Mladi in duhovnost

[maticml]

Zdaj sem star dobrih osemnajst let in do sedaj nisem imel nikakršnega razumevanja in podpore z strani staršev razen finančne (tukaj nimam pritožb, razvajen kot večina mladine). Tako malo časa kot so vložili vame je bilo pa res nekaj nenavadnega, do tega trenutka še nisem imel res odkritega pogovora v bistvu. Ves čas samo slabo argumentirani ukazi in siljenje v stare vrednote. Nikoli jm na misel ni prišlo da mogoče tisto kar se njim zdi prav meni ne pomaga!

 

Tukaj se pojavi vprašanje a vzgajati otroka tako kot si želimo izključni sami ali pa tako da bo otrok zadovoljen skozi svoje odraščanje (se pravi kompromis).

Sam v tem trenutku ne vem na kakšen način bi vzgajal svojega otroka ampak če bi se odločil za njega, bi se prej vprašal če vem kako bom reagiral na otrokove težave. Edina stvar, ki jo lahko zamerim svojim starim je, da sem se rodil samo zato da lahko spadajo v normalno družbo.

 

Bolj enostavno bi blo kej druzga kupt kar je cenej za vzdrževat sicer.

[nosorog]

Jaz sem se ga pa včerej (danes) tolk napil da sem cel lavor vode zjutrej popil.

 

Čist normalno v teh letih. Jaz sem to kar pogosto počel do pred par let nazaj. Popivanje v dobri družbi se mi zdi precej duhovna izkušnja

 

 

Bil bi srečen, če bi pretiraval. Žal pa me dogajanje okoli mene neprestano prepričuje, da so mladi silno navezani na pripadnost, izstopanje ipd. To se ne more dobro končati in se najbrž tudi ne bo. Sicer pa rodnost 1,3 otroka na žensko v rodni dobi vse pove.

Naši južni sosedje bi rekli: "Ima boga, ima..."

 

Vsi potrebujemo občutek pripadnosti. Ker tega občutka danes mnogi ne dobijo doma (družina ...), ga iščejo drugje (duhovne skupine, navijaške skupine, ulične bande ...). To je človekova čist običajna razvojna faza.

Pri izstopanju gre za nekaj podobnega - spet (ponavadi) vmesna faza, na poti do iskanja, ovrednotenja in ozaveščanja svoje osebne moči. Ko zaštekaš, da izhaja tvoja mo iz tebe, ne rabiš več iskati energijskih priklopov v ugodnih občutkih v katerih veš, da te je folk zaradi nečesa opazil.

[butl]

to je poglavitno pri moji želji po najboljši vzgoji... in niti najmanj nisem prepričana da je moja vzgoja prava, vendar se trudim

ok, vsi vidimo na cesti mularijo ki se opijanja, ki je drugačna, ki se zadeva - ker je to vidno, vsem na očem. ne vidimo tistih ostalih...

imam najstnico - njene sovrstnice so zunaj, domov prihajajo pri 14 letih ob nemogočih urah, moja gleda rokometne tekme. časa za potepanje ni, vendar ko si želi na pizzo s prijateljico ve da ima dovoljenje... duhovnost jo ne zanima in nikakor jo ne posiljujem z določenimi idejami... sama pride k meni s kakšnim vprašanjem. zelo je odrasla za svoja leta, včasih se mi zdi da preveč. In vem, da mi bo morala sama dovoliti da jo spoznam tudi v globino. na silo ne gre nič. ve pa tudi, da jo imam rada in jo bom imela rada ne glede na to, kaj stori. njen svet trenutno je šola, rokomet, njena rokometna ekipa in trener. In prva zaljubljenost...

kaj hočem pvoedat - ni vse belo in ne vse črno

tudi v času moje pubrtete so bile ulice polne mladihne, alkohol, cigareti, trava - nikoli, čerpav sem bila edina v takratni družbi nisem poiskusila trave... in moja hči ve da šport in te zadeve ne gredo skupaj... ne slepim se da bo to vedno, ampak trenutno je to njeno prepričanje naj ostane takšno

in bluzim, ampak boli me ko vidim da se vse meče v en koš. Poznam kup otrok tule ki jih zanimajo stvari o katerih sem sama samo slutila v njihovih letih in pri 13 letih sem bila redka ki jo je zanimalo življenje po smrti, kontakt z umrlimi in podobne stvari...

 

Hojla Ksenia

 

Seveda ni vse belo in ne črno in tega tudi nihče ne trdi, no ja, vsaj upam, da nihče ne misli, da so vsi današnji mladi duševni invalidi. Ker niso. Eni pa so.

In te invalide delajo njihovi starši. In ti otroci bodo enkrat tudi starši. In tko naprej. In zato je smiselno delat na tem, da se ta krog prekine.

 

[Ksenia]

ja tudi jaz upam, da ne vidijo vsi samo teh bitij, ki so izgubljena... in srčno si želim da moja deklica ne bo med njimi in točno ve da ne glee na dejanja ima vedno pri meni ljubezen... več ji ne znam dat, kot podporo, ljubezen, tudi kakšen Ne se nejde vmes... se spomnim enega dogodka ko se je mama obrnila proti meni - bila sem totalno ranjena v duši in telesu in je ne obsojam, ker vem da mi je dajala toliko ljubezni kot jo je znala in ker ni nidkar sama prejemala le nje je tudi ni znala dat naprej - in ta vzorec sem z delom učenjem pretrgala... sploh ne vem zakaj pišem tole...

