prstom na tvoj način vzgoje in dokazovanje, da je moj boljši ali obratno, pač pa dodajati kamenčke v mozaik najpomembnejše naloge, ki jo ima človek, ki se odloči za starševstvo, da bi jo vsi opravili najbolje.

 

Biti starš deset, dvajset let in vzgajati otroke v dobri veri, da delaš prav in da ti potem nekdo reče "ej, tole si pa počel narobe", je stresno in kapo dol tistim, ki so sposobni iti toliko vase, da to ugotovijo in si tudi priznajo, ter seveda začnejo delati drugače. Večina se postavi v obrambo, češ "koji si ti faktor, da mi boš solil pamet; a imaš sploh sam otroke; a tvoji so pa idealni; če je bil zame tak način vzgoje dober, bo tudi za njih; tudi mene so tko vzgajali, pa mi nič ne fali...pa tko", kar je razumljivo, saj vsak /skoraj vsak/ vzgaja otroke kot najbolje zna in zmore, kar pomeni, da jim dajejo vso svojo ljubezen na načine, ki jih poznajo, v iskreni želji, da bi bilo otrokom najbolje in v prepričanju, da delajo prav in najbolje za otroka.

 

Recepta za idealno vzgojo otroka najbrž ni a ne, ker smo si ljudje že po naravi različni; z različnimi potrebami po ljubezni in pripadnosti, po moči, po zabavi, po svobodi /ali če ti je ljubše, z različnimi nalogami/ se že rodimo, a vseeno si nismo toliko diametralni, da bi se vzgojne metode izključevale med seboj glede na posameznika...je ena ovira, druga ovira pri sestavljanju recepta vzgoje je pa njegova kompleksnost, gre namreč za celotno življenje a ne. Je pa zelo smiselno se posvetiti posameznim segmentom, se pogovarjati o njih, izmenjevati izkušnje, iskati boljše rešitve...se učiti, sploh če zaznaš, da so rezultati nasprotni od pričakovanj. In beg v drogo to vsekakor je.

 

Evo, jst bom poskusil podati ene dva mnenja na svoja zapažanja v tvojem pisanju. Recimo, zelo se strinjam, da se mladi, ki se imajo radi, izogibajo drogi, no ja, ne čist, ker eni poskusijo iz radovednosti, a ti niso problematični. Ampak, kaj to pomeni, mislm, se imeti rad ali se ne imeti rad? To pomeni, sprejemat sebe takega kot si, kar pomeni spet, vedeti zase, da si vreden, da si dober tak kot si. Kdo ti pa to da? Sam? Ne. Starši /drugih ne omenjam, ker je njihov vpliv bistveno manjši/ so tisti. Otrok, ki posluša, da ga imam rad, če bo priden; da je len, ker..; da iz njega nič ne bo; da je nesposoben; mulc, tko bo kot sem jaz rekel; mulc, tko bo, ker sem jaz tako rekel...skratka, kjer je ljubezen staršev pogojena z otrokovim obnašanjem...tak otrok ima slabo samopodobo...se nima rad. In če otrok beži v drogo, se nima rad in zato smo odgovorni mi, starši in ko smo soočeni s tem problemom, je treba v prvi vrsti iskat vzroke v našem ravnanju z otrokom.

Recimo, eee, drugo tako zapažanje je bilo, da sta z možem oba otroka vzgajala enako z različnim rezultatom. No, to je stereotip, zelo pogost na žalost, ki ga je treba razbit, ker pači sliko. Nihče ne vzgaja dveh otrok enako /še dvojčkov ne/.

Dokaj izražen vzorec vzgoje dveh otrok je, da s prvim ni nekih problemov, drugi je pa precej neodgovoren luzer /če med njima ni prevelike starostne razlike/. Zakaj? Zaradi razlik v vzgoji. Ko se rodi drugi, mora začeti prvi popuščati. Pri marsičem. Pri igračah naprimer ; pust mu igračo, da se ne bo drl; daj mu jo, ti si že velik; kaj si tolk otročji, pust mu...pa tko...pa pri obnašanju, hrani, objemih, pri pozornosti. In prvi se s tem uči, da ne more dobiti vsega, da se mora truditi, popuščati, vztrajati, se truditi da bo dosegel cilj /uči se vztrajnosti, odgovornosti/, drugi se pa uči, da je dost, če se dere in bo dobil vse, brez truda. To je slika vzgoje večine staršev.

