Ego

[teja]

Kaj je ego? Kako ga krotite? Kaj sploh mislite o egu? Vam dela težave, vam pomaga?

[lunca]

Veliko prej sem mislila, kako je lepo, če ima nekdo močan EGO, ki te večkrat kot ne pripelje v težave.Zato svetujem, čimprej poskušajte spraviti tega "hudička" pod kontrolo in se ga odučit.Mislim,da nekateri ljudje, ki so se že rodili srečni z malo manj EGA živijo bolj umirjeno, brez stresov in čira na želodcu.Res pa drži pregovor, da vsaka stvar v življenju mora imet neko mero.Problem verjetno nastane, ko EGO drži nas in ne mi njega.

[teja]

Ja jaz tudi mislim, da je treba ego spravit na minimum. Je pa zelo lačen in povsod najde hrano. V najmanjšo misel se prikrade in jo začne črvičiti.

[free]

quote:

Ja jaz tudi mislim, da je treba ego spravit na minimum. Je pa zelo lačen in povsod najde hrano. V najmanjšo misel se prikrade in jo začne črvičiti.

---

kako pa izgleda prakticno??

[teja]

Kaj pravi o egu Osho?

 

Kaj je ego?

 

Rodi se otrok. Ob rojstvu je brez znanja, brez zavedanja samega sebe. Med prvimi stvarmi, ki se jih začne zavedati, ni on sam - najprej se začne zavedati drugih. To je razumljivo, saj so oči odprte navzven, roke se dotikajo drugih, ušesa slišijo druge. Vsa čutila so obrnjena navzven.

 

Tako je ob rojstvu. Otrok pride na svet in zaznava okolje. Odpre oči in vidi druge. Najprej se začne zavedati matere, sčasoma prepozna svoje telo, a tudi to je zunaj, je nekaj, kar pripada svetu.

 

Tako otrok raste in se počasi začne zavedati samega sebe. Toda to je zrcalno zavedanje. Ne ve, kdo je on sam. Ve samo, kaj mati misli o njem. Če se mu nasmehne, če ga spoštuje, če mu reče 'Lep si', če ga objame in poljubi, se otrok dobro počuti sam s sabo. Ego je rojen. Skozi spoštovanje, ljubezen, skrb čuti, da je dober, čuti, da je vreden, pomemben.

 

Center je rojen.

 

Ampak ta center, ego, je zrcalni center. Ni njegovo pravo bitje. Ne ve, kdo je; enostavno ve, kaj drugi mislijo o njem. In to je ego: zrcalna slika tistega, kar mislijo drugi. Če vsi mislijo, da ni otrok za nobeno rabo, če ga nihče ne spoštuje, se mu nihče ne nasmehne, potem je rojen tudi ego - bolni ego: žalosten, zavrnjen, z občutkom manjvrednosti.

 

Prva je mati, kajti mati na začetku pomeni svet. Potem se pridružijo še drugi, in svet raste in raste. In bolj ko raste, bolj zapleten postaja ego zaradi mnogih mnenj, ki jih zrcali. Ego je davek, ki ga plačamo zato, ker živimo z drugimi. Če otrok odrašča popolnoma sam, ne bo nikoli razvil ega. Ampak to mu ne bo pomagalo. Ostal bo kot žival. To ne pomeni, da bo sedaj spoznal pravega sebe. Nikakor ne.

 

Pravo je lahko spoznano samo skozi nepravo, torej je ego potreben. Skozi to moraš iti. Resničnost je lahko spoznana le skozi iluzijo. Ne moreš prepoznati resnice neposredno. Najprej spoznaš, kaj je ne-resnica. Če spoznaš laž za laž, bo resnica prišla sama od sebe.