[Ebor]

Ko postanemo starši, kaj je prva misel (večine, da ne bom posploševal na vse), jaz bom najboljši očka, moji otroci bodo najbolje vzgojeni, vse kikse, ki so jih delali pri vzgajanju mene bom popravil... in potem kaj rata, iz te goreče vneme (pa še čustva so seveda prisotna), začnemo delat še hujše napake, kot so jih naši starši (že itak pri vzgoji ne moreš, da nebi tudi kakšnega kiksa naredil, kajne... mogoče je tudi to del vzgoje, kikse si bolj zapomnimo..., če te nekdo pusti na cedilu recimo, si bolj zapomniš, kot če te vsak dan objame...), pozabljamo pa, da so nas otroci izbrali... izbrali z nekim razlogom, izbrali, da jim bomo dali tisto, kar smo.. sebe... Torej pozabite na vse mogoče knjige (kako postati idealan roditelj u 23 lekcije...), dobrohotne nasvete sosed, prijateljic in ostalih... bodite to kar ste... take nas otroci potrebujejo...

[butl]

Ko postanemo starši, kaj je prva misel (večine, da ne bom posploševal na vse), jaz bom najboljši očka, moji otroci bodo najbolje vzgojeni, vse kikse, ki so jih delali pri vzgajanju mene bom popravil... in potem kaj rata, iz te goreče vneme (pa še čustva so seveda prisotna), začnemo delat še hujše napake, kot so jih naši starši (že itak pri vzgoji ne moreš, da nebi tudi kakšnega kiksa naredil, kajne... mogoče je tudi to del vzgoje, kikse si bolj zapomnimo..., če te nekdo pusti na cedilu recimo, si bolj zapomniš, kot če te vsak dan objame...), pozabljamo pa, da so nas otroci izbrali... izbrali z nekim razlogom, izbrali, da jim bomo dali tisto, kar smo.. sebe... Torej pozabite na vse mogoče knjige (kako postati idealan roditelj u 23 lekcije...), dobrohotne nasvete sosed, prijateljic in ostalih... bodite to kar ste... take nas otroci potrebujejo...

 

Hehe, Ebor, dobr si tole povedal, samo nekaj si pozabu. Kdo pa je tak kt je, je eno. Drugo, kako pa veš, da si te otrok ni izbral ravno zato, da se boš nauču bit dober starš, mislm, da boš presegel privzgojene in pridobljene vzorce.

Tole reklo, mislm, bit kar si, je vse prepogosto dvorezen meč, mislm, v razumevanju a ne. Ker ga vse preradi jemljemo kt "jebiga, tak sem" namesto vprašanja "kaj moram še postorit pr seb, da bom tak kt sem?".

Bi si upal rečt, da je zanašanje samo na intuicijo pr tko pomembni nalogi, kt je bit starš, najmanj lahkomiselno, če že ne neodgovorno ravnanje in ti znajo knjige, sosedje in ostala raja silno pomagat v spoznavanju zakonitosti in pri izstopu iz kroga. Jst verjamem, da so Maticevi starši prepričani, da vzgajajo najbolje in brez napak, pa vpraš njega.

 

butl

[Alan_New]

Mladine je vse manj. In kaj zanima to mladino? Vse kaj drugega, kot duhovnost. Samo v petek zvečer se malce sprehodim po mestu in mi je takoj vse jasno. Potem je tukaj še hlastanje za blagovnimi znamkami, združevanje v klane ipd. Skratka debilizacija (amerikanizacija) je v polnem razmahu. Staistike so dovolj zgovorne. In kdo je kriv? Mi starši. Namesto vzgoje je prisotno podkupovanje in plačevanje otrokovih uspehov. Kdor ni potrošniški zombi, ta je izločen. Imam otroka in vem, kaj se dogaja v šoli in kako mularija razmišlja. Vse temelji na podkupovanju. Mogoče je bolje, da izumremo...

Nisem starš, a se v glavnem strinjam. Ti t.i. mladi kar tekmujejo, kdo bo prej umrl od alkohola in drugih smeti, ki jih pijejo/jejo/vdihavajo.

 

Mogoče je bolje, da izumremo? Niti ne. Življenje je lepo baje, a kaj, ko imamo rajši grdega.

[Ksenia]

jaz se učim biti mama in nikakor ne bi šlo brez prilagajanja iz moje strani... torej brez spreminjanja

sva enkrat imeli pogovor (mislim da sem že psiala o tem) pa sva se pogovarjali o najinem odnostu o nžprvih trenutkih ko sem jo dobila, pa kako sem bila nebogljena, prestrašena, da ni nobene šole kako v določenem trenutku odreagirat, da sem delala napake, da mi je žal in je bučka rekla - mami obe se bova potrudili in bova zmagali... ko se najbolj zapre pred menoj, jo le stistnem v objem, vem da čustvene težave lažje zaupa moji sestri, torej ima razumen nasvet in pregled nad dogajanjem in to mi je dovolj, druga oseba kateri zaupa je njen trener - če se ne bi spremenila, bi bila užaljena prizadeta... tako pa sem srečna da se zaupa odrasli odgovorni osebi, katera mi bo povedala ko bo kaj hudo narobe, ne samo najstniška zaljubljenost ... delujem pravilno? bog ve... vednar nisem slepa in ne živim v prepričanju da delujem vedno pravilno ter da se mojemu otroku ne more nič pripetiti....

[butl]

Zakaj Butl pišeš da take invalide delamo starši?

 

Ne bi mogla prikimati veš, nekateri otroci ( beri že osdrasli) niso dovzetni za te stvari. Jih "duhovnost" kot taka ne zanima. Vem, ker imam doma hčero, ki je ta tema ne zanima...ima zelo dobro svoje razmišljanje, pogled na svet, znajde se, študira, dela...potuje...skratka živi.

