Kaj pogrešamo, kar je bilo včasih, pa zdaj ni?

[Marsa]

po mojem bi lohk bil..

ja, jaz se tud tocn spomnim vonja.

[girly]

Lučka Cheesy (okus po vanili pudingu - v obliki sira z luknjami)

 

Pa pokalice! Če kdo ve, kje se to dobi, naj me nadnujno obvesti. (to so tisti kristalčki v paklčku, ki jih streseš v usta, potem pa pokajo)

 

Pa ena čiguma, ki si jo iz tube stisnil. Roza ali modra/turkizna.

[Gabriel]

Pogrešam otroka v sebi, ki se je zavedal da je varen in ljubljen, in ni bil obremenjen z ničemur okoli sebe...

[seal]

kaj češ pogrešat!? života gre naprej...! nekateri preveč živite v preteklosti, življenje pa gre mimo vas... je blo lepo in bo še lepš!

[susana]

Pogrešam otroka v sebi, ki se je zavedal da je varen in ljubljen, in ni bil obremenjen z ničemur okoli sebe...

res je, da se to zgodi, ko postanemo starejsi.. na zalost odrascamo, a s tem dobimo le se vec lekcij, ki nas krepijo. po drugi strani je lep biti odrasel, ker je nepopisno lepo cutiti ljubezen partnerja, kar otroci dozivijo le s strani starsev...

[Gabriel]

res je, da se to zgodi, ko postanemo starejsi.. na zalost odrascamo, a s tem dobimo le se vec lekcij, ki nas krepijo. po drugi strani je lep biti odrasel, ker je nepopisno lepo cutiti ljubezen partnerja, kar otroci dozivijo le s strani starsev...

 

Joj, če je kdo bral od Richarda Bacha eno luštno zgodbico - Darilo za rojstni dan. Zlo globoko in otroško preprosto, čist kratka zgodbica ravno o tem Jo bom poskusu kje zbrskat pa nekam tuki prpopat, mogoče bi bla še kermu otročaju všeč

[Gabriel]

Tole zgodbico sem pogrešal

 

RICHARD BACH: DARILO ZA ROJSTNI DAN

 

Nas lahko razdalja resnično loči od prijateljev? Če bi bil rad z nekom, ki ga imaš rad, kaj nisi že tam?

 

 

Svoje potovanje sem začel v srcu kolibrija, ki sva ga srečala pred davnim časom. Prijazen je bil kot vedno, toda ko sem mu povedal, da mala Reja odrašča in da grem z darilom na praznovanje njenega rojstnega dne, je bil začuden. Dolgo časa sva molče letela, nazadnje pa je dejal: »Tvojih besed ne razumem, še najmanj pa razumem, da GREŠ na zabavo.«

»Seveda grem na zabavo,« sem rekel. »Kaj je tu tako težko razumeti?« Molčal je, ko pa sva prispela na sovin dom, je dejal: »Nas lahko razdalja resnično loči od prijateljev? Če bi bil rad z Rejo, kaj nisi že tam?«

»Mala Reja odrašča in z darilom grem na praznovanje njenega rojstnega dne,« sem rekel sovi. Po pogovoru s kolibrijem je bilo čudno reči GREM, toda rekel sem, da bi sova razumela. Tudi ona je dolgo molče letela. Bil je prijateljski molk, a ko me je varno odložila v orlovem domu, je dejala: »Tvojih besed ne razumem, še najmanj pa razumem, da svojo prijateljico kličeš MALA.«

»Seveda je majhna,« sem rekel, »kajti ni še odrasla. Kaj je tu tako težko razumeti?« Sova me je pogledala s svojimi globokimi, rjavimi očmi, se nasmehnila in dejala: »Razmisli o tem.«

»Mala Reja odrašča in z darilom grem na praznovanje njenega rojstnega dne,« sem rekel orlu. Po pogovoru s kolibrijem in sovo mi je bilo čudno reči GREM in MALA, toda rekel sem si, da bi orel razumel. Letela sva nad gorami in gorski vetrovi so nama pomagali. Nazadnje je dejal: »Tvojih besed ne razumem, še najmanj pa razumem besedi ROJSTNI DAN.«