 

Ego je družbeno potreben, je stranski proizvod družbe. Družba je vse, kar je okoli tebe: ne ti, ampak vse ostalo. Vse minus ti je družba. In vse ti govori, kdo si. Greš v šolo, kjer ti učitelji sporočajo, kdo si. Prijatelji ti bodo povedali, kdo si. Sčasoma vsak naloži svoj kos na tvoj ego in vsak te poskuša oblikovati tako, da ne bi postal družbeni problem. Družba ni zaskrbljena zate, družbo skrbi za samo sebe. In tako je prav.

 

Ni v njenem interesu, da bi ti postal samo-poznavalec. Zanima jo samo to, kako boš postal učinkovit del mehanizma. Tako ti drugi dajo ego, ki sovpada z družbo. Naučijo te morale. In če se je ne držiš, boš vedno neprilagojen. Zato dajemo zločince v zapor. Ne zato, ker so storili kaj narobe ali ker bi jih hoteli poboljšati, ampak zato, ker ne ustrezajo družbi. Njihovega tipa ega družba ne priznava.

 

Če človek ubije nekoga - je morilec.

 

In potem isti človek v vojni ubije tisoče ljudi - postane veliki heroj.

 

Družba ustvari ego, ker je ego lahko kontrolirati. Jaz pa nikoli ne more biti kontroliran. Nemogoče je upravljati z človekovim pravim jazom. In otrok potrebuje center, svojega pravega centra se ne zaveda popolnoma. Družba mu da center in otrok je prepričan, da je to njegov pravi jaz - ego, ki mu ga jedala družba .

Otrok pride domov iz šole in če je prvi v razredu, je vsa družina srečna. Objamejo ga, poljubijo, dajo na ramena, plešejo in rečejo :'Kako čudovit otrok. Ti si naš ponos.' Dajo mu ego. In če otrok pride domov potrt in se počuti kot zguba, ker nečesa ni naredil, potem ga nihče ne ceni in otrok se počuti zavrnjenega. Naslednjič se bo bolj potrudil, saj je center ogrožen. Ego se vedno počuti ogroženega, vedno je v iskanju tega, da bi ga kdo cenil. Zato vedno išče pozornost.

 

Tako imaš dva centra: z enim si se rodil in je dan z samim obstojem, drugega pa so ti dali. To je velika zvijača. Skozi ego te družba nadzoruje. Obnašati se moraš na določen način drugače te družba ne sprejme. moraš hoditi na določen način, se smejati na določen način, sledit moraš določenim olikam. Samo takrat te družba sprejme in ceni. In če te ne bo ego ogrožen in ti ne veš več kje si kdo si.

 

Poskusi to doumeti globoko kot lahko, kaji to mora biti zavrženo. In dokler ne odvržeš, ne boš sposoben doseči samega sebe. Ker si zasvojen z egom se ne moreš premikati, biti nekaj drugega, ne zmoreš videti se.

In bilo bo vmesno obdobje, ko bo ego razbit, ko ne boš vedel kdo si, ne boš vedel kam greš in vse meje se bodo stopile. Enostavno boš zmeden, kaos. Zaradi tega se bojiš zgubiti ego. Ampak tako je prav. In če si pogumen bo obdobje kratko. Če pa si prestrašen, se boš vedno znova vračal k egu in lahko traja zelo dolgo, mnogo življenj je lahko uničenih.

 

Človek potrebuje nekaj za kar se prime, nekaj pod nogami, da nisi v vakumu, praznini. Lahko si nesrečen ampak vsaj SI. Tudi če si žalosten ti to da občutek 'Jaz sem'. Če se odmakneš od tega, strah prevlada, bojiš se neznane teme - kajti družba ti je počistila samo majhen del tebe. To je tako kot v gozdu. Posekaš gozd in narediš majhno čistino, sezidaš hiško in postaviš ograjo in poseješ trato in počutiš se v redu. Za ograjo pa je gozd, divjina. Tukaj je varno, vse je načrtovano. Družba je naredila malo poseko v tvoji zavesti in jo ogradila. In počutiš se dobro. Vsa kultura teži k temu, da ti očistijo del kjer se počutiš doma. Ampak potem se počutiš ogroženega. Za ograjo je nevarnost. V ograji si ti, za ograjo si ti in tvoj zavedni del je samo košček tvojega bitja; ostalo čaka v temi.