In kot sem nekje že napisala: prepričana sem, da bo super mamica nekoč.

 

 

Audente

 

oprosti, ampak, eee, mislm, zdej, a veš da ne razumem, kaj si mi povedala. Sej veš, butl. A lahko še enkrat?

 

jaz se učim biti mama in nikakor ne bi šlo brez prilagajanja iz moje strani... torej brez spreminjanja

sva enkrat imeli pogovor (mislim da sem že psiala o tem) pa sva se pogovarjali o najinem odnostu o nžprvih trenutkih ko sem jo dobila, pa kako sem bila nebogljena, prestrašena, da ni nobene šole kako v določenem trenutku odreagirat, da sem delala napake, da mi je žal in je bučka rekla - mami obe se bova potrudili in bova zmagali... ko se najbolj zapre pred menoj, jo le stistnem v objem, vem da čustvene težave lažje zaupa moji sestri, torej ima razumen nasvet in pregled nad dogajanjem in to mi je dovolj, druga oseba kateri zaupa je njen trener - če se ne bi spremenila, bi bila užaljena prizadeta... tako pa sem srečna da se zaupa odrasli odgovorni osebi, katera mi bo povedala ko bo kaj hudo narobe, ne samo najstniška zaljubljenost ... delujem pravilno? bog ve... vednar nisem slepa in ne živim v prepričanju da delujem vedno pravilno ter da se mojemu otroku ne more nič pripetiti....

 

[Ksenia]

Audente, sej ni mislil na otroke ki jih ne zanima duhovnost... bolj na tiste ki se prepuščajo ulici, vsaj meni se tako zdi...

[Ebor]

Hehe, Ebor, dobr si tole povedal, samo nekaj si pozabu. Kdo pa je tak kt je, je eno. Drugo, kako pa veš, da si te otrok ni izbral ravno zato, da se boš nauču bit dober starš, mislm, da boš presegel privzgojene in pridobljene vzorce.

Tole reklo, mislm, bit kar si, je vse prepogosto dvorezen meč, mislm, v razumevanju a ne. Ker ga vse preradi jemljemo kt "jebiga, tak sem" namesto vprašanja "kaj moram še postorit pr seb, da bom tak kt sem?".

Bi si upal rečt, da je zanašanje samo na intuicijo pr tko pomembni nalogi, kt je bit starš, najmanj lahkomiselno, če že ne neodgovorno ravnanje in ti znajo knjige, sosedje in ostala raja silno pomagat v spoznavanju zakonitosti in pri izstopu iz kroga. Jst verjamem, da so Maticevi starši prepričani, da vzgajajo najbolje in brez napak, pa vpraš njega.

 

butl

 

hehehe, ja sm vedu kaj boš napisal, se strinjam, "jebiga tak sm kt sm" je lahko tudi izgovor, da ne rečem celo za potuho lenobi, da se ne da nč narest (recimo se mi ne da knjige brat, kajne, hehehehe), sam po drugi strani pa.... če si učljiv, če iščeš znanja, če hodiš po svetu z odprtimi očmi (če pač tak si), boš znal tudi kaj potegnt ali pa vsaj preizkusit od tistega kar prebereš, slišiš ali pa v praksi opaziš, če pa nisi tak, ti tud 136 knjig ne bo pomagalo, kajne... pa bodo vseeno otroci od tebe kaj meli (magar če jih boš naučil, kako se posadi, cepi drevesce in kako ga neguješ, da postane drevo...) na kakšen način so nas otroci izbrali, hja lahko tudi, da so kocko metali, kajne, tega nihče ne ve... sam nek razlog je ...

Matic pravi... eh raje ne napišem kaj je rekel...

P.S.: aja pa baj di vej mal prečekiri, kakšni so bili starši Ajnštajna in kompanije... da o pesnikih, pisateljih inženirjih ne govorim...

[Ksenia]

jst si ne želim da bi bil moj otrok Ajštajn ampak le srečna mlada samozavestna ženska

[*Zarya*]

Takšen si, ker si živ??? No pa ne si tko predstavlat Roti ... ja sam res, a je kdo že odgovoril, kaj si predstavljamo pod duhovnostju?? Jst čeprav sem še zlo mlada se na velik ukvarjam s tem ... Čeprav sem poleg dveh, ki ju poznam pomojem edina. Jah, kaj mormo.

[butl]

hehehe, ja sm vedu kaj boš napisal, se strinjam, "jebiga tak sm kt sm" je lahko tudi izgovor, da ne rečem celo za potuho lenobi, da se ne da nč narest (recimo se mi ne da knjige brat, kajne, hehehehe), sam po drugi strani pa.... če si učljiv, če iščeš znanja, če hodiš po svetu z odprtimi očmi (če pač tak si), boš znal tudi kaj potegnt ali pa vsaj preizkusit od tistega kar prebereš, slišiš ali pa v praksi opaziš, če pa nisi tak, ti tud 136 knjig ne bo pomagalo, kajne... pa bodo vseeno otroci od tebe kaj meli (magar če jih boš naučil, kako se posadi, cepi drevesce in kako ga neguješ, da postane drevo...) na kakšen način so nas otroci izbrali, hja lahko tudi, da so kocko metali, kajne, tega nihče ne ve... sam nek razlog je ...

Matic pravi... eh raje ne napišem kaj je rekel...

P.S.: aja pa baj di vej mal prečekiri, kakšni so bili starši Ajnštajna in kompanije... da o pesnikih, pisateljih inženirjih ne govorim...