»Seveda, rojstni dan,« sem rekel. »Praznovali bomo uro Rejinega spočetja, uro, pred katero Reje ni bilo. Kaj je tu tako težko razumeti?« Orel je upognil krila in gladko pristal na puščavskem pesku. »Čas pred začetkom Rejinega življenja? Se ti ne zdi, da se je Rejino življenje pričelo, preden je čas sploh obstajal?«

»Mala Reja odrašča in z darilom grem na praznovanje njenega rojstnega dne,« sem rekel jastrebu. Po pogovorih s kolibrijem, sovo in orlom je bilo čudno reči GREM, MALA in ROJSTNI DAN, toda rekel sem, da bi jastreb razumel. Puščava je izginjala v daljavi pod nama in nazadnje je dejal: »Veš, tvojih besed ne razumem, še najmanj pa razumem ODRAŠČA.«

»Seveda odrašča,« sem rekel, »Reja je bliže polnoletnosti, leto dni dlje od otroštva. Kaj je tu tako težko razumeti?« Jastreb je nazadnje pristal na samotni obali. »Leto dni dlje od otroštva? To ne zveni kot odraščanje!« In dvignil se je v zrak in izginil.

Za galeba sem vedel, da je zelo moder. Ko sem letel z njim, sem skrbno premišljeval in izbiral besede, kajti, ko bi spregovoril, sem želel, da bi on vedel, da sem se nekaj naučil. »Galeb,« sem rekel nazadnje, »zakaj me neseš k Reji, ko veš, da sem v resnici že z njo?«

Galeb je poletel preko morja, preko hribov in preko ulic ter nežno pristal na tvoji strehi. »Zato, ker je pomembno, da ti poznaš resnico,« je rekel. »Dokler je ne poznaš, dokler je resnično ne razumeš, jo lahko kažeš le v manjši meri in z zunanjo pomočjo strojev, ljudi in ptic. Toda pomni,« je dodal, »če česa ne veš, to še ne pomeni, da resnica ni več resnična.« In ni ga bilo več.

Napočil je čas, da odpremo tvoje darilo. Pločevinasta in steklena darila se hitro uničijo in jih ni več. A zate imam boljše darilo.

To je prstan, ki ga boš nosila. Sveti se s posebno svetlobo in nihče ga ne more vzeti, ne da se ga uničiti. Edino ti na vsem svetu lahko vidiš prstan, ki ti ga podarjam danes, prav tako, kot sem ga lahko videl le jaz, ko je bil moj.

Tvoj prstan ti daje novo moč. Ko ga nosiš, se lahko dvigneš na krila vseh ptic; gledaš lahko njihove zlate oči in čutiš veter, ki boža njihovo žametno perje, spoznaš radost dvigniti se visoko nad svet in vse njegove skrbi. Na nebu lahko ostaneš, kolikor dolgo želiš, čez noč, sončni vzhod, in ko si zaželiš vrnitve, bodo imela tvoja vprašanja odgovore in skrbi bodo izginile.

Kot vsaka stvar, ki se je ne da dotakniti z roko ali videti z očmi, bo tudi tvoje darilo vedno močnejše, bolj ko ga boš uporabljala. V začetku ga boš najbrž uporabljala samo zunaj, ko boš gledala ptico, s katero boš letela. Toda pozneje, če ga boš dobro uporabljala, bo delovalo tudi s pticami, ki jih ne moreš videti. Nazadnje boš ugotovila, da ne potrebuješ ne prstana ne ptice, da sama letiš nad tišino oblakov. Ko bo zate napočil ta dan, moraš svoje darilo dati nekomu, za kogar veš, da ga bo dobro uporabljal in bo lahko spoznal, da so edine pomembne stvari narejene iz resnice in radosti in ne iz pločevine in stekla.