 

Potreben je pogum, stopiti je treba v neznano in za hip vse meje izginejo, za hip si zmeden. Če ne greš nazaj na ego ampak naprej in naprej te nekje čaka skriti center znotraj tebe, ki si ga nosil mnogo življenj. To je tvoja duša, tvoj jaz.

 

Razlika je kot med živo in plastično rožo. Ego je plastična roža - mrtva. Zgleda kot prava roža, pa ni. Ni življenja v njej. Toda ti si zadovoljen z plastičnim egom. In je več razlogov zakaj si zadovoljen. Mrtva stvar prinaša mnogo prednosti. Kot prvo, nikoli ne more umreti - nikoli ni bilo živo. Torej lahko imaš plastično rožo in je dobra na nek način - je stalna. Ne večna ampak stalna. Prava roža zunaj na vrtu je večna, ne stalna. Na videz izgleda, kot da roža umre - nikoli ne umre. Enostavno menja telesa, tako da je vedno sveža. Pusti staro telo in vstopi v novo. Cveti nekje drugje. Tega mi ne vidimo.

 

Ego je zlahka dobiti - drugi ti ga dajo. ne rabiš ga iskati. Zato, razen če ne postaneš iskalec neznanega, ne postaneš posameznik. Si samo del množice. Če nimaš pravega centra kako si lahko posameznik? Ego ni individualen je družbeni fenomen, je družba - ne ti. Toda da ti funkcijo v družbi. In če si zadovoljen z tem, boš zamudil priložnost, da bi našel samega sebe.In zato si tako nesrečen.

 

Kdo bi pa lahko bil srečen z plastičnim življenjem?

 

Si že opazil kako vse vrste nesreče vstopajo skozi ego? Ne more te narediti srečnega. Kadarkoli trpiš, poskusi gledati in analizirati in našel boš, da je nekje ego kriv za to. Si egoist kot vsak. Nekateri so res grdi takoj na površju, in oni niso tako težavni. Nekateri pa so zelo skriti, on so problem.

 

Ta ego kar naprej prihaja v konflikte z drugimi zato ker je vsak ego zelo nesiguren glede sebe. Mora biti - saj je lažniva stvar. Če nimaš ničesar v roki in samo misliš, da imaš nekaj potem je to problem. Če nekdo reče tam ni ničesar se takoj začne prepir, ker sam dobro veš, da tam ni ničesar. Kadar to rečejo zadenejo v rano, govorijo resnico - in nič ne boli bolj kot resnica. Moraš se braniti, ker če se ne kdo si? Si izgubljen. Identiteta je zlomljena.

 

Ego vedno išče težave. Zakaj? Če ti nihče ne posveča pozornosti ego postane lačen. Hrani se z pozornostjo. Torej tudi če je kdo jezen nate je to dobro. Če te kdo ne ljubi je tudi jeza dobra. Ampak če se nihče ne zmeni zate, niče ne misli da si pomemben, različen, kako boš potem hranil ego?

 

Na miljon načinov iščeš pozornost drugih ljudi: oblačiš se na določen način, želiš biti lep, si prijazen, se spreminjaš. Ko začutiš določeno situacijo se takoj spremeniš tako da ti ljudje posvečajo pozornost. To je hudo beračenje. Če ti pobegne žena, se loči od tebe, si popolnoma uničen - zato ker ti je izkazovala pozornost, skrb, ljubezen in ti je pomagala da si se počutil kot nekdo. Celo tvoje kraljestvo je izgubljeno. Razmišljaš o samomoru. Zakaj? Zakaj , če te žena zapusti, bi moral storiti samomor? Zato ker nimaš pravega centra v sebi. Žena ti je dajala center.