Je pa še en izražen vzorec vzgoje dveh otrok in sicer, da so s prvim problemi, z drugim pa ne. Kdo tako vzgaja? Avtoritarni starši, tisti, pri katerih mora biti tako kot oni rečejo, ki otroku ne dajo dihat, ki zatrejo vso otrokovo individualnost. In zakaj je potem drugi otrok v redu? Ja, ker delajo enake razlike a ne. Drugemu popuščajo bolj kot prvemu, mu dajo več maneverskega prostora. Si ti avtoritarni starš? Ker mal je to razvidno tudi iz tvoje izjave o sposobnosti bit samostojen.

Enako je izražen vzorec permisivnih staršev /oba otroka zavita v vato, nenaučena odgovornosti, vztrajnosti, močno izražen egoizem.../.

 

Evo, za vzpodbudo. Bi blo zelo fajn slišat tud mlade in njihove izkušnje in opažanja, mnenja, vprašanja.

 

butl

[Kabalist]

Mladine je vse manj. In kaj zanima to mladino? Vse kaj drugega, kot duhovnost. Samo v petek zvečer se malce sprehodim po mestu in mi je takoj vse jasno. Potem je tukaj še hlastanje za blagovnimi znamkami, združevanje v klane ipd. Skratka debilizacija (amerikanizacija) je v polnem razmahu. Staistike so dovolj zgovorne. In kdo je kriv? Mi starši. Namesto vzgoje je prisotno podkupovanje in plačevanje otrokovih uspehov. Kdor ni potrošniški zombi, ta je izločen. Imam otroka in vem, kaj se dogaja v šoli in kako mularija razmišlja. Vse temelji na podkupovanju. Mogoče je bolje, da izumremo...

[cashy]

je že kdo odgovoril, kaj je duhovnost?

zame je le iskanje poti doseganja notranjega stanja, v katerem ne bo več konfliktnosti našega ega s zunanjim svetom. Samo vpostavljanje ravnovesja med našo duševnostjo in okoljem, v katerem živimo.

 

In mladi se vse več zatekajo k različnim oblikam iskanja tega ravnovesja. Eni k obstoječim religijam, ki ponujajo odrešitev, drugi vidijo ravnovesje v lastni meditaciji in ostalih dejavnosti, drugi pa le vedno znova utapljajo notranje konflikte v alkoholu, drogah itd...

vsak se znajde, kot najbolje ve.

 

in nekdo je prej zgoraj pisal (mislim, da butl), da je potrebno pri mladih ogromno notranje moči, da se upajo izpostaviti konfliktni situaciji, kot je recimo nekonformizem pri dejavnostih družbene pripadnosti, kot so cigareti, droge in alkohol. Redkokdo je tako močan, da si upa kljubovati. Vem, ko sam to doživljam, ko me na kakih partyjih gledajo ful postrani, ko pijem le nealkoholne pijače, pa me silijo nonstop, naj spijem kaj "konkretnega". Pa še kaj.... je čist zgleden primer, ko so me v roku enega tedna dvakrat ustavili policaji na kontroli prometa in mi dali pihat. enkrat direktno z žura... rezultat 0.0 Pa naj kdo reče, če ne zaradi zdravja, zakaj se lastna hrbtenica in volja ne izplača

[Antoninus]

iRedkokdo je tako močan, da si upa kljubovati. Vem, ko sam to doživljam, ko me na kakih partyjih gledajo ful postrani, ko pijem le nealkoholne pijače, pa me silijo nonstop, naj spijem kaj "konkretnega".

Mene so tudi malo postrani gledali, ampak so se navadli. Se splača, se splača...

[maticml]

Jaz sem se ga pa včerej (danes) tolk napil da sem cel lavor vode zjutrej popil.