 

Ebor živjo.

 

Kar se učljivosti tiče se čist strinjam s teboj. Če je ni, ti ne pomagajo ne knjige, ne primeri, ne ljudje.

 

Jst ne vem razloga, zakaj si je moj otrok izbral mene, vsekakor pa nisem pripravljen opravičevati svojih slabih vzgojnih metod s takimi izgovori, pa bi jih kao lahko, ker v to, da otrok izbira starše in v načrt verjamem. Je pa zelo prikladen izgovor, no ja, al pa ni, ker, lahko bi se tudi vprašal, le kaj bi postalo iz Ajnštajna, če bi imel srečno otroštvo, mogoče bi bil poleg znanstvenika še pesnik, pisatelj, slikar, pevec šlagerjev, mogoče /ajd, če bi bili njegovi starši res in a ne/, mogoče bi bil celo srečen. Mogoče pa nič od tega. Mogoče si je izbral svoje starše prav iz razloga, da se naučijo dajat brezpogojno ljubezen svojemu otroku in ker se niso, jebiga, je iz samega razočaranja al pa dolgčasa razvil relativnostno teorijo. Kdo ve?

 

Res je, Ebor, ljudje smo bolj žilavi kot zgledamo in preživimo marsikaj in zgrešeno vzgojo in travmatične dogodke in travmatična dogajanja in še vedno funkcioniramo in dosegamo uspehe na raznih področjih. Ne vsi, eni pa. In še naprej krivimo za svojo srečo in nesrečo vreme, zelen odtenek modre barve, soseda, šefa, ženo, otroke, Boga, se pobijamo, bežimo...

Jst se pak tega ne grem več in želim dati svojim otrokom več in jim tudi dajem.

 

 

Takšen si, ker si živ??? No pa ne si tko predstavlat Roti ... ja sam res, a je kdo že odgovoril, kaj si predstavljamo pod duhovnostju?? Jst čeprav sem še zlo mlada se na velik ukvarjam s tem ... Čeprav sem poleg dveh, ki ju poznam pomojem edina. Jah, kaj mormo.

 

Razlag o tem, kaj duhovnost je, je najbrž ene tolk kot ljudi. Zame je duhovnost živeti tole življenje sedaj, v spoštovanju meja drugih in v zavedanju, da sem za svoje življenje odgovoren sam.

 

[Ebor]

Ebor živjo.

 

Kar se učljivosti tiče se čist strinjam s teboj. Če je ni, ti ne pomagajo ne knjige, ne primeri, ne ljudje.

 

Jst ne vem razloga, zakaj si je moj otrok izbral mene, vsekakor pa nisem pripravljen opravičevati svojih slabih vzgojnih metod s takimi izgovori, pa bi jih kao lahko, ker v to, da otrok izbira starše in v načrt verjamem. Je pa zelo prikladen izgovor, no ja, al pa ni, ker, lahko bi se tudi vprašal, le kaj bi postalo iz Ajnštajna, če bi imel srečno otroštvo, mogoče bi bil poleg znanstvenika še pesnik, pisatelj, slikar, pevec šlagerjev, mogoče /ajd, če bi bili njegovi starši res in a ne/, mogoče bi bil celo srečen. Mogoče pa nič od tega. Mogoče si je izbral svoje starše prav iz razloga, da se naučijo dajat brezpogojno ljubezen svojemu otroku in ker se niso, jebiga, je iz samega razočaranja al pa dolgčasa razvil relativnostno teorijo. Kdo ve?

 

Res je, Ebor, ljudje smo bolj žilavi kot zgledamo in preživimo marsikaj in zgrešeno vzgojo in travmatične dogodke in travmatična dogajanja in še vedno funkcioniramo in dosegamo uspehe na raznih področjih. Ne vsi, eni pa. In še naprej krivimo za svojo srečo in nesrečo vreme, zelen odtenek modre barve, soseda, šefa, ženo, otroke, Boga, se pobijamo, bežimo...

Jst se pak tega ne grem več in želim dati svojim otrokom več in jim tudi dajem.

[Kabalist]

Zdaj sem star dobrih osemnajst let in do sedaj nisem imel nikakršnega razumevanja in podpore z strani staršev razen finančne (tukaj nimam pritožb, razvajen kot večina mladine). Tako malo časa kot so vložili vame je bilo pa res nekaj nenavadnega, do tega trenutka še nisem imel res odkritega pogovora v bistvu. Ves čas samo slabo argumentirani ukazi in siljenje v stare vrednote. Nikoli jm na misel ni prišlo da mogoče tisto kar se njim zdi prav meni ne pomaga!

 

Tukaj se pojavi vprašanje a vzgajati otroka tako kot si želimo izključni sami ali pa tako da bo otrok zadovoljen skozi svoje odraščanje (se pravi kompromis).

Sam v tem trenutku ne vem na kakšen način bi vzgajal svojega otroka ampak če bi se odločil za njega, bi se prej vprašal če vem kako bom reagiral na otrokove težave. Edina stvar, ki jo lahko zamerim svojim starim je, da sem se rodil samo zato da lahko spadajo v normalno družbo.

 

Bolj enostavno bi blo kej druzga kupt kar je cenej za vzdrževat sicer.