 

Tako ljudje bivajo, tako ljudje postanejo odvisni eden od drugega. To je veliko globoko suženjstvo. Ego MORA biti suženj. Je odvisen od drugih.

 

In začni gledati za egom - ne v drugih, to ni tvoja stvar, ampak v sebi. Vsakič ko se počutiš nesrečnega, takoj zapri oči in poskusi najti od kot prihaja občutek nesreče in vedno boš najdel nepravi center, ki je trčil z nekom. Pričakuješ nekaj in se ni zgodilo.

 

Vzroki niso zunaj tebe. Glavni vzrok je vedno znotraj tebe, ti pa vedno iščeš zunaj, sprašuješ se:

Kdo me dela nesrečnega?

Kdo je razlog moje jeze?

In če iščeš zunaj boš zgrešil.

Samo zapri oči in zmeraj glej od znotraj.

Vir vse tvoje žalosti, jeze, besa je skrit znotraj tebe v egu. In če najdeš vir se boš zlahka premaknil mimo njega. Nihče ne more nositi vir bolečine s sabo če ga razume, pozna.

 

In pomni, ni potrebe da bi odvrgel ego.

 

Ne moreš ga odvreči.

 

Če ga poskušaš odvreči, poš pridobil skriti ego, ki bo govoril:'Jaz sem ponižen.'. Ne poskušaj biti ponižen. Nihče ne more ustvariti skromnosti z svojimi lastnimi napori. Ne. Ko ega ni več skromnost pride k tebi. To ni stvaritev, to je senca pravega centra. In pravi ponižni človek ni ne ponižen ne egoističen.

 

Preprosto je preprost.

 

Niti zaveda se ne da je ponižen. Če se zavedaš da si ponižen, je ego že tukaj. Poglej ponižne osebe... Tukaj jih je milion, ki mislijo da so zelo ponižni. Prikanjajo se zelo globoko, toda glej jih - so zelo prikriti egoisti. Zdaj je skromnost njihov vir hrane. Rečejo: 'Jaz sem ponižen.' in potem te gledajo in čakajo da jih boš cenil. 'Zelo si ponižen.', bi te radi slišali govoriti. 'Pravzaprav si najbolj ponižen človek na svetu; nihče ni tako ponižen kot ti.' In potem boš videl nasmeh na njihovem obrazu.

 

Tako ego deluje. Zelo je prikrit. Zelo, zelo moraš biti buden, samo takrat ga boš opazil. Ne poskušaj biti skromen. Samo opazuj vso bolečino in jezo, ki prihaja skozenj. Samo opazuj, ni ga treba odvreči.

 

Ne moreš ga odvreči. Kdo ga bo odvrgel? Potem tisti, ki ga je odvrgel, postane ego. Vedno pride nazaj. Karkoli narediš stoj zunaj in samo opazuj.

 

Karkoli počneš - ponižnost, skromnost, preprostost - nič ne bo pomagalo. Samo ena stvar je mogoča in to je da samo opazuješ in uvidiš kaj je vir bolečine.

 

Če boš stalno čutil in opazoval, boš nekega dne opazil, da je izginil Nihče ga ni odvrgel - nihče ga ne more odvreči. Razumevanje je smrt ega.

 

In ti si tako pameten v opazovanju ega v drugemu. Vsak lahko vidi ego drugega. Ko pa pride do tvojega lastnega, potem pa nastane problem - ne poznaš ozemlja, nikoli nisi potoval po njem.

 

Vse potovanje k božanskemu, neskončnemu, mora iti skozi ego. Napačno mora biti prepoznano kot napačno. Vir bolečine mora biti spoznan kot vir bolečine - potem enostavno izgine. Če veš da je strup - izgine.

In potem nikdar ne rečeš: 'Odvrgel sem ego.' Potem se samo smejiš celi stvari, šala pa je o tem, da si bil ves čas ustvarjalec bolečine.