 

Aja ROTI, tebe si pa predstavljam kot eno zelo sitno mamo k je hčerki govorila da jo razume in zase si celo mislila da jo razumeš, ampak nikol ne moreš razumeti resnice drugega človeka! A je tako težko dojet! Ne moreš, razen če izkusiš iste izkušnje kot on (kot ista stvaritev)! In kdo ROTI si ti da boš moralne vrednote postavljala drugim ljudem? Eno oprano glavo imaš k stara lajna si, velik pišeš pa nič ne poveš. Svet ma že dovolj vsevedcev. Ma e navaden antikrist si.

[Kabalist]

Bil bi srečen, če bi pretiraval. Žal pa me dogajanje okoli mene neprestano prepričuje, da so mladi silno navezani na pripadnost, izstopanje ipd. To se ne more dobro končati in se najbrž tudi ne bo. Sicer pa rodnost 1,3 otroka na žensko v rodni dobi vse pove.

Naši južni sosedje bi rekli: "Ima boga, ima..."

[Antoninus]

Bil bi srečen, če bi pretiraval. Žal pa me dogajanje okoli mene neprestano prepričuje, da so mladi silno navezani na pripadnost, izstopanje ipd. To se ne more dobro končati in se najbrž tudi ne bo. Sicer pa rodnost 1,3 otroka na žensko v rodni dobi vse pove.

Naši južni sosedje bi rekli: "Ima boga, ima..."

Maldi mpr. izkazujejo svojo samostojnost in neodvisnost s tem, da se vsi enako oblačijo.

[butl]

Mladine je vse manj. In kaj zanima to mladino? Vse kaj drugega, kot duhovnost. Samo v petek zvečer se malce sprehodim po mestu in mi je takoj vse jasno. Potem je tukaj še hlastanje za blagovnimi znamkami, združevanje v klane ipd. Skratka debilizacija (amerikanizacija) je v polnem razmahu. Staistike so dovolj zgovorne. In kdo je kriv? Mi starši. Namesto vzgoje je prisotno podkupovanje in plačevanje otrokovih uspehov. Kdor ni potrošniški zombi, ta je izločen. Imam otroka in vem, kaj se dogaja v šoli in kako mularija razmišlja. Vse temelji na podkupovanju. Mogoče je bolje, da izumremo...

 

Pesimizem ni na mestu, Kabalist, ni pa lahko. Delat je treba...na seb, da lahko delaš pol z mladino.

 

da je potrebno pri mladih ogromno notranje moči, da se upajo izpostaviti konfliktni situaciji, kot je recimo nekonformizem pri dejavnostih družbene pripadnosti, kot so cigareti, droge in alkohol. Redkokdo je tako močan, da si upa kljubovati.

 

In ta notranja moč je njegova samopodoba, je rezultat vzgoje.

 

Aja ROTI, tebe si pa predstavljam kot eno zelo sitno mamo k je hčerki govorila da jo razume in zase si celo mislila da jo razumeš, ampak nikol ne moreš razumeti resnice drugega človeka! A je tako težko dojet! Ne moreš, razen če izkusiš iste izkušnje kot on (kot ista stvaritev)! In kdo ROTI si ti da boš moralne vrednote postavljala drugim ljudem? Eno oprano glavo imaš k stara lajna si, velik pišeš pa nič ne poveš. Svet ma že dovolj vsevedcev. Ma e navaden antikrist si.

 

Matic, ROTI je mama, ki ima svojo hčerko neskončno rada in ji to svojo ljubezen izraža na način, ki ga pozna, kot najbolje zna in zmore.

Tvoje pisanje izžareva eno bolečino, prezir, ampak skozi očitanje. Očitaš ROTI /svoji mami/, kakšna je, ne poveš pa, kaj ti občutiš. Izrazi svoje občutke brez očitkov. Povej da te boli, ker nisi slišan, ker nisi upoštevan, da te boli, ker ti daje s svojim ravnanjem sporočilo, da nisi dober, vreden, da si nepomemben, ko te ne posluša, ti govori, da bodi tiho, ker ona že ve, da si še premlad...

Pogovor ni očitanje, obsojanje, pogovor je izražanje svojih občutkov in poslušanje. Velja za oba.

