Izpoved

[bela vrtnica]

Že skoraj en teden se mi podpira življenje. Samo, da zaprem oči,.... Postalo je neznosno. Samo še bolečina in jok, na vsakem koraku. V moji zavesti je stalno prisotna zavest, nikoli več ne bo enako. Sprašujem se, kaj sem storila narobe in gledam obraze nasmejanih ljudi okoli sebe in si mislim, saj ne vedo kaj majo, sej se svoje sreče sploh ne zavedajo. Vsako stotinko, posebej noči je postalo neznosno,... iščem vse načine, da si olajšam delo, a ga ne najdem.

 

Da z trpljenjem si zreva z oči,... bolečino izpirajo le solze, in nevidna sila, ki mi hoče pomagati.

 

Hudo je, res ne vse s čim sem si to zaslužila. Morda s tem, kar se zavzemam za disciplino in red, danes bi rekla, pa kaj me briga za vso disciplino in red, važno da me ne boli. Morda zato, ker sem si želela moškega, ki bi me spoštoval tako kot sem,... danes bi rekla, kaj me briga, važno da je. Žal mi je, da pri mojih letih še nimam svoje družine, še nisem na svojem,... pogrešam vse to, pogrešam tako močno, tako zelo. Življenje nas kar na lepem sooči, nas pogleda v oči in resnica se odpre pred nami. Sam si, kje imaš prijatelje, fanta,.... in odgovor iz srca povroči zgolj solze v očeh. Ja hudo je, ko se zazreš resnici v oči. Neznosno je. Padam v dimenzijo trpljenja, trpim, neznosno mi je. Sprašujem se ponovno in ponovno, s čim sem si to zaslužila?

 

Morda zato, ker sem rekla ženski, ki me je do konca izkoristila kot mladoletnico NE, ali pa zato, ker sem rekla pedofilu NE. Ne vem točno, morda z obojem. Moja krivda je zgolj to, da sebi nisem oprostila in si pustila ljubiti ljudi in pustila drugim znova do mojega srca. Da zato pa mi je žal.

 

Noči skrivajo solze in bolečino, ki izzveni za zidovi. Kje je bil prejšnji teden,... rada bi ga nazaj,... pogrešam ga,... kaj vse bi storila, da bi bilo tako.

 

Vendar ni. Ne vem koliko časa bom še lahko prenašala bolečino. Ne vem. Jaz ne morem več.

 

In sprašujem se, mar je to darilo za rojstni dan? Da, moj rojstni dan.

 

Kdo me tako sovraži, zakaj, kaj sem storila tako narobe, ne razumem,... nikoli ne bom!

[lia]

posluš bog ve, sam je tih.Tak da ne se sekirat.Oni, ki se smejijo se pa tud ne bojo dolgo. Verjemi za vsakim soncem, pride dež pa megla.

 

Kakor boš naredila bo prav.To bo tisto, kar boš v tem trenutku zmogla in znala narediti.

 

[bela vrtnica]

Hvala, vso srečo

[Pika Pikica]

Ne se dat....bolečino si dojela, jo sprejela, zdej gre lahko samo še na boljše!

[Nordika]

Že skoraj en teden se mi podpira življenje. Samo, da zaprem oči,.... Postalo je neznosno. Samo še bolečina in jok, na vsakem koraku. V moji zavesti je stalno prisotna zavest, nikoli več ne bo enako.............................

 

Dej prosim ne zgubit volje

Življenje se spreminja, ne žalovat za tem kaj je bilo, če še ne veš kaj lahko je. Hvala bogu, da ni vedno isto.

[bela vrtnica]

Lepo, res

hvala

[bela vrtnica]

[lia]

AN ADVERSE SITUATION CAN BE GOOD; I AM UNDISTURBED BY IT AND IT FALLS AWAY OF ITS OWN WEIGHT. NONE OF THIS THINGS MOVES ME.

 

neznan avtor

[svizec]

ti bom še jaz napisu da ne obupaj, pa želim ti da se čim prej postaviš na noge in zaživiš normalno kot si prej... res si to želim kr noben ne želim tega kar doživljaš ti... izpovej se, komrkoli, samo da te bo poslušal, vrjem, lažje ti bo... jokaj če je treba, samo da gre to čim prej skozi in mimo tebe... veliko sreče ti želim.