 

Problem postane pomnožen, ker je veliko ljudi, ki bi radi pomagali na isti ladji. In radi bi pomagali, ker če pomagaš nekomu se ego počuti zelo dobro, zelo, zelo dobro - ker si veliki rešitelj, veliki guru, mojster; pomagal si mnogim ljudem. Ampak si v isti ladji - ne moreš pomagati. Prej boš škodil. Ljudje ki imajo še vedno svoje probleme ne morejo pomagati. Na Zahodu, je veliko šol psihoanalize, veliko in nobena pomoč ne doseže ljudi. Zato, ker ljudje, ki poskušajo pomagati so na isti ladji.

 

..Težko je videti svoj ego . Zelo lahko je videti ege drugih. Ampak ne moreš jim pomagati.

 

Poskusi razumeti ego. Samo opazuj ga. Ne bodi v naglici da bi ga odvrgel. Bolj ko opazuješ bolj postajaš sposoben. Nekega dne poš opazil, da ga ni več. In ko odpade sam od sebe, samo takrat odpade.

Odpade kot mrtev list. Drevo ne počne ničesar - samo vetrič, situacija in mrtev list enostavno odpade. Drevo se niti ne zaveda da je list odpadel. Nič nisi naredil in zato ne moreš trditi, da je to tvoja zasluga. Vidiš da je izginil in takrat se pojavi pravi center.

 

In pravi center je duša, Jaz, bog, resnica ali pa karkoli boš imenoval. Je brez imena zato so vsa imena dobra. Lahko poimenuješ kakor hočeš.

 

 

 

Beyond the Frontier of the Mind by Osho

 

 

angleški original ...

[pokowc]

ego

štala´.

 

jaz sem ego.

zato živim.

 

zato se izpopolnjujem.

 

še vedno živim

in

upam

lahko:)

 

 

 

pokowc

[Susi13]

K prevodu Osho-ta skorajda ni komentarja... Bolj kot ne se strinjam...

 

Sicer pa meni osebno pomeni ego vse tisto, kar me omejuje. Omejuje pri sprejemanju. Sebe, drugih,...

Omejuje pri tem, da sem v polnosti jaz.

 

Suzana

 

*...trenutek, ko sem...*

[free]

quote:

hvala teja!

---

[intruder]

Ego (voladero mind, foreign install) je strana instalacija

'pridobita' (z nasiljem) nekjer ko ste imeli 3 leta.

 

True Mind (zen mind, true self) je kar neznana varijanta.

 

V dnevnem zhivljenju vporabljamo torej FALSE MIND (instalirani

um) kater nije nash (nash um nije nash).

 

voladeros (ischi) http://groups.google.com

 

http://207.88.74.110/pucklist

 

 

Guru (in O5) pomaga (v pravemu snu) ... Swami Brahmajnanananda

 

news:alt.dreams.castaneda

 

Claudio Valentin Solis

[Volk K.L.]

Ego! Lahko se še ne vem kako trudimo, da nismo egoisti in narcisi, pa vendar podzavestno ima vsak človek o sebi najboljše mnenje.

[pokowc]

seveda.

da obstojiš, zato pa se je treba poslušat,

svoje mnenje uveljavit, drugi so le povod za tvoj aplavz

 

pokowc

[andrej]

Ja, ego zna ponagajat, kako smo samo planili po Marku.

 

andrej

[vanja]

Nekdo je vprašal kako praktično izgleda EGO ?

 

Jaz si ga predstavljam kot: življenje nekoga, ki nima tolarja za kruh pol si bo pa Audi-ja (najnovejšega) kupil in se frajerja delal kolko ima !

 

Mogoče sem mimo mahnila, zelo hudo se obeta življenje tistemu, ki ima takšen napuh da ne sprevidi kako se realno živi.Ampak koliko jaz poznam te življenske vrednote slej, ko prej, tako pride do tega, da te življenje izšola pa moraš malo ego spustit ali pa se ga naučit krotit, če ne te pa življenje kar ob tla meče. No saj so tudi taki, ki nikoli tega ne bodo razumeli pol se pa čudijo: zakaj se pa meni to dogaja.