Ključni trenutki vzgoje so prva leta življenja (ali životarjenja, kakor kdo). Če zaštrikaš v prvih treh, štirih letih, je potem silno težko popraviti. A ravno ta prva leta so najnapornejša. Najprej so "kajčki", pa zatem "zakajčki", pa trme ipd. Skozi vse to je treba iti brez nasilja (fizičnega ali verbalnega). Jaz sem svojega sina pri letu in pol skoraj eno uro prepričeval, da vtičnice niso za igro. Kasneje se vsaka vložena ura dvakratno povrne. Razvajenost je vzrok vseh nepotrebnih težav, skozi katere se mora mladina preriniti. Za iglo v žilo ne krivim nesrečnika (-ce), temveč starše. Zaupanje se ne gradi pri 12-tih letih, temveč pri dveh. Ko enkrat popustiš v ključnih letih, se ti 10-kratno maščuje.

[ROTI]

Živijo vsem!

 

Vidim ,da ste si vsak na svoj način dali duška in povedali vsak svoja mnenja, nekdo je izrazil svojo jezo in ogorčenje ,kar je pravilno ,saj vem ,da ima vsak svoje boleče izkušnje,kakor tudi lepe in nepozabne dogodke iz otroštva. Sem pa opazila ,kako težko je nekaterimpriznati si ,da problem obstaja in vsak na svoj način kot le najbolj zmore rešuje problem, ko ta nastane. Nekdo je napisal ,pa ni pomembno ,kdo ,da sem sitna. Morda sem ,toda sebe tako ne smatram,ker mi je to tuje, Zares škoda ,ne poznate me in morda je bolje tako. Ne poznate mojih otrok , vem le to ,da je poklic starševstva najtežji in najodgovornejši od vseh. Lahko si mislimo ,kako delamo in smo delali najboljše ,pa nismo imeli prav. Tudi ta svoj neprav sem razumela in si tudi priznala ,da je narobe,ker se že od rojstva svojih otrok zavedam ,da oni niso moja last ,da so sami svoje osebnosti,da je moja dolžnost pokazati jim pravo pot,pa ne zaradi sosedov ,ali pa zaradi tega ,kaj bodo drugi rekli, temveč zaradi sebe, zaradi občutka narediti svoje otroke srečne. Ni starša ,kateri bi svojemu otroku želel slabo ali mu prizadejal namenoma bolečino.

 

Ne vem od kod izvira ta ponavljajoči se vzorec, za vse so krivi starši in to se ponavlja ,ravno tako bodo ti isti otroci enkrat sami starši in bodo obsojani zaradi postopkov tega istega otroka ,katerega neizmerno ljubiš in mu želiš vse najboljše . Živimo v času ,ko se ljudje raje umikajo ,si zatiskajo oči pred problemi in se zapirajo ,namesto ,da bi se spregovorilo o boleči tematiki . Zavedam se da je ogromno pozitivnih ljudi ,ki so pripravljeni prisluhniti ,res brez ,da bi obsojali. Saj sta vendar vedno dve plati ,moj otrok drugače dojema ,kakor jaz in ga skušam razumeti ,ravno zato smo skupaj uspeli prebroditi pekel in smo zmagali . Otroci so radovedni in poizkušajo ,zgodbe so različne ,kakor tudi razlogi vsakega posameznika. Zanimivo ,da je ta ista najina hči od naju lahko slišala ogromno pozitivnih stvari ,kajti vedno smo vsi razumevajoči in spoštljivi drug do drugega pravzaprav vedno bolj uživala v družbi sovrstnikov ,katerim so na prvem mestu prklinjanja in laži ,ter kraje po trgovinah,ter si s tem dokazujejo ,kakšni so frajerji. To isto dekletce si je izbralo to njeno pot ,ne ozirajoč se na to ali bo kdo prizadet zaradi tega.

 

Dolžnost staršev je ta ,da naučimo otroke ,da jih usmerjamo ,oni pa izberejo svojo pot ,vsak od nas si jo je izbral,ali je pravilna ali ne se pa itak mora vsak sam naučiti in se s tem tudi soočiti. Verjemite ni bolj boleče stvari na svetu ,ko takrat ,ko vidiš ,da imaš nesrečnega otroka in klub prizadevanjem ,da bi spoznal zakaj je tvoj otrok nesrečen,ker ti ne vidiš razloga zakaj ne bi bil srečen ,se ti začne podirati vse tisto v kar si bil sveto prepričan ,da veš ,da zmoreš ,se ti vse to pokaže ,da temu ni tako , potem iščeš odgovore sprašuješ samega sebe ,kaj lahko še storiš ,sprajuješ otroka ,kaj si pravzaprav on želi . Odgovora pa ne dobiš. Lahko si še tako učljiv ,še tako pameten in pripravljen razumeti ,pa ti stvari zdrsnejo. V tem mojem razmišljanju ne želim obsojati niti sebe ,niti družbe ,niti bog ne daj teh naših ubogih dušic. Če me kaj boli me boli to ,da se o tem daleč premalo govori . Ljudje se sramujejo ,omejuje svoje gibanje po tistem ,ko se pojavi podoben problem,šepetajo o tistem in onem,gredo v cerkev se molijo ampak priznati si nikakor nočejo.

 

Nisem človek ,ki bi hodil v cerkev,morda enkrat na leto, v boga verjamem ,hodim po poti dobrega, učim se od dobrih ljudi , vem ,da vse kar vem ,pa še nič ne vem ,toda čutim potrbo ,da takrat ,ko opazim ,da je vredno spregovoriti tudi spregovorim, pa čeprav se bo vedno našel nekdo ,ki si bo vseskupaj razlagal drugače in prav je tako . Vsem mladim ,ki so si izbrali hoditi po poti duhovnosti čestitam in jih vzpodbujam, četudi jih nekateri čudno gledajo se splača živeti in biti dober ,zaupati in verjeti . Vsak od nas ima svojo nalogo in svojo pot ,ki jo mora prehoditi ,kakor najbolje zmore in zna. Zatorej so vedno dobrodošla mnenja ,kajti skupaj vsi več zmoremo in več vemo. Zakaj bi torej tavali in se skrivali za svojimi maskami ,če lahko delimo.