[bela vrtnica]

Ja , prišlo je tako znenada, nepripravljeno,...

[Mevkica]

Draga bela vrtnica. Zavedaj se, da za dežjem vedno posije sonce. Tudi jaz sem se velikokrat spraševala, čemu živim, zakaj živim? A odgovora nisem in ne bom našla nikoli. Vem, da je hudo, a smisel življenja zapolni s čim lepim in pozitivnim. Lp Mevkica

[silki]

Na bolečino smo vedno nepripravljeni.....zakaj ti?...zakaj jaz ali negdo drug?,.....težko vprašanje in povečini nikoli zadovoljivo odgovorjeno.....in v tem trenutku tudi brezpredmetno.....tudi bolečina je del življenja,....z njo rastemo se razvijamo....ne z veseljem, pač pa z bolečino dozorevamo,....in sprejmi jo,...daj jo ven....tudi ona je tvoja.....nikakor je pa ne zapiraj vase ali še slabše skrivaj pred seboj,......veš koliko "nasmejanih" obrazov skriva nepredelano bolečino?.....ali jo zapreš in životariš,...ali jo pa predelaš in si po njej močnejši.....verjamem, da boš zmogla to drugo!

 

Vse dobro in drži se

[cashy]

Bela vrtnica...nobena beseda tolažbe ne more pozdravit tvoje bolečine ta trenutek...Lahko rečem samo, da si le človek, kot vsakdo izmed nas. Vse nas doleti veselje, sreča, in tudi bolečina ter žalost. In tekom časa se to izmenjuje. Enkrat gor, drugič dol, pa spet gor itd...Nekoč bo spet šlo gor, je pa precej od tebe odvisno kdaj. Pa vseeno spusti na plan vso bolečino, bo lažje

Smo s teboj

[druidka]

da bi bil že jutrišnji dan pozitivnejši...

[Mihael]

nič nisi storila narobe, vse se zgodi tako kot se je lahko in se je moralo zgodit. krivda je koncept, ki si ga je izmislil človek. občutek, ki smo ga temu konceptu pripeli, je nekaj kar nima smisla doživljat...je težko, negativno čustvo, nekonstruktivno...najbolje, da se ga čimprej otreseš ker ne služi ničemer dobremu...

 

če še nisi odkrila tistega kar bi rada počela v življenju, je zdaj najbolj primeren trenutek...oz. takoj, ko se solze posušijo...vsake toliko časa se. sledi nekaj trenutkov, minut, ko ti je vseeno za vse - izkoristi jih... takrat usmeri misli drugam...

 

takrat daj gor kakšno meditativno glasbo in se spomni momenta v življenju, ko si bila sama(!) s seboj najbolj srečna. ko boš imela občutek in sliko same sebe srečne v tem občutku (ali film, če boš videla film), naredi sliko bolj svetlo, barve bolj žive, dodaj melodijo, če melodijo že imaš, ojačaj jakost. vse to ti bo okrepilo občutek. občutek je zdaj močnejši. predstavljaj si kakšne barve je. nesi to barvo in občutek iz njegovega žarišča po celemu telesu. oblikuj energetski kokon v tej barvi okoli sebe...

 

nekaj časa uživaj v občutku. potem pa začni razmišljat (občutek obdrži) kaj bi ti rada v življenju počela, kaj je tvoje poslanstvo. postavi si cilj (naj ne bo odvisen od katere druge osebe), vizualiziraj korake, ki misliš, da so potrebni, da do cilja prideš. še kar si v energetskem kokonu. predstavljaj si kako delaš prvi korak proti cilju...potem pa kar v akcijo in ga naredi, še v real lifeu...ni tok važno kdaj dosežeš cilj, važno je, da imaš načrt in da si na poti...

 

obstaja še ena učinkovita tehnika, da odvzameš čustveni naboj "negativnim" izkušnjam...te zanima?