 

Lep pozdrav Vanja !!!

[pokowc]

vanja , vpraši se; če se rodiš bogat, pa maš vse do penzije poskrbljen;a meniš da se tak človek lahko nižje spusti, si Želi v svet manjšin´ meniš, da se bo potrudu bit enak njim, samo zato, da bi imel prjatle, da mu bodo sledili; koliko je takih ,ki pobirajo in sortirajo ljudi kr iz ceste? Menim, da je treba znat cenit vse kar imaš, pa tut če dobiš , ko si že rojen: Znati cenit, da maš audija, bmw...znati je treba uživat kljub izobilju . Očitno je to treba znat štekat. Ohranjat tist kar je s teboj in ob tebi .

 

pokowc

[Janina]

Imam rada svoj ego.

Dostkrat se mi zasmili, boscek pomeckani in bi mu rada dodelila v svojem zivljenju pravo in lepo mesto, kjer bi se lahko izrazil dobro, plemenito in ustvarjalno, pa se ne znam tega, ker se nisem se pripravljena tako odkrito sama s sabo soocat. Tako pa tipa nekje v temi pa se plazi pa krcevito trudi rusit in zahrbno izpod drugih stvari prihajat, saj ne more umret ziveti pa tudi ne. Je treba delat skupaj, in se naucit komunikacije, z ljubeznijo in razumevanjem, da je vsaka stvar v nas dobra in ima svoj smisel.

[vesni]

Ego-to nisem jaz!Ego hvali in graja!

Ne bežim od njega,ampak mu stopam nasproti in ga sprašujem kaj me uči!

Je moj veliki učitelj!

Jaz nisem žalost,nisem bolečina,nisem strah...

jaz sem svetloba

in vse je prav!

 

Z ljubeznijo!

 

vesni

[jess]

Veliko je bilo že govorjenja o egu...pa vendarle ugotavljam,da si to vsak po svoje definira.

 

Nekateri so mnenja ,da je del zavesti,nekateri da je del podzavesti...

 

potem da ga je treba odpraviti in po drugi da je ego potrebno nujno zlo za preživetje in da se ga ne da odpraviti...

 

da je del jaza,da je jaz,....

 

višji ko je tvoj ego bolj veljaš , boljš živiš in obratno...

 

Eni zagovorjajo to drugi ono,....

 

Zanima me kako vi pojmujete ego!?

 

lep dan

[Aira]

Ego je zame nekaj kar ful blokira. Razumem ga kot zavedanje sebe, osredotočenost nase. Če je pretirano, se težko prilagajamo ljudem in okoliščinam, saj vidimo stvari le s svojega stališča.

[tiana]

Ego pojmujem kot del zavesti, na katerega vpliva tudi podzavest. Omogoča nam zavedanje samega sebe, vendar ravno s tem ustvarja ločenost od vsega ostalega. Bolj kot smo razviti, se pravi na višji rani zavesti kot smo, bolj "razpada" ego in bližje smo tistemu prvinskemu stanju neločenosti.

[ZNOVA]

Vsak clovek ima svoj ego...

[Sončna Vila]

Hmmm, upam, da ne bom tuki kaj bogokletnega za psihologijo napisala, ampak se mi zdi tako... da ko se rodimo v to družbo, nam družba preda nekakšno "družbeno matriko" oziroma "ego" oziroma "občutek ločenosti sebe od ostalega sveta"... "Ti si Sončna Vila, imaš take in take lase, jaz in ata sva tvoja starša, to je tvoj medvedek, bla bla bla..." ... in potem sami v procesu odraščanja še nadgrajujemo to matriko, iluzijo ločenosti od vsega drugega...