 

TUDI JAZ OD SVOJIH OTROK NE PRIČAKUJEM ,DA SO UČENJAKI USPEŠNEŽI IN NE VEM KAKŠNI POSLOVNEŽI. ŽELIM SAMO ,DA BI VSI NAŠI OTROCI BILI SREČNI ,SAJ JE ZA SREČO POTREBNO TAKO MALO, IN TO MALO LJUDJE ZLAHKA SPREGLEDAMO. TAKŠNI SMO IN V TEM JE NAŠA OČARLJIVOST.

 

VSEM SKUPAJ ŽELIM LEP VEČER

[*Zarya*]

Hvala za lep večer ... čeprav je pri nas zdej že popoldne

[ROTI]

Pozdravljena Roti .Tlele berem te tvoje težave in skrbi, ja -tamle se ne strinjam najbolj s tistim, da se je prepad med generacijami poglobil...Jaz spadam tu nekje -v tvojo generacijo, pa nimam problemov z razumevanjem razmišljanja in delovanja mladih.Naša generacija se je /kot vsaka / že v mladostnih letih razcepila, tko da ne moreš glih posploševat generacije...moj način življenja / v tistih časih/ verjetno tebi ne bi ustrezal, ga nisi poznala, ga morda nisi niti hotela videti , tako da je ločevanje v isti generaciji potekalo že takrat.

Pa tudi berem kako ocenjuješ tisto generacijo- je bilo drugače, seveda je v neki -tehnološki meri, ostalo pa je bilo prisotno - seveda v manjši meri, pa malce bolj skrito je bilo- saj vemo v kakšnem režimu smo živeli in kaj je prišlo v javnost in kaj ne. Pred 30 leti so ravno tako bili narkomani, ravno tako so nekateri /tudi fizično/ kazali svoj odpor -odmik od staršev oz. institucij, pa pilo se je, pa kadilo, pa špricamo, pa hodilo v diske, ali plese al kaj je pač bilo, ponočevalo...tko , da je tole tvoje pripovedovanje le ena plat tistih časov- tako si živela ti, morda pa niso vsi, kajne...sam ne vem koliko stika si imela s takimi odmiki, ki pa glih niso bili tako grozno redki...mladi so brisali od doma že davno, pa tebi še danes ni jasno, da mlademu glih ljubezen staršev, materialne dobrine, prijaznost, skrbnost itd...ne pomeni glih vsega. In to te čudi ??!!Pač si bila bolj uravnotežena in si se / zgleda da tudi tvoji frendi/ podrejala takratnim dolžnostim, zahtevam itd...samo pravim- to je LE TVOJA slika tistih časov...v bistvu ni kaj prida drugače, je le bolj množično in bolj opazno..to je vse...

Butl ti je dobro odgovoril- svoboda, neprilagoditve, nesprejemanje dolžnosti, saj tole je vse skupaj povsem naravna težnja adolescenta -če je normalen seveda, samo tle je pa samo še vprašanje, koliko je podložen in sprejemljiv do zunanjih pa seveda tudi vplivov iz družine , od svojih bližnjih..in pol rata čorba pa izdelek...mene bi ti v tistih časih verjetno ocenila kot popolnoma asocialno , neprilagodljivo bitje, ki ne upošteva avtoritete, ki se požvižga na pravila in zakone, ki dela kar mu paše itd.se pravi same slabe stvari -gledano iz tvojega aspekta ..torej verjetno negativno....

no...tko. moj sin je kar starejši kot tvoji otroci / se mi je rodil ko sem bil resnično rosno mlad- pred 18 letom / pa je popolnoma normalen mladec/ po tvojih merilih/ -ne pije, ne kadi, se ni nikoli drogiral, ni hodil v disko, ni ponočeval, v bajti je imel vse čas na razpolago kakšne pol kg trave, šnopsa, dnarja, se pravi - vse kar bi mu pasalo ,same pizd...bi lahko probal, pa jih ni- vidiš- pa se vprašaj zakaj...sploh glede na to, da je njegov fotr zelo, zelo svobodomiselna oseba bil in je, pa mnogo časa ga ni bilo, ker je hodil po svetu...pa tko naprej in naprej...no ja- pa tist 4,5 letni faks končuje / 3 izpite še ima/ , pa tudi zaposlen je, pa živi na svojem s svojo punco, s katero je že 7 let...-s prvo!!!

Ja, morda se ti zdi čudno, pa je tudi tako...je pa res , da sem mu v bistvu dal podobno kot ti, le morda nisem bil tko / kot ti praviš--strog...ali pa morda še bolj, kaj pa vem...pač , imel je izbire, imel je mene , imel je svojo pamet, voljeo, možnost odločanja ...in se je tako odpeljal...po povsem cool poti, ...fajn je..in rad ga imam in všeč mi je...je pa res, da mu v lajfu glih nisem preveč povdarjal, da sem jaz PAMETEN ker sem starejši , ker imam izkušnje itd, bolj sva b ila frenda, ker sem mu bil s "mojim " načinom življenja zelo blizu, verjetno bolj kot če bi živel povsem po strogih reglcih, vprašanje je , koliko bi me pol poslušal.in verjel v to kar govorim -..jaz sem mu mnogo stvari povedal, slabe, dobre , izbiro je pa imel sam, ker nisem preveč pritiskal nanga...k je padel na izpitu, nisem pizdil, ampak sva se objela, -pa že odrasla mislim- pa sva se potolažla in sem mu pač dopovedal, da bo drugič bolje, saj je vseeno, če ga že futram, ga bom pa mal dlje...sem si mislil..pa kaj...no ja...tko je to bilo pri meni...