 

[Audente]

obstaja še ena učinkovita tehnika, da odvzameš čustveni naboj "negativnim" izkušnjam...te zanima?

 

 

 

MENE zanima. Opišeš?

 

Bela vrtnica...vse je z namenom. Meni se zadnje čase dogajajo take stvari da ampak očitno to MORA bit, točno tako.

Ena poplna zmeda in zmeda. Ampak verjamem, da je vsaka stvar za nekaj dobra...zato, glavo gor.

[mako106]

ko življenje ni več to, kar je bilo

 

mogoče bo pa končno to...kar naj bi bilo

[janko]

mogoče bo pa končno to...kar naj bi bilo

pa izhod iz krize, gre vedno samo preko krize

[Mihael]

pa izhod iz krize, gre vedno samo preko krize

 

ni evolucije brez devolucije (razkroja)

ni kozmosa brez kaosa

ni življenja brez smrti

ni hribov brez dolin

 

eno brez drugega ne more obstajat

[Mihael]

MENE zanima. Opišeš?

 

sure ... bom. imam še ene pomisleke, katerim bi rad prej prišel do dna...

kot vsako orodje se tudi ta tehnika lahko uporabi na neprimeren način

[bela vrtnica]

Hvala vsem za podporo

[Antoninus]

Hvala vsem za podporo

Tud tebe ma kdo lahko rad, pa sploh ne veš.

[bela vrtnica]

[Sreda]

Bela vrtnica, jooooooooooooj kako te štekam in razumem saj se mi je enako dogajalo in verjetno tudi vsem ostalim. Meni osebno pred letom dni - konec šestletne veze v kateri je bil meni pomemben samo on...Iz mene so bruhali enaki stavki kot iz tebe zdaj in vem...boli...ampak mora...dobro je tako, saj si morš narediti prostor za srečo, ki pa ne pride en dva tri...Po dobrem letu samskega življenja sem še trikrat po atomski bombi bolečine in grenkega priokusa, dobila granato direkt u glavo. Kot, da me ni izučilo amapk ostajam jaz jaz...tisti, ki me bo imel rad, me bo vzel popolnoma takšno kot sem. Z vsemi pmsji in muhami, ki jih imam.

 

Prav tako kot tebe bela vrtnica...

 

na vsak način ga hočeš nazaj...Tudi jaz sem histerično jokala in trdila, da brez njega ni več to to...danes po letu in pol lahko rečem, da sem ponosna na vse solze za njim in še vedno me stisne, ko se spomnim in pomislim....pa verjetno me bo še dolgo...Ni vsaka ljubezen tako globoka...mislila sem si, nikoli ne bom več tako močno ljubila, ker potem tako boli...danes spet drugače razmišljam...je resnično to ljubezen, ali obsesija?

 

 

Nekdo v tem trenutku trpi, ko je drug slepo zaljubljen in tretji srečno pričakuje malo detece...Tako je...samo ti pa lahko odločaš kako naprej...Čas celi vse rane pa še tako globoke..

 

Jaz trenutno prihajam v tisto fazo, ki znova začenjam verjeti v ljubezen..tisto pravo in verjetno nikoli ne bi razmišljala tako, če se ne bi enako kot tebi dogajalo meni...zato sem hvaležna še za eno izkušnjo več, ki jo bom v svojem nahrbtniku ljubezenskih izkušenj nosila celo življenje...Vedno težji je a vedno več pravih ljudi srečujem in vedno bolj srečna sem...mogoče celo na sveže zaljubljena...

 

Tako, da punca glavo gor...in naredi si v srčku prostor za srečo...pa vse se na tem svetu dogaja z namenom...začenjaj verjetu v to!!!

 

[alef]

Za vsakim soncem prideta dež pa megla...

Ja, res...

Ampak tudi za vsakim dežjem in meglo pride sonce.

Vedno.

En pregovor...

 

Noč je najtemnejša tik preden se zdani

 

Že prebran tu gor, od mene napisan.

Drži, verjemi.

Da ne moreš več, praviš...

Ni res, moreš, zmoreš.

Drži se, upaj, deluj.

In prišlo bo jutro in z njim sonce.