 

Hihi... družba, v kateri ne bi potrebovali ega, je pa dandanes še pobožna želja Mogoče nekje v prihodnosti, upam vsaj

 

 

Sončna Vila

[ZNOVA]

Saj pravim, vsak clovek ima svoj ego, ki pa ga skozi zivljenje nadgrajuje in spreminja.. Odvisno kako se nase zivljenje odvija, kje zivimo, kaksne vrednoste imamo, kako smo vzgojeni,...

[Amis]

sončna vila dbest

[Sončna Vila]

Tina, hvala ti za link, srce si, povsod se tako potrudiš

 

Amis, hvala za tvoj "lonček", tole kar sem gor napisala, je namreč zraslo čist na mojem zelniku po enem predavanju oz. vajah, ko smo gledali matrico Hvala ti za feedback

 

 

Sončna Vila

[nosorog]

Hmmm, upam, da ne bom tuki kaj bogokletnega za psihologijo napisala, ampak se mi zdi tako... da ko se rodimo v to družbo, nam družba preda nekakšno "družbeno matriko" oziroma "ego" oziroma "občutek ločenosti sebe od ostalega sveta"... "Ti si Sončna Vila, imaš take in take lase, jaz in ata sva tvoja starša, to je tvoj medvedek, bla bla bla..." ... in potem sami v procesu odraščanja še nadgrajujemo to matriko, iluzijo ločenosti od vsega drugega... 

 

Hihi... družba, v kateri ne bi potrebovali ega, je pa dandanes še pobožna želja  Mogoče nekje v prihodnosti, upam vsaj 

 

 

Sončna Vila

Tole seveda drži, bolj zanimivo pa je vprašanje kakšni so vzroki, da razmišljamo v smislu, da je "družba, v kateri ne bi potrebovali ega" zaenkrat le pobožna želja.

 

Iluzija ločenosti posameznika od celote je zelo podobna nekdanjim splošno sprejetim razlagam, da je Zemlja središče vesolja. In tako kot se je nekdaj cerkev otepala idej Galileia, tako umetno tudi danes ohranjamo iluzijo ločenosti od celote, čeprav nam pot k višji ravni zavesti jasno kažejo tako nekateri duhovni učitelji, kot tudi nekatera fizikalna dognanja (da deluje vesolje kot hologram, v katerem vse vpliva na vse). Pred takšnimi sporočili in dognanji si zatiskamo oči, ker:

 

- nekatere to ne zanima, saj jih svet primerjav in tekmovalnosti, v katerem živimo dovolj motivira, da "nimajo časa" misliti na kaj drugega;

- Nekatere to sicer zanima, vendar ne znajo razbrati srčike teh sporočil, saj jim tega ne dopuščajo miselni okviri, v katerih smo "navajeni" funkcionirati

- nekateri svobodni umi, ki imajo izgrajen svoj pogled na funkcioniranje vesolja, preprosto ne želijo slišati nobene druge resnice kot svoje;

 

A enako, kot je padel "koncept Zemlje kot središča vesolja" potem, ko je dovolj ljudi prišlo do spoznanja, da to nikakor ne drži, bo padel tudi koncept iluzije ločenosti potem, ko se bo dovolj ljudi začelo zavesati energijske osnove življenja in vsesplošne povezanosti, v svetu katere lahko spremeniš celoto le s spremembo sebe. Temeljna čustva egocentričnosti, značilne za iluzijo ločenosti (jeza, trpljenje, brezup) ob takšnem pristopu nujno razpadejo, zamenja pa jih razumevanje, sočutje in radost.

 

In kaj je pri vsem tem največja štala?

 

To, da lahko spremeniš svet le s spremembo sebe, je vedel že Platon, pa se vendarle raje držimo materialističnih idej njegovega učenca Aristotela. Občutek imamo, da so nam nekoliko bližje zato, ker jih vsak dan gledamo v vsakdanjem tekmovalnem svetu. Misliti "drugače", danes ni enostavno, saj te družba hitro ožigosa za posebneža, ki "nima stika z realnim svetom". Pa vendarle, ko bo dovolj ljudi čutilo povezanost in mislilo drugače ...