 

Zelo pozorno sem prebrala tale tvoj post in sem prišla ,do zaključka ,da je odvisno od vsakega posameznika ,kako bo na določeno stvar reagiral,oziroma kakšno pot si bo izbral. Moram povedati ,da si mi s tem tvojim pojasilom in z svojim stališčem precej pomagal,kajti lažje dojemam in manj se sprašujem ,kje je moja ogromna napaka.

 

Strinjam se s teboj ,da je tudi v tistih časih bilo droge in smo vedeli ,da obstaja ,toda mene osebno nikoli ni mikalo ,da bi spoznala nekaj za kar nisem imela potrebe po spoznavanju. Niti me ni nikoli spodbudila potreba po alkoholu,morda je smešno ,ampak prvič sem šla v disko z svojim možem,da bi samo videla ,kako je tam ,pa mi ni bilo všeč,ter se nisem več trudila tja zahajat. Rada imam umirjeno glazbo in nasplošno cenim umirjenost.

 

Pa še nekaj ,ne misli ,da je moje otroštvo bilo idealno. Ko sem bila stara dve leti ,se mi je oče obesil ,ker je bil neozdravljivo bolan. Imel je meningitis ,težjeoblike, ter ne bi smel piti alkohola,pa je vseeno pil preveč,to ga je pokopalo,ko so ga našli pod mojim oknom obešenega so ugotovili ,da je pred smrtjo popil vsal liter žganja,prej več.

Moja mama se je znova poročila ,ko sem imela štiri leta,dobila je pijanca. Živeli smo v pomanjkanju in bili smo štirje otroci.Jaz najmljaša. Očim me je pretepal ,če je le imel čas. Pa nos mi je zlomil,tudi z nogami se je poslužil za udarce. Niti mama ni šparala z udarci ,kuhovnico je zlomila na meni ,ker nisem znala poštevanke,pa objela me je redkogdaj,se ne spomnim. Gledala sem pretepe med mamo in očimom skoraj vsak dan,da o prepirih in grdih besedah ne govorim. Ko mi je bilo najtežje sem odšla na pokopališče in prosila teto ,da že enkrat izkopljejo mojega očka,ker ga pogrešam ,bila sem majhna,toda nisem nikoli obupala. V šoli sem imela prijateljice in uživala sem v družbi ,kjer smo se imeli radi,tudi ocene sem imela dobre ,čeprav se doma nisem nikoli mogla učiti. Samostojno sem prevzela odgovornost za svoje življenje,nisem bila zagrenjena,temveč sem svoje skrbi reševala na pozitiven način z smehom in z ljubeznijo. Tisto ,kar sem potrebovala sem si ustvarila ,nekako spontano sem sprejemala življenje,saj sem v sebi vedela ,kaj potrebujem. Osamostalila sem se zgodaj pri 15 letih sem odšla od doma živet k starejši sestri potem pa sem kmalu najela svojo sobico v mestu in se pri 18 letih poročila. Ničesar ne obžalujem ,niti obsojam. Kajti naučila sem se spoštovanja,da to kar imam sedaj je vrednost ,ki se ne da primerjat z ničemer na tem svetu.

 

O pa sem tudi jaz včasih odšla na vaško veselico,pa popila kakšen pir,ampak sem pač spoznala ,da to ni zame ,da se ne počutim dobro,da mi je ljupši mir v zavetju moje družine.

 

Torej si izberemo vsak svoj način, oziroma pot ,ki nam je najbolj po meri. Morda sem ravno iz tega razloga bila nesposobna razumeti svojega otroka,ki je bil nasprotno od mene same pažen in mažen ,kateremu sva se z možem maksimalno posvečala ,ga vzpodbujala in svetovala, ta otrok očitno tega ni želel ali pa je v njegovem karakterju želja po destruktivnem obnašanju večja,kot želja po skladnosti in ljubezni ,bog si ga vedi.

 

Hvala ti in lepo se imej.

[ROTI]

Jaz sem se ga pa včerej (danes) tolk napil da sem cel lavor vode zjutrej popil.

 

Aja ROTI, tebe si pa predstavljam kot eno zelo sitno mamo k je hčerki govorila da jo razume in zase si celo mislila da jo razumeš, ampak nikol ne moreš razumeti resnice drugega človeka! A je tako težko dojet! Ne moreš, razen če izkusiš iste izkušnje kot on (kot ista stvaritev)! In kdo ROTI si ti da boš moralne vrednote postavljala drugim ljudem? Eno oprano glavo imaš k stara lajna si, velik pišeš pa nič ne poveš. Svet ma že dovolj vsevedcev. Ma e navaden antikrist si.

 

Škoda Matic ,da se v tebi skriva toliko ogorčenosti ,pa ne nad mano ,ker me ne poznaš,zakaj tega ne poveš svoji mami ,ker imam občutek ,da si te besede namenil ravno njej. TEBE NE POZNAM NI PA TREBA VELIKO ,DA BI VEDELA ,DA SI V RESNICI NEŽEN IN PRESTRAŠEN MLADENIČ,KI POTREBUJE MAMO IN STARŠE BOLJ ,KOT KAR KOLI.