 

Bil bi srečen, če bi pretiraval. Žal pa me dogajanje okoli mene neprestano prepričuje, da so mladi silno navezani na pripadnost, izstopanje ipd. To se ne more dobro končati in se najbrž tudi ne bo. Sicer pa rodnost 1,3 otroka na žensko v rodni dobi vse pove.

Naši južni sosedje bi rekli: "Ima boga, ima..."

 

Pripadnost je potreba. Če ta potreba po sprejetju, ljubezni, pozornosti, vrednosti, pripadnosti ni zadovoljena v odnosu starš otrok skozi sprejemanje otroka takega kot je, jo bo iskal zunaj. No, zunaj jo bo iskal v vsakem primeru, kar je prav, a ne za isto ceno. Otrok z dobro samopodobo ne bo prodal sebe za prgišče pozornosti in ne bo odvisen od le te.

 

butl

[Ksenia]

Otrok z dobro samopodobo ne bo prodal sebe za prgišče pozornosti in ne bo odvisen od le te.

 

butl

to je poglavitno pri moji želji po najboljši vzgoji... in niti najmanj nisem prepričana da je moja vzgoja prava, vendar se trudim

ok, vsi vidimo na cesti mularijo ki se opijanja, ki je drugačna, ki se zadeva - ker je to vidno, vsem na očem. ne vidimo tistih ostalih...

imam najstnico - njene sovrstnice so zunaj, domov prihajajo pri 14 letih ob nemogočih urah, moja gleda rokometne tekme. časa za potepanje ni, vendar ko si želi na pizzo s prijateljico ve da ima dovoljenje... duhovnost jo ne zanima in nikakor jo ne posiljujem z določenimi idejami... sama pride k meni s kakšnim vprašanjem. zelo je odrasla za svoja leta, včasih se mi zdi da preveč. In vem, da mi bo morala sama dovoliti da jo spoznam tudi v globino. na silo ne gre nič. ve pa tudi, da jo imam rada in jo bom imela rada ne glede na to, kaj stori. njen svet trenutno je šola, rokomet, njena rokometna ekipa in trener. In prva zaljubljenost...

kaj hočem pvoedat - ni vse belo in ne vse črno

tudi v času moje pubrtete so bile ulice polne mladihne, alkohol, cigareti, trava - nikoli, čerpav sem bila edina v takratni družbi nisem poiskusila trave... in moja hči ve da šport in te zadeve ne gredo skupaj... ne slepim se da bo to vedno, ampak trenutno je to njeno prepričanje naj ostane takšno

in bluzim, ampak boli me ko vidim da se vse meče v en koš. Poznam kup otrok tule ki jih zanimajo stvari o katerih sem sama samo slutila v njihovih letih in pri 13 letih sem bila redka ki jo je zanimalo življenje po smrti, kontakt z umrlimi in podobne stvari...

[Kabalist]

Ključna je vloga staršev. Zaradi vsega tega bombardiranja otrok iz vseh strani je danes še toliko pomembnejša aktivna vloga staršev. Žal tu mnogi padejo, saj raje otroka podkupijo, da imajo mir, kot pa da ga aktivno vzgajajo. Še posebno so na udaru edinci (-ke), saj jih zasipujejo vsi - od dedkov, babic in tako naprej. Včasih je bilo več otrok in se je ta pozornost razdelila. Danes ni več tako. In potem so posledice logične - imamo kup razvajenih neprilagodljivežev (-k). Še vedno poudarjam - večja aktivnost staršev, ki morajo imeti vlogo ravnotežja, ne pa tekmovanja. Včasih so otroci za miklavža dobili pest sadja, danes pa jih zasipujejo z goro igrač ipd. tekmovanje, kdo bo več dal, pelje v tragedijo. Vedno!

[Ksenia]

sem že nekoč napisala - moja dečva je edinka in z veseljem te povabim v svoj dom, da spoznaš kakšna razvajenka je. jaz sem bila 8 let edinka in v tem času sem od dedka pridobila ljubezen do narave, do živali, nevidnemu svetu, otroštvo sem preživljala v gozdu, denarja za igrače ni bilo nikjer okrog mene... še vedno trdim da ni vse črno in ne belo