Reja, to je zadnji dan v letu, poseben čas praznovanja, ko bom s tabo in te bom učil, kar so me bile naučile prijateljice ptice. Ne morem iti k tebi, kajti tam sem že. Nisi majhna, kajti odrasla si že; kot mi vsi se igraš iz življenja v življenje, iz samega veselja do življenja.

Nimaš rojstnega dne, kajti vedno si živela; nikoli se nisi rodila in nikoli ne boš umrla. Nisi otrok oseb, ki ju kličeš mati in oče, temveč si njun sopotnik na svetlem potovanju proti razumevanju stvari, ki so. Vsako darilo prijatelja je želja za tvojo srečo in tako je s tem prstanom.

Svobodno in srečno leti preko rojstnih dni in skozi večnost in srečala se bova tu in tam, ko si bova zaželela, sredi praznovanja, ki se ne more nikoli končati.

[Samson23]

...jaz pa pogresam socializem... in to da se je lahko povsod kadilo...

[Todika]

tale socializem gre pa dostim po glavi je glih včer en frend prjavu da pogreša one socialistiščne kranjske klobase - k si vilco not zapiču je pol ure špricala mast okoli in pol si to taktično izvedu....vzel ono klobaso, se mal razgledu kje kaki voluharji sedijo in se z užitkom lotil zadeve

[aakhut]

 

jst pa une dialoge:

A: "Ej, vem enga za 10 let!"

B: "Eh, jst ga vem za 30...!"

 

zlomk....tralala

[Izraz]

a jecoderm se obstaja?

kok je men to disal, enim je pa nad smrdel.

 

 

Men je tudi super dišal, no jaz ga še imam doma. Verjetno mu je rok že pretekel, vendar jecoderm je jecoderm....last forever

[Izraz]

Pogrešam pa čisto nič, morda Bazuka čigumije pa slikice, ki so bile v njem, samo so pa imeli tok cukra v sebi, da jih sedaj sigurno ne bi žvečla.

[Kylie]

če je kej na tem svetu, da pogrešam, je to moj ati

 

nč drugega ne pogrešam

[butl]

če je kej na tem svetu, da pogrešam, je to moj ati

 

nč drugega ne pogrešam

 

[Kylie]

butl, hvala

[butl]

butl, hvala

 

Malenkost Kylie.

 

Kje pa je tvoj oči? A je umrl?

[Kylie]

umrl je ja, veliko premlad

[butl]

umrl je ja, veliko premlad

 

Moje sožalje Kylie.

 

Moj oče je umrl pred, ja, prvega maja bo tri leta.

Vendar ni odšel, še vedno pride, ko ga potrebujem. Včasih ga vidim, včasih občutim, včasih pa nič od tega, a vem, da je tu, ob meni, ko ga potrebujem, ko ga pokličem. Se pogovarjava, včasih na glas, včasih v mislih, se smejeva, razglabljava, tud tko, ognjevito. Kregava se pa ne. Ker se imava rada. Mi pomaga. In nisem več žalosten, ker vem, da je nekje tukaj.

Pokliči svojega atija tudi ti. Ob tebi je, vem.

 

[Kylie]

tudi jaz svojega atija čutim, vem, da je vedno ob meni... in vem, da vedno bo. Le videti ga ne morem. Umrl je pa pred 15 mesci.

 

moje sožalje tudi tebi

 

lep večer ti želim, moram it delat.

[Kristalka]

oranžno čupo.. in..

[Kylie]

 

 

Diana, hvala

[janko]

učasih... če si mel mal sreče, si dubu babo, k je kuhala k mama...

dons... pa če maš mal smole, dobiš tako, k pije k fotr...

(slišal iz ust paaaameeeetniiiihhhh ljudi )

[Kylie]

... pogrešam... tist nekoč dobro znan občutek

 

 

Valkira, vse še pride in to takrat, ko boš najmanj pričakovala

[Kylie]

Valchy, morda že danes, ker sem razbrala v neki drugi temi, da se odpravljaš v lajf

 

lepo se mej

[Andromeda]

pogrešam tisto veselje, ki sem ga čutila, ko sem dobila prešvercano kinder jajčko iz avstrije