 

A res misliš ,da sem sitna, ne Matic,pa tudi moralne vrednote ne postavljam,ker res ,kdo sem ,jaz ,da bi to počela,ravno tako tvoji starši verjetno tega ne počnejo,ker te imajo radi in so v skrbeh zate. Morda pa ti ne razumeš staršev in obratno. Vem pa ,da si mladi velikokrat razlagajo skrb in ljubezen staršev kot nadležnost in kontrolo. x!x

 

Če si me pa že želel grajati in me s tem prizadeti,vedi ,da z tem ,ko želiš nekoga žaliti ,z tem izražaš svojo nemoč in potrebo ,da bi te slišali. Sem te slišala ,pa ti povem ,da nisem ne užaljena in ne jezna,ker vem ,da nisem antikrist,Sory ,ali veš kdo sploh je antikrist. Veš moja vera je polna in globoka ,pa tudi zaupanje v ljudi in ljubezen sem ohranila ,kljub vsemu.

 

Zatorej te lepo pozdravljam ,ter ti želim ,da bi našel v svojem življenju ,kar iščeš,vse možnosti imaš odprte,odvisno je od tebe ,koliko želiš biti srečen.

[maticml]

zakaj milsiš da tega nisem povedal svoji mami? ne potrebujem več mame, ne čutim več, če ne verjameš tudi vredu. zdaj če prav predvidevam je tle na vrsti stavek: mamo vedno potrebuješ al pa kej tazga (pač tipična ideologija zadnjih generacij).

 

prestašen sem ja ampak zadnja skrb mi je šola, starši pa neka tradicija in vrednote. bojim se nečesa ampak mi ne rata v besedi napisat.

 

v tvojem postu sem si predstavljal da si mam ki nekako drži razdaljo med hčerko in jo noče razumeti

 

(ROTI nisem jezen, post je bil citat Donnija Darka, zanimivo pa da si se branila isto kot lik v filmu. )

[ROTI]

zakaj milsiš da tega nisem povedal svoji mami? ne potrebujem več mame, ne čutim več, če ne verjameš tudi vredu. zdaj če prav predvidevam je tle na vrsti stavek: mamo vedno potrebuješ al pa kej tazga (pač tipična ideologija zadnjih generacij).

 

prestašen sem ja ampak zadnja skrb mi je šola, starši pa neka tradicija in vrednote. bojim se nečesa ampak mi ne rata v besedi napisat.

 

v tvojem postu sem si predstavljal da si mam ki nekako drži razdaljo med hčerko in jo noče razumeti

 

(ROTI nisem jezen, post je bil citat Donnija Darka, zanimivo pa da si se branila isto kot lik v filmu. )

 

Branila ne vem ravno če je to bila obramba,morda ,ali pa tudi ne ,veš imam že precej let in izkušenj,pa se še vedno učim ,tudi od tebe sem se nekaj naučila. Ljudje smo zelo različni ,meni je naprimer zelo pomembno razumevanje ,posebej še med družinskimi člani ,najpomembnejša pa mi je moja deklica,povprašaj svojo mamo ,koliko si ti njej pomemben,morda ona ne razume tvojih besed ,temu ni sama kriva ,in ti nisi kriv ,nihče ni kriv ,vse je stvar razumevanja ,komunikacije in dojemanja.

 

Filma si nisem ogledala in ne vem o čem govoriš,ter kdo je Donni Dark?

 

Ni panike Matic, vse se vedno reši tako kot je prav.

 

Fejst fant si , uživaj x!x

[butl]

Ključni trenutki vzgoje so prva leta življenja (ali životarjenja, kakor kdo). Če zaštrikaš v prvih treh, štirih letih, je potem silno težko popraviti. A ravno ta prva leta so najnapornejša. Najprej so "kajčki", pa zatem "zakajčki", pa trme ipd. Skozi vse to je treba iti brez nasilja (fizičnega ali verbalnega). Jaz sem svojega sina pri letu in pol skoraj eno uro prepričeval, da vtičnice niso za igro. Kasneje se vsaka vložena ura dvakratno povrne. Razvajenost je vzrok vseh nepotrebnih težav, skozi katere se mora mladina preriniti. Za iglo v žilo ne krivim nesrečnika (-ce), temveč starše. Zaupanje se ne gradi pri 12-tih letih, temveč pri dveh. Ko enkrat popustiš v ključnih letih, se ti 10-kratno maščuje.

 

Jap, permisivna vzgoja otroka je ravno tako nasilje nad otrokom, pravzaprav imajo razvajeni otroci morda še hujše probleme v življenju kot pa zlorabljeni /no ja, saj zavijanje v vato je tudi zloraba/.

[Kabalist]

ta otrok očitno tega ni želel ali pa je v njegovem karakterju želja po destruktivnem obnašanju večja,kot želja po skladnosti in ljubezni ,bog si ga vedi.

Nihče nima želje po destrukciji. Vedno je vzrok za to. Vedno trdim, da je bistvo vzgoje ravnotežje med palico in korenčkom. Venomer je treba hoditi po neki srednji poti. Najprej moraš biti otroku zgled. Nadalje se moraš dogovorov tudi sam držati. Otrok laže, ker ga odrasli tako naučijo. Vsakdo ima rad ljubezen, kajti ljubezen je temeljni motivacijski pogon vsakogar. A ljubezen je eno, razvajanje pa drugo. Ravno razvajanje, mehkost in popuščanje prinese destruktivnost, sovraštvo in podobne tegobe. Vse oblike duhovitniške vzgoje so propadle kot lanski sneg. POznam tri matere, ki so se šle duhovnost pri vzgoji in otroci vseh treh so končali v zavodih.

[ROTI]

Dragi Kabalist z tem se absolutno ne strinjam, a se pol ti tud greš kabale